137. člen URS

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Prvi odstavek 8. člena ZDOdv določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva. Takšna ureditev ne posega v ustavno načelo enakosti.

Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko). Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna. Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo. ZDOdv v 27. členu določa, da

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe. Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pome

V primeru, če upnik umakne predlog za izvršbo oziroma se odpove pravici do izvršbe, je to lahko kvečjemu razlog za ugovor po izteku roka. Teorija navaja, da gre za samostojni ugovorni razlog, in sicer nepravi opozicijski razlog. Ne nanaša se sicer na samo terjatev, je pa s terjatvijo povezan vsaj posredno, saj se nanaša na zahtevo za njeno sodno varstvo. Upnik lahko kadarkoli med postopkom umakne predlog za izvršbo. Sodišče izvršilni postopek ustavi. Umik je procesna izjava volje in učinkuje šele od trenutka, ko prispe na sodišče. Izjava o umiku je procesno dejanje zgolj in samo upnika. Ostali (toženec v pravdnem postopku ali dolžnik v izvršilnem postopku) lahko le zatrjujejo, da so nastopila pravno pomembna dejstva, katerih pravna posledica bi morala biti ustavitev postopka, vendar to lahko uveljavljajo le z ustreznim procesnim dejanjem – v izvršilnem postopku z ugovorom. Umik izvršilnega predloga, ki pomeni uresničitev upnikove procesne dispozicije, mora biti iz spisa jasno in nedvoumno razviden. Ko je enkrat izjava o umiku pri sodišču dana, namreč učinkuje neposredno in je ni več mogoče preklicati, njena pravna posledica je ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila taksa, ki znaša 30,00 EUR po tar. št. 4022 ZST-1, pravilno odmerjena in ugovor, v katerem je prvotožena stranka uveljavljala, da taksna obveznost v navedeni višini ni nastala in da je taksa napačno odmerjena, ni utemeljen. Tožeča stranka ima zoper družbo C., d. o. o. ‒ v stečaju denarno terjatev v znesku 222.497,32 EUR, izkazano s sodno poravnavo, ki jo je tožeča stranka sklenila s stečajno upraviteljico navedene družbe. Vrednost sedmih stanovanj (posamezni, že navedeni deli, v stavbi št. 1 k. o. X), so vredni 2.000.000,00 EUR. Po poplačilu ločitvenega upnika bodo ostala sredstva (masa) za navadne upnike, med katerimi je tudi sama. Poplačana bo v višini dobrih 25.000,00 EUR. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Izkazala je obligacijsko pravico do C., d. o. o. ‒ v stečaju, iz sosledja tožb proti toženima strankama pa izhaja, da je njen končni cilj, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Izdana začasna odredba drugotoženi stranki ne preprečuje, da s svojo lastninsko pravico pri obravnavanih nepremičninah razp

Možnost presoje odločitev disciplinske komisije v postopku pred sodiščem ne posega ne v samostojnost ne v neodvisnost odvetništva (137. člen Ustave RS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč zagotavlja odvetniku pravico do sodnega varstva tako kot je to zagotovljeno drugim subjektom. Nobenega ustavno dopustnega razloga namreč ni za stališče, da odvetniku, ko je ta v sporu z OZS, ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Omejitev pravice do sodnega varstva je dopustna le, če prestane strogi test sorazmernosti, torej mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (Up-107/99). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to opravilo test sorazmernosti in presodilo, da je dopustna omejitev sodnega varstva v primerih, ko gre za blažje disciplinske kršitve in da je v takšnih primerih predvidena le možnost pritožbe znotraj tožene stranke same na disciplinsko komisijo druge stopnje. Sodišče prve stopnje je določbam ZOdv z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (in ga tudi ne določa).

Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.

Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da se stroški Državnega odvetništva ne smejo obračunovati po Odvetniški tarifi. Glede na to, da tožnik graja neustavnost zakona, ni utemeljeno njegovo pritožbeno izvajanje po uporabi instituta exceptio illegalis, saj se ta lahko uporabi zgolj v primeru, če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom.

Upnik lahko kadarkoli med postopkom umakne predlog za izvršbo. Sodišče izvršilni postopek ustavi. Umik je procesna izjava volje in učinkuje šele od trenutka, ko prispe na sodišče. Izjava o umiku je procesno dejanje zgolj in samo upnika. Ostali (toženec v pravdnem postopku ali dolžnik v izvršilnem postopku) lahko le zatrjujejo, da so nastopila pravno pomembna dejstva, katerih pravna posledica bi morala biti ustavitev postopka, vendar to lahko uveljavljajo le z ustreznim procesnim dejanjem – v izvršilnem postopku z ugovorom. Izvršba se na podlagi umika ustavi le, če je iz spisa jasno in nedvoumno razvidno, da je umik vložila upravičena oseba, to pa je izključno upnik (ali njegov zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec). Če sodišče pravilno in skrbno vodi postopek, se mora vloga, ki prispe na sodišče (vložišče), vložiti v spis takoj oziroma vsaj v doglednem času po prispetju. Tako kot po eni strani skladno z razpravnim načelom velja, da je na strankah breme zatrjevanja in dokazovanja dejstev, ki so jim v korist oziroma s katerimi utemeljujejo svoje zahtevke, je po drugi strani izključno stvar pravilnega poslovanja in postopanja sodišča, da se na sodišče prispela pisanja stran

