VSM Sodba III Kp 56290/2022

I. Pritožbi zagovornika obdolženega H. H. in višjega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 56290/2022 z dne 30. 9. 2024 obdolženega H. H. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 116. členu KZ-1 izreklo kazen 15 let zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pripora od 4. 9. 2022 od 02:45 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo nož in sekiro, ki sta bila uporabljena pri kaznivem dejanju. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo stroški priglašeni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

-zagovornik obdolženega zaradi kršitev ustavnih pravic, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe in mu kazensko sankcijo odmeri v okviru predpisane za to kaznivo dejanje; podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugi sodni senat;

-višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen 20 let zapora.

3Na pritožbo zagovornika je odgovoril višji državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, kot je predlagal v pritožbi.

4Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pravilno kvalificira kaznivo dejanje, kot je predlagal v pritožbi in obdolženemu odmeri kazen v okviru predpisane kazni za to kaznivo dejanje oziroma mu v okviru kaznivega dejanja izreče nižjo zaporno kazen.

5Zagovornik obdolženca je zahteval, da se ga obvesti o članih pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika obvestilo o članih pritožbenega senata, prav tako je zagovornika, obdolženega in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Obvestila o pritožbeni seji so izkazana. ZPKZ Dob je sodišče obvestil, da zaradi kadrovskih težav spremstva obdolženega na pritožbeno sejo ne morejo izvesti, možna pa je videkonferenčna izvedba seje. Seje so se udeležili zagovornik in višji državni tožilec, medtem ko je obdolženi po zagovorniku sporočil, da videkonferenco zavrača, ker na seji ne želi biti navzoč. Pritožbena seja je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženca.

6Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

7Zagovornik uvodoma navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, ki ga v okviru enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Po navajanju pritožbe je obrazložitev posebej pomembna v primeru neuspešne obrambe, da se lahko "spozna" kakšni so bili razlogi za takšno odločitev. Zagovornik se pri tem pavšalno sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS¹ ter zatrjuje, da izpodbijana sodba nima obrazložitve glede argumentacije obrambe, ki je bila podana tekom dokaznega postopka in v besedi strank, prav tako da je izostala obrazložitev zakonskih znakov grozovitosti in zahrbtnosti oziroma je obrazložitev teh zakonskih znakov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

8S pritožbo se ni mogoče strinjati. V pritožbi zatrjevani ustavni kršitvi ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Pritožba glede na obširni dokazni postopek ter zaključno besedo (pisna vloga l. št. 1355 do 1368 in 1368/1 do 1368/2) ne pove konkretno obrazložitev katerih argumentov obrambe pogreša (z izjemo zakonskih znakov, ki jih izpostavi). Ker je takšno navajanje pritožbe povsem nekonkretizirano, je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezno in zadostno obrazložitev glede vseh odločilnih dejstev, ki se očitajo obdolženemu v obtožbi, prav tako glede vseh pomislekov in nasprotovanj obrambe glede pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1. To velja tudi za zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti, katera je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 41, 42, in 45 izpodbijane sodbe. Je pa iz obrazložitve pritožbe v nadaljevanju razvidno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženi oškodovanki poskušal vzeti življenje na grozovit in zahrbten način, kar je obrazloženo v nadaljevanju te sodbe. Pritožbeno uveljavljanje teh kršitev je zato neutemeljeno.

9Zagovornik podaja teorijo in sodno prakso glede pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, za katero navaja, da je kot temeljno načelo kazenskega postopka določena tudi v 3. členu ZKP in 24. členu KZ-1 ter v več drugih mednarodnih aktih in evropskih konvencijah; 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, prvi odstavek 48. člena Listine EU o temeljnih pravicah, drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V zvezi s tem navaja, da mora biti obdolženemu kaznivo dejanje dokazano onkraj razumnega dvoma in z gotovostjo, kar pa po mnenju pritožnika v konkretnem primeru ni bilo upoštevano in je obdolžencu bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti. Mnenja je namreč, da so se vsa dejstva tolmačila v škodo obdolženca, ker po stališču pritožbe v njegovem ravnanju nista podana zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti.

10Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožba v okviru izpostavljene sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)² določno ne pove, v čem so citirane odločbe primerljive s konkretnim primerom, razen splošnih navajanj, da je v vseh zadevah sodišče opozorilo na temeljno načelo domneve nedolžnosti in na njegov pomen ter da je potrebno v dvomu odločiti v korist obdolženca. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki po preučitvi zadeve ugotavlja, da obdolžencu pravica do domneve nedolžnosti ni bila kršena. Pri tem je poudariti, da sodišče v okviru načela proste presoje dokazov ocenjuje, ali je neko dejstvo dokazano ali ne in pri tem ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in tudi z njimi ni omejeno glede vrednosti posameznih dokazov. Glede trditve zagovornika o kršitvi načela domneve nedolžnosti pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na straneh od 15 do 53 dovolj natančno in konkretno navedlo, iz katerih razlogov je prišlo do prepričanja, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in ne drži navajanje pritožbe, da je vsa dejstva presojalo v škodo obdolžencu. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki jih v izogib ponavljanju povzema. Pritožba pa v okviru zatrjevane kršitve ponovno navaja, da pri obdolžencu nista podana zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti, kar je obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ki ga pritožba prav tako uveljavlja.

11V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.

12Zagovornik tako enako kot v zahtevi za izločitev dokazov vloženi v fazi preiskave navaja, da je bila obdolžencu odvzeta prostost 4. 9. 2022 v nočnem času, nato pa na straneh 8-10 pritožbe povzema izpovedbe policistov D. D., E. E., I. I., J. J., A. A., G. G. in F. F. ter podaja oceno, da ni mogoče ugotoviti kdo, na kakšen način in kdaj je bila obdolžencu odvzeta prostost. V nadaljevanju ponavlja, da obdolženi takrat ni bil poučen o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v tem delu zahtevi za izločitev dokazov že bilo ugodeno. Po pritožbi, ki jo je zagovornik vložil zoper sklep preiskovalnega sodnika II Kpr 56290/2022 z dne 27. 1. 2023,³ je bilo pritožbi s strani višjega sodišča delno ugodeno s sklepom V Kp 56290/2022 z dne 16. 2. 2023 in iz spisa so bili izločeni dokazi, ki jih je obdolženi po pozivu policista sam izročil.⁴ Kot izhaja iz spisovnega gradiva in razlogov citiranega sklepa višjega sodišča v točki 10, se vsa policijska opravila niso opravljala sočasno, temveč sukcesivno. Obdolženec je na poziv policista izročil svoja oblačila in telefon za tem, ko mu je dobro uro pred tem bila odvzeta prostost in odrejeno pridržanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Obdolženemu kot takrat domnevnemu storilcu bi moral biti pred pozivom na izročitev predmetov dan pravni pouk v skladu s 4. členom ZKP in četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Višje sodišče je ugotovilo, da podaja pravnega pouka pred pozivom na izročitev predmetov iz podatkov spisa in izpovedb zaslišanih prič ni razvidna. V posledici navedenega je ugotovilo, da je brez predhodne podaje ustreznih pravnih poukov, predvsem tudi pravice do privilegija zoper samoobtožbo, obdolžencu bil kršen privilegij zoper samoobtožbo in iz spisa so bili izločeni dokazi, kot so navedeni v točki I sklepa (sklep V Kp 56290/2022 z dne 16. 2. 2023). Ker je v tem delu predlogu obrambe za izločitev dokazov že bilo ugodeno, pritožbeno sodišče glede na ponavljanja zagovornika te ugotovitve kot pravilne povzema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

13Prav tako se je kot neutemeljeno izkazalo navajanje zagovornika, da je obdolženi policistu A. A. povedal, kje se nahajajo predmeti, preden ga je omenjeni policist poučil o pravici zoper samoobtožbo ter o vseh ostalih pravicah iz 4. člena ZKP ter četrtega odstavka 148. člena ZKP. Pritožba, ki ponavlja tudi te navedbe in vztraja, da se iz spisa izločijo dokazi, ki so bili pridobljeni z izjavo obdolženca o lokaciji predmetov povezanih s kaznivim dejanjem, ne more biti uspešna. O vsem zatrjevanem je že bilo odločeno v fazi preiskave (sklep višjega sodišča V Kp 56290/2022 z dne 16. 2. 2023, 11. do 13. točka tega sklepa) in po ponovno podani zahtevi za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku, in sicer s sklepom sodišča prve stopnje II K 56290/2022 z dne 16. 8. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru V Kp 56290/2022 z dne 12. 10. 2023, zahteva za izločitev dokazov pa je bila zavrnjena. Zagovornik ponavlja tudi pomisleke, da se postavlja vprašanje, ali je bil obdolženi v trenutku, četudi je bil poučen o svojih pravicah, sposoben razumeti dane pravne pouke po 4. členu ZKP oziroma po četrtem odstavku 148. člena ZKP ter se pri tem sklicuje na strokovno mnenje mag. B. B., da je pri obdolženem bila prisotna adaptacijska motnja že v času obravnavanih dogodkov, prav tako naj bi se pri obdolženem razvilo afektivno stanje, kar vse je vplivalo nanj, da ni bil sposoben razumeti svoje vloge v postopku pri policiji ter ustrezno zaščiti svojih temeljnih pravic, svoboščin in koristi, prav tako ni bil sposoben sodelovanja z zagovornikom. Pritožbeno sodišče se glede na ponavljanja pritožbe sklicuje na ustrezne razloge v sklepu sodišča prve stopnje II K 56290/2022 z dne 16. 8. 2023, kjer je v točkah 1 do 2 sodišče povzelo enake navedbe zagovornika in se do njih opredelilo v točkah 7-10 tega sklepa. Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče s sklepom V Kp 56290/2022 z dne 12. 10. 2023 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se predlagani dokazi iz spisa ne izločijo (11. in 12. točka obrazložitve). S takšnimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih v izogib ponavljanju povzema iz zgoraj navedenega pravnomočnega sklepa.

