UPRS Sodba III U 46/2021-31

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju: KGZS ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 10-072240/2019n z dne 23. 11. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožniku odmerila zbornični prispevek za leto 2019 v višini 8,35 EUR (1. točka izreka) in določila, da ga mora tožnik poravnati v roku 30 dni po izdaji odločbe (2. točka izreka), ter odločila še, da se mu priglašeni stroški poštnine ne vrnejo (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožniku že z odločbo, št. 10-072240/2019 z dne 29. 6. 2020 (v nadaljevanju: odločba z dne 29. 6. 2020), v skladu z 9. in 23. členom Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: ZKGZ) odmeril zbornični prispevek za leto 2019 v višini 8,35 EUR, ker je bilo na podlagi podatkov Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) in Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS) ugotovljeno, da je tožnik po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka na podlagi lastništva nepremičnin v letu 2019 dosegel katastrski dohodek v višini 206,25 EUR. Katastrski dohodek pa je osnova za odmero zborničnega prispevka. Le-ta je bil tožniku v skladu s 3. členom Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2019 (v nadaljevanju: Sklep) odmerjen v višini 4 % od navedene osnove oziroma v znesku 8,35 EUR. Tožnik je zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: MKGP ali drugostopenjski organ) z odločbo, št. 421-13/2020/2 z dne 12. 11. 2020 (v nadaljevanju: odločba z dne 12. 11. 2020), ugodilo, odločbo z dne 29. 6. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ocenilo je namreč, da je obrazložitev odločbe z dne 29. 6. 2020 pomanjkljiva, ker prvostopenjski organ ni pojasnil, kako je ugotovil katastrski dohodek kot osnovo za odmero zborničnega prispevka.

3Prvostopenjski organ navaja, da je v ponovnem postopku znova preveril izpolnjevanje pogojev za obvezno članstvo v KGZS in na podlagi dopisa GURS z dne 5. 9. 2019 ugotovil, da je tožnik v letu 2019 dosegel katastrski dohodek v višini 206,25 EUR ter da je zavezan za plačilo zborničnega prispevka. KGZS zbornični prispevek odmerja na podlagi podatkov, pridobljenih v skladu s šestim odstavkom 4. člena ZKGZ. Iz teh podatkov izhaja, da je tožnik v letu 2019 izpolnjeval pogoje za obvezno članstvo v KGZS, kot jih določajo 23. člen ZKGZ ter 2. in 3. člen Sklepa, saj so obvezni člani KGZS in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A tiste fizične osebe, katerih katastrski dohodek je na dan 30. 6. 2019 presegal 125,25 EUR. Tožnik pa je dosegel katastrski dohodek v višini 206,25 EUR, saj je lastnik in uporabnik nepremičnin v katastrskih občinah (v nadaljevanju: k.o.) ... in ... ter mu v letu 2019 niso bile priznane oprostitve ali znižanja katastrskega dohodka. Zbornični prispevek za leto 2019 se mu odmeri v skladu s 23. členom ZKGZ ter 2. in 3. členom Sklepa v višini 4 % od ugotovljene osnove 206,25 EUR in znaša 8,35 EUR. V zvezi s stroškovnim delom izreka se prvostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter pojasnjuje, da organu posebni stroški postopka niso nastali ter da skladno s prvim in drugim odstavkom 113. člena ZUP nosi priglašene stroške poštnine tožnik.

4Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je MKGP z odločbo, št. 421-17/2020/2 z dne 21. 12. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo (1. točka izreka) ter še odločilo, da gredo stroški postopka v breme tožnika (2. točka izreka) in da se zahteva za oprostitev plačila upravne takse zavrne (3. točka izreka).

5V svoji obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na prvi in drugi odstavek 23. člena ZKGZ ter povzema, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov GURS ugotovil, da je tožnik zavezan za plačilo zborničnega prispevka. V letu 2019 je izpolnjeval kriterije za plačilo zborničnega prispevka iz prve alineje prvega odstavka 9. člena ZKGZ, v povezavi s prvim odstavkom 23. člena ZKGZ, saj je dosegel katastrski dohodek v višini 206,25 EUR, ki presega predpisani cenzus. Navedeni znesek katastrskega dohodka v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKGZ predstavlja osnovo za odmero zborničnega prispevka A, ki se od te osnove odmeri po stopnji 4 %, vendar najmanj v pavšalnem znesku 8,35 EUR.

