VSL Sodba II Kp 43866/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo I K 43866/2018 z dne 22. 10. 2024 pod točko I. izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; pod točko II. izreka je obtoženega B. B. iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov po 1. 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter podrejeno zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženemu A. A. za očitano kaznivo dejanje izreče oprostilno sodbo, podrejeno, da sodbo v točki I. razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oziroma pred drugim predsednikom senata, podrejeno, da obtoženemu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik napačno navaja, da je bil obtoženi A. A. z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in da iz konkretnega opisa izhaja, da se navedenemu obtoženemu očita (zgolj), da naj bi kot dejanski poslovodja družbe X. d. o o. poskrbel, da je davčni zavezanec posloval le preko poslovnega računa v Avstriji, da bi se izognil nadzoru davčnega organa, medtem, ko so v konkretnem opisu izreka vsebovane navedbe, da naj bi oproščen sostorilec B. B. kot družbenik, zakoniti zastopnik in kot odgovorna oseba družbe X. d. o. o., in kot tak bil naveden tudi v vloženem elektronskem obrazcu DDV-O za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013, v imenu gospodarske družbe X. d. o. o. v navedenem obrazcu ni prikazal obveznosti plačila DDV iz naslova pridobitve rabljenih osebnih avtomobilov in drugih članic EU v skupnem znesku 414.226,00 EUR, po stopnji 22 %, kar zanaša 91.129,72 EUR utajenega DDV. Res je sicer v konkretnem opisu (pod točko I. izreka) naveden status B. B. v družbi X. d. o. o. in da je kot družbenik in zakoniti zastopnik te družbe naveden v obrazcu DDV, kar pritožnik pravilno povzame, vendar pa očitno spregleda, da se obtožbeni očitek nanaša (zgolj) na obtoženega A. A., in sicer da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je davčni zavezanec (družba X. d. o. o.) posloval le preko poslovnega računa v Avstriji, da bi se izognil nadzoru davčnega organa in v vloženem obrazcu DDV-O za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013 ni prikazal obveznosti plačila DDV iz naslova pridobitve rabljenih osebnih avtomobilov in drugih članic EU v skupnem znesku 414.226,00 EUR, po stopnji 22 %. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno izhajati iz načela iskanja materialne resnice, ki je eno najpomembnejših načel v kazenskem postopku (17. člen ZKP), ki zavezuje sodišče, kakor tudi državnega tožilca in to ves čas postopka.¹ S takšno spremembo obtožnega akta po oceni pritožbenega sodišča ni bila okrnjena pravice do obrambe obtoženega A. A. Po prvotni obtožnici se je namreč obtoženemu A. A. prav tako očitalo izvršitev navedenih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve, le da v sostorilstvu s soobtoženim B. B., katerega pa je prvostopenjsko sodišče zaradi pomanjkanja dokazov (točka 38. izpodbijane sodbe) oprostilo očitkov po tožilski obtožbi. Kljub spremenjenemu opisu, ostaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Sodišče sme v izreku sodbe v okviru istega življenjskega primera dejanje opisati drugače kot v obtožbi, vendar ne sme prekoračiti identitete med obtožbo in sodbo. Z opisom ne sme spreminjati dejanja v obsojenčevo škodo, dolžno pa je iz opisa izpustiti tiste okoliščine, ki niso dokazane.² Slednjo situacijo je ugotoviti tudi v obravnavanem primeru.

5Glede na navedeno pritožnik neutemeljeno navaja, da ravnanje, kot se očita obtoženemu A. A. v konkretnem delu I. izreka izpodbijane sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 oziroma drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opisano ravnanje obtoženega A. A. v I. izreka izpodbijane sodbe v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS.

6Stališče pritožnika, da obtoženi A. A. kot "dejanski poslovodja" biti očitanega kaznivega dejanja niti ni mogel izpolniti na način kot se mu očita, je napačno. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat presodilo³, da za presojo, ali je storilec dejanski poslovodja gospodarske družbe, ni odločilen samo njegov formalni položaj v tej družbi, temveč je ključno, ali je dejansko vodil njeno poslovanje. Pri tem kaznivem dejanju ne gre za delicta propria. Očitano ravnanje obtoženemu A. A., da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in se je zaradi tega gospodarska družba X. d. o. o. kot davčni zavezanec izognila plačilu DDV, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Iz navedenega kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo pritožnik zatrjuje, ni podana.

7Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (296. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.⁴ Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da se v abstraktnem opisu obtoženemu A. A. očita, da je "z zavestnim sodelovanjem pri storitvi in z odločilnim prispevanjem k storitvi, zato da bi se kdo drug deloma izognil plačilu davka na dodano vrednost (DDV) v Republiki Sloveniji, dal lažne podatke o prometu blaga in s tem preslepil organ, pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti in obveznosti, ki se jim je izognil pomenijo veliko premoženjsko korist", torej da naj bi storil kaznivo dejanje v sostorilstvu, vendar pa iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja A. A. izhajajo konkretni očitki kaznivega dejanja davčne zatajitve, pripisani (zgolj) obtoženemu A. A. in ne (več) tudi soobtoženemu B. B., kot to neutemeljeno skuša prikazati pritožnik. To izhaja tudi iz pravne opredelitve kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. obsodilo, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Iz navedenega neskladje med abstraktnim delom in konkretnim opisom očitanega kaznivega dejanja obtoženemu A. A., ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi s tem uveljavlja pritožnik, kot tudi ne pomeni, da tako očitano dejanje, ni kaznivo dejanje.

