VSL Sodba in sklep I Cp 1128/2024

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Ugotovi se, da je pritožba tožeče stranke - upnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1528/2019 z dne 24. 3. 2025 umaknjena.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnika sta s tožbo, vloženo 14. 11. 2019, zahtevala: 1. ugotovitev ničnosti potrošniške hipotekarne devizne kreditne pogodbe CHF z devizno klavzulo z dne 13. 12. 2007¹ in notarskega zapisa SV 369/07 z dne 17. 12. 2007 z zavarovanjem s hipoteko pri nepremičninah prvega tožnika; in 2. ugotovitev, da je vknjižba hipoteke neveljavna in se izbriše.

2Po tožbenih trditvah so bile pogodbene določbe nične, v nasprotju z ZpotK,² v škodo potrošnikov (21. člen ZPotK) in po določbah OZ³ zaradi nedopustne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ in prvi odstavek 86. člena OZ). Tožnika sta se sklicevala na sodbi SEU C-26/13, C do 186/16 - Andriciuc in trdila, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti do tožnikov.⁴ Toženka se je branila, da ima pogodba dovoljeno podlago po ZpotK; da je kreditna pogodba jasna; da vsebuje klavzulo zamenljivosti/konverzija, kar izključuje ničnost, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pisno in ustno; da sta tožnika zavestno podpisala in sprejela izjavo o seznanjenosti s tveganji glede sprememb referenčne obrestne mere in valutnega tečaja ter se nista poslužila konverzije; da ju tožena stranka ni zavajala in ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, da je bila valutna klavzula posamično dogovorjena (na izrecno povpraševanje/zahtevo tožnika); da banka ni bila v slabi veri, ker ni mogla napovedati prihodnjih gibanj tečajev in da neravnotežja ni bilo zaradi pravic tožnika do pretvorbe kredita v drugo valuto.

3Tožnica je ob sklicevanju na pravo EU vse toženkine ugovore argumentirano zavračala. 24. 5. 2021 je spremenila tožbo zaradi okoliščin po vložitvi tožbe z razširitvijo z denarnim dajatvenim zahtevkom, ki ga je 4. 12. 2023 povečala tako, da poleg ugotovitve ničnosti pravnih poslov in stroškovnega zahtevka zahteva še plačilo 12.989,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 5. 7. 2018 naprej.

4Toženka je podala ugovor zastaranja zoper kondikcijski zahtevek, tožnica ga je argumentirano zavračala, sodišče pa je na glavni obravnavi dne 20. 12. 2023 sprejelo sklep o izdaji vmesne sodbe, ki jo je izdalo 19. 2. 2024.

5V nadaljevanju postopka je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe (18. 2. 2025). Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o začasni odredbi 24. 3. 2025.

O sklepu o zavarovanju

6Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo (za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe), delno ga je zavrnilo (za prepoved razpolaganja s terjatvami).

7Zoper zavrnilni del je tožnica vložila pritožbo. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni podala odgovora.

8Še preden je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper izpodbijani sklep, je 7. 7. 2025 prejelo umik pritožbe tožeče stranke.

9Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Ker pritožbeno sodišče o vloženi pritožbi tožeče stranke v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe dopusten in upošteven. Pritožbeno sodišče o pritožbi ne bo vsebinsko odločalo, temveč le ugotavlja, da je pritožba umaknjena (drugi odstavek 334. člena ZPP⁵).

10O stroških postopka ni bilo treba odločati, ker toženka, ki ni podala odgovora na pritožbo in ji je bil umik pritožbe vročen 10. 7. 2025, morebitnih stroškov postopka ni priglasila.

O sodbi z dne 19. 2. 2024

11Sodišče prve stopnje je z vmesno (pravilno: delno) sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta obravnavani pogodbi o dolgoročnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu nični. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s končno sodbo.