6V nadaljevanju drugostopenjski organ pojasnjuje, da je predpis, po katerem se ugotavlja katastrski dohodek kot osnova za odmero zborničnega prispevka A, Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju: ZUKD-2). Katastrski dohodek je v 1. točki 2. člena ZUKD-2 opredeljen kot pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti od kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnjo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v RS glede na njihovo proizvodno sposobnost. ZUKD-2 v 12. členu ureja postopek ugotavljanja katastrskega dohodka, v četrtem odstavku tega člena pa posebej določa, da GURS zagotavlja vpogled v trenutne podatke o višini katastrskega dohodka za kmetijska in gozdna zemljišča ter najpozneje do 20. septembra tekočega leta zagotovi tudi vpogled v podatke o katastrskem dohodku, izračunanem po lestvicah katastrskega dohodka za naslednje leto. Drugostopenjski organ dodaja, da ZUKD-2 v zvezi z ugotavljanjem katastrskega dohodka ne predvideva izdaje odločbe, zaradi česar šteje tožnikovo sklicevanje na domnevno nepravnomočnost odmere katastrskega dohodka, ne glede na to, o kateri odločbi je pri tem govora, za nerelevantno.

7Glede tožnikovega stališča, da so pogoji iz prvega odstavka 9. člena ZKGZ kumulativni, ter domneve opravljanja kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, se drugostopenjski organ sklicuje na upravnosodno prakso. Navaja, da je ta enotna in jasna ter šteje, da ZKGZ opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti kot zakonito domnevo izvaja iz dejstev lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka na teh zemljiščih. Pri tem izpostavlja sodbo Upravnega sodišča I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012. Kot še poudarja, avtentična razlaga 9. člena ZKGZ, ki bi bila za upravne organe pri odločanju zavezujoča in za sprejem katere je pristojen Državni zbor RS, ne obstaja. Čeprav se tožnikovo razumevanje prvega odstavka 9. člena ZKGZ bistveno razlikuje od stališč, ki so jih zavzela sodišča, v odsotnosti avtentične razlage ni mogoče izkazati, da so ta stališča nezakonita.

8V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na načelo prostovoljnega združevanja drugostopenjski organ citira, da je prav v omenjeni sodbi I U 628/2012 navedeno: "Sodišče tudi ne more slediti navedbam tožnika, ko se sklicuje na 45. člen Ustave RS (pravilno: drugi odstavek 42. člena), da mu je bila kršena ustavna pravica do svobodnega združevanja, v zvezi s čimer podaja izjavo v tožbi, s katero članstvo v omenjeni zbornici zavrača. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 (na katero se sklicuje tudi drugostopenjski organ) odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. V obrazložitvi je navedlo, da je KGZS ustanovljena z javnopravnim aktom (zakonom) in izvršuje javna pooblastila, zato ne sodi med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave RS. Obveznost plačevanja članarine pa sama po sebi ni v neskladju z Ustavo."

9Drugostopenjski organ nato ugotavlja, da je tožnik v pritožbi priglasil stroške poštnine v znesku 4,00 EUR, vendar pa te stroške na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP nosi sam, saj je bila njegova pritožba zavrnjena in se je postopek zanj končal neugodno. Glede zahteve za vračilo oziroma oprostitev upravne takse za pritožbo drugostopenjski organ navaja, da se ta ne šteje med stroške upravnega postopka, ter nato obrazlaga svojo odločitev o tem.

10Tožnik se z odločitvijo o odmeri zborničnega prispevka ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. V njej poudarja, da v izpodbijani odločbi uporabljena razlaga ZKGZ pomeni kršitev načel zakonitosti, enakosti, enakega obravnavanja in vladavine prava ter, ob nedopustni diskriminaciji invalidnih oseb, kršenje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic, kot jih določajo zakoni in Ustava ter Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Meni, da je drugostopenjska odločba v 1. točki izreka nezakonita, v 2. in 3. točki izreka pa nepravilna in tudi protiustavna, saj je toženka zavrnila povrnitev nastalih poštnih stroškov in taks v zvezi s pritožbo zoper prvotno odločbo, s katero je uspel. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi, odpravi in izniči, toženki pa naloži povračilo zneskov članarine KGZS, stroškov provizije nakazila in poštnin v višini 12,00 EUR, oprostitev vseh pravnih stroškov in sodnih taks v tem postopku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter plačilo stroškov postopka.

11Tožnik ugovarja obveznemu članstvu v KGZS, ker meni, da pogoji za to niso izpolnjeni. V tožbi nasprotuje tudi izračunu višine zneska zborničnega prispevka, saj temelji na izračunu katastrskega dohodka, ki je po svoji naravi administrativna, virtualna vrednost domnevnega dohodka za potrebe javnih dajatev oziroma obdavčitve, ne pa realen obračun prihodkov. Tudi če je katastrski dohodek z zakonom določen kot podlaga za obračun zborničnega prispevka, ne predstavlja realnega dohodka, iz katerega bi bilo mogoče sklepati na dejansko obdelovanje kmetijskih in gozdnih zemljišč, temveč je to administrativno izračunana količina za davčne potrebe. Drugostopenjskemu organu očita, da je le ponovil argumente iz predhodne odločbe, ni pa odgovoril na tožnikove pritožbene navedbe, temveč jih je le povzel in ga napotil, naj zoper prvostopenjsko odločbo vloži tožbo.

