VSL Sodba I Cp 923/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris spora

1Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Tožnik je lastnik in zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o.,¹ ki je od toženke 4. 3. 2009 kupila nepremičnini na podlagi javne dražbe (šolski center),² z namenom zgraditi poslovni objekt s podzemno garažo. V drugih sodnih postopkih³ je bilo že pravnomočno odločeno, da je pogodba med toženko in družbo nična in nima pravnih učinkov, ker sta pogodbenika pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, kakšno naravo imata zemljišči, ki sta bili predmet prodaje - da gre za funkcionalna zemljišča, ki niso v pravnem prometu - zato je bila toženka obsojena, da vrne družbi kupnino, zavrnjen pa je bil zahtevek družbe na plačilo škode zaradi ničnosti pogodbe, ker je bilo ugotovljeno, da je družba za ničnostne razloge vedela. Tožnik zatrjuje, da je kot fizična oseba zagotovil sredstva za kredit, s katerim je družba plačala kupnino, da je iz razloga, ker je bila pogodba nična in ker gradnja ni bila mogoča, tožniku nastala škoda, ki jo uveljavlja v tem postopku, da mu je premoženjska škoda nastala, ker je prikrajšan za mesečne dohodke in za regres, kar je prejemal od družbe, v kateri je bil zaposlen, da mu je nastala izguba zaradi neplačila prispevkov in ker je pričakoval udeležbo pri dobičku družbe v višini 25 %, v kateri je bil njen edini družbenik, da je bil prisiljen prodati premično premoženje in zastaviti nepremičnine ter prodati deleže, da je moral plačati odobritev kredita in notarja, da je del premoženja prodal pod ceno, da je imel stroške zaradi sodnih postopkov ter plačil in nagrad drugim, da je iz razloga, ker družba, v kateri je bil tožnik zaposlen in je bil njen edini družbenik ne posluje, izgubil redni dohodek in zbolel, da mu je zaradi posttravmatskega sindroma nastala nepremoženjska škoda, ki je posledica finančnih težav, da zahteva odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, načetega zdravstvenega stanja ter posledično zmanjšane življenjske aktivnosti.⁴

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 125.208,87 EUR iz naslova plačanih obresti po kreditu št. ... z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2014 dalje, stroške odobritve kredita v višini 500,00 EUR, stroške notarske storitve v višini 400,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 do plačila, 550.000,00 EUR iz naslova izgube premoženja, kar je povezano s sodnimi postopki, plačili in nagradami drugim oziroma prodaje premoženja pod ceno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 5. 2014 do plačila, denarni znesek v višini 300.000,00 EUR iz naslova povračila nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin in trajnega poslabšanja zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti ter zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2014 dalje, znesek 17.100,00 EUR iz naslova povračila premoženjske škode zaradi prikrajšanja tožnika pri njegovem osebnem dohodku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2014 dalje, mesečno rento v višini 400,00 EUR iz naslova povračila trajne in bodoče škode zaradi trajnih posledic doživetega stresa in okvare psihičnega zdravja tožnika, in sicer z zapadlostjo prve mesečne rente 15 dni po izdaji sodbe, nato pa vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, znesek 4.620.000,00 EUR iz naslova povračila premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička, in sicer od izdaje sodbe do plačila (I). Sodišče prve stopnje je še razsodilo, da je tožnik dolžan v celoti povrniti pravdne stroške toženke, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (II).

Povzetek pritožbenih navedb⁵

3Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo sodnico.

4Obrazložitev sodbe je nepregledna. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče ni poznalo spisa in ni upoštevalo vlog strank, dokaznih predlogov in vsebine pridruženih spisov. Posledično sodišče v obrazložitvi sodbe ne bi smelo celotnega dokaznega in procesnega korpusa, ki ga predstavljajo pridruženi sodni spisi, ignorirati s preprosto floskulo, da je vsak postopek zase.⁶ Taka ravnanja sodišča so v nasprotju s predhodno sprejetimi odločitvami in opravljenimi ravnanji istega sodišča. Iz teh razlogov je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno vsaj v obsegu, ki se nanaša na dejstva, ki izhajajo iz pridruženih spisov. Umanjkali so razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je s tem tožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic in pravico do rednega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Nadaljnja pomanjkljivost je v obrazložitvi sodbe, ko sodišče ni pojasnilo, katere kršitve, ki jih je ugotovilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 518/2018, je odpravilo in kako je to storilo.

5Sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je odločilo, da ne bo zaslišalo že zaslišanih strank in prič ter zakaj ne bo zaslišalo drugih prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, enako velja za zavrnitev dokaznega predloga, da se postavi izvedenec. Sodišče je kršilo načelo neposrednosti in ustnosti pravdnega postopka. Branje izpovedb strank in prič je izjema, tako je prišlo do procesnega položaja, ko je sodišče po sodnici zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi prisluhnilo in neposredno zaznalo izpovedbo prič in strank.

6Sodišče je v 16. točki sodbe navedlo, da tožnik kot fizična oseba ni upravičen zahtevati plačila odškodnine od toženke, ker ni bil pogodbena stranka v razmerju s toženko in ker gospodarsko statusno pravo ločuje subjektiviteto družbenika (in direktorja) od subjektivitete pravne osebe (kapitalske družbe), katere član je ta. Ta del obrazložitve ni v povezavi z dejanskim stanjem in pravom, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru. Tožnik je zatrjeval, da ne uveljavlja pogodbene odškodninske odgovornosti toženke, četudi v zvezi s prodajno pogodbo, ki sta jo sklenili toženka in družba A., d. o. o., s tem, da je tožnik odškodninsko odgovornost toženke utemeljil v skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava, in sicer z obveznostjo tistega, ki drugemu povzroči škodo, da vzpostavi stanje, kot da škode ne bi bilo. Gre za načelo popolne odškodnine, kot to določa 164. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik je zatrjeval, če ne bi bilo škodnega ravnanja toženke, potem tožniku kot fizični osebi ne bi nastala premoženjska in nepremoženjska škoda. Tožnik je ločil škodo, ki je nastala gospodarski družbi, katere družbenik in direktor je bil, in škodo, ki mu je nastala zaradi ravnanja toženke. Pravno je irelevantno, da je bil tožnik korporacijsko udeležen v pravni osebi. V tem delu so razlogi sodbe nerazumljivi in se jih ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni upoštevalo trditev in dokazov tožnika, iz katerih izhaja, da zahteva povračilo škode kot fizična oseba in da je vrsta škode, ki jo v tem postopku uveljavlja, takšna, da po naravi stvari ni mogla nastati pravni osebi, zato razlogi sodišča prve stopnje v tem delu predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Tožniku kot fizični osebi je škoda nastala, ker kot družbenik družbe A., d. o. o., zaradi ravnanja toženke ni mogel uresničiti svojih korporacijskih pravic v družbi A., d. o. o., kamor sodita pravica do udeležbe pri razdelitvi dobička in pravica do razdelitve preostanka premoženja ob prenehanju družbe.

8Tožnik je v številnih vlogah in s številnimi dokazi dokazal protipravna ravnanja toženke, kar dokazuje obstoj vzročne zveze, pri čemer nekakšna zmožnost toženke, da ni mogla predvideti posledic svojih ravnanj ni pravno relevantno dejstvo. To stališče ni podprto v sodni praksi. Sodišče nima ekonomskega in finančnega znanja, da bi lahko presojalo pravilnost sprejetih poslovnih, finančnih, organizacijskih ter drugih odločitev tožnika kot zakonitega zastopnika in družbenika družbe A., d. o. o. v kritičnem času. Sodišče je v tem delu prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, kar predstavlja relativno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ta kršitev pa je neposredno vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo zahtevek.

9Ugotovitve sodišča iz 22. točke sodbe, po katerem toženka ni mogla in ni bila dolžna predvideti, da bo nezakonitost sklenjene prodajne pogodbe z družbo A., d. o. o. povzročila določene oblike pravno priznane škode pri tožniku kot fizični osebi, je naivno in neživljenjsko in v nasprotju s pravili logičnega mišljenja. Tožnik je v postopku navajal in dokazal, da o ničnostnih razlogih pogodbe družba A., d. o. o. ni bila obveščena, ker v nasprotnem ne bi pristopila k investicijskemu projektu. Ker družba s tem ni bila seznanjena, tudi ni mogla biti seznanjena, da bo celoten projekt propadel in da bo s tem nastala družbi škoda, kakor tudi tožniku kot fizični osebi. Sodišče je spregledalo, da je protipravno ravnanje toženke povzročilo škodo več kot enemu subjektu. Temeljno načelo obligacijskega prava je, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, ki lahko drugemu povzroči škodo. S tem ni mišljen le sopogodbenik, pač pa vsakdo, ki dokaže, da je utrpel škodne posledice, ki so v vzročni v zvezi s protipravnim ravnanjem poškodovalca.