8Pritožnik neutemeljeno povezuje opis iz I izreka izpodbijane sodbe očitanega kaznivega dejanja obtoženemu A. A. z opisom iz točke II izreka očitanega kaznivega dejanja soobtoženemu B. B. (zoper ta del se ne pritožuje). Pritožnik ne more trditi, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ker si abstraktni in konkretni del iz opisanih izrekov nasprotujejo, saj kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje glede obtoženega A. A., za katerega je ugotovilo, da je sam izvršil kaznivo dejanje davčne zatajitve, ustrezno modificiralo obtožnico, medtem ko za obtoženega B. B. to ni bilo potrebno, saj je obtoženega B. B. tožilskih obtoženih očitkov zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo. Kot je že bilo pojasnjeno, se v I. izreka izpodbijane sodbe se obtoženemu A. A. očita, da je podal lažne podatke, s tem, ko v elektronsko vloženem obrazcu DDV-O z naslova pridobitev rabljenih osebnih vozil iz drugih držav članic EU ni prikazal obveznosti plačila DDV, kar po svoji naravi oziroma izvršitveni način pomeni opustitveno ravnanje. Po navedenem drugačen opis dejanja, ki ga je očitalo tožilstvo obtoženemu B. B. (in A. A.), od opisa kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. obsodilo, ne predstavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi s tem pritožnik neutemeljeno zatrjuje.

9Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je v pretežni meri oprlo obsodilno sodbo na zaslišanji obtoženega B. B. z dne 4. 5. 2015 in 9. 7. 2020, ki pa sta bili izvedeni v nasprotju z določbami ZKP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik torej uveljavlja kršitev po drugem odstavku 372. člena ZKP. V pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje v točki 1 izpodbijane sodbe navaja, da naj bi dne 4. 5. 2015 šlo za zaslišanje v preiskavi, medtem ko iz zapisnika, ki se nahaja na list. št. 512 -514 (spis III Kpd 15258/2016) izhaja, da je bilo zaslišanje izvedeno na podlagi Zakona o kazenskem postopku Republike Srbske, ki ga je opravila policija v službenih prostorih v Foči, pri zaslišanju pa ni bil prisoten ne državni tožilec, ne preiskovalni sodnik niti morebitni zagovornik obtoženega B. B. Smiselno je torej šlo za podajo izjave po šestem odstavku 148. člena ZKP in nikakor ne za zaslišanje obdolženca v preiskavi, kot to zmotno v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. Tako kot pri tem procesnem dejanju, tudi pri zaslišanju obdolženega B. B. dne 9. 7. 2020 (po zaprošenem organu Bosne in Hercegovine (BIH)), soobtoženi A. A. niti njegov zagovornik, o zaslišanjih nista bila obveščena, čeprav sta imela status stranke oziroma zagovornika v predmetnem kazenskem postopku in s tem pravice, ki jih določa 178. člen ZKP. Procesno dejanje z dne 4. 5. 2025 se sploh ne more šteti kot zaslišanje obdolženega v preiskavi in nima nobene dokazne vrednosti oziroma se lahko uporabi le kot način, na katerega se v procesne namene v Republiki Sloveniji uporabljajo uradni zanamki, ki jih v svojih razgovorih z osebami naredi policija, nikakor pa sodišče neposredno na vsebino tega zapisnika ne sme opreti sodne odločbe. Iz navedenega je sodišče prve stopnje kršilo A. A. ustavno pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot to določa 29. člen Ustave RS, saj obtoženi oziroma njegova obramba ni imela nobene možnosti, da bi obdolženega B. B. izprašala o obravnavanih dogodkih in podrobnostih, kljub temu, da je obramba obtoženega A. A. za zaslišanje v BIH na sodišče naslovila izrecno zahtevo, da je obveščena o zaslišanju B. B. v BIH.

10V zvezi z zatrjevanimi očitki zagovornika obtoženega A. A. pritožbeno sodišča na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja naslednje: (i) da se na list. št. 512 - 514 spisa III Kpd 15258/2016 (v I delu spisa V K 43866/2018) v prevodu nahaja Zapisnik o zaslišanju osumljenega B. B. z dne 4. 5. 2015, iz katerega izhaja, da je B. B. kot osumljeni kaznivega dejanja po 249. členu Kazenskega zakonika RS podal policistki C. C. izjavo na Postaji za javno varnost Foča in da je pred podajo izjave bil poučen, katerega kaznivega dejanja je osumljen ter da mu ni treba podati nikakršne izjave ali odgovoriti na vprašanja, ki mu jih postavlja pooblaščeni uslužbenec, razen osebnih podatkov; (ii) da se na list. št. 142 - 151 nahaja v prevodu Zapisnik o zaslišanju osumljenega B. B. z dne 9. 7. 2020, iz katerega izhaja, da je Okrožna javna tožilka D. D. v prostorih Okrožnega javnega tožilstva v Trebinju (BIH) zaslišala osumljenega B. B. na podlagi zaprosila Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpr 43866/2018 z dne 16. 5. 2020 zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, pri čemer so mu bili kot osumljenemu podani vsi ustrezni pravni pouki o pravicah (Miranda); (iii) da je zagovornik obtoženega A. A. dne 6. 5. 2019 prejel poziv k izjasnitvi glede morebitnih izrecnih vprašanjih za obdolženega B. B. in da poda izjavo, če želi biti kot stranka obveščen o datumu zaslišanja (list. št. 91); (iv) da je zagovornik obtoženega A. A. sodišču dne 14. 5. 2019 poslal izrecna vprašanja za zaslišanje B. B. in izjavo, da želi, da so obveščeni o datumu zaslišanja zaradi morebitnega prisostvovanja na zaslišanju (list. št. 93) in (v) da ni izkazano, da bi bosanski organi obvestili naše sodišče o datumu zaslišanja B. B., v posledici česar tudi obtoženi A. A. in njegov zagovornik nista bila o tem obveščena.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je šlo pri podani izjavi osumljenega B. B. na Postaji za javno varnost Foča v BIH dne 4. 5. 2015 smiselno za izjavo osumljenega po določilih 148. člena ZKP oziroma da je zapisnik o njegovem zaslišanju šteti kot uradni zaznamek o zbranih obvestilih od osumljenega, kot je opredeljen v šestem odstavku 148. člena ZKP in da se takšno procesno dejanje ne more šteti kot zaslišanje obdolženega v preiskavi, kot to na na več mestih (v točkah 1, 37, 38 izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje sicer napačno navede. Namreč pri procesni naravi in dokazni vrednosti uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, sestavljenega na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, gre za t. i. poldokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, pomenijo pa vir dokazov, na podlagi katerih se v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.

12Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožniku, da zaslišanje osumljenega B. B. z dne 9. 7. 2020 v BIH, ni bilo izvedeno v skladu z določili 178. člena ZKP (tudi ne v skladu z določili prvega in drugega odstavka 29. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in BIH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah)⁵, saj obtoženi A. A. in njegov zagovornik nista bila obveščena o zaslišanju B. B. v BIH, kljub izrecni izjavi zagovornika, da se ga o tem obvesti, zaradi česar obtoženi A. A. in njegov zagovornik nista imela možnosti B. B. zastavljati vprašanj o obravnavanih dogodkih in podrobnostih in na ta način preizkusiti verodostojnosti obremenilnih izjav B. B.

13Pritožbeno sodišče je zato presojalo, ali je bila ob okoliščini, da pri zaslišanju B. B. dne 9. 7. 2020 obtoženemu A. A. ni bilo omogočeno uveljavljenje njegove pravice, da v zvezi s podanimi (obremenilnimi) izjavami zaslišuje B. B., kršena ustavna pravica obtoženega A. A. do pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot to določa 29. člen Ustave RS, ki jo v zvezi s tem zatrjuje pritožnik oziroma pravica iz točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, kar velja tudi v primeru kadar gre za obremenilne izjave soobdolženih.

14V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do učinkovite obrambe bistveno, da ima obtoženec vsaj enkrat v postopku možnost neposrednega zaslišanja obremenilne priče oziroma soobtoženega oziroma da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost oziroma verodostojnost njihovih izjav. Iz podatkov v spisu izhaja, da je na glavni obravnavi dne 30. 10. 2024 bil preko videokonference zaslišan obtoženi B. B. in je podal zagovor, navzoča pa sta bila tudi obtoženi A. A. in njegova zagovornica in sta torej imela možnost obtoženemu B. B. postavljati vprašanja v zvezi z obravnavano zadevo in na ta način preveriti verodostojnost njegovih izjav, ko je bil zaslišan dne 4. 5. 2015 in dne 9. 7. 2020, saj sta bili slednji izjavi na glavni obravnavi med drugim tudi prebrani. Takšna procesna situacija pa je po oceni pritožnega sodišča sanirala kršitev določb 178. člena ZKP, ki jo pritožnik izpostavlja v zvezi z zaslišanjem B. B. v fazi preiskave, zaradi česar se pritožnik neutemeljeno sklicuje, da je bila obtoženemu kršena ustavna pravica do obrambe oziroma pravnih jamstev v kazenskemu postopku iz 29. člena Ustave RS oziroma drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je izvajalo dokazni postopek, obtoženemu A. A. omogočilo uveljavljanje njegove pravice iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

15Na podlagi navedenega ugotovljena procesna situacija zato ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne sme sodbe opreti na obremenilne izjave B. B., glede na to, da jih je uporabilo v luči presoje verodostojnosti njegovega zagovora, podanega na glavni obravnavi, zlasti ker jih je podkrepilo z drugim podpornimi dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne sledi pritožniku, da je s tem, ko se je sodišče v izpodbijani sodbi sklicevalo na skladne izjave B. B. z dne 4. 5. 2015 in 9. 7. 2020, ki niti ne predstavljajo v pretežni meri podlago za obsodilno sodbo, kar bo predstavljeno v nadaljevanju, oprlo na nezakonito pridobljene dokaze, kar bi sicer konstruiralo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 371. člena ZKP.

16Pritožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi, da se je v obrazložitvi sodbe v točki 36. oprlo na dokaz, s katerim je prekršena ustavno zajamčena pravica obtoženega A. A. - domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, in sicer s tem, ko je utemeljevalo dejstvo dejanskega poslovodenja družbe X. d. o. o. s strani obtoženega A. A. na pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 41001/2016, s katero je bila A. A. izrečena denarna kazen. Po pritožnikovem bi morala biti ta obsodba izbrisana iz kazenske evidence, utemeljevanje krivde z izbrisano sodbo pa predstavlja eklatantno kršitev 27. člena Ustave RS in posledično kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja, saj je očitno prezrl določbo tretjega odstavka 82. člena KZ-1, v kateri je določeno, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Po 3. točki četrtega odstavka 82. člena KZ-1 je rok za izbris obsodbe na denarno kazen tri leta. Iz potrdila kazenske evidenca za obtoženega A. A. (list št. 641) izhaja, da je postala sodba v navedeni kazenski zadevi pravnomočna dne 17. 12. 2018, vendar obtoženi denarne kazni ni poravnal (izvršil) in je bila z sodno odločbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici II Kr 41001/16 z dne 12. 2. 2024 denarna kazen spremenjena v zapor (64 dni), torej za izbris sodbe z dne 17. 12. 2018, pravnomočni istega dne, na dan 17. 12. 2021 niso bili izpolnjeni pogoji, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, zato zatrjevani kršitvi, ki ju uveljavlja, nista podani.