12Tožnik vztraja pri navedbah iz upravnega postopka ter poudarja, da je izpodbijana odločba napačna, saj je izdana ob predpostavki, da tožnik opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in od tega prejema dohodek, ki pa ga je toženka fiktivno izpeljala iz odmere katastrskega dohodka. Dejstvo je, da tožnik v zadnjih dvajsetih letih ni opravljal niti kmetijske niti gozdarske dejavnosti in je tudi v prihodnosti ne bo mogel opravljati. Kot invalid I. kategorije je invalidsko upokojen, kar pomeni, da mu zdravstveno stanje ne dopušča opravljati niti kmetijske niti druge pridobitne dejavnosti. Njegovega dohodka iz kmetijske dejavnosti zato realno ni mogoče ovrednotiti s kakršnokoli vrednostjo, ki bi presegala 0,00 EUR. Obračun katastrskega dohodka temelji na fiktivnem dohodku, ki mu ga KGZS ne more brez podlage spremeniti v dejanskega in od njega odmerjati članarino. ZKGZ obvezno članstvo v KGZS pogojuje z opravljanjem dejavnosti, torej z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter pridobivanjem koristi od njih. Ker sam take dejavnosti ne opravlja, ni izpolnjen pogoj, ki je kumulativno s pogojem lastništva zemljišč podlaga za obvezno članstvo v KGZS. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 21/2016 in trdi, da je v njej pojasnjeno, da zakon veže obvezno članstvo v KGZS na opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zato ni mogoče uporabiti zgolj fiktivno določenega katastrskega dohodka kot podlage za obračun zborničnega prispevka.

13Tožnik navaja, da izpodbijani odločbi nasprotuje tudi s pravno sistemskega vidika, saj ta izhaja iz ureditve, ki je v nasprotju z načelom prostovoljnega združevanja v interesna, poklicna in druga združenja. Meni, da ureditev iz ZKGZ zbornici daje pooblastila za pobiranje dajatve, ki je v bistvu davek in bi jo zato morala pobirati neposredno država. S preusmerjanjem sredstev na paradržavno ustanovo se zamegljuje preglednost porabe sredstev ter prikriva dejanska davčna obremenitev zavezancev.

14Tožnik opozarja, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZS, in sicer: lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek. Ta se kot osnova za odmero zborničnega prispevka lahko uporabi šele, ko sta predhodno in kumulativno izpolnjena druga dva pogoja. Pogoj obdelovanja, kot ga določa prvi odstavek 23. člena ZKGZ, oziroma obstoj osebe, "ki za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost," pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. ZKGZ tudi nikjer ne določa, da se opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti za potrebe članstva v KGZS domneva.

15Ob tem tožnik izpostavlja, da je v drugem odstavku 9. člena ZKGZ za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, obvezno članstvo v KGZS določeno zgolj na podlagi kriterija katastrskega dohodka oziroma dohodka iz kmetijske ali gozdarske dejavnosti, ne pa tudi z opravljanjem dejavnosti, kot to velja za lastnike zemljišč, ki imajo stalno prebivališče v RS. Če bi obveljala razlaga Upravnega sodišča iz sodb, na katere se sklicuje toženka, npr. sodbe I U 628/2012 ali sodbe U 1983/2004, navajanje dejavnosti kot pogoja za obvezno članstvo sploh ne bi bilo smiselno in se pogoj tudi ne bi razlikoval glede na bivališče lastnikov zemljišč. Če bi lastništvo kmetijskih zemljišč že samo po sebi vključevalo domnevo njihovega obdelovanja, bi kot edini kriterij zadoščala le višina katastrskega dohodka oziroma lastništvo parcel. Ker ni tako, se toženka in sodišče zatekata k razlagi, da že sama odmera katastrskega dohodka pomeni domnevo obdelovanja oziroma prihodka od premoženja, oziroma da drugi predpisi lastnike zavezujejo k aktivnemu upravljanju kmetijskih zemljišč in da je iz te obveznosti mogoče sklepati, da to pomeni, da iz zasebne kmetijske dejavnosti dejansko pridobivajo dohodek. Vendar je katastrski dohodek zgolj domnevana vrednost dohodka, oblikovana za davčne in druge statistične potrebe, ni pa to dejanski dohodek od obdelovanja zemljišč, niti iz njegove odmere ne izhaja domneva obdelovanja zemljišč. Tožnik še poudarja, da drugi predpisi, na katere se sklicuje toženka, ne vzpostavljajo pravne fikcije opravljanja dejavnosti, temveč zgolj silijo lastnika oziroma upravljavca k odgovornemu upravljanju s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Preskok iz obveznosti odgovornega upravljanja kmetijskih in gozdnih zemljišč na domnevo dejanskega opravljanja dejavnosti na teh zemljiščih, je nedopusten, saj nima podlage v zakonu.

