VDSS Sodba Pdp 211/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 23. 1. 2015 do 31. 12. 2016 plačati razlike v plači ter razliko regresa za letni dopust za leto 2016 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe (II. točka izreka) ter za obdobje od 1. 1. 2017 do 18. 1. 2020 razlike v plači ter razliko regresa za letni dopust za leta 2017, 2018, 2019 in 2020 (sorazmerni del) v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je še zahtevek, da je toženka dolžna od bruto denarnega povračila v višini 63.000,00 EUR obračunati davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku (V. točka izreka). Zavrglo je zahtevek v delu, kjer je tožnik terjal, da ga je toženka dolžna za čas od 23. 1. 2015 oziroma od 22. 2. 2022 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (VI. točka izreka). Odločilo je, da se zaradi delnega umika tožbe postopek glede poziva nazaj na delo, ustavi (VII. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.168,70 EUR stroškov postopka (VIII. točka izreka) ter da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka (IX. točka izreka).

2Zoper I., II., III., VIII. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka odgovarja tožniku kot delodajalec za obdobje, ko je bil tožnik v delovnem razmerju z drugimi delodajalci. Poleg tega je tožnik zamudil 30-dnevni prekluzivni rok, v katerem bi lahko zahteval ugotovitev delovnega razmerja, zato ne more niti uveljavljati denarnih zahtevkov. Nasprotuje ugotovitvi, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, predvsem zato, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji (4. člen ZDR-1). Pravno razmerje med toženko in družbo A. d. o. o. je imelo naravo podjemne pogodbe in ne delovnega razmerja. Vztraja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo takih okoliščin, zaradi katerih bi bilo posredovanje tožnika nezakonito in da bi šlo za zlorabo poslovnega modela toženke. Poleg tega je tožbeni zahtevek zastaran, saj bi lahko toženka kvečjemu odgovarjala na odškodninski podlagi, glede katere velja triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi glede višine prikrajšanja. Zmotno je stališče, da je treba v obravnavanem primeru pri izračunu prikrajšanja upoštevati povprečno plačo pri toženki zaposlenih delavcev. Poleg tega so bila kršena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnikova tožba je bila v delu glede višine tožbenega zahtevka nesklepčna, saj tožnik ni niti substancirano in konkretizirano zatrjeval niti dokazal obsega njegovega dela pri toženki, višine plačil in izpolnjevanja pogojev za izplačilo dodatkov. Sodišče prve stopnje je za izračun prikrajšanja za čas do 28. 9. 2019 namesto podatkov za DM KV LTD nepravilno upoštevalo podatke za DM VLM. Izračun sodišča je tudi napačen, saj tožnik ni delal celotno vtoževano obdobje, temveč je bil v več obdobjih odsoten. Trdi, da je sodišče prve stopnje toženki dvakrat naložilo plačilo razlike v regresu za leto 2017. Ker je odločitev o glavnem zahtevku nepravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške odmeriti v skladu z načelom uspeha in ne na podlagi 41. člena ZDSS-1. Trdi, da stroškov sodnega izvedenca ni dolžna kriti, saj ti stroški za odločitev v zadevi niso bili potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ki jo je pravilno in tudi zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo, in sicer s sodbo in sklepom Pdp 519/2022 z dne 9. marca 2023, s katero je pritožbi tožnika delno ugodilo zoper (prej drugo) toženko razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, delno pa jo je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z navodili pritožbenega sodišča odločalo o denarnih zahtevkih, ki jih tožnik zahteva od toženke za obdobje od 23. 1. 2015 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, o pozivu na delo in stroških postopka.

6Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil tožnik od 1. 10. 2009 do 18. 1. 2020 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. (izvajalka pristaniških storitev - IPS), nazadnje za delo na delovnem mestu voznika priklopnega tovornega vozila in luškotransportnega delavca. V tem obdobju je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke, na njenem kontejnerskem terminalu in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

7Pritožbena navedba, da je tožnik prepozno uveljavljal sodno varstvo in ugotovitev delovnega razmerja, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni odločalo o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in o posledicah le-te, temveč v okviru razveljavljenega dela le o nezastaranih denarnih zahtevkih za čas od 23. 1. 2015 do 18. 1. 2020 in o stroških postopka. Ker predmet tega spora ni odločanje o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, roka za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je odločalo le o reparacijskem (denarnem) zahtevku, ki ni podvržen navedenemu prekluzivnemu roku. V tej zadevi je sicer sodišče s sklepom in sodbo Pd 19/2020 že pravnomočno odločilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ne bi smelo vsebinsko odločiti o tožnikovem reparacijskem zahtevku.