17Pritožnik pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. utemeljevalo očitek dejanskega poslovodenja družbe X. d. o. o. v točkah 35 - 42 izpodbijane sodbe in zatrjuje, da so ugotovitve in zaključki sodišča nepravilni in neresnični, temeljijo pa tudi na nezakonitih dokazih. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja, predvsem pa pritožniku odgovarja, da je treba razloge sodbe brati in razumeti kot celoto. Sodišče prve stopnje je že v točkah 16 - 27 izpodbijane sodbe, ne samo v točkah, ki jih navaja pritožnik, obrazložilo okoliščine, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, vodijo do pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil prav obtoženi A. A. v spornem obdobju dejanski poslovodja družbe X. d. o. o., torej tisti, ki je dejansko vodil navedeno družbo.

18Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni prav nobenih pomislekov, da je družba X. d. o. o. v obdobju od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013 pridobila blago (rabljene osebne avtomobile) iz držav Evropske unije (Nemčije, Avstrije, Belgije, Italije in Nizozemske) v skupni vrednosti 414.226,00 EUR, kar dokazuje prejeta dokumentacija tujih davčnih organov (računi prodajalcev avtomobilov na list. št. 25 - 303 v spisu III Kpd 152258/2016), izvedensko mnenje izvedenca za področje davkov E. E. (list. št. 283 - 294) in njegova izpovedba, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi in ugotovitve v odločbi Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) z dne 18. 4. 2014. Iz podatkov belgijskega davčnega organa (list. št. 25 - 29) tako npr. izhaja, da je skupni znesek prodanih vozil za 162.845 EUR, da je bilo blago naročeno preko spletne strani (Cars on the web), kar pomeni, da si kupec ustvari račun na spletni strani, kamor se navede različne podatke, naloži osebno izkaznico direktorja ali predstavnika, navede DDV in ti podatki se preverijo. Ko stranka izbere vozilo, se pripravi CMR dokument, stranka mora podpisati za dobavo in kopijo dokumenta vrniti belgijskemu podjetju. Če je vse v redu, so dokumenti vozila posredovani stranki. Kot kontaktni osebi sta bili navedeni B. B. ter F. F. (00386...001002 in 041...). Prvostopenjsko sodišče je v točki 17 podalo tehtne razloge, da je tel. št. ...001002 pripadala oziroma je preko nje komuniciral prav obtoženi A. A., kar izkazuje dopis avtoprevoznika G. G. (list. št. 494), iz katerega izhaja, da so iz podjetja X. d. o. o. oziroma A. A. 4. 9. 2013 poslali mail njihovemu disponentu H. H. Iz priloženega elektronskega sporočila (list. št. 496) izhaja, da je A. A. s kontaktnim podatkom .../001-002 sporočil: "da potrebuje prevoz Fiat Pande iz Italije do Vrtojbe, najraje Šempeter pri Gorici, ...tam je ena ..., lahko pa tudi v LJ... možnost naklada ti piše na avtorizaciji... preveri.. moj kontaktni mobi: .../001-002. Čez 14 dni pa bi rabil še en avto iz Rima", priložil pa je tudi avtorizacijo (list. št. 497), ki glasi na družbo X. d. o. o. Ta ista telefonska številka se torej pojavi tudi na listinah, ki jih je davčni organ pridobil od belgijskega organa (izmenjava informacij) kot kontaktne številke kontaktne osebe za družbo X. d. o. o. (list. št. 28 - hrbtna stran). Ta okoliščina izkazuje brez dvoma, da je obtoženi dejansko vodil posle v zvezi z nabavo in prevozi rabljenih avtomobilov iz tujine za družbo X. d. o. o.

19V točkah 23 - 25 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo okoliščine, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje, ki obtoženega A. A. povezujejo z podjetjem I., d. o. o., in ki izkazujejo, da je bil obtoženi vpleten v njegovo poslovanje, kar je potrdil tudi zaslišan J. J., ki je povedal, da je obtoženi A. A. dejansko vodil to podjetje. Da je bil obtoženi A. A. udeležen pri poslovanju družbe I. d. o. o., pa kaže tudi sodelovanje v postopku tržnega inšpektorata za to družbo, kjer je predložil ponarejeno pooblastilo direktorja I. d. o. o. (list. št. 183 - 186 v spisu IK 41001/2016), do česar se je opredelilo prvostopenjsko sodišče v točki 23. izpodbijane sodbe. Podjetje I. d. o. o. pa je imelo med drugim v lasti podjetje K. d. o. o., od koder je bil tudi nakazan denar na TRR družbe X. d. o. o. v Avstriji (C21). Tako I. d. o. o. kot K. d. o. o. sta imela nekaj časa poslovni naslov na ..., kjer se je nahajala prazna in zapuščena stavba, na tem naslovu pa so imele naslov tudi družbe, ki so nakazovale denar na račun družbe X. d. o. o. v Avstriji, in sicer družbe: ... (C2), L. d. o. o., (C10), ... (C13), ... (C15), ... (C18), ... (C 28), ... (C29). Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 22. 9. 2015 (list. št. 542 v spisu III Kpd 15258/2016) pa tudi izhaja, da se na tem naslovu nahaja prazna in zapuščena stavba, na naslovu podjetje Č. d. o .o. ne deluje (ki je uporabnik in lastnik vozila Ford Focus 1.6 TDCI, št. šasije ... - ki ga je kupil X. d. o. o. - list. 153 v spisu III Kpd 15258/2016). Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine izkazujejo povezanost med obtoženim A. A. in pravnimi osebami, ki so imele poslovni naslov ..., in so denar nakazovale na TRR račun družbe X. d. o. o. v Avstriji.

20Pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje v točki 27 obširno povzelo izpovedbo zaslišanega J. J., ki jo je podal na glavni obravnavi 5. 6. 2024 in je v bistvenem povedal enako, kot to izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 13. 3. 2018 v zadevi I K 41001/2016 (glede katere je bilo že pojasnjeno, da ni bilo pogojev za izbris obsodbe), zato je sodišče utemeljeno sledilo njegovi izpovedbi, ko je med drugim povedal, da je z obtoženim A. A. imel nekaj glede odpiranja računa v Avstriji, da ga je takrat peljal na banko v Avstriji, da se je tam odprl račun na podjetje, katerega lastnik je bil in on je moral tam tudi podpisati. A. A. je tudi večkrat videl na naslovu ..., Ljubljana, kjer so imeli on ter M. M. ter N. N. pisarno. V I. d. o. o. se je denar dvigoval z računa banke, kdaj je on dvignil gotovino, kdaj tudi O. O. in ta gotovina se je odnesla v pisarno A. A., M. M. ter N. N. Šlo je za zneske v višini 10.000 EUR pa tudi 15.000 EUR, bilo pa je to tudi v obdobju 2013. Glede postopka v Novi Gorici je povedal, da je bil v povezavi z družbo I. d. o. o., ki je avtomobile v Slovenijo uvažala iz Nemčije, Belgije, Italije in Nizozemske. Za družbo X. d. o. o. je slišal, a ni vedel povedati s čim se je ta družba ukvarjala. Glede mu predočene njegove izpovedbe iz preiskave na list. št. 252 v tej zadevi, v delu "da A. A. pa sem enkrat videl v družbi I. d. o. o., to je tudi vse", in na vprašanje kako to, da je na glavni obravnavi povedal, da je obtoženega A. A. videli večkrat, je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razumno pojasnil, da se enostavno danes spomni več, predvsem pa je pojasnil, da se je iz Slovenije takrat umaknil tudi zaradi groženj s strani N. N. ter M. M., glede dviga denarja v podjetju Y. in da naj bi bil po nujnih besedah denar od A. A. in ko se je čez čas vrnil iz Avstrije, je moral ta denar vrniti v roku 24 ur. Povedal je tudi, da je gotovino dvigoval z računa in jo nosil v pisarno v Jaršah, Domžalah, Trzinu, kajti N. N. ter M. M. sta menjala pisarne in v teh pisarnah je videval tudi A. A., kateremu naj bi bila ta gotovina tudi namenjena. Ta denar je dvigoval z računov firm, katerih lastnik je bil. Povedal je tudi, da ko je bil on direktor I. d. o. o., je podjetje ves čas vodil A. A. Povedal je še, da je dokumente podpisal, ker je mislil, da bo dobil delovno vizo, ni pa jih bral. A. A. je spoznal januarja 2012, sprva ga ni pogosto videval, potem pa vsake tri ali štiri dni. Pogosto je A. A. klical na I. d. o. o. in spraševal ali so bili odvedeni davki za avtomobile, ali je bilo storjeno to in ono, govoril pa je v glavnem z M. M. in O. O. Izpovedba priče J. J., v nasprotju z zatrjevanjem pritožnika, dodatno kaže, da je bil obtoženi A. A. ključno povezan s poslovanjem družbe I. d. o. o. Sicer se na podlagi izpovedbe priče J. J. in ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 23 in 26 izpodbijane sodbe nakazuje, da so bile osebe M. M., N. N., O. O. in P. P. tako formalno kot poslovno tudi povezane z družbami I. d. o. o., K. d. o. o., L. d. o. o., R. in S., kot to izpostavlja pritožnik in kar nenazadnje ne spregleda niti prvostopenjsko sodišče v 28. točki izpodbijane sodbe, vendar pa ne v povezavi dejanskega poslovodenja družbe X. d. o. o., kot to poskuša neutemeljeno prikazati pritožnik. Glede na navedeno tudi izvedba dokaza z zaslišanjem N. N., katerega obramba obtoženega A. A. niti ni predlagala v postopku pred sodiščem prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča, ne bi omajala pravilnega zaključka, da je bil prav obtoženi A. A. tisti, ki je dejansko vodil posle družbe X. d. o. o. Nazadnje pa tudi ni spregledati, da iz E-RISK evidence izhaja, da je imel od 2. 10. 2018 - 2. 10. 2020 A. A. prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, torej na istem naslovu, kjer je v preteklosti imela poslovni naslov družba X. d. o. o.