Zmotna ugotovitev procesnih dejstev na eni strani ter pogojno imenovana protispisnost kot del zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka na drugi, sta dve različni stvari. Pri slednji je njeno bistvo v napačni navedbi (povzetku) vsebine, ki je v posameznem dokazu posredovana in ki je lahko šele nato pravilno ali napačno ocenjena. Pomeni, da napačna navedba ne more biti posledica napačne ocene kot to v učinku izhaja iz prve pritožbe, ampak je kvečjemu obratno. Biti skrbnik obdolženčevih procesnih jamstev iz 29. člena Ustave ni isto kot biti skrbnik odvetništva kot samostojne in neodvisne službe iz 137. člena Ustave, namenjene uresničevanju interesov strank pred sodišči in drugimi državnimi organi (prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu), zaradi česar tudi ni isto izkazati se z izkaznico Zbornice ter za obdolženca predložiti pooblastilo ali predložiti pooblastilo oziroma obvestilo predsednika Zbornice.

Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost. Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen. Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP). Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.

Pri sprejemanju sprememb OT (tudi predmetne vrednosti točke) ne gre za čisto političen proces abstraktne pravne regulacije. Odločitev ministra v zvezi z uresničevanjem tega javnega pooblastila s strani Odvetniške zbornice ne more biti prepuščena njegovi prosti politični oceni, saj bi to pomenilo, da se 137. člen Ustave uresničuje v popolni odvisnosti od politične volje nosilca izvršne funkcije. Iz ZOdv in OT v povezavi s 137. členom Ustave izhaja, da mora prizadeta stran tega javnopravnega razmerja v primeru kršitve te zakonske ureditve imeti možnost, da to uveljavlja s tožbo in da gre torej v predmetni zadevi za pravni spor, ki ga je treba razrešiti pred pristojnim sodiščem. V obravnavani zadevi so zato podani pogoji za sodno varstvo na podlagi 7. člena ZUS-1: gre za spor, ki izvira iz javnopravnega razmerja med nosilcem javnega pooblastila (pritožnico) in državo (toženo stranko). V zvezi s tem javnopravnim sporom med pritožnico in toženo stranko drugo sodno varstvo ni podano.

V primerih obvezne obrambe in obveznega zastopanja odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih ta tudi v celoti financira. Odvetniki v tem delu opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh storitev ne more biti v neskladju z ustavno pravico do proste gospodarske pobude.

Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja bpp. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, medtem ko si mora izbrani odvetnik prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila

Ustavno sodišče je določilo postopek, ki se izvede v primeru žaljive izjave, podane v kazenskem postopku, v točki 3. izreka odločbe pa je izrecno odločilo, da če v primeru iz 1. točke tega izreka (izreka odločbe) sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s pravili Sodnega reda o dodeljevanju zadev sodnikom ter da o kaznovanju po 78. členu ZKP odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh pravilih dodeljena. Dejstvo, da obe sodnici izvajata sodniško funkcijo na istem sodišču, pa tudi, da je sodnica, ki je dala predlog za kaznovanje, vodja oddelka, na katerem odloča sodnica, ki ji je predlog za kaznovanje dodeljen, in tudi funkcija vodenja sodišča ene od njiju, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, ne bi smela odločiti o predlogu za kaznovanje, pri čemer je Ustavno sodišče, kot je že bilo obrazloženo, opredelilo tudi, kdaj o zadevi odloča sodnik drugega sodišča. Procesno vodstvo je v rokah sodnika. Določbe procesnega zakona mu omogočajo ne le prekinitev obravnave, temveč tudi njeno pr

Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident se neutemeljeno sklicuje na kršitev načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic na škodo upravičencev do brezplačne pravne pomoči, saj s tem ne varuje svojih pravic, pravnih koristi oziroma pravnega položaja, ki bi mu bili kršeni v obravnavanem postopku. Zastavljeno vprašanje tudi ni pomembno z vidika zatrjevane kršitve načela svobodne gospodarske pobude, saj revident kršitve ne obrazloži oziroma je ne konkretizira glede na okoliščine obravnavanega primera. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Ureditev, na podlagi kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnike, ki se sami prostovoljno odločijo za izvajanje storitev brezplačne pravne pomoči ne obravnava različno. Vsi so upravičeni do enakega plačila za te storitve, ne glede na to, ali so odvetniki „začetniki“ ali že „uveljavljeni“ odvetniki. Vrhovno sodišče poleg tega pripominja, da so odvetniki, ki delujejo v okviru brezplačne pravne pomoči, v primerjavi z odvetniki, ki si stranke (po)iščejo na trgu, z vidika pla

Zakon ni neustaven zato, ker določa, da notar preveri izid glasovanja, saj je notariat po določbi 137. člena URS javna služba, ki jo ureja zakon.