16Razlaga toženke vodi po tožnikovem mnenju k absurdnim sklepom: če se aktivno upravljanje zemljišč domneva in gre za pravno fikcijo, ki se uporablja za določitev obveznega članstva v KGZS, bi ta fikcija morala veljati tudi v vseh drugih pravnih položajih ter ne samo v breme, ampak tudi v korist lastnika. Sodišče je z vnašanjem domnev iz drugih predpisov, ki se v ničemer ne nanašajo na delovanje in članstvo v KGZS, kršilo načelo zakonitosti in načelo pravice do poštenega sodnega varstva, ki jo jamči 6. člen EKČP, hkrati pa je razširilo obveznost članstva na vse osebe, katerih katastrski dohodek presega določen limit, kar je v nasprotju z določbami ZKGZ. Takšno stališče, po katerem bi bili k obveznemu članstvu v KGZS zavezani tudi tisti, ki imajo katastrski dohodek višji od določenega limita, vendar svojih površin iz upravičenega razloga, kot je npr. invalidnost, dejansko ne obdelujejo in od njih nimajo nobenega dejanskega dohodka, ni logično niti ni pravično. Taka obremenitev tudi ni sorazmerna, saj so plačila zborničnega prispevka oziroma obveznega članstva v KGZS oproščeni intenzivni pridelovalci in prejemniki znatnih dohodkov iz kmetijstva in gozdarstva, če njihov katastrski dohodek, ki je odmerjen zgolj glede na obseg lastniških površin, ne presega zakonsko določenega limita. Edino smiselna je zato razlaga, da sta obstoj resnične dejavnosti in aktivno pridobivanje dohodka kumulativna pogoja, ki ju ni mogoče zreducirati zgolj na lastništvo in nepotrjeno domnevo obdelovanja zemljišč.

17Tožnik poudarja, da je domneva, da naj bi obdeloval kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, v konkretnem primeru neutemeljena in neresnična, saj za delo ni zmožen in zato ni poskrbel za obdelavo zemljišč. Te skrbi tudi ni zaupal tretjemu, saj za to glede na naravne značilnosti zemljišč ni potrebe. Več kot 90 % njegovih zemljišč so planinsko skalovje in ruševine italijanskih utrdb v k.o. ..., ki nimajo nobene tržne, predvsem pa nobene realne kmetijske vrednosti. Na njih ni mogoča ne strojna ne drugačna proizvodnja, kar je pogojeno s tamkajšnjimi vremenskimi razmerami (orkanska burja, čez 1.000 m nadmorske višine, izjemno tanka plast prsti), geografsko lokacijo (zemljišča so več kot 10 km oddaljena od njegovega doma, v smeri proti 1.796 m visokemu Snežniku) itd. Domneva obdelovanja ne more veljati za konkretni primer, saj gre za površine, ki so gole in neporaščene. Domneva na podlagi sklicevanja na 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) ali podzakonske akte o tem, da dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje svoje kmetijska zemljišča, v primeru nezmožnosti za delo ali daljše odsotnosti pa poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč, je torej za konkretni primer neuporabna. Ob upoštevanju, da je tožnik samski in invalid ter da je narava zemljišč takšna, da ni razumnih pogojev za njihovo obdelavo, od članstva v ZKGS nima in tudi ne bo mogel imeti ničesar.

18Tožnik v zvezi s stališčem toženke, da je nerelevantno njegovo sklicevanje na pritožbo, ki jo je vložil zoper odmero katastrskega dohodka, saj da za ugotavljanje katastrskega dohodka izdaja odločbe ni predvidena, pojasnjuje, da mu je FURS katastrski dohodek vključila v odločbo o obračunu dohodnine, zoper katero je vložil pritožbo, o kateri do izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno.

19Z vlogo z dne 23. 2. 2021 je tožnik podal dopolnitev tožbe, ki je vsebinsko v bistvenem enaka vloženi tožbi.