12Pritožba tožene stranke uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, sklicuje se na preseženo sodno prakso,⁶ po kateri je ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo podana, če so kumulativno izpolnjeni pogoji transparentnosti, nedobrovernosti banke in znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Sodišče se je oprlo na neobrazložen odstop od sodne prakse (VSRS II Ips 8/2022) in zmotno neposredno uporabilo 24. člen ZVPot.⁷ Sodba je pomanjkljiva in materialnopravno zmotna, ker ne razlikuje med "glavnim predmetom pogodbe" in "pogodbenim pogojem", kot jih definira Direktiva Sveta 93/13/EGS. Uporaba prvega odstavka 24. člena ZVPot je evidentno napačna, ker gre za glavni predmet pogodbe. Ni razlogov o trditvah toženke, da je bila valutna klavzula posamično dogovorjena. Dejansko in pravno zmotno je stališče v točkah 15 in 12 sodbe, da je šlo za glavni predmet pogodbe. Toženka je tekst pogodbe le zapisala, valutno klavzulo je vključila vanjo v skladu z izrecnim dogovorom s pogodbenima strankama, ni je določila enostransko in samovoljno. Vztraja, da je šlo za posamično dogovorjeni/glavni predmet pogodbe.

O vsebini pojasnilne dolžnosti je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do trditev toženke o izjavi o sprejemu tveganj, ki jo povzema. Zaključki so materialno pravno zmotni, sodišče je zmotno interpretiralo obseg pojasnilne dolžnosti. Pogodba je bila sestavljena skladno s tedanjo zakonodajo, to je še pred Novelo ZPotK-B, ki je prinesel zakonsko določilo, da mora pogodba vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spreminjajo zneski posameznih plačil.

Z interpretacijo vsebine pojasnilne dolžnosti se krši načelo pravne države (2. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ker sodišče sledi dvema problematičnima sodbama Vrhovnega sodišča. Gre za nedovoljeno povratno razumevanje zakona. Kar nalaga banki, da bi morala izpolniti v okviru pojasnilne dolžnosti, ni bilo nikjer predpisano, niti tega ni mogoče izluščiti iz zakonodaje s pomočjo razumnih in uveljavljenih metod interpretacije. Pogodba je vsebovala vse sestavine, ki jih je v času sklepa sklepanja vseboval zakon.

O klavzuli zamenljivosti je odločitev v točki 10 sodbe dejansko in pravno zmotna. Ob klavzuli zamenljivosti je standard pojasnilne dolžnosti nižji. Pogodba zaradi nje ni nična. Tožeča stranka se ni poslužila te klavzule, z njo bi lahko takoj odpravila valutno tveganje. Sodišče se ni opredelilo do naziranja toženke, da zaradi klavzule zamenljivosti pogodba ni nična, zato je sodba obremenjena s kršitvami po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in z napačno uporabo materialnega prava.

O dobri veri so točke 13 do 18 sodbe neobrazložene. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb glede dobre vere toženke, o tem ni razlogov (kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Manjko dobre vere sam po sebi ne privede do ničnosti. Dobra vera ni navedena v nobeni od alinej 24. člena ZVPot. Sodišče ni konkretiziralo alineje 24. člena ZVPot, po kateri je opravilo presojo, niti se opredelilo do izjave priče A. A., zagrešilo je kršitev po 8. in 14. točki 339. člena ZPP.

Sodba je pomanjkljiva tudi zato, ker ni opredelitev do ugovornih navedb o standardu slovenskega potrošnika. Toženka je navajala, da je slovenski potrošnik v primerjavi z drugimi evropskimi potrošniki nadpovprečno razgledan glede menjave valut in gibanja tečajev.

13Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in domačo sodno prakso zavrača vse pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico za toženo stranko.

14Pritožba ni utemeljena.

15Po 315. členu ZPP sodišče lahko z vmesno sodbo odloči o utemeljenosti ugovora zastaranja. Sodišče počaka z obravnavanjem tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna.

16Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja sicer obravnavalo v točkah 8 in 9 sodbe, a o utemeljenosti ugovora ni odločilo v izreku sodbe. Zato ne gre za vmesno sodbo po 315. členu ZPP, kot jo je zmotno poimenovalo sodišče prve stopnje, ampak za delno sodbo (prvi odstavek 314. člena ZPP), saj je sodišče z njo že odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ničnost obravnavanih pravnih poslov, medtem ko o kondikcijskem in obrestnem zahtevku še ni odločeno. Napačno poimenovanje odločbe na njeno pravilnost in zakonitost ne vpliva. Sprejeto odločitev je kljub temu v okviru pritožbenih navedb in po uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) mogoče vsebinsko preizkusiti. Za posledico pa ima le to, da bo moralo sodišče prve stopnje o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka ponovno odločati v končni odločbi o utemeljenosti kondikcijskega in obrestnega zahtevka, svojo odločitev pa bo morala ponovno v celoti in popolno obrazložiti.

17Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti v skladu s profesionalno skrbnostjo. Oprlo se je na stališče novejše sodne prakse⁸ in po ugotovitvi, da toženka ni v zadostni meri vsebinsko pojasnila valutnega tveganja kreditojemalcema, ocenilo, da je pogodba vsebovala nepošten pogodbeni pogoj in da je bilo ravnanje toženke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Skladno z drugim odstavkom 23. člena ZVPot in prvim odstavkom 24. člena ZVPot je presodilo, da so zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja obravnavani pravni posli nični in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

18Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ni obremenjena z očitanimi niti tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, kar izpodbija pritožba. V sodbi ni očitanih pomanjkljivosti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se je opredelilo do relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Razlogi in ugotovitve o zatrjevanem posamično dogovorjenem pogodbenem pogoju, o izjavi o sprejemu tveganja ter o klavzuli zamenljivosti so v točkah 10 in 18, o dobri veri pa v točkah 11 - 17. Sodišče se mora opredeliti le do tistih navedb strank, ki so pravno relevantne in bistvene za odločitev. Ob ugotovitvi, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena in navedbi pravnih izhodišč glede dobre vere v vsebinskem in postopkovnem pogledu, dodatno razlagovanje sodišča prve stopnje o slabi veri banke ni bilo potrebno. Enako velja za ocenjevanje zaslišanja priče A. A., na katero se v zvezi z dobrovernostjo banke sklicuje pritožnica. Čeprav je sodišče zapisnik o njegovi izpovedbi v soglasju strank prebralo, dodatna dokazna ocena v smeri dobrovernosti banke glede na druge dejanske ugotovitve o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti ni bila potrebna. Standard slovenskega povprečnega potrošnika v sodni praksi ni oblikovan kot pravno relevantna okoliščina pri presoji pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Do navedb in dokazov za obravnavani spor, ki niso relevantni, pa se sodišču ni treba opredeljevati. Absolutne bistvene kršitve pod po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

19Očitek v smeri kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede uporabe prvega odstavka 24. člena ZVPot pri presoji nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, je neutemeljen. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 19. 2. 2024 po spremembi dotedanje sodne prakse, na katero se še v pritožbi neutemeljeno opira tožena stranka. Sodišče prve stopnje je kot precedenčni pravni vir pravilno upoštevalo, povzelo in sledilo stališčem iz sodbe VSRS II Ips 8/2022. Ob izdaji sodbe je tudi že obstajala odločba Ustavnega sodišča RS Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.⁹ Tožeča stranka je med postopkom argumentirano zavračala pravna stališča sodne prakse, na katere se je opirala toženka. V nadaljnjem razvoju sodne prakse pa so bila po odločbah Ustavnega sodišča RS in v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov¹⁰ in upoštevaje nadaljnjo prakso SEU,¹¹ navedena stališča revidirana in nadgrajena z novimi izhodišči o: - nepoštenosti pogodbenega pogoja, - o merilu dobre vere, - o standardu pojasnilne dolžnosti in - o standardu materialnopravne preglednosti pogodbenega pogoja.¹²

