VSM Sodba IV Kp 60749/2022

I. Pritožbe zagovornice obdolženega A. A., pooblaščenca oškodovancev B. B. in C. C. ter oškodovanke Č. Č. se kot neutemeljene zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Izreklo pa mu je tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila "A" kategorije za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca Č. Č. in D. D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mu je na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovancev B. B. in C. C., o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovornica obdolženca, pooblaščenec oškodovancev B. B. in C. C. ter oškodovanka Č. Č. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolžencu izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev z ustreznimi navodili. Pooblaščenec oškodovancev B. B., C. C., ter oškodovanka Č. Č. pa sta se pritožila zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pooblaščenec oškodovancev je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, medtem ko oškodovanka Č. Č. v laični vlogi končnega predloga pritožbenemu sodišču ni podala, smiselno pa je predlagala, da se njeni pritožbi ugodi ter se ji povrnejo stroški nastali v prometni nesreči.

3Na pritožbo pooblaščenca oškodovancev B. B., C. C. in oškodovanke Č. Č. je odgovorila zagovornica obdolženca, ki meni, da sta pritožbi neutemeljeni.

4Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornice obdolženca:

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe povsem nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, saj iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje povzema mnenje izvedenca E. E., izhaja, da je motorno kolo po trku bočno zdrselo mimo, v točki 27 razlogov pa sodišče prve stopnje ob ponovnem povzemanju mnenja sodnega izvedenca E. E. navede, da lahko, da se je motorno kolo po trku tudi delno dotaknilo karoserije osebnega vozila, saj se vidijo drsne sledi na robu vetrobranskega stekla. Ni ji mogoče pritrditi. Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodni izvedenec E. E. z uporabo glagolske oblike besede "lahko" dopustil tudi možnost, da se je motorno kolo po trku delno dotaknilo karoserije osebnega avtomobila, v tej zvezi pa je zatem sodišče prve stopnje v točki 27 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se takšno stališče sklada z izpovedbo D. D., ki je kot očividec opisal, da je motor priletel nekam na steklo in nato letel prek avta. Izpostavljeni razlogi sodbe tako niso niti nejasni niti s seboj v nasprotju, zato zatrjevana kršitev ni podana. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so razlogi, ki se nanašajo na gibanje motornega kolesa po samem trku, omenjeni zgolj v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku izpodbijane sodbe, zato ne sodijo med odločilna dejstva obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

6Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi mnenja izvedenca E. E. ugotovilo, da je obdolženec čelno trčil v osebno vozilo, čeprav je slednji v mnenju, ki ga je izdelal 27. 11. 2023, navedel, da je šlo v obravnavanem primeru za čelno-bočni trk. Po presoji obrambe, ki takšno ugotovitev ocenjuje kot nenavadno, zato obstoji večja verjetnost, da se je trk zgodil na način, kot je to opisal strokovni pomočnik obrambe F. F., ki je navedel, da je bilo osebno vozilo v fazi zavijanja in je začelo zapirati pot motoristu, zaradi česar je prišlo do trčenja.