20Kot dokaze je tožnik predlagal: izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo, drugostopenjsko odločbo, odločbo z dne 29. 6. 2020, svojo pritožbo zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 in odločbo MKGP z dne 12. 11. 2020. Predlagal je še, naj ga sodišče zasliši ter vpogleda odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 29. 8. 2017, fotografije pretežnega dela njegovih zemljišč v k.o. ..., članek in fotografije o ... na spletni povezavi ... ter dokumentacijo zemljiške knjige in GURS za nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., ki so v njegovi lasti.

21Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve ter podala odgovor na tožbo. V njem vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

22Sodišče je z dopisom III U 46/2021-20 z dne 14. 2. 2025 tožnika seznanilo, katere dokaze je predlagal v tožbi oziroma njeni dopolnitvi, ter ga pozvalo, naj listinske dokaze, ki jih vlogam ni priložil, sodišču predloži v natisnjeni obliki, v zvezi s predlaganim dokazom za vpogled v dokumentacijo ZK in GURS za nepremičnine v njegovi lasti v k.o. ... in k.o. ... pa tudi konkretno navede, katera pravno relevantna dejstva bi s tem dokazoval. Tožnik se je na poziv odzval z vlogo z dne 22. 2. 2025 ter sodišču predložil članek iz spletnega arhiva časopisa Gorenjski glas z naslovom Sredi ničesar, seznam parcel v k.o. ... in k.o. ..., ki so v njegovi lasti, skupaj z listino "GURS javni vpogled". Pojasnil je, da vpogled v dokumentacijo ZK, GURS in članek predlaga zaradi predočitve lokacije njegovih zemljišč, iz česar je razviden njihov planinski in skalnati značaj kot tudi, da jih ni mogoče kmetijsko izkoriščati. Že v upravnem postopku je podal navedbe v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in navedbe o lastnostih teh zemljišč, ki jim upravni organ ni ugovarjal, temveč je vztrajal pri napačni interpretaciji pojmov "pravna" oziroma "zakonska" domneva. Vpogled v listino GURS (zemljevid) predlaga, ker iz njega izhaja lokacija zemljišč.

23Sodišče je v tem upravnem sporu dne 7. 5. 2025 opravilo javno glavno obravnavo v navzočnosti tožnika. Toženka je po prejemu vabila sporočila, da se obravnave ne bo mogla udeležiti in naj jo zato sodišče izvede v njeni odsotnosti.

24Tožnik je na glavni obravnavi izrecno pojasnil, da s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo z dne 23. 11. 2020, na drugostopenjsko odločbo pa se v tožbi in njeni dopolnitvi sklicuje zato, ker je bila z drugostopenjsko odločbo dopolnjena argumentacija izpodbijane odločbe. Sicer pa je vztrajal pri svojih navedbah. Izpostavil je, da 9. člen ZKGZ govori o dejavnosti, pri čemer za osebe, ki stanujejo v tujini, kot podlago za odmero zborničnega prispevka določa zgolj lastništvo nepremičnin oziroma katastrski dohodek. Ker posebej ureja podlago za odmero prispevka za te osebe, je logično, da je za osebe, ki imajo bivališče v RS, pogoj za odmero zborničnega prispevka tudi, da opravljajo kmetijsko dejavnost. Izraz dejavnost je jasen in nedvoumen, pri čemer ni dvoma, da tožnik na svojih nepremičninah ne izvaja nobene kmetijske dejavnosti. Ker je invalidsko upokojen, mu je pridobitna dejavnost prepovedana oziroma bi opravljanje dejavnosti lahko zanj pomenilo izgubo pokojnine. Toženka svoje stališče gradi na fikcijah, pri čemer je prva napačna fikcija ta, da je katastrski dohodek enakovreden kmetijski dejavnosti. To fikcijo pa razgrajuje že 9. člen ZKGZ, ki ločuje prebivalce RS od oseb v tujini in slednjim ne predpisuje pogoja kmetijske dejavnosti, temveč zgolj katastrski dohodek. Druga napačna fikcija je, da lastništvo kmetijskih zemljišč avtomatsko domneva dejavnost na teh zemljiščih. S takšnim stališčem ga toženka sili v izjavo, da ne izpolnjuje obveznosti, ki mu jih nalaga druga zakonodaja, zato je tudi širše gledano nesprejemljivo. Tožnik predlaga, da sodišče glede interpretacije zakona, za katero se zavzema toženka, sproži postopek pri Ustavnem sodišču. Poudarja, da sodna praksa ni formalni pravni vir in da lahko služi le varovanju ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Toženka je v novejših odločbah, očitno prav zaradi postopkov, ki jih je sprožil tožnik v zvezi z odmero zborničnega prispevka, kot argument za svoja stališča še bolj izpostavila sodno prakso, s katero pa ni mogoče dopolnjevati ali spreminjati zakonskih določb ali razlagati zakona. Ena sama odločba pa tudi sicer ne pomeni ustaljene sodne prakse.