14Glede na ponavljanje zagovornika, ki je zgoraj povzete razloge za izločitev dokazov navajal tudi v zahtevi za izločitev dokazov, ki jo je podal na glavni obravnavi 21. 6. 2023 (l. št. 1274-1281) ter se pri tem skliceval na izvedene dokaze tekom glavnih obravnav, to je zaslišanje mag. B. B. na glavni obravnavi ter njegovo soočenje z izvedencem dr. Č. Č., se je do teh razlogov sodišče prve stopnje ponovno prepričljivo opredelilo v točkah 8-12 izpodbijane sodbe ter kot podlago za odločanje upoštevalo tudi vse dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi.

15To velja tudi za strokovno mnenje strokovnjaka obrambe dr. C. C., ki ga zagovornik na novo povzema v zahtevi za izločitev dokazov, dani na glavni obravnavi 21. 6. 2024. In sicer poudarja, da si je obramba na novo pridobila še strokovno mnenje dr. C. C., ki je opravil pregled obdolženega in podal mnenje ter se med drugim opredelil tudi do vprašanja, ali je obdolženi dne 4. 9. 2022 od 04:12 ure do 10:30 ure v primeru, da bi mu bili dani pravni pouki po ZKP kot obdolžencu, slednje bil sposoben razumeti in skladno z njimi ravnati v svojo korist. Pritožba nato povzema mnenje strokovnjaka dr. C. C. in njegovo zaslišanje ter se sklicuje na njegove zaključke, da je bila obdolženčeva sposobnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana, saj je bilo pri obdolženem preveč večplastnih čustvenih odzivov, da bi lahko povsem razumsko dojemal vse pravne pouke. Zagovornik nato tudi s podajanjem lastne dokazne ocene o izpovedbah prič D. D., E. E., I. I., J. J., A. A. ter listin v spisu navaja, da navedenim pričam ne gre verjeti, kar je preverljivo s posnetki nadzorne kamere v sobi za pridržanje. Po mnenju pritožbe so argumenti sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevo za izločitev dokazov, neprepričljivi.

16Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.

17Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP. Glede na vse navedeno ter predvsem upoštevaje ugotovljeno samozaščitniško ravnanje obdolženca, ki se nanaša na njegovo vrnitev na kraj storitve kaznivega dejanja, medicinsko dokumentacijo obdolženca vse od odvzema prostosti dalje (od 4. 9. 2022 od 9:12 ure dalje) ter tudi njegovo premišljeno, vnaprej pripravljeno izvršitev kaznivega dejanja (točki 27, 40 izpodbijane sodbe), je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil obdolženi, preden je policistu A. A. podal izjavo in na googlu mapu pokazal kam je skril predmete, ustrezno in večkrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP ter da je obdolženi glede na psihofizično stanje, v katerem takrat ni ugotovljenih posebnosti in njegovo visoko inteligentnost ter izobraženost, o čemer je izpovedala tudi priča K. K., bil sposoben razumeti vsebino pravnih poukov, tudi pravico do molka, ki mu jo je podala priča A. A. Pritožba tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 ter več odločb Ustavnega sodišča RS⁵ zgoraj povzete pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Višje sodišče se namreč strinja, da je pravica do privilegija zoper samoobtožbo kršena v primeru, če obdolženi o tej in ostalih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ne bi bil poučen (preden je policistu A. A. povedal, kam je skril predmete in pokazal lokacijo na google zemljevidu). Sodišče prve stopnje pa je tudi po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da ta pravica obdolžencu ni bila kršena. Kar zadeva ostala pritožbena izvajanja glede dokazne ocene izvedenskega mnenja, strokovnih mnenj strokovnjakov, prič ter ostalih dokazov, ki jih pritožba na več mestih ponovi, to predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po obrazloženem z zavrnitvijo zahteve za izločitev dokazov ni prišlo do kršitve 18. člena ZKP niti tretjega odstavka 19. člena Ustave, zato so drugačna navajanja pritožbe neutemeljena.

18Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.

19Kršitev ni podana. Poudariti je, da je sodišče prve stopnje v točki 18 na str. 21 izpodbijane sodbe povzelo izpovedbi policistov D. D. in E. E., ki sta zaslišana kot priči v preiskavi in na glavni obravnavi izpovedovala o svojih lastnih zaznavah na kraju dogodka. Čeprav so bili iz spisa izločeni dokazi, oblačila in telefon obdolženca (kot je to že bilo pojasnjeno pod 12. točko te sodbe), ta del izpovedb prič iz spisa ni bil izločen, saj ne gre za primer, ko bi policist od obdolženca pridobil izjavo ali bi na kraju od obdolženca zbiral obvestila, preden bi ga poučil o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Priči sta bila kot policista prva na kraju dogodka (za pričama L. L. in M. M.) in v okviru tega sta povedala o tem, kaj sta na kraju dogodka videla, med drugim sta opisovala fanta - obdolženca, ki se je čez nekaj časa s kolesom vrnil na kraj dogodka. Priča D. D. je povedal, da se je obdolženi s kolesom vozil zelo počasi in gledal nekam v desno, zato ga je poklical, da se ustavi in ga prosil za dokumente. V tistem je vanj posvetil s svetilko in opazil, da ima umazano trenirko, vendar se zaradi teme ni videlo, od česa je umazana, svežo poškodbo na prstu roke, kasneje ko je sedel na klopci, pa je videl sledi krvi na njegovem vratu, sledi krvi na levi nogavici, na belem robu levega športnega copata in na desnem športnem copatu. Vse to pa je na kraju opazil tudi policist E. E. Glede na povzeto je poudariti, da izjavi policistov o tem, kaj sta zaznala na kraju dogodka glede zunanjega videza obdolženca, ne predstavlja odločilnega dokaza, niti bistvenega dokaza, temveč gre le za podporni dokaz številnim drugim dokazom glede določenih (neodločilnih) okoliščin kaznivega dejanja. V danem primeru sodišče prve stopnje na zunanji videz obdolženca ni opiralo sodbe, z izpovedbama prič pa je obrazlagalo dejstvo, da se je obdolženi vrnil na kraj dogodka, kar pa izhaja tudi iz drugih dokazov (izpovedbe drugih policistov J. J., I. I., aplikacije M-bike,..) ter okoliščine glede njegovega samozaščitnega ravnanja po dogodku, kar je oprlo tudi na druge dokaze (12. točka izpodbijane sodbe). Enako velja za listino, formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", ki kljub temu, da je iz spisa bil izločen telefon obdolženca Samsung Duos z vstavljeno SIM kartico, listina kot takšna iz spisa ni bila izločena, saj ne gre za listino, ki bi bila pridobljena s kršitvijo 18. člena ZKP, česar pa ne zatrjuje niti pritožba. Zgolj dejstvo, da je iz spisa bil izločen telefon in SIM kartica, pa na zakonitost listine ne vpliva. Kar zadeva opiranje izpodbijane sodbe na ta dokaz, je iz razlogov razbrati, da se sodba nanj opre v delu, ko obrazlaga, zakaj meni, da je obdolženi kritičnega dne bil sposoben razumeti pravne pouke in ne, kot je trdila obramba, teh ni razumel, to pa je sodišče prve stopnje obrazlagalo z več drugimi dokazi (12. točka izpodbijane sodbe). Glede na obrazloženo zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

20Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

21Pritožba se v zvezi s tem ne strinja z zavrnjenim dokaznim predlogom po opravi rekonstrukcije dogodka na kraju samem ter graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je verjelo pričama L. L. in M. M. Po navajanju pritožbe bi le z rekonstrukcijo dogodka lahko ugotovili, ali je obdolženi slišal klice priče M. M. in zato zbežal s kraja ali je morda sam odstopil od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja v smislu prostovoljnega odstopa. Po mnenju pritožbe je golo sklepanje, da je obdolženi s kraja pobegnil zaradi približevanja navedenih dveh prič in je zato pustil nahrbtnik v parku. To pa se ne sklada z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je mesto najdbe nahrbtnika bilo takšno, da ga je nekdo moral tja dati in ne zgolj naključno pustiti. Pritožba graja tudi zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje psihologa ZPKZ ... N. N. ter izvedenca klinične psihologije. Pri tem se sklicuje na strokovni mnenji mag. B. B. in dr. C. C., ki sta oba predlagala, da je potrebno postaviti še izvedenca klinične psihologije za ugotovitev osebnih značilnosti obdolženega, to "potrebo" pa naj bi po navajanjih pritožbe dopustil tudi izvedenec dr. Č. Č. Nadalje pritožba graja tudi zavrnitev dokaznega predloga, da se postavi drugega izvedenca psihiatrične stroke, pri čemer navaja, da so si mnenje izvedenca dr. Č. Č. in strokovni mnenji strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C. v ključnih delih ne samo različni, temveč tudi nasprotujoči. Pritožba nasprotuje tudi zavrnjenim dokazom po dopolnitvi izvedenskega mnenja dr. Č. Č. na način, da bi izvedenec pred tem opravil razgovor z oškodovanko, o njenem pogledu glede sprememb v vedenju obdolženega v času njunega poznanstva ter dokazni predlog po ponovnem zaslišanju strokovnjaka obrambe dr. C. C., kar je naprej sodišče smatralo za potrebno, saj je na naroku 21. 8. 2024 hotelo soočiti izvedenca dr. Č. Č. in strokovnjaka dr. C. C.

22Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.⁶

23V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka. Glede okoliščine, da je obdolženi s kraja dogodka pobegnil (točka 6 in 40 izpodbijane sodbe) in torej ni šlo za prostovoljni odstop obdolženca od dokončanega kaznivega dejanja, kot to zmotno navaja pritožba, se je utemeljeno prepričalo na podlagi izpovedbe prič L. L. in M. M., ki sta povedala, da sta se v parku napotila v smeri kričanja, ki je nato utihnilo. Oba sta tudi povedala, da se je nato slišalo, kot da bi nekdo z nečim udarjal ob tla, nakar se je s "halo" oglasil priča M. M. Priči sta potrdili, da je nato nekdo, v temi, s kraja dogodka pobegnil in tekel v smeri treh ribnikov. Na podlagi takšne izpovedbe prič, izpovedbe oškodovanke in pri tem upoštevaje tudi zapisnik o ogledu kraja dogodka, album fotografij, ki prikazujejo oškodovanko ter kateri predmeti in kje so bili najdeni in izsledkov policistov, najdenih na kraju dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da rekonstrukcija dogodka (za presojo okoliščine, ali je obdolženi s kraja dogodka zaradi klica priče pobegnil ali ne) ni potrebna. Pritožba pa ne pojasni, kako bi glede na vsebino očitkov obdolžencu sploh bilo mogoče opraviti rekonstrukcijo dogajanja v smeri preverjanja, kaj je kritične noči slišal obdolženi, medtem ko je navajanje pritožbe, da bi klice priče morala slišati tudi oškodovanka, ki o tem ni izpovedala, glede na njeno slabo zdravstveno stanje, povsem neprimerno. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe, da bi sodišče prve stopnje zaradi poškodb glave oškodovanke moralo opraviti rekonstrukcijo dogajanja kritične noči. O poškodbah na glavi se je namreč prepričalo na podlagi zdravstvene dokumentacije oškodovanke, njene izpovedbe, v kateri je opisala dogajanje kritične noči ter izvedenskega mnenja dr. O. O., ki je opisal številnost in intenzivnost poškodb na glavi oškodovanke ter mehanizem njihovega nastanka, kar vse je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v točkah 14 in 34 izpodbijane sodbe. Navajanje pritožbe, da so kritične noči v parku bili drugi ljudje, ki naj bi popivali in se glasno pogovarjali, je brez podlage v podatkih spisa. Ugotovljeno je bilo, da sta na kraju dogodka bili le priči L. L. in M. M., takoj nato policista D. D. in E. E., kasneje pa se je na kraj dogodka vrnil še obdolženi. Okoliščina najdbe nahrbtnika je bila ugotovljena z ogledom kraja kaznivega dejanja in dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženi zaradi približevanja zgoraj navedenih prič pod mostičkom pustil ležati svoj nahrbtnik, po katerega se je kasneje vrnil, temu ne nasprotuje.

24Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot nepotrebna zavrnilo tudi dokazna predloga za zaslišanje psihologa ZPKZ ... N. N. ter postavitev izvedenca klinične psihologije. Razloge za takšno svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo v točki 6 na str. 7 izpodbijane sodbe. Pritožba takšno odločitev sodišča prve stopnje graja ter se glede dokaza, da se postavi izvedenca klinične psihologije, sklicuje na strokovni mnenji mag. B. B. in dr. C. C. ter na mnenje izvedenca dr. Č. Č., ki ga povzema izven konteksta celotnega izvedenskega mnenja, češ da je tudi slednji dopustil potrebo po postavitvi izvedenca klinične psihologije, kar pa ne drži. Pritožba v zvezi s tem očitno prezre, da je bil izvedenec dr. Č. Č. večkrat zaslišan na glavni obravnavi, kjer je na podlagi osebnega pregleda obdolženca in zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da izvedenec klinične psihologije zaradi morebitne osebnostne motnje obdolženca ali osebnostnih značilnosti obdolženca ni potreben. V domeni psihiatrije in ne klinične psihologije je ugotavljanje osebnostnih motenj, ali so te prisotne ali ne in kako intenzivno so osebnostne značilnosti pri obdolženem prisotne. Izvedenec klinične psihologije bi lahko ugotovil prisotnost osebnostne motnje, če bi ta bila izražena v klinični stopnji, prisotnost te pa bi (v primeru, če bi bila izražena v klinični stopnji) pri pregledu ugotovil tudi izvedenec psihiater, ki pa za obdolženca prisotnost osebnostnih motenj ali izraženih osebnostnih značilnosti ne ugotavlja. Po obrazloženem je drugačno navajanje pritožbe, ki poskuša prepričati, da je v posledici zavrnjenega dokaza bilo dejansko stanje glede vedenja obdolženca in vpliva tega na storitev očitanega kaznivega dejanja nepravilno ugotovljeno, neutemeljeno.

25Sodišče je kot nepotrebne utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Č. Č. in dodatno zaslišanje strokovnjaka dr. C. C. Ugotovitve izvedenca dr. Č. Č., da so bile obdolženčeve zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v kritičnem času zmanjšane, vendar ne bistveno, so tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovne in sprejemljive ter skladne z izvedenimi dokazi, nenazadnje tudi s strokovnim mnenjem dr. C. C. (ki sicer drugače kot sodni izvedenec navaja, da je bila prilagoditvena motnja obdolženca prisotna že v času storitve kaznivega dejanja). Sodišče prve stopnje je izvedenca dr. Č. Č. seznanilo tudi s strokovnimi mnenji mag. B. B. in dr. C. C. ter sledilo predlogom obrambe, da je oba strokovnjaka na glavni obravnavi tudi zaslišalo. Oba strokovnjaka sta se tako na glavni obravnavi lahko opredeljevala do izvedenskega mnenja dr. Č. Č. in predstavila svoja strokovna mnenja. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tudi predlogu obrambe, da izvedenca dr. Č. Č. in strokovnjaka dr. C. C. zasliši na isti glavni obravnavi, vendar zaradi opravičil izvedenca in strokovnjaka, to hkrati ni bilo izvedeno. Strokovnjak obrambe dr. C. C. je bil zaslišan na glavni obravnavi 11. 7. 2024. Takrat je predstavil svoje strokovno mnenje, se opredelil do mnenja izvedenca dr. Č. Č. in dodatno odgovarjal še na vprašanja strank. Sodišče prve stopnje je s podanim strokovnim mnenjem in zaslišanjem dr. C. C. seznanilo izvedenca, kateri se je do strokovnega mnenja opredeljeval, zaslišan na glavni obravnavi 21. 8. 2024, ter na podlagi osebnega pregleda obdolženca, njegove zdravstvene dokumentacije in podatkov spisa, strokovno in argumentirano pojasnil, zakaj se s strokovnim mnenjem dr. C. C. ne strinja in zakaj vztraja pri svojem mnenju, ki ga glede na predhodno podano izvedensko mnenje ni spremenil. Obramba je na tem naroku predlagala, da se z zaslišanjem izvedenca seznani strokovnjaka dr. C. C. ter se ga povabi na naslednji narok, da bi se do navedb izvedenca lahko opredelil. Vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na predhodno izvedene dokaze in dejstvo, da je izvedenec dr. Č. Č. vztrajal pri že podanem izvedenskem mnenju, ki ga ni spreminjal, sodišče prve stopnje takšen predlog obrambe za ponovno zaslišanje dr. C. C. utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar vse je prepričljivo obrazložilo (točka 6, str. 7 in 8 izpodbijane sodbe). S tem pa obdolžencu ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kot to na več mestih ponovi pritožba, niti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Strokovnjak obrambe se je namreč do mnenja izvedenca opredeljeval, zaslišan na glavni obravnavi 11. 7. 2024, takrat je tudi predstavil, zakaj se z mnenjem izvedenca ne strinja. Ker po zaslišanju izvedenca dr. Č. Č. na naroku 21. 8. 2024, slednji svojih ugotovitev ni spreminjal, temveč je vztrajal pri že podanem mnenju, ni bilo potrebe po ponovnem zaslišanju in opredeljevanju strokovnjaka obrambe. Obrambi je bil tudi posredovan zvočni prepis zaslišanja izvedenca dr. Č. Č., ki, kot že navedeno, svojih ugotovitev iz predhodno podanega izvedenskega mnenja ni v ničemer spreminjal. Zavrnitev dokaznega predloga (po ponovnem zaslišanju dr. C. C.) pa ni bila ovira za morebitno opredelitev strokovnjaka v pisni vlogi, če je obramba menila, da je to potrebno. V spisu je več vlog obrambe, v katerih se je obramba opredeljevala do drugih dokazov.