10Sodišče v sodbi pojasni, da naj bi odločanje o odškodninski odgovornosti toženke v tej zadevi predstavljalo obit že pravnomočno razsojene zadeve VIII Pg 3035/2011, hkrati pa ugotavlja, da o tožnikovem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi tožnik lahko uspel s tožbenim zahtevkom, če bi zatrjeval in dokazal škodljivo ravnanje toženke, ki bi bilo usmerjeno v tožnika in ne v toženkino sopogodbenico - družbo A., d. o. o. Tožnik je trdil ravno to, če pa je poudarek tega dela obrazložitve v tem, da bi moral tožnik trditi in dokazati, da je bilo ravnanje toženke usmerjeno vanj, torej namerno, velja opozoriti, da je toženka po splošnih pravilih civilnega direktnega prava odgovorna tudi iz malomarnosti.

11Ni tudi jasno, zakaj je sodišče oprlo odločitev le na dopis toženke z dne 20. 2. 2006, za katerega sodišče ocenjuje, da je bila družba A., d. o. o. s tem dopisom seznanjena, da je treba predhodno določiti pripadajoča (funkcionalna) zemljišča, kar je preprečevalo prodajo nepremičnin. Sodišče zmotno razume pomen konkretnega dopisa. V tem dopisu res ne piše, kot to ugotavlja sodišče, da je prodaja le začasno nemogoča, ampak je to jasno glede na življenjski kontekst in glede na podobne primere iz prakse. Pri določenih vrstah nepremičnin v nekem prehodnem obdobju obstajajo okoliščine, zaradi katerih je oviran pravni promet z njimi, a te ovire skozi čas prenehajo. Dopis bi moralo sodišče primerjati z izpovedbo priče C. C., ki je izpovedala, da je takrat zastopala družbo A., d. o. o. in da je pred in ob sklenitvi prodajne pogodbe preverila dostopno dokumentacijo in ugotovila, da zemljišči nista obremenjeni s pravicami drugih in da je iz vseh pridobljenih dokumentov izhajalo, da je na zemljiščih dovoljena nova gradnja. Priča ni poznala dokumentov, ki niso bili dostopni iz uradnih zbirk podatkov, s katerimi je razpolagala toženka, pri čemer je jasno, da priči in ne tožniku iz tega razloga ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti. Če pa je za te zadržke vedela le toženka, je ravnala nezakonito in je povzročila škodo tudi tožniku. Družba in tožnik sta pred sklenitvijo pogodbe storila vse, da sta se prepričala o lastnostih in morebitnih omejitvah predmeta prodaje, njuna skrbnost je bila večja kot običajno, ker je družba pred nakupom nepremičnin angažirala tudi pravno strokovnjakinjo odvetnico C. C.

12Sodba je povsem identična sodbi, ki jo je izdal predhodni sodnik 10. 12. 2024, kjer je želel ustreči toženkinim nepoštenim ravnanjem. Že ugotovitev sodišča, da je toženka ravnala nepošteno, zadostuje, da se zadeva zaključi in se ugodi zahtevku tožnika. Edina napaka tožnika je bilo zaupanje v zakonitost delovanja javnih institucij in zaupanje v javne listine, ob tem, da je izkazana zadostna mera skrbnosti, saj je za družbo urejal zadevo pravni strokovnjak, in sicer odvetnica C. C. Zaradi nepoštenega ravnanja toženke je nastala škoda. Zmotne so iz tega razloga ugotovitve sodišča, da bi moral tožnik kot fizična oseba oziroma kot direktor družbe pred nakupom preveriti, ali gre za varen nakup. Razumevanje sodnice glede pomena listine - dopisa toženke z dne 20. 2. 2006 je slovnično in vsebinsko nesprejemljivo in kaže zgolj, da se na ta način želi ugoditi toženki. V dopisu jasno piše, da bo potrebno predhodno določiti gradbene parcele, zato nakup ni mogoč, kar pomeni, da gre za začetno stanje v tistem trenutku. V kolikor bi bila prodaja nepremičnin trajno nemogoča, se predpogoja ne bi omenjalo. V dopisu tudi ne piše, da gre za funkcionalno zemljišče. Nenazadnje so bile nepremičnine prodane na javni dražbi. Protispisne so ugotovitve, da tožnik ni pomagal družbi pri razjasnitvi tega, kar je bil predmet postopka VIII Pg 3035/2011. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča, da je tožnik vedel že pred sklenitvijo pogodbe, da nepremičnini predstavljata parkirišče.

