1. člen ZD

V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.

Glede na to, da pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in se zapuščinske obravnave 7. 1. 2022 ni udeležil, drugi dedič F. F. pa je oporoko priznal in prosil sodišče, da ga ne vabi več, zapuščinsko sodišče ni imelo razlogov za ugotovitev, da med dediči obstaja spor o obsegu zapuščine, saj je bila dedinja samo še ena.

Ugotavljanje morebitnih zlorab v zvezi z zapustnikovim denarjem v času njegovega življenja ni predmet obravnave v zapuščinskemu postopku, zato zapuščinsko sodišče dokazov, ki bi jih stranka potencialno lahko uporabila v pravdnem postopku, ne izvaja.

Kljub temu, da terjatev pripada vsem dedičem v dediščinski skupnosti, lahko na strani tožeče stranke vloži tožbo zaradi povečanja zapuščine, torej na plačilo zneskov v zapuščino, le eden od dedičev, zato procesna skupnost dedičev kot sospornikov na aktivni strani ni nujna.

V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zara

Zakon o dedovanju oziroma zapuščinski postopek ne pozna "podrednega" oblikovanja predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Zapuščinsko sodišče ni pristojno ugotavljati, ali obstaja katera od terjatev zapustnika kot pozneje najdeno premoženje (ali primarno ali podredno zatrjevana terjatev). Za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju bi moral biti obstoj pozneje najdenega premoženja jasno izkazan.

V primeru neusklajenega zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja se zapuščinsko sodišče ne more sámo odločati o lastništvu oziroma o tem, ali določene nepremičnine spadajo v zapustnikovo zapuščino ali ne.