26Pritožba uvodno trditev, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pojasnjuje tudi z očitanjem kršitve 258. člena ZKP. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo strokovnima mnenjema mag. B. B. (38. točka izpodbijane sodbe) in dr. C. C. (39. in 40. točka izpodbijane sodbe), ki ju izpostavlja pritožba ter navaja, da sta strokovnjaka obrambe podala drugačni mnenji glede prisotnosti prilagoditvene motnje že v času obravnavanega kaznivega dejanja oziroma že pred storitvijo kaznivega dejanja ter pojava akutne stresne reakcije, ampak je sledilo prepričljivemu in strokovno argumentiranemu mnenju izvedenca dr. Č. Č. Pritožbeno sklicevanje, da bi sodišče prve stopnje po 258. členu ZKP moralo zaradi, kot navaja, izrazito nasprotujočih si izvedenskih mnenj, postaviti novega izvedenca, je neutemeljeno. Po 258. členu ZKP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izvedenih dokazov in obrazložitve navedene sodbe, ni imelo nobenega razloga za dvom o pravilnosti in strokovnosti mnenja izvedenca dr. Č. Č., da bi v zadevi moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, kot je to pravilno in tehtno pojasnilo v sodbi (točka 6, str. 7 in 8 ter točke 38 do 40 izpodbijane sodbe). Zato je utemeljeno zaključilo, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca dr. Č. Č. še ne daje podlage za odreditev novega izvedenca. Obsežna pritožbena graja izvedenskega mnenja in v zvezi s tem izpostavljanje strokovnih mnenj strokovnjakov obrambe kot pravilnih in utemeljenih je predmet presoje v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

27Izvedenec dr. Č. Č. se je seznanil tudi s pisno izjavo oškodovanke z dne 25. 3. 2024 glede njenega pogleda na vedenje obdolženca (l. št. 1136), izpovedbami prič o vedenju obdolženca ter pisnim zagovorom obdolženca na glavni obravnavi (podal ga je na glavni obravnavi 22. 4. 2024) ter vse navedeno upošteval pri dodatnih zaslišanjih na glavnih obravnavah, kjer so mu stranke v zvezi s tem lahko postavljale tudi vprašanja. Na vsa vprašanja je strokovno, jasno in prepričljivo odgovoril ter podal mnenje, da izjava oškodovanke ne vpliva na njegovo mnenje. Zato ni bilo potrebe po dopolnitvi izvedenskega mnenja v smeri, kot je predlagala obramba in ponavlja tudi pritožba.

28Glede na obrazloženo, in ker se izvajanja pritožbe v smeri, da je zaradi zavrnjenih dokazov obdolžencu bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izkažejo za neuspešna, pritožbeno sodišče očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. in 29. člena Ustave ni ugotovilo.

Glede kršitve kazenskega zakona:

29Zagovornik v pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ki ga podrobneje ne opredeli, saj določno ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve pritožbe pa je razbrati, da smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj se ne strinja s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, in sicer da obdolžencu očitano ravnanje v izreku izpodbijane sodbe izpolnjuje zakonska znaka zahrbtnosti in grozovitosti.

30Kar zadeva zakonski znak grozovitosti pritožba navaja, da mora po stališču sodne prakse opis kaznivega dejanja vsebovati izrecno navedbo o bolečinah in trpljenju, kar iz opisa v izreku sodbe po mnenju pritožbe ne izhaja, medtem ko razlogi izpodbijane sodbe v točki 41 ne morejo nadomestiti izreka. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 341/2002, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da morajo biti za očitek kaznivega dejanja grozovitosti v opisu kaznivega dejanja navedeni znaki, to je povzročanje hudih bolečin in trpljenja. Prav tako se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 ter poudarja, da način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečino žrtve, ne zadostuje za podan zakonski znak grozovitosti ter navaja, da je v tej zadevi prišlo do pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Pritožba večkratno zabadanje z nožem in pravno kvalifikacijo uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 izpostavlja v več sodnih odločbah.⁷ Zagovornik pri standardu grozovitosti v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015 izpostavlja še objektivno sestavino, ki se kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve ter subjektivni vidik v sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2010 in v sodbi Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11188/2018, ko obdolženi v svojem ravnanju brezčutno uživa, gre za ravnanja, v katerih se kaže krvoželjnost ali stopnjevanje izživljanja storilca nad žrtvijo. Zagovornik meni še, da tekom postopka ni bil izveden dokaz, ki bi potrjeval subjektivni vidik storilca do izvršitvenega ravnanja, da bi sodišče lahko zaključilo, da je bilo ravnanje obdolženca "brezčutno izživljanje", izpodbijana sodba pa je v tem delu po navajanju pritožbe neobrazložena in pavšalna.

31Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje.⁸ Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.

32Ne drži izvajanje pritožbe, da poskus grozovitega odvzema življenja v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno zatrjevan in konkretiziran. Objektivni vidik grozovitosti je konkretiziran z navedbo, da je obdolženi oškodovanko napadel s sekiro za kosti in meso z dolžino rezila 16 cm in s kuhinjskim nožem z dolžino rezila 20 cm, s katerima jo je večkrat in sukcesivno udarjal, zabadal in rezal po glavi in drugih delih telesa, s čimer je nadaljeval tudi, ko mu je poskušala zbežati, podrl jo je na hrbet na tla, se nanjo usedel in jo z obema rokama prijel za glavo in z njo udarjal ob tla (pri tem so opisane vse rane, vreznine in zlomi, ki jih je utrpela oškodovanka predvsem v predelu glave in drugih delov telesa, izgube velike količine krvi). Kljub vsem udarjanjem, zabadanjem in rezanjem je oškodovanki amputiral še palec leve roke. Z vsem navedenim je obdolženi oškodovanki, upoštevaje njeno kričanje, povzročal hude fizične bolečine in hudo psihično trpljenje, ki ga je oškodovanka čutila kot predsmrtni strah oziroma kot grozo spoznanja, da bo umrla. Tako presoja grozovitosti v smeri hudih fizičnih bolečin in hudega psihičnega trpljenja oškodovanke temelji na celoviti oceni obdolženčevega ravnanja, ko je skrit v temi, izza vogala, sunkovito, intenzivno in srhljivo napadel oškodovanko, uporabljenem sredstvu, sekiri za meso in nožu, načinu uporabe sredstev - udarjanje, zabadanje, rezanje oškodovanke po glavi in njenih delih telesa, nato pa je obdolženi oškodovanko podrl na tla in z njeno glavo udarjal ob tla, na obdolženčevo grozovitost ravnanja pa kažejo tudi posledice, to je število in vrste poškodb, ki jih je prizadejal z načinom uporabe prej omenjenih sredstev, to je zlome lobanjskih kosti v predelu čelne, temenske, senčnične kosti na desni strani zatilne kosti, zlomi obraznih kosti v predelu ličnic, očnic in nosnih kosti, številne rane v predelu glave, rano v predelu obušesne slinavke na desni strani, rano v predelu uhlja in zunanjega sluhovoda na desni strani z zlomom bradavičastega nastavka senčnične kosti na desni strani, amputacijo palca leve roke, prerezanje tetiv iztegovalk drugega do četrtega prsta desne roke z ranami v predelu obeh podlahti, rano v obliki vreznine v predelu trebuha, rano v predelu leve in desne strani prsnega koša, rano v obliki vreznine v predelu desnega stegna ter s tem povezane velike izgube krvi, za vse utrpele poškodbe pa je izvedenec dr. O. O. podal mnenje, da je tudi zaradi bolečin bilo v nevarnosti življenje oškodovanke. Obdolženi je s svojim grozovitim napadom prenehal šele, ko sta na kraj prišla naključna mimoidoča, ki sta slišala krike oškodovanke. Opisan izvršitveni način obdolženčevega ravnanja pa glede na surovost, brezčutnost in srhljivost napada na oškodovanko tudi po presoji pritožbenega sodišča že sam po sebi presega "klasični" način poskusa odvzema življenja, pri oškodovanki pa je povzročil intenzivno psihično trpljenje, hude bolečine in strah, ki presega običajnega način, podane pa so tudi subjektivne okoliščine, ki se kažejo v krvoželjnosti in brezčutnem izživljanju ob trpljenju oškodovanke.

33Zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, v čem se kaže brezčutno izživljanje obdolženca. Na ta način zagovornik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 41 izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, da se je obdolženi ob izvršitvi ravnanja brezčutno izživljal. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem pavšalni in ne temeljijo na izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je namreč zaključke o tem utemeljeno oprlo na prve fotografije s kraja dogodka, ki pričajo o tem, v kakšnem stanju je bila oškodovanka, prav tako na izpovedbo policistke J. J., ki je ob pogledu na oškodovanko zajokala ter policistov D. D. in E. E., ki sta povedala, da je oškodovanka bila tako okrvavljena, da se sprva sploh ni vedelo, ali gre za moškega ali žensko. Nadalje pa je sodišče prve stopnje izživljanje ter brezčutno ravnanje obdolženca utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca dr. O. O., ki je opisal število prizadejanih ran in poškodb z uporabo noža, kot tudi mesarske sekire ter z udarjanjem glave oškodovanke ob tla, pri čemer je oškodovanka več kot 20 vbodov z nožem z veliko silo utrpela samo v predelu lasišča vse do lobanjske kosti ter številne zlome lobanjskih in obraznih kosti in poškodb drugih delov telesa ter amputacijo prsta leve roke, kar brez dvoma potrjuje grozovitost ravnanja obdolženca in brezčutno povzročanje hudih bolečin, ob dejstvu, da je oškodovanka povedala, da ga je rotila, da preneha in naj ne dela tega, ob njegovem ravnanju pa kričala in klicala na pomoč, kar so potrdile tudi zaslišane priče L. L., M. M. ter policista D. D. in E. E.