7Tudi v tem delu zagovornici ni mogoče pritrditi. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je obdolženec s prednjim delom motornega kolesa čelno trčil v osebno vozilo, kar se povsem sklada s pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbeno izpostavljenim delom izvedenskega mnenja pa zagovornica zanemari, da se je v točki 8.2 tega mnenja z dne 27. 11. 2023 (l. št. 98) sodni izvedenec E. E. opredeljeval do navedb pomočnika obrambe F. F., ki je med izvajanjem izračuna in časovno potne analize prikazal trk na način, da je obdolženec trčil v osebno vozilo čelno v predelu sprednje desne luči, sodni izvedenec pa je takšni ugotovitvi ob sklicevanju na slikovno gradivo nasprotoval z zapisom, da je motorno kolo dejansko trčilo v bočno stran desnega blatnika, pri čemer je prišlo do čelno-bočnega trka z odbojem in zdrsom. Ob navedenem pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zanemariti, da je pri čelno-bočnem trčenju ena stran udeležena s čelnim delom (v obravnavani zadevi je to motorno kolo, kar je razvidno iz že povzetega izreka izpodbijane sodbe), druga stran (v obravnavani zadevi je to osebno vozilo, ki se je obdolžencu umikalo) pa z bočno stranjo. Glede na poškodbe osebnega vozila, razvidne iz fotografij kazenskega spisa, in glede na personalne dokaze (verodostojni izpovedbi oškodovancev B. B. in C. C., ki sta izpovedala, da sta bila namenjena v Radence in zato nista imela razloga za zavijanje v levo ter skladni izpovedbi oškodovanih kolesarjev D. D. in Č. Č., ki sta vozila v smeri vožnje osebnega vozila, katero je bilo za njima, in sta nazorno opisala način obdolženčeve vožnje, in sicer, kot je to opisala Č. Č., da je motor drvel naravnost proti njej, brez zaviranja, brez vsega in je zapeljal čisto mimo nje, da sta se lahko pogledala in potem je že počilo oziroma, kot je to podobno opisal D. D. - da je bil motor od pločnika, po katerem so se peljali mogoče 30 ali 40 cm stran in če ne bi trčil v avto bi lahko tudi priletel v njiju) tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, sprejetim v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer da je vzrok za nastalo trčenje v ravnanju obdolženca, ki ni vozil po svojem voznem pasu, ampak je zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je kljub temu, da je voznik osebnega avtomobila, ki se je pravilno po svojem voznem pasu pripeljal iz nasprotne smeri, skušal trčenje preprečiti z umikanjem v levo, na nasprotnem smernem vozišču, in sicer 20 do 70 cm od sredinske ločine črte, čelno trčil v prednji desni blatnik osebnega vozila. Pritožbene navedbe, ki navedenim ugotovitvam ob sklicevanju na mnenje strokovnjaka obrambe F. F. nasprotujejo, zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljene. Ob takšnem zaključku pa se kot povsem neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne opredeljuje posebej do izvajanj strokovnega pomočnika obrambe o možnosti preprečitve prometne nesreče in možnosti pretrganja vzročne zveze. Kot to izhaja iz točke 31 razlogov izpodbijane sodbe, so namreč izvajanja strokovnega pomočnika podana na drugačni, nedokazani predpostavki, da je do trčenja prišlo na smernem vozišču obdolženca. Kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju pa se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo tudi glede navedb obrambe o prekinitvi vzročne zveze, katere je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo.

8Istovrstno kršitev zagovornica uveljavlja še z navedbami, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z drugimi dokazi ugotovilo, da je odtrgano kolo motorja padlo v kolo Č. Č. in D. D., čeprav je sodni izvedenec medicinske stroke G. G. jasno povedal, da je to nemogoče, saj bi bile v tem primeru poškodbe teh oškodovancev še veliko hujše. Zagovornici, ki zgolj parcialno povzema navedbe sodnega izvedenca G. G., tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Iz njegove izpovedbe (stran 2 zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 9. 2024 na l. št. 191) namreč izhaja, da poškodbe niso mogle nastati zaradi direktnega udarca kotalečega kolesa v enega in drugega oškodovanca, torej zaradi udarca v telo, in ne zaradi udarca v kolo, kot to izhaja iz povzetih pritožbenih navedb. V tej zvezi je zato tudi pritožbene navedbe glede oškodovanke Č. Č., ki je po presoji obrambe zaradi šoka očitno pretiravala v opisovanju dogodka, oceniti za brezpredmetne.

9Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje. Ob navedenem pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zanemariti okoliščine, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po neposrednem zaslišanju strokovnjaka obrambe, na katerem je bil navzoč sodni izvedenec, izvedlo pa je tudi neposredno zaslišanje sodnega izvedenca, na katerem je bil navzoč strokovnjak obrambe, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2024. Ker je iz navedenega zapisnika razvidno tudi, da sta tako strokovni pomočnik obrambe (str. 8 zapisnika na l. št. 133), kot tudi sodni izvedenec (str. 10 zapisnika na l. št. 134) vztrajala pri svojih ugotovitvah in zaključkih, ki se sicer razlikujejo, je po presoji pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da je v zvezi s soočenjem strokovnega pomočnika in sodnega izvedenca izostal zgolj procesni sklep. Formalno neizvedeno soočenje sodnega izvedenca in strokovnega pomočnika obrambe in posledična kršitev pravice do obrambe zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča ni imela nobenega vpliva.