Odgovor na pritožbo

13Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

14Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil pravdnega postopka

15Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

16Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložitev sodbe je pregledna, sistematična in argumentirana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne navedbe pravdnih strank, argumentirano je pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni upravičen do pravovarstva, kot ga zahteva, procesno pravilno se je opredelilo tudi do upoštevanja navedb in dokazov iz pridruženih spisov. Srž pritožbene graje sicer tudi v tem delu korenini v nestrinjanju tožnika z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje. V sodbi torej niso umanjkali razlogi o odločilnih dejstvih, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisne so sicer pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov tožnika, iz katerih izhaja, da zahteva povračilo škode kot fizična oseba in na neposlovni odškodninski odgovornosti toženke. Prav tako ni izkazana protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku tudi ni bila ne procesno ne materialnopravno kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

17Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 518/2018, ker je v sodbi naredilo lastno dokazno oceno in ker je materialnopravne razloge skrbno utemeljilo na trditvah, ki so jih dale pravdne stranke v tem postopku - razlogi v izpodbijani sodbi ne temeljijo na povzemanju razlogov iz obrazložitev sodb, kot v prvem sojenju, v katerih je bilo pravnomočno odločeno, da je prodajna pogodba med toženko in družbo A., d. o. o. nična in nima pravnih učinkov, ker sta pogodbenika pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, kakšno naravo imata zemljišči, ki sta bili predmet prodaje, zato je bila toženka obsojena, da vrne družbi kupnino, zavrnjen pa je bil zahtevek družbe na plačilo škode zaradi ničnosti pogodbe, ker je bilo ugotovljeno, da je tudi družba za ničnostne razloge vedela.

18Sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP utemeljeno ni znova zaslišalo strank in prič, ker bi bilo to v nasprotju z ekonomičnostjo in pospešitvijo postopka. Pritožba ne pojasni, katere konkretne priče⁷ bi sodišče prve stopnje moralo znova ali dodatno zaslišati in predvsem so umanjkale navedbe, katera dejstva⁸ bi bila ugotovljena drugače, če bi sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo priče in dodatno tožnika in če bi zaslišalo tudi preostale priče, ki jih je predlagal tožnik. Nenazadnje je središčni temelj odločitve v presoji (ne)obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in škodo, ki je tožniku nastala kot "posrednemu" oškodovancu zaradi ničnosti pogodbe, ki je bila sklenjena med toženko in družbo A., d. o. o. Protispisne so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih vseh predlaganih prič ni zaslišalo in da ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni dodatno zaslišalo prič in tožnika.⁹

19Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da ne bo odgovarjalo na navedbe, ki so bile dane v drugih postopkih (npr. da je toženka sprva navajala, da pogodba ni nična¹⁰), pritožba pa ne pojasni, katere navedbe ali izpovedbe strank ali prič iz drugih spisov bi sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti in v katerem delu bi bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne, kar bi vplivalo na končno odločitev.