34Tudi okoliščina, ki jo poudarja pritožba, trajanje napada na oškodovanko, pri čemer pritožba povzame, da je oškodovanka v park prišla ob 1:02 uri ter da so priče slišale vpitje oškodovanke ob 1:05 uri oziroma 1:06 uri, oškodovankin telefon se je v parku nahajal do 1:07:51 ure, ob 1:10 uri sta policista v parku že opazila pričo L. L., pri tem pa zaključi, da je napad na oškodovanko trajal manj kot 3 minute, po mnenju pritožbe prav tako potrjuje, da ni mogoče govoriti o grozovitosti ravnanja obdolženca. Vendar tudi časovni vidik trajanja napada na oškodovanko ne more spremeniti dejstva, da je obdolženi kaznivo dejanje storil na grozovit način. Ne drži izvajanje pritožbe, da se sodišče prve stopnje s časovnim trajanjem obravnavanega dogodka ni ukvarjalo, s čimer pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je časovni vidik upoštevalo skozi celotno obravnavanje dogodka, tako tudi v trenutku napada na oškodovanko in prihodu prič na kraj dogodka ter policistov. Ko pa pritožba izpostavlja kratek čas napada na oškodovanko, pa očitno prezre, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženi zaradi prihoda dveh prič na kraj dogajanja s kraja pobegnil. Ne glede na to, pa je v tem času oškodovanki povzročil vse opisane poškodbe, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, kar potrjuje silovitost, intenzivnost in grozovitost napada na oškodovanko.

35Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi več sodb Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč ter navaja, da tudi upoštevaje sodno prakso zakonski znak grozovitosti ni podan. Kar zadevo pritožbeno navajanje sodb Vrhovnega sodišča RS Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004 in Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 je ugotoviti, da je vse, kar izpostavlja pritožba, v izreku izpodbijane sodbe pri opisu kaznivega dejanja upoštevano, saj grozovit način izvršitve izhaja iz opisa ravnanja obdolženca in sredstev, ki jih je pri tem uporabil ter števila ran, ob podanem kričanju, ki je glede na vse navedeno pri oškodovanki izražalo intenzivno psihično trpljenje in hude fizične bolečine, ki presegajo običajne bolečine, povzročene pri vsakem odvzemu življenja. Zadevi, ki ju navaja pritožba, pa sicer po dejanskem stanju nista primerljivi z obravnavanim dejanskim stanjem, tega pa pritožba niti ne konkretizira. V primeru pritožbenega navajanja sodbe Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019 pa zagovornik pri spremembi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja iz umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1 prezre, da opisan način storitve, ko je šlo za 20 vbodov z nožem v telo oškodovanca, nedvomno povzroča bolečine in trpljenje, ki pa v izreku sodbe niso bile z ničemer opisane, kar pa, kot že navedeno, v obravnavanem primeru ne velja. Enako velja tudi za sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11188/2018 z dne 10. 9. 2020, ki jo navaja pritožba. Po pregledu zadeve je namreč ugotoviti, da v tej zadevi dokazna ocena izvedenih dokazov ni dala podlage za sklepanje, da je šlo za umor oziroma poskus umora, storjenega na grozoviti način, ker subjektivne okoliščine niso bile izkazane, kar pomeni, da v dejanskem stanju in načinu storitve ni bilo podlage za očitek obdolženi, da se je izživljala, bila krvoželjna in je brezčutno uživala nad hudim trpljenjem in psihičnimi bolečinami oškodovank. Pritožba se sklicuje še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 48797/2015 z dne 27. 9. 2018, s katero je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Pritožba sicer navaja, da naj bi se v tej sodbi sodišče prve stopnje oziroma pritožbeno sodišče opredeljevalo do grozovitosti načina storitve kaznivega dejanja glede na čas trajanja napada na oškodovanca, torej po 1. točki 116. člena KZ-1. Vendar navedeno ne drži. Iz obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da se je obdolžencu očitalo kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 iz nizkotnih nagibov, predvsem sovraštva, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zagovornik v podkrepitev, da v obravnavani zadevi ne gre za poskus odvzema življenja na grozoviti način, navaja še druge sodbe, pri tem pa posplošeno navaja le opravilne številke posameznih zadev in ne obrazloži, v čem naj bi bile te zadeve primerljive z obravnavano. Zato na takšne posplošene navedbe ni mogoče konkretno odgovarjati.

36V preostalem pritožba zagovornika graja dejansko stanje, saj se ne strinja z dokazno oceno izpovedbe oškodovanke ter se sprašuje zakaj je kritične noči sploh prišla v park, kot neverodostojni ocenjuje izpovedbi prič L. L. in M. M., graja izvedensko mnenje izvedenca dr. O. O. ter zaključke sodišča prve stopnje o naklepu obdolženca glede očitanega mu kaznivega dejanja, ki po mnenju zagovornika obdolžencu ni dokazan, temveč so ostala odprta številna vprašanja, tako tudi motiv obdolženca, kar vse je predmet presoje v okviru graje dejanskega stanja.

37Po mnenju zagovornika v obdolženčevem ravnanju ni bilo zahrbtnosti. Zagovornik v pritožbi povzema stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022, iz katerega zaključuje, da je v primeru, ko gre za očitek odvzema življenja na zahrbten način, značilen posebni odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem in to neposredno pred oziroma v času storitve kaznivega dejanja, kar meni, da v obravnavani zadevi ni bilo podano, ker oškodovanka zaradi vseh dogodkov (poškodovanja hiše in maminega avtomobila) obdolžencu ni zaupala, niti se v njegovi družbi ni počutila varno in se je fizičnemu stiku obdolženca izogibala. Zagovornik še navaja, da je v vseh dogodkih, ki jih posebej ne konkretizira, zahrbtnost bila prepoznana v ravnanjih storilcev, bila je prostorsko in časovno povezana z napadom, oškodovanci pa se niso zavedali prisotnosti storilcev. V obravnavanem primeru meni, da zahrbtnost ni podana, ker se je dogodek zgodil na javnem kraju, brez neposredne komunikacije med obdolženim in oškodovanko in ko se oškodovanka sploh ni zavedala obdolženčeve prisotnosti na kraju.

38Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba. To nenazadnje potrjuje tudi ravnanje oškodovanke, ko je kljub opozorilu mame, da naj ne hodi v park po pisma, ker ne more biti res, da ti nekdo v parku, na javnem mestu pusti pisma, odšla v park tako pozno ponoči, skoraj ob enih zjutraj, prepričana, da tam obdolženca ne bo in jo bodo čakala njegova pisma. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je obdolženi zlorabil zaupanje oškodovanke ter jo z zvijačo zvabil v park ter ji sporočil, da je doma in ga tam ne bo, nato pa jo počakal v zasedi, skrit v temi pri objektu akvarij terarij, kjer jo je, ko je "samo poškilila" do vogala objekta, iz teme napadel, oborožen s sekiro in nožem, in tako oškodovanko dobil povsem nepripravljeno, ko torej napada obdolženca nikakor ni mogla pričakovati in ne zaznati. Tako ne drži izvajanje zagovornika, da se oškodovanka ni zavedala obdolženčeve prisotnosti, ampak je bila prepričana, da ga tam ne bo, kot je to izpovedala zaslišana v preiskavi, obdolženčevo sporočilo oškodovanki o tem pa je bilo del njegovega zvijačnega, premišljenega ravnanja.

