103. člen ZKP

Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kak

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Če se je pred pravdnim postopkom glede istega zahtevka že začel kazenski postopek in je v njem bil postavljen premoženjskopravni zahtevek, se v kazenskem postopku uveljavlja zasebnopravni zahtevek. Kasnejše uveljavljanje istega zahtevka v civilni pravdi je nedopustno zaradi litispendence.

Če je podjetje, ki je bilo oškodovano s kaznivim dejanjem, prišlo v stečaj, in je njegova terjatev prešla na stečajnega upnika, je ta upnik upravičen uveljaviti premoženjsko pravni zahtevek kot oškodovanec v kazenskem postopku.