Presoja pritožbenega sodišča

20Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka z družbo A., d. o. o. kot kupcem 4. 3. 2009 sklenila prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa za nepremičnini parc. št. 513/3 (parkirišče) in za parc. št. 513/6 (zelenica) za kupnino 1.071.200,00 EUR, da je družbo A., d. o. o. zastopal tožnik, ki je bil hkrati njen edini družbenik, da je sodišče prve stopnje v gospodarskem sporu I Pg 1803/09 zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014 ugodilo pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugotovilo ničnost prodajne pogodbe, ker sta nepremičnini predstavljali skupno funkcionalno zemljišče objektom ob D. cesti, zato nepremičnini nista bili v pravnem prometu, da je bila toženka dolžna družbi A., d. o. o. vrniti kupnino, kar je bilo odločeno s sodbo VIII Pg 3035/2011 z dne 10. 3. 2015, da so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki družbe A., d. o. o. za povračilo škode (iz naslova kreditne pogodbe sklenjene z Banko B., d. d., nepremoženjske škode, izgubljenega dobička, vrnjene akontacije in kupnin ter stroškov drugih pravnih postopkov), da je ta odločitev postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 z dne 26. 4. 2016, s tem, da je bila revizija obeh pravdnih strank s sodbo III Ips 88/2016 zavrnjena, da so med družbo A., d. o. o. in toženko vsa razmerja že pravnomočno urejena in s tem tudi njune pravice in obveznosti.

21Sodišče prve stopnje je presojalo krivdno odškodninsko odgovornost toženke in tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker je presojalo ravnanje toženke z vidika naklepne odgovornosti. Pri presoji (ne)utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka je upoštevalo načelo, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi drugemu utegnil povzročiti škodo (10. člen OZ), skozi izhodiščni pravni temelj iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno podane štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ali protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim in protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in škodo, ki jo zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tožnikove trditve o obstoju škode presegajo razumne in adekvatne meje pri zaključku vzročne zveze med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo tožniku kot posrednemu oškodovancu in kar je za obstoj vzročne zveze odločilno, škoda, ki jo zatrjuje tožnik, za toženko ni bila predvidljiva. Teza, ki jo zagovarja pritožba, s tem, ko smiselno trdi, da že vsako protipravno ravnanje zoper posrednega oškodovanca predstavlja pravno podlago za priznanje odškodninske odgovornosti, vzpostavlja pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze.

22Sodna praksa¹¹ namreč posrednim oškodovancem ne priznava pravice do odškodnine (razen če zakon tako določa),¹² ker ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo posrednega oškodovanca in ker ta škoda za odgovorno osebo ni bila predvidljiva. V nadaljevanju je povzeta sodna praksa, iz katere bo moč prepoznati razloge, zaradi katerih tožnik ni upravičen do pravovarstva, kot ga uveljavlja v tem postopku. V sodbi VS RS II Ips 79/2014 je bil zavrnjen zahtevek tožnika kot posrednega oškodovanca za nepremoženjsko škodo zoper RS, zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ker je bila njegovim staršem nezakonito odvzeta svoboda. Vrhovno sodišče je v sodbi pojasnilo, da glede na 180. člen OZ je povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancem natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Iz sodbe VS RS III Ips 20/2013 izhaja, da obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Delodajalec povzročitelja prometne nesreče tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Povzročitelj prometne nesreče in njegov delodajalec po oceni sodišča v konkretnem primeru vtoževane škode nista mogla pričakovati. Da je bil neposredni oškodovanec družbenik enoosebne d. o. o. ter hkrati njen direktor in edini zaposleni, ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česa škoda, ki naj bi tožeči stranki kot pravni osebi nastala v obliki izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka. Enako izhaja iz sodbe II Ips 689/2008, v kateri sodišče pojasnjuje, da se je pojem posrednega oškodovanca v pravnem redu uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na tak način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze. Enotna je sodna praksa, da kršitve v disciplinskem postopku zoper mater (očeta, ženo) tožeče stranke ne predstavljajo kršitve pravic tožeče stranke. Tožeči stranki kot posredni oškodovanki zato ne gre odškodnina za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka je le posredni oškodovanec, saj nepravilnosti v disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka vodila proti materi (očetu, ženi) tožeče stranke niso mogle biti usmerjene proti tožeči stranki, torej tudi niso bile kršene njene pravice. Ker tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo po 201. členu ZOR, njen zahtevek ni utemeljen. Razmejitev med nepremoženjsko škodo "lastnega izvora" in nepremoženjsko škodo "zunanjega izvora" (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je odločilna za presojo "pravne nepriznanosti" tožnikove škode, ima pravno teoretično oporo v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze - namreč relevantnosti vzroka tožnikove škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninsko pravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane "lastne škode" kot (praviloma) edine pravne priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lasten strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega).¹³ Povzeta sodna praksa je enotna, da posredni oškodovanec nima pravice do odškodnine, ker protipravnost ravnanja ni adekvaten vzrok za tožnikovo škodo, s tem, da pri posrednem oškodovancu, ki zatrjuje lastno škodo, odškodninski element protipravnosti ni podan, saj tožena stranka ni prekršila nobenega prava, ki varuje takšen zavarovani interes tožnika.¹⁴

23Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo.¹⁵ Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.