39Kot neutemeljeno se izkaže tudi navajanje zagovornika, ki sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022 in v zvezi s tem na sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 3461/2022 z dne 1. 9. 2022 poskuša prikazati, da je kaznivo dejanje umora na zahrbten način mogoče storiti le v zasebnem prostoru. Čeprav iz sodnih primerov izhaja, da je kaznivo dejanje bilo storjeno v zasebnem prostoru, je bistveno, da je storilec z zlorabo zaupanja žrtev tja zvabil in sta se storilec in žrtev tam zavestno nahajala. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje je obdolženi kraj dogodka in kaznivo dejanje skrbno in premišljeno načrtoval ter oškodovanko zvabil v park, kjer je po navodilih iskala pisma. Kraj storitve je po sporočilih o tem, kje bo nastavil pisma, prestavil s klopce, ki so v parku pod lučjo, v temo na konec leve strani objekta akvarij terarij, kjer njegovega delovanja morebitni mimoidoči ne bi zaznali. Tako se zahrbtni način kaže v celotnem načrtovanem delovanju obdolženca, oškodovanko pa je zvabil na takšno mesto v parku, kjer bi lahko kaznivo dejanje, kljub javnemu parku, nemoteno izvršil. Državni tožilec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja tudi na okoliščino, da pisem v škatli sploh ni bilo, temveč listki z napisom "klovn". Tudi to namreč potrjuje, da so bila pisma le pretveza, da je obdolženi oškodovanko zvabil v park, prav tako pa kaže na brezčutnost obdolženca in srhljivo, psihološko igro obdolženca z oškodovanko, ker naj bi ji v pismih pojasnil vse, kar se ji je kadarkoli zlagal in bi ji o tem povedal resnico, v škatli pa so jo čakali listki z napisom "klovn". Po obrazloženem tudi pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, v katerih je tehtno in prepričljivo utemeljilo svoj zaključek, da je obdolženi kaznivo dejanje storil na zahrbten način, zato zatrjevana, popolnoma napačna uporaba kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

40Zagovornik z nadaljnjim navajanjem, da obdolžencu ni mogoče očitati naklepa za kaznivo dejanje poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1, ker v tem ni logike in se lahko obdolžencu glede na nastale poškodbe oškodovanke, pri čemer po navajanju pritožbe, nobena od njih ni bila smrtna, očita le storitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1, ponovno graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je obrazloženo v nadaljevanju.

Glede dejanskega stanja:

41Po pregledu podatkov spisa, navedb zagovornikove pritožbe in odgovorov na pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe prič ter ostale izvedene dokaze in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja, ki je pravilno pravno opredeljeno, dokazana, kar je v izpodbijani sodbi prepričljivo in tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

42Po mnenju pritožbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnega zagovora obdolženca in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zagovornik se nato sklicuje na zagovor obdolženca, ki mu je po oceni pritožbe verjeti, saj je podkrepljen z dokazi in z elektronsko komunikacijo z oškodovanko, medtem ko izpovedbi oškodovanke ni mogoče verjeti, ker marsikaj, kar je povedala glede njunega odnosa z obdolženim, ne drži, sodišče prve stopnje pa je njeni izpovedbi nekritično sledilo. Pritožba poudarja, da je med njima bil zelo poseben in globok odnos, v tej smeri je obramba predlagala tudi izvedenca klinične psihologije, kar je sodišče zavrnilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe ne drži, da se je obdolženi vedno nahajal v neposredni bližini oškodovanke, prav tako ne drži izpovedba oškodovanke, kako je izvedela za punco obdolženca, ker je zanjo izvedela iz facebooka. Nadalje po mnenju pritožbe ne drži, da je obdolženi poškodoval avto mame oškodovanke, da bi obdolženi oškodovanko izsiljeval s samomorom, da je obdolženi oškodovanki napisal, da ga ne bo v park, da je obdolženi oškodovanki prislonil nož na vrat in jo pričel rezati, saj ni imela vreznin na vratu, da bi obdolženi oškodovanki zbrisal sporočila iz telefona, ker je vedel njeno geslo za telefon ter podaja lastno oceno o nasprotjih v izpovedbi oškodovanke glede okoliščine, ali je zaupala obdolžencu ali ne. Pritožba graja še izpovedbi prič L. L. in M. M. ter ju ocenjuje kot spreminjajoči in nezanesljivi v smeri, koliko oseb je teklo in v katero smer (ali treh ribnikov, v smeri akvarija, ali centra mesta), nekritično je ocenjena tudi izpovedba priče D. D. ter izpostavlja, da so priče P. P., R. R., S. S. in K. K. opisale obdolženega kot mirno, neagresivno ter optimistično osebo.

43Zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženca in da izpodbijane sodbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, s čimer zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče je povzelo obširna pisna zagovora obdolženca, ki ju je podal v preiskavi in na glavni obravnavi, pri tem tudi del, da ga je kritične noči pred dejanjem neznani moški v parku otipaval, kar izpostavlja pritožba in navaja, da gre za pomembno okoliščino glede čustvenega stanja obdolženca, to pa po stališču pritožbe vpliva tudi na zmožnost obvladovanja ravnanja in razumevanja posledic, kar je nastopilo tik pred očitanim kaznivim dejanjem. Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju, potem ko je v okvir presoje povzelo zagovor obdolženca, povzelo vse dokaze, ki jih je izvedlo in z njimi preizkušalo zagovor obdolženca, kateremu pa ni sledilo, kot je to prepričljivo pojasnilo (40. in 44. točka izpodbijane sodbe). Kljub drugačni oceni pritožbe, je glede poteka dogodka kritične noči sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ker je ta podkrepljena z ostalimi dokazi v spisu (14. do 48. točka izpodbijane sodbe), medtem ko se obdolženi samega dogodka, to je napada na oškodovanko in izvršitvenega ravnanja, ki se mu očita, ne spominja. Kar zadeva dogajanje pred dogodkom, je glede na zagovor obdolženca, v katerem je bilo upoštevano tudi otipavanje neznanega moškega, razloge sodbe oprlo na mnenje izvedenca dr. Č. Č., da je obdolženi v času obravnavanega dejanja doživljal intenzivna čustva, pri tem pa je prevladovalo čustvo strahu, ki je vplivalo na sposobnost razumevanja pomena dejanja in sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja do te mere, da je bila zmanjšana, vendar ne bistveno. Zato so izvajanja pritožbe, da se sodišče prve stopnje do zagovora obdolženca ni opredelilo, neutemeljena. Ne drži niti navajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke in ni ugotavljalo, v kakšnem odnosu sta bila obdolženec in oškodovanka. Izpovedbo oškodovanke je namreč kritično presojalo in preizkušalo skozi druge izvedene dokaze, prav tako je v okviru tega ugotavljalo odnos med njima in verjelo oškodovanki, da sta bila z obdolženim zelo dobra prijatelja, da sta bila preko omrežij v vsakodnevnih stikih, da sta se veliko družila in si medsebojno zaupala, da ga je oškodovanka večkrat zablokirala na omrežjih, kar je bilo tudi v času obravnavanega dejanja, in da je obdolženi, upoštevaje izpovedbo oškodovanke in številne profile obdolženca, vedno našel način, da je spet komuniciral z oškodovanko. Za presojo takšnega razmerja pa ni potrebovalo izvedenca klinične psihologije, kot to zmotno meni pritožba, ampak je zaključke o tem naredilo na osnovi vseh izvedenih dokazov. Glede na izpovedbo oškodovanke in njena ravnanja je (kot že navedeno) pravilno ocenilo tudi, da je oškodovanka obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub poškodbam maminega vozila in domnevnemu vlomu v hišo, za kar je mama oškodovanke krivila obdolženca. Ne drži izvajanje pritožbe, da je glede zaupanja oškodovanke obdolžencu podano nasprotje. Pritožba nasprotje zatrjuje na podlagi delne, iz konteksta vzete izpovedbe oškodovanke, "da nikoli ni razmišljala, da bi bila z obdolženim par, da je obdolžencu jasno dala vedeti, da mu nikoli ne bi zaupala" ter da je "v trenutku napada obdolženca razmišljala, da ji bo življenje vzel prav on, ki mu je najbolj zaupala in ga imela najbolj rada." Vendar navedeno glede na vsebino celotne izpovedbe oškodovanke ne predstavlja nasprotja. Oškodovanka je namreč večkrat povedala, da je obdolžencu dala vedeti, da mu kot punca ne bi mogla zaupati, sicer pa je obdolžencu (kot prijateljica) zaupala, kar je podrobneje opisala tudi zaslišana v preiskavi, ko je opisala njun odnos in dogajanje pred dogodkom. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba ter navaja, da naj ne bi bile dokazane (da je obdolženi poškodoval avto mame oškodovanke ter da je oškodovanko izsiljeval s samomorom), za očitek kaznivega dejanja niso odločilne, sodišče pa jih je povzelo na podlagi izpovedbe oškodovanke in njene mame, priče R. R., ter listin v spisu (PP ... o sumu kaznivih dejanj ter informacija, da so bile kazenske ovadbe zavržene). Kar zadeva zatrjevanje pritožbe, da obdolženi oškodovanki naj ne bi napisal, da ga ne bo v park, navajanje pritožbe ne drži, ker je o tem prepričljivo izpovedala oškodovanka (zaslišanje v preiskavi, str. 14 zvočnega prepisa). Kot neutemeljeno se izkaže tudi navajanje pritožbe, da je "povsem neizkazano", da bi obdolženi oškodovanki vzel telefon, poznal njeno geslo in iz njega izbrisal sporočila. Vse navedeno je namreč bilo ugotovljeno z izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da so vsa sporočila bila izbrisana iz telefona (ni pa bila izbrisana fotografija zaslona o navodilu za iskanje zaklada, ker obdolženi ni vedel, da si je to sporočilo slikala) in pregledom telefona, obdolženi je iz telefona odstranil SIM kartico, telefon pa je bil v škatli, skupaj z ostalimi predmeti, ki jih je po dogodku skril.