25Tožnik je na glavni obravnavi na vprašanje sodnice izrecno izjavil, da v obravnavani zadevi zanj ni sporen izračun oziroma višina katastrskega dohodka, pač pa načelno pravno vprašanje, ali je s strani GURS izračunan katastrski dohodek že zadostna podlaga za to, da se domneva, da tožnik opravlja kmetijsko dejavnost, in se mu na tej podlagi nalaga plačilo zborničnega prispevka. V zaključni besedi je dodal, da se glede na višino zborničnega prispevka zdi, da gre za neznatno zadevo, vendar gre dejansko za pomembno vprašanje prostovoljnosti članstva v KGZS. Prispevek se iz leta v leto pomembno zvišuje na podlagi zviševanja katastrskega dohodka. Tožnik ni edini, ki ima težave s fiktivnim dohodkom, izhajajočim iz katastrskega dohodka, zato je njegova tožba legitimna.

26V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa (izpisek KGZS glede odmere zborničnega prispevka tožniku za leto 2019; dopis FURS z dne 17. 7. 2020 s priloženim potrdilom o višini tožnikovega dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti z dne 17. 7. 2020; odločbo z dne 29. 6. 2020; tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 s priloženo odločbo ZPIZ, št. 2 4 9298793 z dne 29. 8. 2017; odločbo MKGP z dne 12. 11. 2020; izpodbijano odločbo z dne 23. 11. 2020; tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo s priloženo odločbo Delovnega sodišča v Kopru, št. Bpp 68/2020 z dne 14. 10. 2020; odločbo MKGP z dne 21. 12. 2020), članek iz spletnega arhiva časopisa Gorenjski glas z naslovom Sredi ničesar (v sodnem spisu priloga A8), tožnikov seznam parcel v k.o. ... in k.o. ..., ki so v njegovi lasti, in posnetek "GURS javni vpogled" (A9) ter izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ, št. 002 9298793 0100 z dne 25. 7. 2017 (A10), ki ga je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo. Drugih dokaznih predlogov ni bilo, dokazni predlog za svoje zaslišanje je namreč tožnik na glavni obravnavi umaknil. Na njej tudi ni podal ugovorov zoper dokazni sklep oziroma dokazovanje.

K I. točki izreka:

27Tožba ni utemeljena.

28Z izpodbijano odločbo je bil tožniku, kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v RS, katerega katastrski dohodek je v letu 2019 znašal 206,25 EUR, odmerjen zbornični prispevek, to je prispevek, ki ga obvezno plačujejo člani KGZS, v višini 8,35 EUR. V zadevi je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo navedenega prispevka.

29Po presoji sodišča je prvostopenjski organ tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Sodišče se v bistvenem strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila prvo- in drugostopenjski organ. Ta se je tudi primerno, deloma izrecno deloma pa smiselno, opredelil do tožnikovih pritožbenih ugovorov. Na ta stališča, ki jih je že predhodno predstavilo, se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) in s tem tudi odgovarja na tožbene ugovore, ki so smiselno enaki ugovorom, ki jih je tožnik podal že v upravnem postopku. V zvezi s tožnikovimi navedbami v tem upravnem sporu pa še dodaja:

30Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je ZKGZ, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da so člani zbornice fizične in pravne osebe, določene s tem zakonom (obvezni člani), lahko pa so člani zbornice tudi druge pravne in fizične osebe (prostovoljni člani). V 9. členu ZKGZ je v prvi alineji prvega odstavka določeno, da prvo volilno skupino sestavljajo fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega v letu 2007 najmanj 167 EUR, ta znesek pa se valorizira v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Po drugem odstavku 22. člena ZKGZ člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Kot določa prva alineja prvega odstavka 23. člena ZKGZ, so osebe iz prve alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A. Osnova za ta prispevek je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, in za fizične osebe zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti oziroma katastrski dohodek, zmanjšan za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (drugi odstavek 23. člena ZKGZ). V tretjem odstavku tega člena je določeno, da znaša stopnja za odmero zborničnega prispevka A 4 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR.

31Svet KGZS je na podlagi 13. člena ZKGZ sprejel Sklep, ki določa stopnje, načine in roke zbiranja zborničnega prispevka za leto 2019. Tudi v Sklepu (prva alineja prvega odstavka 3. člena) je določeno, da so zavezanci za zbornični prispevek A fizične osebe, ki kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju RS za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in je katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosegel najmanj 125,25 EUR. Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, in za fizične osebe zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, oziroma katastrski dohodek zmanjšan za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (drugi odstavek 3. člena Sklepa). Stopnja zborničnega prispevka A znaša 4 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR (tretji odstavek 3. člena Sklepa).

