4. člen ZDR-1

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko. Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnica zaradi (neupravičenega) neprihajanja na delo oziroma s svojo odsotnostjo z delovnega mesta od 19. 4. 2021 dalje, kršila dolžnost opravljati delo (prvi odstavek 4. člena, prvi odstavek 33. člena, prvi in drugi odstavek 34. člena in 37. člen ZDR-1). Zaradi navedenega je utemeljeno prejela sprva pisno opozorilo, nato pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Soglaša tudi s presojo o nemožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je kljub pisnemu opozorilu s samovoljnim ravnanjem in kršitvami delovnih obveznosti nadaljevala, iz njene izjave, da se na delovno mesto ne bo vrnila, dokler bo to pogojevano s testiranjem, pa izhaja, da s kršitvami tudi v prihodnje ni nameravala prenehati. Ker je bila izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje.

Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen.

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je ob pravnomočni zavrnitvi zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pravilna odločitev o plačilu razlik v plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik samostojni podjetnik, ki je poslovno sodeloval z A., d. o. o., in sicer od 21. 11. 2016 do 2. 11. 2019, - ali je bila tožniku utemeljeno prisojena odpravnina ob upokojitvi.

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Zaradi zlorabe poslovnega modela je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev.

Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja. Enako velja za prikrajšanje, ki se nanaša na obdobje, za katero mu je bil pravnomočno prisojen obstoj delovnega razmerja s toženko. Le na tak način je namreč saniran položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi ugotovljene zlorabe. Toženka je odgovorna tožniku za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje višino prikrajšanja pravilno ugotavljalo upoštevaje dejansko prejete prejemke tožnika v vtoževanem obdobju (plačila formalnih delodajalk in denarno nadomestilo za brezposelnost) in povprečne prejemke primerljivih delavcev toženke (delovno mesto KV LTD viličarist, od 1. 3. 2019 dalje pa voznik tovornih vozil).

Tožnica ni dokazala, da je šlo pri njenem sodelovanju s toženko za delovno razmerje, saj niso bili izkazani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. V primeru tožnice ni izkazano, da bi delo za toženko opravljala neprekinjeno, da bi bila vključena v organiziran delovni proces na enak način kot ostali zaposleni, navodila za delo in nadzor pa sta bila izvajana le v smislu nadziranja izvrševanja sklenjenih civilnih pogodb, zato zagotovitev sredstev za opravljanje dela in dodelitev toženkinega elektronskega naslova za komunikacijo ne dokazuje, da je šlo za delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je sicer pri pisanju izreka storilo očitno pisno pomoto, ko je o stroških postopka odločilo v podtočki 7 točke I namesto s točko II, vendar ta pomota ni povzročila nejasnost izreka. Iz obrazložitve jasno izhaja, da se zavrne tožbeni zahtevek (33. točka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (34. točka), zato gre le za očitno pisno pomoto, katero lahko sodišče prve stopnje odpravi z izdajo popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena ZPP).