20S sodbo II Ips 8/2022, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je VSRS začrtalo izhodišča za navedeno nadaljnjo sodno prakso, katere bistvo je v: - zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; - stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; - razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani; ter - vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.¹³

21Bistveno za ta postopek je, da se je toženka že med postopkom opredeljevala do drugačne razlage pravne podlage, ki jo je vzpostavila nova sodna praksa, saj je tožnica ob sklicevanju na pravo EU, kasneje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 ter odločbe VSRS II Ips 18/2022 ter II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022, kritizirala staro domačo sodno prakso in zagovarjala stališča o dopustni uporabi ZVPot.¹⁴ Zato se na neobrazložen odstop od sodne prakse, ki jo je poznala, se do nje opredeljevala (čeprav jo zavrača) oziroma se je o njej tudi sama izjavila, ne more sklicevati. Sodišču prve stopnje pa ne očitati, da ji je neutemeljeno sledilo. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.

22Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in s pravno odločitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS. Pritožba s temi očitki v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno o vsebini pojasnilne dolžnosti. S tem ne more uspeti. Kršitve 8. člena ZPP ni, ker je dokazna ocena o pojasnilni dolžnosti opravljena po metodoloških napotkih iz navedenega pravnega določila. Celovito in popolno so ocenjeni vsi dokazi (zaslišanje tožnikov, bančnega uslužbenca, ki je tožnikoma predstavljal kredit, in drugih kreditojemalcev pri toženki, listine) in ne le trditvena podlaga toženke o podpisani izjavi tožnikov, klavzuli zamenljivosti in individualno določenem pogodbenem pogoju, na kar ponovno opozarja v pritožbi. Z enostranskim vztrajanjem in ponavljanjem ugovorov, ki so bili v dokaznem postopku ovrženi in obrazloženo zavrnjeni, celovite dokazne ocene sodišča ne uspe omajati.

23Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev, da v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost ni bila opravljena s potrebno profesionalno skrbnostjo. Z zaslišanjem tožnikov in toženkinega uslužbenca, ki jima je predstavil obravnavane pravne posle, se je sodišče zanesljivo prepričalo, da jima je bil kredit v CHF predstavljen kot bolj ugoden in varen ter da pri sklepanju pogodbe nista bila opozorjena na kakršnakoli tveganja. Drži, da je tudi na podlagi listine v prilogi B6 (zahteva za kredit za fizične osebe) ugotovilo, da sta bila tožnika tista, ki sta toženko naprosila za sklenitev pogodbe. Vendar to še ne dokazuje dejstva, da bi bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula) dogovorjen posamično, kot vztraja pritožnica. Z zaslišanjem tožnice se je namreč zanesljivo prepričalo, da je bila toženka tista, ki je tožnici predstavila in svetovala, naj vzame kredit v švicarskih frankih kot bolj ugoden in varen. Ni pa bilo sporno, da je kreditno pogodbo pripravila toženka. Po že ustaljeni sodni praksi gre v primeru potrošniškega kredita, vezanega na tujo valuto, za tipsko obliko pogojev, ki jih banka enostransko vnaprej pripravi. Gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj, nasprotno pritožbeno stališče je zmotno in pravilno zavrnjeno.

24Nobenega dvoma ni o pravilnosti nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ob sklepanju obravnavane pogodbe ni opravila pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ). Sprejeta odločitev sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je po razvoju sodne prakse in odločbi Ustavnega sodišča RS ter v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, oblikovalo VSRS, upoštevaje relevantna določila ZVPot (22. do 24. člen), Direktive in relevantno prakso SEU¹⁵ v novejši sodni praksi.¹⁶

25Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.¹⁷ Nasprotno nadziranje pritožbe je zmotno. Na ta način banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialne resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Le na ta način mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.

26Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka takih pojasnil, čeprav jih je dokazovala z listinami in bančnim uslužbencem, ki je sklepal pogodbe, ni dokazala. Zatrjevala je, da je preverjala kreditno sposobnost tožencev z izračuni pribitkov od 17,6 % in celo do 30 %. Vendar je bilo prav po zaslišanju bančnega uslužbenca, zlasti pa po zaslišanju tožnice in drugih komitentov toženke ugotovljeno, da niti o teh izračunih toženka potrošnikov ni informirala. Sodišče je upravičeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, da ni bila poučena o kakršnihkoli tveganjih. Njena izpovedba o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti je bila glede odločilnih pravno relevantnih okoliščin skladna z izpovedbami drugih komitentov in bančnega uslužbenca. Pritožba dokazne ocene ne omaje s sklicevanjem na podpisano izjavo o prejetih opozorilih na spremembo referenčne obrestne mere in spremembo valutnega tečaja, niti s sklicevanjem na pogodbeno možnost konverzije. Sodišče prve stopnje teh navedb ni prezrlo. Pravilno jih je obravnavalo in po celoviti dokazni oceni zavrnilo v razlogih v točki 10 in 18 sodbe. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava so torej odveč. Po stališčih Ustavnega sodišča RS za presojo izpolnjenosti standarda pojasnilne dolžnosti pri sklepanju potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo med drugim ne zadošča podpisana izjava o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, niti možno ravnanje potrošnika po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije,¹⁸ pa tudi jasno pogodbeno določilo delovanja konverzije tuje valute in pogodbena možnost odstopa potrošnika od pogodbe ne.¹⁹

27Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti in nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja v točkah 10 ter 11 - 18 sodbe. Za presojo nepoštenega pogodbenega pogoja je ključna pojasnilna dolžnost. Če ni izvedena z ustrezno profesionalno skrbnostjo, kot je v obravnavanem primeru pravilno ocenilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Zaradi kompleksnosti in prepletenosti je podan dejanski stan tudi po ostalih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot in je pogodba (v celoti) nična²⁰ (drugi odstavek 23. člena ZVPot).

28Glede na dejanske ugotovitve o neopravljeni pojasnilni dolžnosti in ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja so neutemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi, češ da se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb, da je ravnala v dobri veri. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 - 17 sodbe pravilno povzelo in opozorilo na stališča sodne prakse o tem. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadošča, da je dobra vera kršena bodisi v vsebinskem bodisi v postopkovnem pogledu, pri čemer je pomen načela vestnosti in poštenja v kontekstu ZVPot, da mora ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnati vestno in pošteno (dobrovernost v ravnanju²¹). Da ne zadosti zahtevam dobre vere (vestnosti in poštenja), zadošča, da banka poda pojasnila, ki ne ustrezajo zahtevam profesionalne skrbnosti. Merilo dobre vere je objektivno. Pojasnilna dolžnost je neločljivi element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) pa je zajeta v vseh štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.²² Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno, razlogi sodbe v dobri veri zadostni in pravilni.

29Zmotne so tudi pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava (ZVPot in Direktive) ter posledično o posegih v ustavne pravice toženke, ker se sodišče prve stopnje ni oprlo le na v času sklepanja pogodbe veljavni ZPotK in na presežena stališča domače sodne prakse. Ugovore glede uporabe evropskega in nacionalnega prava v potrošniških kreditnih pogodbah, ki vsebujejo valutno klavzulo, je obravnavalo in nanje odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Sklep je javno objavljen in dostopen. Zato v odgovor na neutemeljene pritožbene navedbe zadošča sklicevanje pritožbenega sodišča na razloge navedenega sklepa v točkah 9 - 13 glede (ne)izključitve uporabe Direktive, na točko 14 - 19 glede kogentne vsebine pogodbenega pogoja prvega odstavka 7. člena tedaj veljavnega ZPotK, na točko 20 - 27 sklepa o dispozitivni in zakonski vsebini pogodbenega pogoja po določbah OZ in ZDP-1²³ in na točke 28 - 31 o uporabi nacionalnega prava z višjo ravnjo varstva potrošnikov, kot ga nudi z Direktivo.

