996. člen OZ

V obravnavanem primeru je ob ugotovitvi, da je toženec vlagal svoj prispevek v gospodarsko družbo, ki je posebno premoženje toženke in pravdni stranki oblike udeležbe nista uredili s pogodbo, treba glede na drugi odstavek 80. člena DZ uporabiti pravila OZ o družbeni pogodbi. Pri tem pa premoženja, o katerem govori 996. člen OZ, na katerem imajo družbeniki enake deleže, če pogodba ne določa drugače, ni mogoče poenostavljeno enačiti s poslovnim deležem gospodarske družbe, ki je posebno premoženje enega od zakoncev. Ob upoštevanju situacije, ki jo ureja 80. člen DZ, bi lahko šlo le za premoženje družbe civilnega prava, za katero DZ šteje, da je nastala med zakoncema v zvezi z vlaganji v gospodarsko družbo, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, to premoženje pa je posledica teh vlaganj.

Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.

Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama. Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

Kot pravico, ki preprečuje izvršbo, je tožnica uveljavljala solastninsko pravico na nepremičninah, ki sta predmet izvršbe. Zatrjevala je, da jo je zaradi dogovora z zemljiškoknjižnima lastnikoma pridobila že na podlagi zakona (torej originarno), pri čemer iz njenih navedb (smiselno) izhaja, da jo je na ta način pridobila v času veljavnosti OZ in SPZ. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 996. člena OZ oziroma vsaj na podlagi 48. člena SPZ. Določba 996. člena OZ ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, temveč določa le višino solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, da družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje. Pravna teorija in sodna praksa vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini res ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Sodna praksa daje nevknjiženemu pridobitelju, ki razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, varstvo v izločitveni pravdi proti upniku, ki ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar

Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico. V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave. Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo. Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solast

V obravnavni zadevi sta stranki soglašali, da v družbo prispevata denarna sredstva s skupnim namenom nakupa sporne nepremičnine. Navedeno pa ustreza opredelitvi družbene pogodbe iz 990. člena OZ. Tolmačenje toženke, da skupni namen v obravnavni zadevi ni podan, ker dogovor, da toženka v prvi fazi postane izključna lastnica spornega stanovanja, šele v drugi fazi pa na tožnika prenese polovični solastniški delež, predstavlja predpogodbo, vsled katere v zakonsko določenem materialnem prekluzivnem roku ni bila sklenjena glavna pogodba, zanemarja vsebino 995. in 996. člena OZ, ki ureja t. i. notranjo in zunanjo družbo. Ker civilna družba nima pravne osebnosti, ne more pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravnem prometu in tudi ne more postati lastnica premoženja. Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Navedeno je v obravnavanem primeru storila toženka, ki se je v razmerju do tretjih zavezala kot izključna dolžnica po pogodbi o nakupu nepremičnine ter se tudi vknjižila kot izključna lastnica sporne nepremičnine. V notranjem razmerju s tožencem pa je zar

Dogovor o skupni gradnji je pravni posel, s katerim se stranke dogovorijo tudi o višini solastninskih deležev. Če izrecnega dogovora o tem ni, potem je na pogodbeno voljo družinskih članov mogoče sklepati na podlagi vseh okoliščin primera. Če pa tudi to ni mogoče, potem so stvarnopravni deleži enaki.