24Sodišče je pravilno izhajalo iz predpostavke, da sta subjektiviteta družbe in družbenika in/ali zakonitega zastopnika ločeni in enako premoženje ter da bi zgolj v primeru, če bi bila družba upravičena do povračila škode, bi tožnik kot družbenik dobil svoj delež oziroma bi kot zaposleni prejel izplačilo morebitnih zaostalih plač. V svojem imenu pa tožnik ne more od toženke zahtevati povrnitev zatrjevane škode zaradi ničnosti pogodbe, tudi ne za sredstva in škodo, ki mu je nastala za poplačilo kreditne obveznosti družbe. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da odgovornost toženke za škodo tožniku ni izkazana na podlagi 26. člena Ustave¹⁶ in da dohodek od prodaje parkirišč ne bi bil tožnikov dobiček, marveč dobiček družbe - družbeniki namreč ne morejo v lastnem imenu in na svoj račun uveljavljati odškodninskih terjatev, čeprav se je škoda na koncu odrazila tudi na njihovem premoženjskem ali nepremoženjskem položaju. Pravilno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je vprašanje, kako je družba A., d. o. o. zagotovila plačilo kupnine, stvar njenega poslovanja in na toženko ne more prevaliti svojih poslovnih odločitev, s tem, da je bila upravičena terjati od toženke povračilo celotne škode, ki je nastala zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe, kar je tudi storila, vendar je bil njen tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička in druge škode zoper toženko pravnomočno zavrnjen. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča, da je bila tožnikova odločitev, ali je in kako je družbi kot poslovodja ali družbenik ali kot tretji zagotovil sredstva za poplačilo kreditne obveznosti. Razmerje med tožnikom kot fizično osebo in družbo A., d. o. o. je njuno poslovno razmerje, zato so terjatve, ki jih ima tožnik v zvezi s poplačilom kreditne obveznosti, vzpostavljene v razmerju do družbe A., d. o. o. in ne do toženke oziroma te obveznosti ne more tožnik prevaliti na toženko. Stvar tožnikove odločitve je bila, kako bo zagotovil sredstva za povračilo njegovega kredita, s katerim je poplačal kreditno obveznost družbe, tudi v tem delu gre za poslovno odločitev, ki jo je tožnik sprejel, zato mora posledice nositi sam oziroma ima terjatev do družbe.

25Dopis z dne 20. 2. 2006 zgolj dodatno potrjuje, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, ker sta družba in tožnik kot njen zakoniti zastopnik vedela, da sta nepremičnini funkcionalno zemljišče.

Odločitev pritožbenega sodišča

26Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

27Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), enako toženka, ker glede na razloge iz pritožbe, s katerimi je tožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in glede na vsebinske razloge iz sodbe, odgovor na pritožbo ni bil potreben, s tem, da glede na vsebinske razloge tudi ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju označena tudi kot "družba".
² V nadaljevanju pogodba.
³ Podrobneje glej 9. in 10 tč. sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Podrobneje glej 1. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
⁵ Z dne 23. 1. 2025 in 7. 2. 2025.
⁶ Podrobneje glej 2 in 3 stran pritožbe, kjer tožnik povzema 7. točko obrazložite sodbe.
⁷ Konkretno navaja le zaslišanje odvetnice C. C.
⁸ Enako velja tudi glede zaslišanja odvetnice C. C.
⁹ Glej 6. in 7. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁰ Glej 7. tč. sodbe.
¹¹ Ki jo tudi citira sodišče prve stopnje v 22 in 23 opombi.
¹² Glej npr. 180. člen OZ.
¹³ Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 785/2007.
¹⁴ Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 134/2007.
¹⁵ Pritožbeno sodišče se pri tem ne opredeljuje glede (ne)utemeljenosti terjatev tožnika zoper družbo, ker mu je nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, zaradi izgube plače, ipd., ker je bila pogodba nična.
¹⁶ Podrobneje glej 25. tč. sodbe sodišča prve stopnje.