VSRS Sodba I Ips 42797/2020

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 42797/2020 z dne 11. 7. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora ob preizkusni dobi dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v plačilo pa mu je naložilo nagrado in potrebne izdatke oškodovancev in njune pooblaščenke. Oškodovanca je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom o popravi I K 42797/2020 z dne 7. 11. 2024 v navedeni sodbi popravilo zapis sestave senata. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom II Kp 42797/2020 z dne 23. 1. 2025 pritožbi zagovornika obsojenca zoper navedena sodbo in sklep zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožb, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodi, tako da pravnomočno sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na preizkusno dobo, v preostalem delu pa zahtevo zavrne. Navedla je, da preostale zatrjevane kršitve niso podane.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, ki pa se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Zagovornik zatrjuje, da je bilo sodišče ob izdaji sodbe nepravilno sestavljeno, ker je sodbo glede na pisno izdelano sodbo izdala sodnica posameznica in ne senat. Po vložnikovem stališču sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati popravnega sklepa po prvem odstavku 365. člena ZKP, saj je bila sodba izdana v napačni sestavi, zato je podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotuje stališču, da je šlo za neskladje pisno izdelane sodbe z izvirnikom, ter poudarja, da se izvirnik nanaša izključno na izrek sodbe, ter da navedba, kdo je izdal sodbo, ni del izreka sodbe, ki je zakonsko predpisan v 364. členu ZKP.

6Zagovornik izhaja iz pravno zmotnega stališča, da je bila sodba izdana v napačni sestavi, zato ker je bila v pisnem odpravku sodbe kot izdajatelj sodbe navedena predsednica senata. Skladno s prvim odstavkom 317. člena ZKP je izvirnik sodbe naveden v zapisniku o glavni obravnavi. Sodba je izdana z razglasitvijo na glavni obravnavi z vsebino in v sestavi, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje (točka 7 drugostopenjske sodbe) je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2024 razvidno, da je bila sodba izdana po posvetu s senatom, ki sta ga poleg predsednice senata sestavljala tudi dva porotnika, skladno z določbo 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP, zato ne more biti podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Pisni odpravek se mora z izvirnikom ujemati, če pride do neskladij med pisnim odpravkom in izvirnikom, sodišče na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda popravni sklep, s katerim neskladja odpravi. S popravnim sklepom pa se lahko odpravijo tudi neujemanja v uvodu sodbe. Če se stranka na pomanjkljivosti sodbe sklicuje v pritožbi, je treba to navedbo šteti kot zahtevo za popravo sodbe.¹ Del uvoda sodbe je tudi navedba predsednika in članov senata (drugi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je tako povsem zakonito izdalo popravni sklep ter uskladilo navedbo o sestavi senata v pisnem odpravku z izvirnikom sodbe. Sodišče druge stopnje pa je glede na navedena ustaljena stališča postopalo povsem zakonito, ko je z dopisom z dne 6. 11. 2024 (list. št. 395) navedbe zagovornika glede sestave senata štelo kot zahtevo za popravo sodbe ter spis vrnilo sodišču prve stopnje, da izda popravni sklep.

8Zagovornikovo prizadevanje, da bi morale biti zaradi kršitve videza nepristranskosti iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP izločene članice senata pritožbenega sodišča, temelji na zmotni tezi, da je bilo postopanje višjega sodišča v zvezi z nepravilno zapisano sestavo sodišča v pisnem odpravku sodbe nezakonito. Ker zagovornikova teza po obrazloženem ni utemeljena, ostane brez uspeha tudi njegovo zavzemanje, da bi morale biti članice senata višjega sodišča izločene ter da je podana kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi navedbami vložnik izraža le nestrinjanje s postopanjem sodišča, kar pa samo zase ni razlog za izločitev sodnika.

9Vložnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev v obliki prepovedi reformatio in peius po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je v ponovljenem sojenju državno tožilstvo v opis dejanja dodalo zakonski znak, da je bilo dejanje storjeno v družinski skupnosti. V izvornem opisu dejanja ta znak ni bil izrecno naveden, zato po stališču zagovornika v opisu niso bili izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar bi morala biti izdana oprostilna sodba. Zastopa stališče, da ne zadošča, da sta bila oškodovanca označena kot zunajzakonska partnerka in pastorek obsojenca.

10Kršitev prepovedi reformatio in peius, ki je za novo sojenje predpisana v četrtem odstavku 397. člena ZKP je podana, kadar po pritožbi, podani le v obdolženčevo korist, sodišče v ponovljenem sojenju izda spremenjeno sodbo, ki je obdolžencu po pravni opredelitvi, kazenski sankciji ali po ugotovljenem dejanskem stanju, ki je opisan v krivdoreku, v škodo glede na sodbo v prvotnem sojenju.² Zagovornik sicer pravilno navaja, da prvotna sodba ni vsebovala izrecne navedbe, da je obsojenec ravnal v družinski skupnosti, vendar se ni mogoče strinjati z njim, da iz tega razloga prvotni opis dejanja ni vseboval konkretizacije zakonskega znaka ravnanja v družinski skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Kot tiho blanketno normo, ki se poleg vseh okoliščin primera upošteva pri opredelitvi, ali je bilo dejanje storjeno v družinski skupnosti, se uporablja tudi določba prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), kjer so navedene osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost.³ Kot je poudarilo že višje sodišče (točke 10 do 12 drugostopenjske sodbe), sta oškodovanca v opisu dejanja opredeljena kot zunajzakonska partnerka in pastorek, s čimer ustrezata opredelitvi družinskih članov po 2. členu ZPND. Ob tem pa je tudi iz okoliščin navedenih v opisu dejanja razvidno, da je obsojenec živel z zunajzakonsko partnerko in pastorkom v družinski skupnosti, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Tako iz opisa dejanja v prvotni sodbi kot iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi je namreč razvidno, da so obsojenec in oškodovanca živeli skupaj v trajnejšem razmerju, saj se je čas trajanja ravnanj raztezal na več let, iz opisa samih ravnanj pa je razvidno, da so bila storjena v skupnem domu. Na ta način je bila družinska skupnost tako v prvotni kot v izpodbijani sodbi ustrezno opredeljena in je zmotno stališče zagovornika, da bi moralo biti v opisu dejanja izrecno napisano, da je bilo dejanje storjeno v družinski skupnosti. Zadošča namreč, da je mogoče takšno skupnost iz opisa dejanja prepoznati. Temu merilu pa je opis dejanja v prvotni sodbi povsem ustrezal. Glede na to, da je že prvotni opis dejanja izpolnjeval zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče slediti očitku zagovornika, da bi bila podana kršitev prepovedi reformatio in peuis, ker je sodišče v izrek sodbe prevzelo obtožnico, v katero je tožilstvo dodalo navedbo, da je očitano dejanje storil v družinski skupnosti. S takšnim postopanjem je namreč tožilstvo le dodatno preciziralo že sicer sklepčen opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Ob tem ni mogoče spregledati, da je sicer opis dejanja v ponovnem sojenju spremenjen na način, da je bil čas storitve dejanja utesnjen iz obdobja od leta 2014 do 19. 8. 2020 na obdobje od leta 2016 do 19. 8. 2020, kar je obsojencu nedvomno v korist, kar le še dodatno izpodbije tezo vložnika o kršitvi prepovedi reformatio in peius.

11V zvezi z odločbo o kazenski sankciji se zagovornik zavzema, da bi moralo sodišče v določeno preizkusno dobo všteti preizkusno dobo, ki je tekla na podlagi predhodne, na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti razveljavljene, pravnomočne sodbe v tej zadevi. Te navedbe so materialno neizčrpane, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, saj zagovornik v pritožbi odločbe o kazenski sankciji ni izpodbijal.

12Navedbe o kršitvi pravic do sodnega varstva, pravnega varstva in enakega varstva pravic so tako pavšalne, da se Vrhovno sodišče do njih vsebinsko ne more opredeliti.

C.

13Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

14Kljub temu, da obsojenec živi v izvenzakonski skupnosti z nezaposleno partnerko in je oče polnoletnega otroka, ki se redno šola, je Vrhovno sodišče obsojencu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 300,00 EUR, ki je bila odmerjena na podlagi tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 ter tar. št. 7152 Taksne tarife, saj ima plačo v znesku 1000,00 EUR. Odmerjena sodna taksa odraža zahtevnost zadeve ter premoženjsko stanje obsojenca, in po presoji Vrhovnega sodišča njeno plačilo ne bo ogrozilo preživljanja obsojenca in oseb, ki jih je dolžan preživljati.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako tudi B. Polegek v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023 str. 837.
² Z. Dežman v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023 str. 902-903, primeroma sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53747/2010-333 z dne 26. 3. 2015.
³ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 16812/2015-108 z dne 15. 12. 2016 in K. Filipčič in B. Novak v D. Korošec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Založba Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 261-262.