10V nadaljevanju zagovornica meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 249. člena ZKP, s čimer smiselno tudi v tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V tej zvezi navaja, da sodišče prve stopnje kljub podanemu dokaznemu predlogu z odredbo ni postavilo strokovnega pomočnika obrambe. Ob tem izpostavi, da je sodišče prve stopnje kot dokaz sprejelo le pisno mnenje strokovnega pomočnika F. F., katerega je vabilo zgolj na obravnavo, na kateri je bil zaslišan izvedenec E. E., ni pa z odredbo postavilo strokovnega pomočnika obrambe F. F., s čimer bi obdolžencu omogočilo, da bi strokovni pomočnik obrambe postavljal vprašanja tudi ostalim pričam v postopku, zato je nedopustno poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Tudi v tem delu zagovornici ni mogoče pritrditi. Drži, da je skladno z ustaljeno sodno prakso¹ pravica obdolženca, da se izjavi tudi o dokaznem gradivu in da, če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, opozori na njegovo dokazno neuporabljivost, kar lahko stori tako, da sam,² in ne sodišče, kot to zmotno zatrjuje zagovornica, angažira strokovnjaka in sodišču predloži takšno (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in tudi za izvajanje obrambe, pa se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera, pri čemer je intenzivnejša pomoč strokovnjaka po ustaljeni sodni praksi zagotovljena, ko se ta sprejme kot strokovni pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka (npr. zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri). Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo dne 18. 4. 2024, ko je neposredno zaslišalo sodnega izvedenca E. E., opravilo v navzočnosti strokovnega pomočnika obrambe F. F., ter upoštevaje pravilne razloge, navedene v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da pri zaslišanju preostalih prič ne gre za obravnavo strokovnih vprašanj, ampak za izpovedbe o lastnih zaznavah, zaradi česar navzočnost strokovnega pomočnika ni potrebna, po presoji pritožbenega sodišča obdolžencu pravica do obrambe ni bila kršena niti v tem delu.³

11Ker sodišče prve stopnje kljub nasprotujočima mnenjema sodnega izvedenca in pomočnika obrambe ni postavilo drugega izvedenca, zagovornica uveljavlja še kršitev 258. člena ZKP ter s tem nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in ne kršitev kazenskega zakona,⁴ kot to očitno navaja pomotoma. Tudi v tem delu ji ni mogoče pritrditi. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic, pri čemer sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje, temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb. Sodišče prve stopnje je obrambi omogočilo preizkus izvedenskega mnenja. Ugotovilo je tudi, da obramba z relevantnimi navedbami ni utemeljila svoje teze, da so v izvedenskem mnenju odrejenega izvedenca takšne pomanjkljivosti in nasprotja, ki se ne dajo odpraviti oziroma da je zaradi tega potrebna postavitev drugega izvedenca. Presodilo je, da obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčevih argumentov. V tej zvezi je v točki 29 razlogov izpodbijane sodbe izpostavilo, da strokovni pomočnik obrambe sodišču prve stopnje ni uspel vzbuditi dvoma, še manj pa sodišče prepričati v napačnost ugotovitev izvedenca E. E., ki je strokovno argumentirano, logično in sprejemljivo pojasnil rezultate svoje analize, na kateri temeljijo njegovi zaključki in prepričljivo odgovoril na vsa odločilna vprašanja. Ker je mnenje sodnega izvedenca sprejelo kot strokovno pravilno in verodostojno, ob tem pa hkrati ocenilo in zaključilo, da so odločilna dejstva na podlagi jasnega in prepričljivega mnenja izvedenca ter skladnosti njegovih ugotovitev⁵ z drugimi dokazi, predvsem izpovedbami neposredno navzočih prič, ki so dogajanje opisale, ter tudi na podlagi izpovedb policistov že pravilno in zanesljivo ugotovljena, je dokazni predlog za pritegnitev novega izvedenca utemeljeno zavrnilo.

12Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano zavrnilo kritike obdolženčeve obrambe glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Pri tem ni podvomilo v njegovo pravilnost in strokovnost. Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je sodni izvedenec že ugotovil, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Glede na navedeno z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe oziroma temeljnih jamstev poštenega postopka, ki jih zagotavlja določba 29. člena Ustave RS, zato prvostopenjskim razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13Po oceni pritožbenega sodišča se tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja izkaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

14V tem delu pritožbe zagovornica v bistvenem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki da je neutemeljeno sledilo mnenju sodnega izvedenca E. E.,⁶ katero je diametralno nasprotno mnenju strokovnega pomočnika obrambe F. F. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje izvedensko mnenje sodnega izvedenca E. E. pravilno ocenilo kot strokovno in verodostojno. V zvezi z navedbami obrambe oziroma strokovnega pomočnika F. F. (da mesto trčenja, kot ga je določil izvedenec E. E., nikakor ne more biti mesto trčenja, ker se to mesto nahaja za sledmi, katere je povzročilo razlito olje iz prednjih vilic motornega kolesa in ostalimi deli, odpadlimi iz vozil in da ugotovitve sodnega izvedenca ne ustrezajo materialnim sledem na kraju prometne nesreče), je tako v točki 27 obrazložitve na strani 18 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da strokovni pomočnik F. F. izhaja pri tem iz nasprotnega gledišča kot izvedenec E. E., ki je odpadle sledi opisoval iz smeri vožnje voznika osebnega vozila, enako tudi policista, strokovni pomočnik pa sledi navaja v nasprotni smeri, in sicer gledano v smeri vožnje obdolženca. To velja tako za intercooler osebnega avtomobila kot tudi za odpadli plastični kolotek osebnega avtomobila ter sledi razlite tekočine in raztrosa kapljic, zaradi česar njegovo navajanje, da se navedene sledi nahajajo pred mestom trčenja ni točno. Pojasnilo glede navedb strokovnega pomočnika, da je do trčenja prišlo na desnem smernem vozišču in pojasnilo glede smeri poteka oziroma nastanka poškodb na osebnem avtomobilu pa je sodišče prve stopnje podalo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je ob sklicevanju na izvedensko mnenje sodnega izvedenca in razloge, povzete v točkah 22 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, izpostavilo, da ugotovitve strokovnega pomočnika temeljijo na napačnih predpostavkah in so kot taka tehnično zavajujoča (smer poškodb na vozilu, območje razlitja olja, raztros kapljic), čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

