13. člen ZEPEP

V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.

Predlog se zavrne.

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ, pa tudi Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu še zlasti v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo. Po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis, pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen).

Postopek po vložitvi ugovora izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek in predmet razpravljanja po vloženem ugovoru ni nujno samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom. Elektronska oblika, torej elektronsko sporočilo, ni enakovredno pisni obliki, kadar gre za prenos lastninske pravice na nepremičnini. Določba OZ o obliki pogodbe o prenosu nepremičnin se nanaša prav na zavezovalni pravni posel, medtem ko obličnost razpolagalnega pravnega posla določajo stvarnopravni predpisi.