8Toženka je v vtoževanem obdobju IPS podjetjem dnevno naročala določeno število in profil delavcev, ki so delali pri njej na njenem kontejnerskem terminalu v organiziranem procesu, po njenem tehnološkem postopku, z njenimi delavci. Toženka je posredovala vsa navodila glede izvedbe preklade kontejnerjev, preko svojih kontrolorjev, dispečerjev in varnostne službe je nadzirala delavce glede izvedbe dela ter varnosti in zdravja pri delu. Če je delavec IPS podjetja kršil njene predpise je toženka to sankcionirala tako, da je začasno ali trajno posameznemu delavcu prepovedala vstop. Poleg tega je tudi preizkusila posameznega delavca IPS podjetja, kar je bil pogoj za samostojno opravljanje dela.

9Poslovno sodelovanje med družbo A. d. o. o. in toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev za zagotavljanje opravljanja luško prekladnih in drugih storitev, ki se je sklicevala na podjem iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med toženko in družbo A. d. o. o. niso bile opravljane luško prekladne in druge storitve, temveč zagotavljanje (posredovanje) določenega števila delavcev (tudi tožnika) v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1, pri čemer je družba A. d. o. o. svoje delavce napotovala k toženki nezakonito, ker v skladu z Zakonom o urejanjem trga dela (ZUTD) ni bila vpisana v ustrezen register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev uporabniku, toženka pa je pogojevala poslovno sodelovanje s tem, da IPS podjetje ne sme imeti registrirane dejavnosti. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Kljub temu, da ima toženka koncesijo za opravljanje pristaniških dejavnosti, zaradi česar to dejavnost lahko opravlja z izpolnitvenimi pomočniki, podizvajalci, kooperanti, to ne pomeni, da se sme koncesijska pogodba izvrševati na način, da bi se obšlo kogentne določbe ZDR-1 in ZUTD.

10Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih zoper toženko (VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 17/2022, VIII Ips 19/2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1 in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana pri presoji, ne more biti uspešna.

11Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.¹ Pomembno je, kakšen je dejanski položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V tem sporu tožnikov dejanski položaj ter način, na katerega se je izvajala njegova pogodba o zaposlitvi kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri družbi A. d. o. o. prikrito delovno razmerje s toženko. Na zlorabo kaže tudi nepretrgana, več kot desetletna vključitev tožnika v organiziran delovni proces toženke, ki je ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Toženka je zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja odgovorna za prikrajšanje za čas, ko je bil še zaposlen pri družbi A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, njena odgovornost tudi ni klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja. Le na tak način bo saniran položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe. Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower, C-35/70, ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C-232/2020, ki se nanaša na razlago 10(1) člena Direktive 2008/104, torej na podlago, ki izhaja iz prava EU, pri čemer okoliščine te zadeve in okoliščine obravnavanega spora niso primerljive. V tem sporu družba A. d. o. o. kot delodajalec ni izpolnjevala pogojev za agencijskega delodajalca, ki jih določa nacionalna ureditev, poleg tega je toženka pogojevala poslovno sodelovanje z IPS podjetji s tem, da ta niso smela biti agencija za zagotavljanje dela delavcev. Šlo je za poslovni model toženke, ki je imela stalno potrebo po delu večjega števila delavcev, pri čemer je sodišče pri odločanju upoštevalo tudi dejanski neenakopraven položaj tožnika pri opravljanju dela z elementi delovnega razmerja pri toženki.² Odločitev torej ne temelji le na ugotovljenih nezakonitostih, temveč tudi na ugotovljeni zlorabi.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje, da je zaključek sodišča prve stopnje samovoljen in arbitraren, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ob upoštevanju 8. člena ZPP izčrpno obrazložilo in utemeljilo v navedeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko. Neutemeljeno se tudi sklicuje na stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010, Pdp 114/2014, Pdp 955/2015 in Pdp 1059/2012, ki niso primerljiva s tem sporom, v katerem je bistveno to, da se nanaša na ugotovljeno zlorabo posredovanja delavcev v delovnih razmerjih. Ker tožnik zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je posledično neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi toženka eventualno lahko odgovarjala na odškodninski podlagi za katero velja triletni zastaralni rok. Glede na to, da so stališča Vrhovnega sodišča RS pravilno upoštevana pri presoji tega spora, ne gre za poseg v 2., 22. in 74. členu Ustave RS. Odločitev je zakonita, zato ni kršen 2. člen Ustave RS; do posega v pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS) ni prišlo, saj je toženka imela možnost se izjaviti glede navedene pravne podlage, prav tako iz navedene sodne prakse v zvezi z istovrstnimi spori izhaja, da ne gre za očitno napačno odločitev, saj je v skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso; sodno ugotovljena zloraba pravic, že pojmovno ne more posegati v svobodno gospodarsko pobudo strank (74. člen Ustave RS).

14Glede višine prikrajšanja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika od formalnega delodajalca in glede na povprečne prejemke primerljivih delavcev toženke. Načeloma sicer drži, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri toženki, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. Sodišče prve stopnje je pri izračunu povprečne plače na delovnem mestu tožnika torej pravilno upoštevalo tudi dodatke k plači. Stališče sodne prakse,³ da je povprečna plača primerljivega delavca pravilna osnova za izračun prikrajšanja, je odvisno predvsem od trditvene in dokazne podlage spora v primeru zlorabljenega delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je individualni izračun za tožnika nemogoče pravilno opraviti, saj toženka ni predložila evidenc delovnega časa za tožnika, poleg tega je toženkin plačni sistem zelo razčlenjen in odvisen od vrste podatkov, brez katerih individualnega izračuna ni bilo mogoče opraviti.

15Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal dovolj substanciranih in konkretiziranih trditev ter dokazov glede višine prikrajšanja. Prestrogo bi bilo od tožnika pričakovati, da bi podal prav vse trditve in dokaze potrebne za tak izračun,⁴ zlasti ker mu niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev. Podal je ključne trditve glede obsega dela pri toženki, predlagal dokaze, s katerimi je razpolagal, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitve izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel za pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotovitvi kolikšen znesek je tožnik prejemal na roke, je pravilno odločilo na podlagi trditvenega in dokaznega bremena in pri izračunu prikrajšanja tega ni upoštevalo. Pritožbeno sklicevanje na zadevo Pdp 452/2022 in VIII Ips 191/2018 ni upoštevno, saj okoliščine navedenih odločitev glede trditvenega in dokaznega bremena niso primerljive z okoliščinami konkretnega spora. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

16Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje za čas od 23. 1. 2015 do 28. 2. 2019 napačno upoštevalo podatke za DM VLM (voznik luške mehanizacije). Sodišče prve stopnje je navedlo in pravilno presodilo, da sta stranki v ponovljenem sojenju na prvem naroku po razveljavitvi dne 3. 7. 2023 soglašali, da se za obdobje pred sistematizacijo DM VTV upošteva povprečje za DM VLM, kar je toženka za vtoževano obdobje tudi predložila. Šele ko je prejela izračune in mnenje izvedenke, je toženka začela zatrjevati, da bi se morala za čas do 28. 2. 2019 upoštevati povprečje za DM KV LTD, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

17Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik meseca marca 2016, novembra 2016, decembra 2016 in januarja 2017 v bolniškem staležu in zato pravilno korigiralo na način, da je število ur bolniškega staleža nadomestila obračunalo tako, da je urno postavko znižalo za 20 % in priznalo 80 % povprečne plače, saj natančnejšega nadomestila ob upoštevanju obstoječih podatkov ni bilo mogoče pripraviti.

18Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je v izreku napačno navedena letnica za regres za leto 2019. Ker gre v izreku za očitno pisno napako, ki je neskladna z obrazložitvijo mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP izdati popravni sklep.

19Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Stroški sodnega izvedenca so bili za spor potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP); na izvedenskem mnenju temelji odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini.

20Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljanji pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21Odločitev pritožbenega sodišča, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, ker toženka s pritožbo ni uspela.

¹ Glej VSRS sodba in sklep VIII Ips 19/2022.
² Glej VSRS sklep VIII DoR 160/2023.
³ Glej npr. Pdp 812/2022, Pdp 419/2024, Pdp 464/2024.
⁴ Glej VSRS sklep VIII Ips 14/2024.