30Sodišče je pravilno uporabilo določbe ZVPot pri presoji nepoštenosti glavnega pri predmeta pogodbe. ZPotK je v razmerju do ZVPot lex specialis. Po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK se za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejša. V konkretnem primeru je to ZVPot, ki ureja širši krog pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene ZPotK. Zato je vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je toženkin ugovor o napačni uporabi ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, skladno ZVPot in upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih.

30Pravno zgrešeni so nadaljnji očitki o nedopustni povratni veljavi razumevanja prava. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VS RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 že odgovorilo na vprašanje o tem, ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča RS in Sodišča EU, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe iz leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo. Zavzelo je stališče in pojasnilo, da ne gre niti za pravo niti za nepravo retroaktivnost, pač pa le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, ampak je pravni standard "pojasnilne dolžnosti" zgolj napolnilo z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (toženka).

31Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba potrditi in zavrniti pritožbo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

32Odločanje o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijano sodbo je pridržano za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom istega zakona).

¹ Za 67.000 CHF - 40.286,21 EUR z rokom vračila 180 mesečnih anuitet, od 25. 1. 2008 do 25. 12. 2022 po 525,48 CHF mesečno in s šestmesečno obrestno mero Libor +2 %.
² Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, številka 70/00 s spremembami.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001 s spremembami.
⁴ Zamolčala je vse ključne podatke, pomembne za zavarovanje njunega položaja: tveganje in obremenitve, vezane na valutno klavzulo, ki skupaj z obrestno mero vplivajo na izredni porast mesečne anuitete in dejansko večanje glavnice.
⁵ Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.
⁶ VSRS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
⁷ Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, številka 20/98 s spremembami.
⁸ VSRS II Ips 8/2022.
⁹ S stališčem: Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z golim številom sestankov in informativnih razgovorov in/ali potekom časa za premislek, (grafično) predstavitvijo preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitvijo alternativne kreditne pogodbe (v domači valuti), podpisano izjavo o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnim ravnanjem pritožnikov po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije in odsotnostjo izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke. Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnega kreditnega razmerja.
¹⁰ Odločbe Ustavnega sodišča RS: Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, Up-1181/20 z dne 3. 5. 2022, Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, Up-329/2019 z dne 10. 2. 2023.
¹¹ C-125/18, združene zadeve C-776/19-C-19-C-782/1911, C-619/2019 - Zadeva Paribas, C-405/21 do 13. 10. 2022, C-405/21 FV proti Novi kreditni banki Maribor.
¹² Odločbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki so jima sledile: VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2024, II Ips 56/2023, z dne 19. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II ips 72/2023, II Ips 37/2023 z dne 20. 2. 2024 in druge.
¹³ VSRS II Ips 55/2024 z dne 18. 6. 2025, točka 12 in tam navedena sodna praksa.
¹⁴ Za ničnost kreditne pogodbe zadošča zgolj ena od predpostavk iz 24. člena ZVPot - ključ do uspeha v pravdi je odgovor na vprašanje o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti; C-609/19 z dne 10. 6. 2021 Paribas.
¹⁵ Zadeve C-776/19-C-782/19, C-186/16.
¹⁶ VSRS II Ips 8/2022 - točka 66 in 67; II Ips 54/2022 - točka 17, 18; II Ips 49/2022 - točka 20.
¹⁷ Tako VSRS v odločbah II Ips 8/2022 - točka 66 in 67; II Ips 54/2022 - točka 17, 18 in druge.
¹⁸ Up-54/19, točka 19.
¹⁹ Up-1181/20 - točka 16 do 17.
²⁰ Tako VSRS II Ips 49/2023, točka 29.
²¹ VSRS II Ips 8/2022, točka 52.
²² VSRS 8/2022 - točka 56 in 57; točka 15 in 16 sodbe.
²³ Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list RS, številka 110/2023.