21Sodišče prve stopnje se je v 37. in 38. točki izpodbijane sodbe, kar izpostavlja tudi pritožnik, pri utemeljevanju, da je bil obtoženi A. A. dejanski poslovodja družbe X. d. o. o., sklicevalo na izpovedbi soobtoženega B. B. z dne 4. 5. 2015 in dne 9. 7. 2020. Sicer je pritrditi pritožniku, kot je bilo že izpostavljeno, da gre pri izjavi B. B. z dne 4. 5. 2015 smiselno za izjavo osumljenega po določilih 148. člena ZKP in da se takšno procesno dejanje ne more šteti kot zaslišanje obdolženega v preiskavi, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svojega zaključka ne gradi izključno na tej izjavi, ampak na izpovedbi B. B., ki jo je podal dne 9. 7. 2020 v okviru preiskave, kjer je tudi potrdil, da je o tem kar je povedal, že podal izjavo, ko je bil zaslišan na Policijski Upravi Foča v BIH, pri čemer je pri zaslišanju dne 9. 7. 2020 potrdil, da je zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva A. A. izročil osebno izkaznico in potni list ter mu prepustil ustanavljanje podjetja in nadaljnje aktivnosti ter da sta z A. A. tudi skupaj odšla k notarju, kjer je podpisal določeno dokumentacijo in je z njim je šel odpreti tudi bančni račun podjetja na njegovo ime, takrat pa je A. A. podpisal pooblastilo za dostop do bančnega računa. V svojem zagovoru z dne 9. 7. 2020 B. B. smiselno v bistvenem potrdi, kar je izjavil dne 4. 5. 2015.

22V skladu z ustaljeno sodno prakso, kar je bilo že izpostavljeno uvodoma, mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor (so)obdolženca dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolženih oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, pa je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali (so)obdolženca predstavlja odločilni dokaz. Vprašanje, ali gre za odločilen dokaz, pa se presoja zmeraj zelo ozko in to s pomočjo dopolnilnih dokazov. Močnejši kot so podporni dokazi, manj verjetno je, da bo dokaz obravnavan kot odločilen. Zato je iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Obtoženi A. A. in njegova obramba je (lahko) pravico do zaslišanja soobtoženega B. B. realizirala na glavni obravnavi dne 3. 10. 2024, torej je bila obrambi obtoženega A. A. omogočena pravice do zaslišanja B. B., ki ga je s svojim zagovorom z dne 9. 7. 2020 in izjavo z dne 4. 5. 2015 obremenil, in sta bili obe izjavi na tej glavni obravnavi tudi prebrani. Na glavni obravnavi je obtoženi B. B. sicer potrdil, da je obtoženega A. A. spoznal preko sorodnika Š. Š. in da drži, da ni vedel, da podpisuje papirje za ustanovitev oziroma prenos poslovnega deleža ter za odprtje računa v Avstriji za družbo X. d. o. o. in da je bil takrat na banki v Avstriji. Ko je bil pri notarju v Ljubljani, pa je mislil, da podpisuje listine glede delovnega dovoljenja, svoj zagovor na glavni obravnavi pa je B. B. spremenil v toliko, da naj bi bil v Avstriji z njim A. A. oče z imenom T. A. oziroma T. A. Je pa tudi še povedal, da v Sloveniji nikoli ni naročal avtomobilov v tujini in jih preprodajal ter da nikoli ni dvigoval ali polagal denarja ali ga prenakazoval v Avstrijo. Tudi ni nikoli oddal obrazca za davčno v Sloveniji za družbo X. d. o. o.

23Sodišče prve stopnje se je v 38. in 39. točki izpodbijane sodbe opredelilo do zagovora obtoženega B. B., ki ga je podal na glavni obravnavi dne 3. 10. 2024 in navedlo tehtne razloge, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zakaj ne gre slediti njegovemu zagovoru, da ga je k notarju ter na banko v Avstrijo peljal T. A. oziroma T. A., ki naj bi bil oče obtoženega A. A. Predvsem ni mogoče prezreti podatka, da sta se poslovni račun za družbo X. d. o. o.d. o. o ter osebni račun B. B. odpirala na avstrijski banki istega dne, to je 7. 12. 2011 (C35-38 in C4849) ter da je bil na osebnem računu B. B. pooblaščen prav A. A., ki je predložil tudi svoj osebni dokument (kopija njegovega potnega lista se nahaja pod prilogo C40), kar nedvomno izkazuje, da je bil prav on tisti, ki je v avstrijsko poslovalnico pripeljal B. B., ki je tam odprl tudi poslovni račun za X. d. o. o., preko katerega je družba nato poslovala. Sicer pa je B. B. v preiskavi 9. 7. 2020 izrecno povedal, da T. A. ne pozna, kar pa ovrže tudi izjavo zaslišanega Š. Š. na glavni obravnavi, da je B. B. predstavil T. A. in ne A. A.

