27. člen ZOdv

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Ugotovljeno nepošteno tožnikovo ravnanje je v njegovem zastopanju strank v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu kot delu pravosodja.

Tožniku je bil izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pa kateregakoli drugega pravniškega poklica niti poklica pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Izrečenega disciplinskega ukrepa ni dopustno razlagati ekstenzivno oziroma širše od tega, kar ta ukrep pomensko zajema, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in s tem kršitev z Ustavo varovane pravice do proste izbire zaposlitve.

Tožena stranka je tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar teh zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Izpodbijana odločitev, kolikor temelji na zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za vpis, torej da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, je nezakonita. Čeprav izpodbijana odločitev temelji tudi na zaključku o neizpolnjevanju pogoja, da je odvetnik lahko, kdor izpolnjuje pogoj, da je poslovno sposoben, pa je izrek izpodbijane odločbe enovit, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe v celoti.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident je vprašanje zastavil preveč splošno in (splošen) odgovor nanj, brez upoštevanja vseh konkretnih okoliščin zadeve, ne bi mogel vplivati na presojo utemeljenosti revizijskih razlogov. Časovna oddaljenost ravnanj posameznika namreč ni bistveni element za presojo vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica v smislu prvega odstavka 27. člena ZOdv, temveč je pomembna vrednostna ocena tega ravnanja s strani stanovske organizacije, ki o vpisu v imenik odloča. Iz vprašanja prav tako ni jasno, katero pravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje prekršilo in zakaj. V zvezi z jasno določbo drugega odstavka 27. člena ZOdv pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je njen pomen zgolj v tem, da se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe, ker se šteje (neizpodbojna domneva), da v tem času kandidat zagotovo še ne more povrniti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po preteku tega časa pa ima pristojni organ možnost in dolžnost, da na podlagi nove vloge stranke ponovno preveri izpolnjevanje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.

Izpodbijani ukrep je sicer predpisan z zakonom, ima legitimen cilj, ki je v varovanju zaupanja v pravosodje; ukrep je tudi dovolj določno predpisan v ZOdv in Statutu OZS v tem smislu, da arbitrarna uporaba prava ni zelo verjetna; ukrep je primeren v tem smislu, da je s takšno stopnjo (ne)tolerance glede izpolnjevanja odvetniških obveznosti možno izboljšati zaupanje ljudi v pravosodje, vendar pa v izpodbijanem aktu manjka utemeljitev, da je tako strog ukrep nujen, ker z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnice, ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja v enaki meri in izpodbijana odločitev tudi nima obrazložitve z vidika načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede, to je z vidika tehtanje na eni strani intenzivnosti posega v tožničino pravico in na drugi strani koristjo za javno zaupanje in varstvo strank v pravnih postopkih pred sodišču.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zaradi izdajanja za odvetnika ter izmikanja plačevanju zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb, ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto.

Odločanje sodišča prve stopnje v smislu določbe 1. odstavka 61. člena ZUS je le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja. Glede na omejevalne pogoje predstavlja takšno odločanje izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta.