VSL Sklep III Cp 1282/2025

I. Pritožba zoper sklep z dne 2. 4. 2025 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2025 se ugodi in se sklep razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 28. 2. 2025 sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v obravnavani zapuščinski zadevi po pokojnem A. A. Zoper ta sklep so pritožbo vložile dedinje B. A., dr. C. A. (hčerki zapustnika) in D. A. (žena zapustnika). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 4. 2025 pritožbo dedinj B. A. in C. A. z dne 19. 3. 2025 zoper sklep z dne 28. 2. 2025 zavrglo kot nepopolno.

O pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2025

2Zoper sklep o zavrženju pritožbe se pritožujeta dedinji B. A. in dr. C. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Ne strinjata se z zaključkom sodišča, da je bila njuna pritožba neustrezno podpisana. Pritožbo nista podpisali lastnoročno, temveč z digitalnim potrdilom SIGEN-CA, ki služi za varno elektronsko komuniciranje in se z njim izkazuje identiteta ob elektronskem podpisu. Opozarjata na določbo tretjega odstavka 105. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 13. člena Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (v nadaljevanju ZEPEP)¹. Podpis pritožnic je torej veljaven. Pritožba zato ni nepopolna in vsebuje vse obvezne sestavine. Če je sodišče menilo, da podpisa pritožnic nista ustrezna, bi ju lahko pozvalo na odpravo pomanjkljivosti. Izpodbijana odločitev je nesorazmeren ukrep, s katero se krši njuno pravico do pravnega sredstva v postopku dedovanja po umrlem očetu. Predlagata, naj se postopek nadaljuje in v njem obravnava dedni dogovor, ki sta ga pritožnici skupaj z dedinjo D. A. že posredovali na sodišče.

3Pritožba ni utemeljena.

4Poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, mora pritožba zoper sklep v skladu s 335. členom v zvezi s 366. členom ZPP, ki se na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) smiselno uporablja tudi v nepravdnem postopku, obsegati še naslednje posebne sestavine: 1. navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, 2. izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, 3. pritožbene razloge in 4. podpis pritožnika. V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, torej, če ne vsebuje navedbe sklepa, zoper katerega se vlaga, in če ne vsebuje podpisa pritožnika, ki sta nujni sestavini pritožbe. Pritožnici sta bili v pravnem pouku sklepa z dne 28. 2. 2025 v skladu s šestim odstavkom 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 natančno poučeni o tem, kaj vse mora pritožba vsebovati in opozorjeni na to, da se pritožba, ki ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zavrže, ne da bi sodišče pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (torej, da se v postopku s pritožbo v skladu s 336. členom ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Kljub temu pa pravočasna pritožba dedinj z dne 19. 3. 2025 v tem konkretnem primeru ne vsebuje ene izmed nujnih sestavin pritožbe, t. j. ustreznega podpisa pritožnic.

5Po določbi tretjega odstavka 105. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se za izviren podpis pritožnika šteje njegov lastnoročni podpis, kot tudi elektronski podpis, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Vloga je pisna vloga v fizični ali elektronski obliki (prvi odstavek 105.b člena ZPP). Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu (vloga v elektronski obliki) (drugi odstavek 105.b člena ZPP). Vloga v fizični obliki se lahko pošlje po pošti, z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije ali izroči neposredno organu, vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se vloži v informacijski sistem sodstva, ki vložniku samodejno potrdi prejem vloge. V dani situaciji pritožba dedinj ni bila vložena na takšen način. Pritožbo, ki sta jo vlagateljici sicer popisali elektronsko, je bila vložena fizično na sodišče. Elektronski podpis dedinj na fizično vloženi vlogi glede na zakonske določbe ni bil ustrezen. Glede na to, da sta dedinji pritožbo vložili v fizični obliki (t. j. v skladu z drugim odstavkom 105b. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana) neposredno na sodišče, bi morali pritožbo, da bi bila popolna, podpisati lastnoročno. Pritožbeno sklicevanje na (pravilno) 15. člen ZEPEP², ni utemeljeno, saj je bila ta določba črtana s sprejetjem Zakona o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja (v nadaljevanju ZEISZ)³, ki pa med drugim uzakonja, da je mogoče govoriti o ustreznem/pravilnem elektronskem podpisovanju (z uporabo digitalnega potrdila) pri uporabi pri elektronskem poslovanju (prim. 5. člen zakona). Ker pa je bila pritožba dedinj vložena v fizični obliki in njuna pritožba lastnoročnega podpisa ne vsebuje (njun elektronski podpis na pritožbi (ki jo je med drugim lastnoročno v originalu podpisala tretja dedinja D. A.) je tudi sicer kot tak kopiran), in v elektronski obliki tako vloga niti ni bila vložena kot se zahteva, je bila njuna pritožba nepopolna. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno pozivati dedinji na odpravo pomanjkljivosti pritožbe na način, da jo lastnoročno podpišeta, saj se, kot že rečeno, v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP). Za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni pravne podlage.

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2025

6Pravočasno pritožbo z dne 19. 3. 2025, v fizični obliki z lastnoročnim podpisom, vlaga dedinja D. A., zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da če bo hrvaško sodišče ponovno odprlo zapuščinski postopek po zapustniku z namenom, da bo razsojalo o premoženju, ki je v Sloveniji, bodo dedinjam s tem nastali znatni finančni stroški. Zapustnik je državljan RS, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče in je tu tudi dejansko bival. Tudi dedinje so slovenske državljanke, ki bivajo v Sloveniji. Zato je za odločanje pristojno slovensko sodišče. Uredba v 4. členu namreč izrecno določa, da je za odločanje pristojno sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. Zapuščinska zadeva je tako najtesneje povezana z RS. Prav tako je bila smrtovnica najprej vložena na slovensko sodišče in je bil v skladu s 14. členom Uredbe EU, št. 650/2102, Evropskega parlamenta in sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadeva ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba) postopek v Sloveniji začet pred postopkom na Hrvaškem. Ker je bil zapuščinski postopek na Hrvaškem tudi že končan in ne teče več, tudi ni utemeljeno sklicevanje sodišča na prvi odstavek 17. člena Uredbe, ki določa prekinitev postopka zaradi ugotovitve sodišča v primeru, če pred sodišči različnih držav tečejo postopki z istim zahtevkom. Hrvaško sodišče o premoženju slovenskega državljana, ki se nahaja v Sloveniji, sploh ni odločalo. Predlaga, da slovensko sodišče odloči o dedovanju zapustnikovega premoženja, ki se nahaja v Sloveniji.

7Pritožba je utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o dedovanju zapustnikovega premoženja, ki se nahaja v Sloveniji, oprlo na ugotovitev, da se je glede premoženja, ki ga je imel zapustnik na Hrvaškem, odločalo v zapuščinskem postopku v Republiki Hrvaški, ki ga je vodil notar E. E., pod opr. št. O-2739/2024 (v spisu priloga C11, C13) in se je pravnomočno zaključil dne 27. 9. 2024. Sklicujoč se na 17. člen Uredbe (EU) št. 650/2012 je menilo, da je o celotnem premoženju, torej tudi o premoženju zapustnika v RS, pristojno hrvaško sodišče, v katerem je že tekel zapuščinski postopek po pokojnem.

9Pritožbeni očitek o zmotnosti uporabe materialnega prava je utemeljen. Ni sporno, da je imel zapustnik, ki je državljan RS, določeno premoženje tako v RS kot tudi v RH. Ker je zapustnik umrl po 17. 8. 2015, ko se je pričela uporabljati Uredba, se za dedovanje oseb z običajnim prebivališčem v državah članicah, uporablja Uredba, ki obsega vsa vprašanja glede dedovanja, torej vse oblike prehoda premoženja. Mednarodni ali čezmejni element je med drugim podan, kadar zapustnikova zapuščina obsega premoženje v več državah članicah. Namen Uredbe je, da sodišče države članice odloči o celotnem premoženju zapustnika. Lega nepremičnega premoženja v drugi državi ni ovira za to, da se zapuščinski postopek opravi univerzalno.⁴ Sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, je pristojno za odločanje o celotnem njegovem premoženju (4. člen Uredbe – splošna pristojnost). Zadnje običajno prebivališče je poudarjeno kot najbolj življenjska povezava z državo članico, v kateri naj se izvaja pristojnost. V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.

10Določba 17. člena Uredbe ureja primer litispendence, ko sta pred različnima sodiščema še odprta oziroma še tečeta postopka z istim zahtevkom. Ureja primer kolizije postopkov. V konkretnem primeru pa je glede na okoliščine podana drugačna situacija. Kolizije ni, saj je postopek na Hrvaškem zaključen. Litispendence ni, zato tudi ta ne more biti ovira za odločanje o drugem premoženju pred drugim sodiščem. Bistvena je okoliščina običajnega prebivanja zapustnika (4. člen Uredbe). Po zatrjevanjih pritožnice, ki jim sodedinji ne ugovarjata, temveč se strinjata, je zapustnik, ki je imel slovensko državljanstvo in prijavljeno stalno prebivališče v ..., dejansko prebival v Sloveniji, kjer je imel vezi z družino (z ženo in hčerki). To je mogoče sklepati tudi iz podatkov spisa. Glede na navedbe dedinje, da je imel zapustnik običajno prebivališče v Sloveniji, v luči 4. člena Uredbe (ne glede na to, da je bilo o premoženju zapustnika, ki ga je imel na Hrvaškem že odločeno in zapuščinski postopek zaključen) ni ovire za odločanje o premoženju zapustnika, ki se nahaja v Sloveniji in glede katerega so dedinje v postopku že predložile dedni dogovor (list. št. 20), pred slovenskim sodiščem, upoštevajoč pri tem načelo ekonomičnosti. Ni podlage, ki bi urejala, da v dani situaciji pristojnost slovenskega sodišča preneha. Za odločanje je tako pristojno slovensko sodišče.

11Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep z dne 28. 2. 2025 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 57/2000 s sprem in dopol.
² ki je določal, da je varen elektronski podpis, overjen s kvalificiranim potrdilom, glede podatkov v elektronski obliki enakovreden lastnoročnemu podpisu.
³ Uradni list RS, št. 121/2021
⁴ Glej: dr. Vesna Rijavec, Čezmejno dedovanje – glavni poudarki za odvetnike, Odvetnik 97/2020; Petja Plauštajner, Čezmejno dedovanje v praksi, Revija Odvetnik 119/2025; dr. Judita Dolžan, prof. dr. Claudia Rudolf, Uredba o dedovanju v teoriji in praksi, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 45.