32Po stališču prvostopenjskega organa, ki ga je drugostopenjski organ dopolnil s sklicevanjem na upravnosodno prakso, ZKGZ določa, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost, pri čemer za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Takšna razlaga ZKGZ, ki ji sodišče sledi tudi v obravnavanem primeru, je bila zavzeta ob upoštevanju določb še drugih predpisov, to je določb ZKZ, ki v 7. členu predpisuje, da mora vsak lastnik, zakupnik ali drug uporabnik zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, in določb Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, ki opredeljuje, da dober gospodar med drugim redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča ter v primeru svoje nezmožnosti za delo poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč (3. člen), kot tudi določbe 1. točke 2. člena ZUKD-2, po kateri je katastrski dohodek pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnijo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v RS glede na njihovo proizvodno sposobnost.

33Sodišče glede na povedano sodi, da pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Tožnik zato v obravnavanem postopku ne more uspeti z navajanjem, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navajanjem, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter pridobivanjem dejanske koristi od njih. Tožnik se je pri tem skliceval na sodbo II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, iz katere naj bi izhajalo, da ZKGZ veže obvezno članstvo na (dejansko) opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, vendar pa sodišče ugotavlja, da iz navedene sodbe izhaja stališče, da zakon obvezno članstvo sicer veže na opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, ki pa ga zakon izvaja med drugim iz dejstev lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka od teh zemljišč.

34Svoja stališča oziroma razlago je tožnik utemeljeval med drugim s sklicevanjem na to, da je v drugem odstavku 9. člena ZKGZ za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, obvezno članstvo v KGZS določeno zgolj s kriterijem katastrskega dohodka oziroma dohodka iz kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Ker je torej ZKGZ položaj takih lastnikov posebej uredil in obvezno članstvo vezal le na kriterij katastrskega dohodka, to po tožnikovem mnenju pritrjuje stališču, da za lastnike, ki imajo bivališče v RS, takšna ureditev ne velja, pač pa se upošteva še dejansko opravljanje kmetijske dejavnosti in dejansko pridobivanje dohodkov v zvezi s tem. Sodišče se s tem razlogovanjem ne strinja. In sicer tudi zato, ker drugi odstavek 9. člena ZKGZ, ki ureja obvezno članstvo v KGZS za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, napotuje na prvi odstavek tega člena, glede katerega pa velja že obrazloženo, torej da odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Taka zakonska ureditev pomeni, da tudi za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, velja, da je obvezno članstvo v KGZS vezano na domnevo opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja določene višine katastrskega dohodka.

35Pojasniti je treba, da sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z dne 12. 1. 2011, II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, I U 574/2019 z dne 14. 5. 2020 in I U 1023/2020 z dne 14. 7. 2022. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (npr. v sodbah X Ips 563/2006 z dne 13. 1. 2010 in X Ips 319/2006 z dne 17. 2. 2010). Glede na navedeno tožnik ne more biti uspešen, ko navaja, da ena sama sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse - sodnih odločb, v katerih je zavzeto stališče, na katero se opira toženka, je namreč več in med njimi so tudi odločitve Vrhovnega sodišča. Na glavni obravnavi je tožnik navajal še, da s sodno prakso ni mogoče dopolnjevati ali spreminjati zakonskih določb ali celo razlagati zakona, saj sodna praksa ni formalni pravni vir. Sodišče pojasnjuje, da upravni organ pri obrazložitvi odločitve sodne prakse ni uporabil kot formalni pravni vir, temveč jo je upošteval v smislu razlage ZKGZ, kot jo je že pred njim zavzelo sodišče, torej kot pripomoček pri interpretaciji zakona, zato pri tem ne gre za kršenje načela zakonitosti in vladavine prava, kot to zatrjuje tožnik.

36Prav tako tožnik ne more uspeti s sklicevanjem, da sledenje stališčem sodne prakse v konkretnem primeru ni utemeljeno (tudi) zato, ker se ta primer razlikuje od okoliščin drugih primerov, ki so bili predmet sodne presoje. Kot navaja, se njegov primer od ostalih razlikuje, ker ob potrjeni invalidnosti I. kategorije zemljišč ne more obdelovati, zemljišča pa tudi sicer niso primerna za obdelovanje zaradi lege, geografskih značilnosti terena ter meteoroloških okoliščin. Vendar pa sodišče meni, da glede na zavzeto razlago zakona ne gre za okoliščine, ki bi bile relevantne za odmero zborničnega prispevka na podlagi ZKGZ. Kot je že bilo zapisano, so obvezni člani KGZS in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost, pri čemer za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo zemljišč, ki so opredeljena kot kmetijska zemljišča ali gozdovi, ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka od teh zemljišč za svoj račun. Ker je doseganje katastrskega dohodka pri zemljiščih, ki so v tožnikovi lasti, v predpisani višini izkazano in je na tej podlagi utemeljena izpodbijana odločitev, ni moč trditi, da bi bilo v zadevi tožniku kršeno načelo enakega obravnavanja niti da je bil diskriminiran kot invalidna oseba.