15V okviru zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornica še pavšalno zatrjuje, da se prvotno izvedensko mnenje izvedenca E. E. v nekem delu nanaša na drugo izvedeniško delo, saj da ne držijo niti njegove trditve niti njegovi izračuni, ki naj bi bili podlaga za izvedeniško mnenje, ki je napačno, pomanjkljivosti pa z dopolnitvijo niso bile odpravljene. Po presoji pritožbenega sodišča je uveljavljanje navedenih kršitev nekonkretizirano, z vidika zahteve po obrazloženosti pritožbe iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP pa nepopolno.

16Pritrditi je sicer pritožbenim nadaljnjim navedbam zagovornice, da gre pri odpadlem hladilniku za intercooler osebnega vozila in da je bilo napačno napisano, da ta ni bil poškodovan in da je od motornega kolesa, vendar pa v tej zvezi ni mogoče zanemariti, da je že iz točke 27 na strani 18 obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati prvotno nepravilno ugotovitev izvedenca E. E. in policistov, da gre v poziciji 4 za odpadli hladilnik motornega kolesa, ki je bila pozneje nadomeščena s pravilno ugotovitvijo, da gre na poziciji 4 za odpadli (in s tem poškodovani) intercooler osebnega avtomobila. Glede na navedeno tako, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, napake, ki je bila popravljena, ni mogoče oceniti kot sporne.

17Drži tudi, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca E. E. razbrati, da je do nezgode prišlo zaradi prehitevanja motornega kolesa po levem voznem pasu in da je sodni izvedenec na naroku izpovedal, da ne more vedeti, ali je motorist prehiteval. Izpostavljena okoliščina pa po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje izpovedbo voznika osebnega avtomobila B. B., iz katere izhaja, da po njegovem motorist ni mogel zvoziti ovinka in je prišel na njegovo stran in da ni drugega razloga, saj ni bilo avtomobila, da bi prehiteval, ter upoštevaje z materialnimi in personalnimi dokazi podkrepljeno ugotovitev, da je obdolženec pod vplivom alkohola vozil po nasprotnem voznem pasu, v obravnavani zadevi ni odločilna.

18Glede ostalih pritožbenih navedb zagovornice, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na pravnorelevantna dejstva, bodisi je nanje ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

19Odločbe o kazenski sankciji zagovornica ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave. Kot olajševalno okoliščino je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca, kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo dejstvo, da so bile v posledici njegovega ravnanja lahko telesno poškodovane štiri osebe. Določilo mu je ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi ustrezno dolgo preizkusno dobo, ob tem pa mu je v ustreznem trajanju izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "A" kategorije, katere izrek je v skladu s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1 obligatoren. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

20Čeprav zagovornica odločbe o stroških kazenskega postopka ne graja, pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je bila oškodovancema B. B., C. C. za zastopanje po pooblaščencu v obravnavani zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, dodaja, da bo v primeru priglasitve teh stroškov moralo sodišče prve stopnje upoštevaje določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v posebnem sklepu o stroških odločiti, da mora obdolženec stroške upravičencev do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, saj bi drugačna odločitev privedla do tega, da bi upravičenca do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobila pravico do povrnitve stroškov, ki jih sama nista plačala.⁷

K pritožbi oškodovanke Č. Č.:

21Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je oškodovanko Č. Č. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo, ker podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je namreč adhezijski postopek, ki poteka po pravilih civilnega prava in po prvem odstavku 100. člena ZKP obravnavanje tega zahtevka v kazenskem postopku ni dovoljeno, če bi se kazenski postopek s tem preveč zavlekel. Pri tem je treba pretehtati, kakšne dokaze bi bilo treba v zvezi s tem izvesti in kaj pomeni to v primerjavi z dokazi, ki jih bo moralo sodišče izvajati glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe. Zato ima sodišče v drugem odstavku 105. člena ZKP pooblastilo, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o tem zahtevku.

