62. člen ZOdv

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Upravno sodišče lahko na podlagi konkretnih okoliščin primera pride do zaključka, da ima tožena stranka, oziroma disciplinski organ, ki lahko izreče sankcijo odvzema pravice opravljati odvetniški poklic javno pooblastilo in da je v konkretni zadevi izpodbijana odločba oblastveni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Disciplinski ukrep odvzema opravljati odvetniški poklic se sme izreči samo za hujše kršitve dolžnosti in tožena stranka je odločila, da je tožnica odgovorna za hujšo kršitev dolžnosti iz 6. točke 77.b. člena Statuta OZ, kar pomeni, da je v zadevi odločal nepristojen organ, ne glede na to, kakšna je bila izrečena sankcija. Namesto, da bi o predmetni sankciji na drugi stopnji odločalo Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov oziroma da bi na prvi stopnji o odgovornosti in sankciji za hujšo kršitev iz 6. točke 77. b člena Statuta odločalo disciplinsko sodišče v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, je na drugi stopnji odločala Disciplinska komisija II. stopnje v sestavi dveh odvetnikov in predstavnice Ministrstva za pravosodje.

Možnost presoje odločitev disciplinske komisije v postopku pred sodiščem ne posega ne v samostojnost ne v neodvisnost odvetništva (137. člen Ustave RS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč zagotavlja odvetniku pravico do sodnega varstva tako kot je to zagotovljeno drugim subjektom. Nobenega ustavno dopustnega razloga namreč ni za stališče, da odvetniku, ko je ta v sporu z OZS, ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Omejitev pravice do sodnega varstva je dopustna le, če prestane strogi test sorazmernosti, torej mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (Up-107/99). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to opravilo test sorazmernosti in presodilo, da je dopustna omejitev sodnega varstva v primerih, ko gre za blažje disciplinske kršitve in da je v takšnih primerih predvidena le možnost pritožbe znotraj tožene stranke same na disciplinsko komisijo druge stopnje. Sodišče prve stopnje je določbam ZOdv z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (in ga tudi ne določa).

V primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice in izrekanju ukrepov ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom. Torej v tem primeru (pri opravljanju teh nalog) ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1 in tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1. ZUS-1 jasno določa, v katerih primerih je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu in tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerekoli organ katerekoli pravne osebe.