24Sodišče prve stopnje je v zvezi navedenim (točka 37 v izpodbijani sodbi), tudi povsem pravilno izpostavilo izpovedbo zaslišanega J. J., ki ga je sicer za drugo pravno osebo prav tako obtoženi A. A. peljal na banko v Avstrijo, da je tam odprl račun, torej je šlo za nek modus operandi ravnanj obtoženega A. A., zaradi česar je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil A. A. tisti, ki je našel ranljivo osebo, kot v primeru B. B. ter J. J., torej tujca, ki je želel dobiti delovno dovoljenje ter dovoljenje za prebivanje v Sloveniji ter pod pretvezo, da mu bo želene papirje uredil, na njegovo ime odprl podjetje, ter ga v primeru J. J. ter B. B. peljal v Avstrijo, kjer sta omenjena odprla poslovni račun za podjetje, nato pa je A. A. v primeru družbe X. d. o. o. kupoval ali pa poskrbel, da je družba v tujini kupila rabljene avtomobile (njegova telefonska se nahaja na registracijskih podatkih za družbo X. d. o. o. na spletni strani Cars on the web: ... 001 002 ter na elektronskem sporočilu, ko je naročil prevoz rabljenega vozila). Na takšen način delovanja obtoženega A. A. pa kaže tudi primer kazenske zadeve, ki je tekel zoper njega pred Okrožnima sodiščem v Krškem II K 2893/2018, kjer je A. A. priznal krivdo za nadaljevano kaznivo dejanje davčne utaje, ko je dejansko vodil družbo U. d. o. o., V. V. pa je podpisoval dokumentacijo in razpolagal s sredstvi na računu družbe ter po navodilih A. A. vodil družbo, A. A. pa je organiziral nabave vozil v tujini in njihov prevoz v Slovenijo ter nadaljnjo prodajo teh vozil v Sloveniji, v obračunih DDV-O pa ni bil upoštevan in obračunan znesek pridobitve motornih vozil iz drugih držav članic EU ter njihova nadaljnja preprodaja kupcem v Republiki Sloveniji.

25Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženemu A. A. s tem, ko se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicevalo na zagovor obtoženega B. B. v preiskavi (v katerem je potrdil svojo izjavo z dne 4. 5. 2015) in ga podpirajo tudi ostali izpostavljeni izvedeni dokazi, ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja, kot to neutemeljeno navaja pritožnik.

26Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo obširne in konkretne razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da je bil obtoženi A. A. dejanski poslovodja družbe Podjetje X. d. o. o., zato je neutemeljen očitek pritožnika, da je v tej smeri v izpodbijani sodbi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno oziroma da le-to temelji na nezakonitih dokazih. Pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, pa pritožnik s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 21101/2011 z dne 26. 11. 2019, kjer so bile ugotovljene drugačne dejanske okoliščine primera, ne more omajati.

27Družba X. d. o. o., ki jo je dejansko vodil obtoženi A. A., v vloženem obrazcu DDV-O za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013 ni prikazala obveznosti plačila DDV z naslova pridobitev rabljenih osebnih avtomobilov iz drugih držav članic EU v skupnem znesku 414.226,00 EUR, po stopnji 22%, kar je v nasprotju z določil druge točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 in kar znaša 91.129,72 EUR, s čimer se je davčni zavezanec X. d. o. o. izognil plačilu DDV v navedenem znesku, kar je davčni organ ugotovil z odločbo št. DT 0610-0000/2013 z dne 18. 4. 2014, ki je dokončna in pravnomočna. Pravilnost pravnega temelja ter obračuna davka v znesku 91.129,72 EUR za davčno obdobje julij - september 2013 od osnove 414.226,00 po stopnji 22%, je potrdil tudi sodni izvedenec E. E. Izvedenec je tudi izrecno povedal, da se je davek obračunal na podlagi nabavne vrednosti vozila, kot je bila izkazana na računu. Ugotovil je, da so bile na družbo X. d. o. o. opravljene nabave blaga (vozil) v skupni vrednosti 414.426,00 EUR, ki v obračunu DDV-O za tretji kvartal niso bilo izkazane. Iz dokumentov prav tako izhaja, da so bili avtomobili tudi dejansko dobavljeni v Slovenijo. S tega vidika izvedenec ugotavlja, da je davčni organ uporabil pravilno podlago in tudi pravilno obračunal davek na dodano vrednost, ter ugotovil, da je zavezanec izkazal za 91.129,72 EUR premalo obračunanega davka na dodano vrednost. Iz navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokazano, da je v obravnavanem primeru sploh prišlo do izognitve plačilu DDV v znesku 91.129,72 EUR in da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na davčno odločbo. Res, da je v davčnem postopku dokazno breme na davčnem zavezancu, vendar pa podatki spisa (zgodovina vozil), kot tudi izpovedba zaslišane davčne inšpektorice Z. Z. in izvedenca E. E., izkazujejo, da družba X. d. o. o. ni izkazala prodaje nobenega od nabavljenih vozil, temveč je bila le lupina, ki je omogočala prejeme vozil v Slovenijo, ne da bi bil obračunan slovenski DDV, prav tako pa ni bil plačan DDV od teh vozil v državi izvora, ker so bila vozila odpremljena z drugih držav in zato DDV-ja tam ni bilo treba obračunati in plačati. Iz posredovanih podatkov avstrijskih organov o transakcijah na računu št. ... za družbo X. d. o. o. pri banki ... izhaja, da so se vse izvršile leta 2013, iz prometa je tudi razvidno, da so se dejansko izvajali nakupi oziroma plačila rabljenih vozil tujim dobaviteljem (iz podatkov na transakcijskem računu v Avstriji v prilogah C1-C34 ter C41-C47 izhajajo plačila tujim družbam, ki so prodajala avtomobile), sredstva pa so pritekala tudi iz računov različnih slovenskih gospodarskih družb (Ž. d. o. o., L. d. o. o., K. d. o. o.), ki so bila povezana z obtoženim A. A. Zatrjevanje pritožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče po načelu materialne resnice oziroma tožilstvo, ki nosi dokazno preme glede obtožbenih očitkov, pridobiti konkretne podatke o vseh vozilih, ki so bila predmet kupoprodaje oziroma spornih transakcij, ki naj bi privedle do davčne zatajitve, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno, saj kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 30 izpodbijane sodbe, je bilo bistvo kriminalnega ravnanja obtoženega A. A. prav v tem, da dokumentacije (računov, ki bi jo pri normalnem poslovanju od pravne osebe, ki v tujini kupljeno rabljeno vozilo proda drugi pravni osebi, od katere končni kupec vozilo kupi, pričakovali), ni bilo in to z namenom preslepitve davčnega organa oziroma da se na takšen način družba X. d. o. o. izogne plačilu davka. Namreč obtoženemu A. A., kot to izkazujejo spisovni podatki, tudi iz drugih kazenskih postopkov, katere je izpostavilo sodišče prve stopnje (v točkah 27 in 37), je bila dobro poznana preprodaja rabljenih avtomobilov, odpiranje podjetij ali obračunavanje DDV-ja za rabljena motorna vozila, zaradi česar pritožnik neutemeljeno navaja, da ni bil seznanjen z višino utajenega davka v obravnavanem primeru, kar je obtoženi A. A., tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zasledoval pri vodenju družbe X. d. o. o. Glede na manjko dokumentacije oziroma računov v družbi X. d. o. o., ki bi izkazovali, da je družba rabljena vozila, ki jih je uvozila in plačala iz drugih držav članic EU, prodala pravnim ali fizičnim osebam v Sloveniji (izhodni računi) in ker ni imela na zalogi ali v uporabi niti v tujini kupljenih vozil, ne zaposlenih, ne poslovnih prostorov, ne TRR v Sloveniji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo postopanje davčnega organa v davčnem postopku zoper družbo X. d. o. o. pravilno. Zato je špekulacija pritožnika, da bi se moralo ugotoviti, ali so se sporna vozila nabavljala po splošni ali posebni davčni shemi, da bi se lahko sploh ugotovilo, ali je davčna obveznost na družbi X. d. o. o. mogla nastati, ob neobstoju izhodnih računov, ki bi pričali o nadaljnji usodi vozil, neutemeljena. Izvedenec E. E. je namreč pojasnil, da davek v konkretnem primeru ni bil obračunan po nobeni od teh shem in neobračun privede do tega, da davčna obveznost, ki bi morala biti poravnana, ni bila poravnana. Stališča pritožnika, da se po logiki, ki velja v tovrstnih davčno - kazenskih zadevah, davčna obveznost nikdar ne naloži missing traderju, ampak vselej družbi, ki je vozilo dejansko pridobila in prodala obdavčljivo transakcijo končnemu kupcu, pa pritožbeno sodišče ne sprejema. Družba X. d. o. o. je bila davčni zavezanec in kot taka je imela obveznost plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih osebnih avtomobilov iz drugih držav članic EU, kar pa obtoženi A. A., ki je dejansko vodil družbo X. d. o. o., v vloženem obrazcu DDV-O ni prikazal in to prav z namenom, da se družba izogne plačilu DDV.