37Tožnik je v tožbi sicer ugovarjal tudi izračunu višine zneska zborničnega prispevka, vendar je nato na glavni obravnavi izrecno izjavil, da sam izračun zborničnega prispevka oziroma izračunana višina katastrskega dohodka zanj nista sporna, temveč je sporno načelno pravno vprašanje, ali je s strani GURS izračunan katastrski dohodek zadostna podlaga za to, da se domneva, da tožnik opravlja kmetijsko dejavnost, in se mu na tej podlagi odmerja zbornični prispevek. Glede na navedeno se sodišče v nadaljnjo presojo izračuna (višine) katastrskega dohodka kot osnove za odmero zborničnega prispevka in presojo s tem povezanih tožbenih navedb ni spuščalo.

38Sodišče pojasnjuje, da je ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Zato sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj pred Ustavnim sodiščem začne postopek za presojo določb ZKGZ o pogojih za obvezno članstvo v KGZS in plačevanje zborničnega prispevka. V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja, da je Ustavno sodišče v omenjeni odločbi navedlo, da je že v več svojih odločbah presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave. Sprejelo je stališče, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZS javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v omenjeni odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZS in obvezno plačevanje članarine, tudi nedopustno ne posegajo v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

39Tožnik glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe ni podal nobenega konkretiziranega samostojnega ugovora.

40Glede na njegovo izjavo na glavni obravnavi, da s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo z dne 23. 11. 2020, je sodišče v nadaljevanju presojalo še odločitev iz 3. točke izreka navedene odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se priglašeni stroški poštnine tožniku ne povrnejo. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 priglasil strošek poštnine. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 12. 11. 2020 odločil, da se pritožbi zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 ugodi in se ta odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je prvostopenjskemu organu naložil, da v ponovnem postopku odloči tudi o zahtevi glede povračila stroškov postopka, ki jo je tožnik podal v pritožbi. Prvostopenjski organ je nato 23. 11. 2020 izdal izpodbijano odločbo, s katero je v 1. in 2. točki izreka tožniku za leto 2019 odmeril in v plačilo naložil zbornični prispevek, v 3. točki izreka pa je odločil, da se priglašeni stroški poštnine tožniku ne vrnejo. Pri tem se je skliceval na prvi in drugi odstavek 113. člena ZUP.

41V prvem odstavku 113. člena ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena ZUP pa je določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. Tožnik je s pritožbo zoper odločbo z dne 29. 6. 2020 sicer uspel, vendar pa se upošteva končni uspeh v postopku. Ker mu je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ponovno odmeril in v plačilo naložil zbornični prispevek za leto 2019 v višini 8,35 EUR, se je postopek končal za tožnika neugodno. Zato je glede na drugi odstavek 113. člena ZUP prvostopenjski organ pravilno odločil, da se mu priglašeni stroški poštnine ne povrnejo.

42Tožnik je v tožbi navajal, da je drugostopenjska odločba v 1. točki izreka nezakonita, v 2. in 3. točki izreka pa nepravilna in protiustavna, vendar pa je, kot že povedano, nato na glavni obravnavi izjavil, da s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo z dne 23. 11. 2020, na drugostopenjsko odločbo pa se sklicuje le zato, ker je bila z njo dopolnjena argumentacija izpodbijane odločbe. Že zato sodišče izreka drugostopenjske odločbe v tem upravnem sporu ni presojalo. Pri čemer le v pojasnilo dodaja, da akt, s katerim se pritožba zavrne, ni akt, ki bi se glede na določbe ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka pa je zgolj akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

43Po vsem obrazloženem je sodišče presodilo, da je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. S tem, ko je sodišče tožbo zavrnilo, pa tudi ni podlage, da bi odločilo, da se tožniku vrnejo plačani zneski članarine KGZS oziroma zborničnega prispevka.

K II. točki izreka:

44O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka, saj jih je priglasil v tožbi, dopolnitvi tožbe, vlogi z dne 22. 2. 2025 in na glavni obravnavi, medtem ko toženka tega ni storila. Sodišče je zato ob upoštevanju citirane določbe ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške tega sodnega postopka.