22Oškodovanka sicer odločbo o premoženjskopravnem zahtevku izpodbija zgolj na pavšalni ravni, ko v okviru vložene pritožbe glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku prosi za povrnitev stroškov, nastalih ob prometni nesreči dne 19. 6. 2022, ki jo je kot voznik motornega vozila povzročil A. A. V podkrepitev svojih navedb je sicer oškodovanka ob priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka predložila fotografije poškodovanega kolesa in del plačilne liste, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo zadostne podlage za popolno ali delno razsojo glede utemeljenosti in višine zahtevka v kazenskem postopku, kot to izhaja iz točke 40 razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi namreč v zvezi s tem moralo opraviti še dodatne poizvedbe, da bi lahko po pravilih civilnega prava nedvomno ugotovilo višino škode kot tudi (neposredno) vzročno zvezo med vsemi zatrjevanimi posledicami, ki naj bi jih oškodovanka utrpela zaradi kaznivega dejanja (telesne, psihične in materialne poškodbe, kot to oškodovanka navaja v vlogi z dne 5. 1. 2023 - l. št. 25), in samim ravnanjem obdolženca, kar pa je v nasprotju s zgoraj citiranim prvim odstavkom 100. člena ZKP in tudi 15. členom ZKP, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da postopek izvede brez zavlačevanja. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno in zakonito, je treba pritožbo oškodovanke Č. Č. zavrniti kot neutemeljeno.

K pritožbi pooblaščenca oškodovancev B. B., C. C.:

23Sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih izpodbija tudi pooblaščenec oškodovancev, ki navaja, da sta B. B. in C. C. 5. 1. 2023 pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti vložila premoženjskopravna zahtevka, o katerih prvostopenjsko sodišče ni odločilo. Drži, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev B. B., C. C., vendar pa ni mogoče zanemariti, da je prvostopenjsko sodišče v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe za takšno odločitev navedlo pravilne razloge. Oškodovanca C. C. in B. B., ki sta premoženjskopravna zahtevka po pooblaščencu priglasila z vlogama z dne 5. 1. 2023 (l. št. 19 in 20), sta namreč v nadaljevanju vsak s svojo pisno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 6. 1. 2023, izjavila, da premoženjskopravnega zahtevka ne bosta uveljavljala, ker sta že vložila odškodninski zahtevek (l. št. 23 in 24), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da sta vsak svoj premoženjskopravni zahtevek umaknila. Takšna odločitev je namreč podprta z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP, skladno s katero smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi, pri čemer predloga ne morejo več ponoviti, saj je umik predloga za povrnitev premoženjskopravnega zahtevka nepreklicen.⁸ Ker skladno s pravno teorijo⁹ sodišče na podlagi umika premoženjskopravnega zahtevka ne izda nobene odločbe, se tudi pritožba pooblaščenca oškodovancev izkaže za neutemeljeno.

24Iz vseh navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe) je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP). Naložitev plačila sodne takse oškodovancem, ki v obravnavani zadevi nimajo statusa strank v kazenskem postopku, pa je brez ustrezne zakonske podlage, zato je ugotoviti, da obveznost plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka zanje ni nastala.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014.
² V tej zvezi se tudi pritožbene navedbe, iz katerih je razbrati, da bi morali stroški strokovnega pomočnika obrambe bremeniti proračun, izkažejo za neutemeljene.
³ Sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 12048/2021 z dne 7. 3. 2024, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, se izkaže za brezpredmetno.
⁴ V obravnavani zadevi so bili kljub drugačnemu (pavšalnemu) zatrjevanju izpolnjeni tudi vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
⁵ Kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju ne drži, da sodni izvedenec E. E. ni želel odgovarjati na posamezna vprašanja. Kot to izhaja iz četrtega odstavka na strani 6 zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2024 na l. št. 132 je namreč slednji zgolj navedel, da pol jasnih fotografij ne more komentirati.
⁶ Gre za sodnega izvedenca, imenovanega tako za stroje in opremo, kot tudi za promet, v katerega podpodročje spada raziskovanje prometnih nezgod.
⁷ Prim. M. Jug in M. Hostnik, Stroški postopka z vidika brezplačne pravne pomoči, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 207.
⁸ Izjema, ki jo določa zakon, ZKP trenutno ne predvideva.
⁹ S. Zgaga Markelj, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 609.