28Po vsemu navedenemu pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe glede obstoja odločilnih dejstev jasni in da je prvostopenjsko sodišče podalo jasno in celovito dokazno oceno, tako vsakega dokaza posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je otožnemu A. A. storitev kaznivega dejanja, kot izhaja iz I izreka izpodbijane sodbe, dokazana. Prepričljivim razlogom prvostopenjske sodbe je zato pritožbeno sodišče pritrdilo.

29Preizkus odločbe o kazenski sankcije je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja. V točki 44 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev o izbiri in višini odmere kazni obtoženemu A. A. in mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 249. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, izreklo primerno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Pri tem je pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino obtoženčevo predkaznovanost (list. št. 639 - 641), pri čemer ni mogoče prezreti, da je bil pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja, kot tudi druga in so mu bile izrečene zaporne kazni. Ob upoštevanju še višine utajene davčne obveznosti, je tako sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da pri obtoženemu pride v poštev le izrek zaporne kazni, pri čemer je višina zaporne kazni odmerjena skoraj na posebnem minimumu zakonsko predpisane zaporne kazni za očitano kaznivo dejanje. Iz navedenega se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine zaporne kazni premalo upoštevalo časovno odmaknjenost dejanja. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri izbiri odmeri zaporne kazni premalo upoštevalo sodno prakso za primerljive vrste in teže kaznivih dejanj, torej, da obtoženemu izrečena kazen zapora odstopa od kazni v primerljivih primerih. Pritožnik ne navede nobenih konkretnih primerov iz sodne prakse in bi z zatrjevanjem kršitve načela enakosti pritožnik uspel le, če bi izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Temu trditvenemu bremenu ni zadostil. Pritožbenemu očitku, da naj bi izrečena zaporna kazen na obtoženega namesto resocializacije imela učinek desocializacije in asocializacije, pritožbeno sodišče ne sledi. Po navedenem izrečene zaporne kazni v višini eno leto in šest mesecev zapora v izpodbijani sodbi ne gre spreminjati v obtoženčevo korist, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

30Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

31Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 332/2003 z dne 15. 4. 2004.
³ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 21101/2011 z dne 23. 9. 2021, I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012.
⁴ Sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 47818/2016 z dne 9. 5. 2019 in VII Kp 52074/2022 z dne 2. 4. 2024.
⁵ Uradni list RS, št. 63/2010 z dne 3. 8. 2010.