31. člen ZOdv

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Tožena stranka je tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar teh zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Toženi stranki je podeljeno javno pooblastilo za odločanje o vpisu v imenik odvetnikov in je nanjo prenesena oblastna funkcija (v zvezi z vpisom oziroma ponovnim vpisom v imenik odvetnikov) za izdajo upravnega akta, ki je lahko predmet upravnega spora, torej je tožbo zaradi molka organa, ki se nanaša na tovrsten upravni akt, dopustno vložiti. Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v upravnem postopku in v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče ugotovilo, da je tožba zaradi molka organa upravičena, zato ji je ugodilo in pristojnemu organu naložilo, da v roku 30 dni odloči o tožnikovi vlogi z dne 29. 11. 2019.

Tako kot velja za domače odvetnike, da pridobijo pravico opravljati odvetniški poklic z vpisom v imenik odvetnikov, velja tudi za tuje odvetnike, da pridobijo pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji z vpisom v imenik tujih odvetnikov. ZOdv posebej določa pogoje za odvetnike iz drugih držav, ki so članice Evropske unije, ter posebej za odvetnike iz drugih držav, ki niso članice Evropske unije. Pri slednjih zahteva tudi izpolnjen pogoj dejanske vzajemnosti. Za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, so tako določeni enaki pogoji kot za odvetnike v novem 34. a členu, z dodatnim pogojem dejanske vzajemnosti. Tožnik ni izkazal obstoja predpostavk, ki jih določa ZOdv za zastopanje tujih odvetnikov pred sodišči v Republiki Sloveniji, zato Vrhovno sodišče ni moglo zaključiti, da je pritožbo vložil tožnik kot odvetnik.

Izrek disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica ima sam po sebi za posledico izbris iz imenika odvetnikov. Pogoj, ki mora biti izpolnjen za izbris iz imenika odvetnikov na tej podlagi, je pravnomočna odločitev o izreku disciplinskega ukrepa.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zaradi izdajanja za odvetnika ter izmikanja plačevanju zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb, ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto.

Pritožnikov pooblaščenec, odvetnik iz Skopja, Republika Makedonija, ni vpisan v nobenega izmed imenikov, ki jih skladno z Zakonom o odvetništvu vodi Odvetniška zbornica Slovenije, zato pritožnikov pooblaščenec nima pravice opravljati odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji.

Odločitev o vpisu in izbrisu iz imenika odvetniških pripravnikov je upravna odločitev, zoper katero ni pritožbe, ima pa stranka pravico do upravnega spora na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče je tožbi ugodilo, ker ima izpodbijana odločba tako bistvene pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti njene zakonitosti razen z vidika nezadostnosti obrazložite.

Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS ni zavezovala absolutna zapoved odločanja na podlagi polne jurisdikcije, vključno z nadomestitvijo odločbe pristojnega organa odvetniške zbornice (2. čl., 61. čl. ZUS). Upoštevaje vlogo odvetniške zbornice, ki ji je zaupano imenovanje odvetnikov v posebnem (na podlagi zakona in njenega statuta predpisanem) postopku, njene odločitve ni mogoče nadomeščati z upravnim aktom. Lahko gre zgolj za kontrolo pravilnosti izvedbe postopka in odločanja. Zato ravnanje obeh sodišč ne more predstavljati kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če tuj odvetnik ni vpisan v imenik tujih odvetnikov, ki imajo v RS pravico opravljati odvetniški poklic (člen 2a v povezavi s členi 31, 34f, 34d ter prvim in drugim odstavkom 34c člena ZOdv), mu ni mogoče priznati položaja osebe iz 3. odstavka 87. člena ZPP.

Odločanje sodišča prve stopnje v smislu določbe 1. odstavka 61. člena ZUS je le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja. Glede na omejevalne pogoje predstavlja takšno odločanje izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta.