990. člen OZ

Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež

Toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje. Če družba preneha, so družbeniki dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke.

Tožeča stranka v tožbenih navedbah ni trdila, da naj bi dogovor o delitvi dobička sklenila A. A. in B. B. v imenu in na račun njunih družb, ampak je po navedbah tožeče stranke šlo za dogovor dveh fizičnih oseb. Ker prva toženka ni bila stranka družbene pogodbe, tožeča stranka ne more imeti nobenega zahtevka do prve toženke, ki bi temeljil na pogodbeni podlagi in to ne glede na to, da je v preteklosti prva toženka taka izplačila izvajala.

Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.

Iz ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil sporni denarni znesek, da je bil denar izročen z namenom zagona gostilne, da je bil v ta namen tudi porabljen in da je v novem lokalu delal tudi toženec, še ne izhaja nujno sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik vložil denar, toženec pa delo in znanje. Za tako presojo manjka še ugotovitev o dogovoru glede (ne)vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče je zato njun skupen namen pravilno ugotavljalo z vključitvijo še drugih okoliščin, ki so kazale na to, kakšen je bil njun dogovor ob izročitvi spornega denarnega zneska. V to presojo je pravilno vključilo tudi ravnanja pravdnih strank po sklenitvi dogovora. Ker je tožnik dokazal, da sta se s tožencem dogovorila za vračilo izročenega denarnega zneska, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.

Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v ča

Dogovarjanje pravdnih strank o tem, da bo iz posojenega denarja vzpostavljena proizvodnja izdelkov iz gliv, še ne daje podlage za zaključek, da pravdni stranki nista imeli pogodbene volje za nastanek posojilnih pogodb, temveč za nastanek družbene pogodbe.

Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama. Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2

Tožniki niso uspeli dokazati, da sta bila v pogodbenem razmerju s toženko tudi drugi tožnik in tretja tožnica. Ker pogodbe načeloma ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena OZ), aktivna stvarna legitimacija drugega tožnika in tretje tožnice ni podana. Prvi tožnik je sofinanciral izgradnjo objekta sorazmerno višini solastniškega deleža, ki ga je na nepremičnini pridobil s prodajnima pogodbama. S toženko sta si tako s svojimi prispevki prizadevala doseči z zakonom dopustni skupni namen - dokončno izgradnjo apartmajev, kar je bistvena lastnost družbene pogodbe. Brez zavezujočega dogovora ne obstoji toženkina dolžnost za povrnitev stroškov infrardečih panelov na pogodbeni oziroma odškodninski podlagi. Prav tako ni dolžna teh stroškov povrniti iz naslova neupravičene obogatitve; toženka z vgraditvijo infrardečih panelov v apartmaje tožnikov ni z ničemer obogatena, saj nadomestno ogrevanje koristi oziroma služi le tožnikom in njihovim apartmajem. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanj

Tudi po oceni višjega sodišča s sklicevanjem na predhodne sporazume z C. C. tožnik ni uspel utemeljiti tožbenega zahtevka. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, "likvidacije družbe ni mogoče primerjati s prevzemom podjetja od prejšnjega lastnika". Prevzema poslovanja utečenega podjema od C. C. s.p. tudi po mnenju višjega sodišča ni mogoče primerjati s prenehanjem sodelovanja B. B. in A. A. in začetkom samostojnega poslovanja toženke (katere družbenik je B. B.).

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

V konkretnem primeru je ključno vprašanje, ali je zastopnik tožnice sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja. Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba.

Ker pravno osebo v pravnem prometu zastopajo njeni zakoniti zastopniki oziroma osebe, ki so za to pooblaščene, so neutemeljeni očitki, da obveznosti ni izpolnjevala tožeča stranka temveč B. B. Slednji je bil namreč tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zato se vsa dejanja, ki jih je opravil v tej funkciji, štejejo kot dejanja tožeče stranke in ne kot njegova „osebna“ dejanja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka, okoliščine pa so najbližje dejanskemu stanu družbene pogodbe iz 990. člena OZ.

Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika določb OZ o družbeni pogodbi, ter ob upoštevanju določbe 994. člena OZ, ki ureja korist in izgubo družbenikov, pravilno ocenilo, da iz razloga, ker tožnica ni podala trditev o tem, kolikšni so bili prispevki (v odstotku) posameznega družbenika v poslu, ter ker ni bilo mogoče izračunati, kakšna je bila izguba in kolikšen delež izgube bremeni posameznega izmed njih (in torej tudi toženca kot družbenika), tožbeni zahtevek tudi na podlagi družbene pogodbe ni utemeljen.

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.

Za zatrjevano navideznost pogodbe je relevantna presoja obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njunega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njune prave volje. Sporno je, ali je bil J.J. zgolj posojilodajalec, ali pa ga je mogoče šteti kot člana (družbenika) družbene pogodbe (družbe).

Ugotovitve o širšem skupnem projektu med tožnikom, prvo toženko in A. A., katerega sestavni del je bila tudi pridobitev kredita s strani tožnika, ki je bil potreben za ustanovitev vmesne družbe in zagon igralniške dejavnosti v kazinu, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe (990. člen OZ), to sta skupni namen družbenikov in prizadevaje družbenikov za skupni namen.

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv", ni 1083. člen ZOR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč tretji odstavek 1087. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno glede na opisano trditveno podlago pravdnih strank ugotavljati, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v ustreznem znesku Začetek postopka prisilne poravnave nad posameznim družbenikom pa ni absolutni razlog za prenehanje družbe, saj se lahko družbeniki s prizadeto pravo osebo v nekaterih primerih sporazumejo o nadaljevanju družbe. V primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, je trditveno in dokazno breme o nastanku in višini te škode na toženi stranki.