44Na kakšen način je obdolženi oškodovanko napadel ter ji zadal številne poškodbe, je sodišče prve stopnje presojalo skozi več izvedenih dokazov in ne samo z izpovedbo oškodovanke, kot to zmotno navaja pritožba in tako ne drži zatrjevanje pritožbe, da je način nastanka poškodb oziroma odsotnost poškodb glede na opis dejanja ostal nepojasnjen. O vrsti in načinu nastanka poškodb oškodovanke je namreč sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke dr. O. O., ki je mnenje izdelal na podlagi celotne medicinske dokumentacije, pregleda oškodovanke ter upoštevaje vse podatke spisa. Na glavni obravnavi je odgovarjal tudi na vprašanja strank ter glede vsake poškodbe dodatno pojasnil, kako je nastala oziroma s katerim predmetom, kar vse je sodišče povzelo in dokazno ocenilo v razlogih sodbe ter mnenje izvedenca ocenilo kot objektivno, strokovno prepričljivo in argumentirano (34. točka izpodbijane sodbe). S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju povzema. Ne drži navajanje pritožbe, da celotno izvedensko mnenje temelji na predvidevanjih in najverjetnejših zaključkih. Pritožba v zvezi z mnenjem izpostavlja, da posamezne poškodbe v medicinski dokumentaciji niso natančno opisane in da izvedenec le z verjetnostjo zaključuje, da so bile povzročene z zabadanjem noža. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi. Takšno povzemanje pritožbe je vzeto iz konteksta mnenja izvedenca in se očitno nanaša na rane v lasišču oškodovanke, za katere je izvedenec podal strokovno prepričljive zaključke, zakaj meni, da so nastale z veliko verjetnostjo z zabadanjem s konico noža v predel lasišča z veliko silo in ne z rezanjem noža (točka 34, str. 36-37). Po pregledu je bilo ugotovljeno, da je teh ran več kot 20, glede na opisano globino teh ran, ki so segale skozi celotno debelino mehkih tkiv lasišča vse do kosti, pri čemer je bila pri ranah vidna poškodba kosti, pa je podal mnenje o mehanizmu nastanka ran. Glede na navedeno ne drži navajanje pritožbe, da mnenje izvedenca temelji na sklepanjih in predvidevanjih, ker je izvedenec vse poškodbe strokovno argumentirano pojasnil. To velja tudi za podajo mnenja izvedenca, da je zaradi poškodb (podrobneje opisane v točki 34 izpodbijane sodbe) bilo v nevarnosti življenje oškodovanke. Izvedenec je namreč pri oceni življenjske nevarnosti oškodovanke upošteval vse poškodbe, ki jih je oškodovanki zadal obdolženi in ne zgolj posameznih poškodb, kot se spreneveda pritožba, ki navaja, da nobena poškodba ni bila smrtna. Izvedenec je podal mnenje, da je več dejavnikov, zaradi katerih je bilo ogroženo življenje oškodovanke, in sicer številne poškodbe, ki so opisane, obsežne krvavitve, bolečine, popoškodbeni šok in tudi podhladitev ter da bi oškodovanka, če ne bi dobila takojšnje zdravniške pomoči, umrla. Zato je drugačno navajanje pritožbe neutemeljeno.

45Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko graja dokazno oceno izpovedb prič L. L., M. M., D. D. in E. E. Prvi dve priči sta namreč bili prvi na kraju dogodka in slišali sta kričanje oškodovanke ter se odločili, da gresta pogledat, zakaj nekdo tako kriči. Sodišče prve stopnje je njuno izpovedbo pravilno povzelo in jo dokazno ocenilo (16. in 17. točka izpodbijane sodbe). Kar zadeva števila oseb, ki sta jih priči videli teči, je M. M. pojasnil, da je bil v šoku in da je prepričan, da je videl eno osebo, ki je tekla v smeri treh ribnikov in ne dve ali tri, kot je povedal v preiskavi. Enako je to potrdila priča L. L., ki je povedala, da je videla samo enega moškega, ki je tekel v smeri treh ribnikov. Izpostavljanje pritožbe, da priči v osebi, ki je tekla v smeri treh ribnikov, nista prepoznali obdolženca, sicer drži, vendar pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh dokazov zaključilo, da je obdolženi s kraja dogodka pobegnil in se kasneje na kraj dogodka vrnil. V točki 23 te sodbe je bilo pojasnjeno tudi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo rekonstrukcijo dogodka v smeri, da bi ugotavljalo, ali je obdolženi slišal pričo M. M. in zato pobegnil s kraja dogodka ali je morda prostovoljno odstopil od izvršitve kaznivega dejanja. Na tem mestu je pojasniti, da je razlika med prostovoljnim odstopom, ki ga izpostavlja pritožba in poskusom kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, v tem, da pri prvem prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (storilec lahko dokonča dejanje tako, kot si ga je zamislil, ampak ga ne bo, sam odstopi od dokončanja kaznivega dejanja), pri poskusu pa storilec iz objektivnih razlogov ne dokonča kaznivega dejanja. Pritožba ne pojasni, s katerimi ravnanji naj bi obdolženi prostovoljno odnehal, tega pa ne potrjuje niti ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je obdolženi z napadom na oškodovanko prenehal, ko sta na kraj prišli naključni, mimoidoči priči ter s kraja dogodka pobegnil. Pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti očitek pritožbe, da je priča D. D. nezanesljiva, ker je najprej povedal, da je videl, da obdolženčeva trenirka ni povsem čista, a se ni videlo, od česa je umazana, na glavni obravnavi pa, da je imel hlačnice umazane od krvi ter da je imel obdolženi poškodovano desno roko, poškodbo pa je imel na levi roki. Pritožba ne pojasni, kako bi lahko vse navedeno spremenilo pravilnost dejanskih ugotovitev, medtem ko ne drži, da je priča D. D. izpovedoval o poškodbi desne roke obdolženca, ampak o poškodbi leve roke. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa ne vpliva niti povzemanje prič P. P., R. R., S. S. in K. K. glede osebnosti obdolženca. Vse navedeno je namreč bilo upoštevano tako pri ravnanju obdolženca kot tudi njegovem duševnem stanju v času storitve očitanega kaznivega dejanja.

46Pritožba obširno in na več mestih graja tudi mnenje izvedenca dr. Č. Č. ter poudarja, da so si zaključki strokovnjakov obrambe mag. B. B. in dr. C. C. precej različni od mnenja izvedenca oziroma celo nasprotujoči, in sicer glede prilagoditvene motnje in vplivu te na ravnanja in razumevanja dejanj kot tudi pojava akutne stresne reakcije.

47Pritožbi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se je v okviru zahteve za izločitev dokazov in zavrnjenih dokazov že izreklo glede očitkov pritožbe o različnem mnenju izvedenca ter strokovnih mnenj strokovnjakov obrambe v delu, ki se nanašajo na prilagoditveno motnjo obdolženca, ki naj bi se po mnenju strokovnjakov pri obdolženem razvila že pred obravnavanim kaznivim dejanjem, po mnenju strokovnjaka mag. B. B. pa naj bi pri obdolženem bila prisotna še akutna stresna reakcija. V tem delu se zato višje sodišče sklicuje na vse že pojasnjeno v točkah 15-16 in 24-26 te sodbe. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu presoja še ugotovljeno zmanjšano prištevnost obdolženca, ki jo pritožba prav tako graja. O tem, da je bila sposobnost obdolženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivega dejanja zmanjšana, vendar ne bistveno, je sodišče prve stopnje sklepalo ne samo na podlagi mnenja izvedenca dr. Č. Č., temveč tudi strokovnjaka obrambe dr. C. C., ki se je v tem delu strinjal z mnenjem izvedenca, prav tako na podlagi zdravstvene dokumentacije za obdolženca ter na podlagi njegovega ravnanja in vedenja neposredno po storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je posebej opredelilo do strokovnih mnenj strokovnjakov obrambe mag. B. B. in dr. C. C. ter prepričljivo pojasnilo, zakaj jima ne sledi (točke 36 do 39 izpodbijane sodbe). Prav tako je v točki 35 izpodbijane sodbe popolno in pravilno povzelo mnenje izvedenca dr. Č. Č. ter v točki 40 izpodbijane sodbe prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da je sledilo mnenju izvedenca dr. Č. Č., katerega je ocenilo kot objektivnega, prepričljivega in strokovno argumentiranega, ki je podprt tudi z drugimi dokazi v spisu. S takšnimi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče ter jih v izogib ponavljanju povzema. Strinjati se je z zagovornikom, da je mnenje izvedenca dokaz, za katerega velja, kot za ostale dokaze, načelo proste presoje dokazov, uzakonjeno v 18. členu ZKP. Zato sodišče strokovni mnenji kot tudi mnenje izvedenca presoja po načelu proste presoje z vidika njihove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti. Tako je mnenje izvedenca dr. Č. Č. ocenilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče se z že povzeto oceno mnenja izvedenca dr. Č. Č. strinja, zato se drugačna navajanja pritožbe, v katerih zagovornik podaja lastno oceno izvedenskega mnenja in predlaga, da se postavi drugega izvedenca psihiatrične stroke, izkažejo kot neutemeljena.

48Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev psihiatrične in medicinske stroke ter izpovedb prič in ostalih izvedenih dokazov, iz katerih je razvidno obdolženčevo ravnanje in vedenje, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom (44. točka izpodbijane sodbe). Pritožba zagovornika zato neutemeljeno očita, da direktni naklep obdolžencu ni dokazan in je nelogičen ter poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo motiva obdolženca. Motiv obdolženca ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, je pa pomemben pri presoji obdolženčevega notranjega odnosa do storjenega dejanja. Skozi razloge izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje poudarilo, da je kritičnega dne obdolženi oškodovanko poskušal umoriti in ne zgolj prestrašiti ali ji povedati, da je ne more več imeti v svojem življenju, kot je to v zagovoru navajal obdolženi, oškodovanka pa je tudi izpostavila besede obdolženca, ki jih je izrekel med izvrševanjem kaznivega dejanja, da se "tako mora končati, ker ni njegova".

49Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da je obdolženi s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1 in ne poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Da je imel obdolženi v naklepu oškodovanko umoriti in ne le posebej hudo telesno poškodovati, potrjuje predvsem kraj storitve, kamor je obdolženi pod pretvezo zvabil oškodovanko in jo v zasedi, skrit v temi napadel; sredstva, to je nož in sekiro za meso, ki jih je pri napadu uporabil; izpovedba oškodovanke, ki je opisala kako kruto, grozovito in zahrbtno jo je obdolženi napadel ter da ga je rotila, da preneha, on pa je z napadom samo nadaljeval in jo udarjal, zabadal in rezal; ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil, da je obdolženi večino ran oškodovank povzročil prav v predelu glave in lasišča, rezal pa jo je tudi po drugih delih telesa, z napadom na oškodovanko pa nadaljeval vse do prihoda dveh prič, ki sta slišali kričanje oškodovanke in šele nato prenehal z izvrševanjem kaznivega dejanja ter s kraja pobegnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora na grozovit in zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1, in da ne gre zgolj za povzročitev posebno hude telesne poškodbe, kot to zmotno zatrjuje zagovornik. Slednji ne upošteva niti naklepa niti obsega in ne intenzivnosti ravnanja obdolženca, ki nedvomno presegata pravne okvire 124. člena KZ-1.

50Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Glede odločbe o kazenski sankciji:

Odločbo o kazenski sankciji izpodbijata tako zagovornik obdolženca kot državno tožilstvo.

51Zagovornik v pritožbi navaja, da bi bila pravilna in zakonita le sankcija, odmerjena v razponu za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe in ne poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1. V primeru, da je pravna kvalifikacija kaznivega dejanja pravilna, pa pritožba meni, da je izrečena kazenska sankcija 15 let zapora previsoka. Pri tem pritožba povzema možnost za izrek omiljene kazni ter navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi s trajnimi posledicami oškodovanke, z izjemo amputiranega palca. Sodišče ni dovolj upoštevalo niti olajševalnih okoliščin, to je obdolženčeve mladosti, nekaznovanosti, delno zmanjšane prištevnosti ter sodelovanja s policijo, ki je privedlo do odkritja predmetov, glede na vse navedeno bi po mnenju pritožbe bila omilitev kazni povsem upravičena. Omilitev kazni bi po mnenju pritožbe bila na mestu tudi glede primerjave izrečenih kazni v drugih primerih, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zadevi III K 3461/2022, kjer gre po mnenju pritožbe za primerljivo dejansko stanje, ki ga predstavi in zaključi, da je obdolžencu bila za kaznivo dejanje poskusa uboja izrečena kazen 5 let zapora. Glede na podobnost zadev in različnost kaznovanja je po mnenju pritožbe obdolžencu kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

52Višji državni tožilec odločbo o kazenski sankciji izpodbija z navajanji, da je sodišče prve stopnje dalo pretirano težo olajševalnim okoliščinam, in sicer dosedanji nekaznovanosti, mladosti storilca in domnevno zmanjšani prištevnosti. Sprašuje se, koliko ima mladost 22 let vpliva na izvršeno grozljivo kaznivo dejanje pri osebi, ki ima nadpovprečno razvite višje živčne funkcije, je nadpovprečno mentalno razvita in ima nadpovprečno dobre strategije spoprijemanja s problemi. V kolikor se pri obdolženem upošteva mladost kot olajševalna okoliščina, bi mu kot obteževalno okoliščino bilo potrebno upoštevati mladost oškodovanke, to pa velja tudi za fizične posledice kaznivega dejanja, ki so nastale oškodovanki (invalidnost in dolgotrajne psihične in čustvene posledice). Delno zmanjšana prištevnost kot olajševalna okoliščina ne more imeti posebne teže. Pritožba opozarja še na direktni naklep obdolženca in njegove nagibe, ki so vključevali popolno psihično in fizično uničenje oškodovanke. Po mnenju pritožbe ni prezreti niti obnašanja storilca po dejanju, ko je želel predvsem prikriti kaznivo dejanje, zmanjšati svojo odgovornost, dejanja nikoli ni obžaloval, ampak je v zagovoru zavržno poskušal odgovornost prevaliti na oškodovanko in svoje dejanje enačiti z besedami oškodovanke o njem, predlagal ji je, da priznata vsak svoje napake in gresta naprej. Po mnenju pritožbe je potrebno kot obteževalne okoliščine upoštevati, da je obdolženi dejanje premišljeno načrtoval, ga pripravil ter napadel oškodovanko s sredstvi in na način, ki presega "klasični način" odvzema življenja, zaradi intenzitete, surovosti in stopnje zmaličenosti oškodovanke. Pritožba opozarja še na psihološko igro obdolženca z oškodovanko, ko v škatli ni bilo pisem, temveč listki z napisom "klovn", s čimer bi obdolženi oškodovanki na koncu, ko se ne bi mogla več odzvati, še povečal njeno trpljenje, občutke obupa in nemoči, kar pa mu na srečo ni uspelo. Ravnanje obdolženca je le po srečnem naključju in takojšnji medicinski pomoči oškodovanki ostalo pri poskusu, pri čemer je obdolženi napadel življenje oškodovanke, ki je temeljna osnovna in najbolj varovana pravica. Pritožba državnega tožilca meni, da tudi z vidika specialne in generalne prevencije ni primerno, da je sodišče prve stopnje za tako hudo kaznivo dejanje obdolžencu izreklo najnižjo kazen in bi bila primerna kazen 20 let zapora.

53Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da sta pritožbi v tem delu neutemeljeni. Izbiro vrste in višine odmerjene kazenske sankcije obdolžencu je sodišče prve stopnje upoštevaje vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen manjša ali večja, ustrezno utemeljilo v točki 48 obrazložitve sodbe in obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen. Pri tem je pojasnilo, da je pri odmeri kazni upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Pri teži je upoštevalo vse, kar navaja višji državni tožilec, da je obdolženi kritičnega dne, potem ko je oškodovanko zvabil v park, napadel in jo na grozovit in zahrbten način poskušal umoriti ter da je srečnemu naključju dveh mimoidočih prič pripisati, da kaznivega dejanja ni dokončal. Prav tako upoštevaje točki 46 in 47 izpodbijane sodbe ni spregledalo obdolženčevega direktnega naklepa in njegovega vnaprej pripravljenega in načrtovanega ravnanja ter številnih poškodb oškodovanke, v posledici katerih oškodovanka trpi trajne fizične posledice kot tudi psihične posledice. Glede na očitek obdolžencu, da je storil poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten in grozovit način po 1. točki 116. člena KZ-1, povzetih okoliščin ni mogoče šteti kot obteževalnih, ker gre za zakonska znaka kaznivega dejanja. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je bilo upoštevano tudi obdolženčevo ravnanje po storitvi kaznivega dejanja, ko je s kraja odnesel oškodovankin telefon in iz njega izbrisal vsa sporočila ter skril ostale predmete in se čez čas vrnil na kraj storitve kaznivega dejanja po nahrbtnik, ki ga je skril pod mostiček in v katerem je bila njegova osebna izkaznica. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje skozi razloge izpodbijane sodbe poglobljeno in kritično presojalo ter jih pri odmeri kazni ustrezno ovrednotilo.

54Enako velja za okoliščine, ki jih poudarja zagovornik in predstavljajo olajševalne okoliščine, to je relativno mladost obdolženca, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja star 22 let in ugotovljeno zmanjšano prištevnost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja ter dosedanjo nekaznovanost. Tudi vse te okoliščine so bile v zadostni meri upoštevane in ne drži navajanje pritožbe zagovornika, da jih sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, prav tako ne drži navajanje državnega tožilca, da teh okoliščin ne bi smelo upoštevati kot olajševalnih. Kar zadeva relativno mladost obdolženca, je poudariti, da gre za okoliščino, ki vpliva na izkušnje in reakcije obdolženca v odnosu z oškodovanko, medtem ko so okoliščine grozovitega in zahrbtnega napada na mlado oškodovanko ter njene posledice bile v zadostni meri upoštevane v okviru teže in načina storitve kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča pa nobena izmed olajševalnih okoliščin, ki so bile pravilno ugotovljene, nima takšne teže, da bi lahko privedla do milejšega kaznovanja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve zagovornika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov v smeri trajnih posledic oškodovanke. Iz mnenja izvedenca dr. O. O. namreč izhaja, da ima oškodovanka trajne fizične posledice zaradi amputacije palca leve roke, pri čemer ni prezreti, da je oškodovanka levičarka. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da je obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanko tako agresivno napadel in jo več kot 20-krat z nožem zabodel samo v predel lasišča ter ostale dele telesa in ji nato še amputiral levi palec, oškodovanki nedvomno pustilo tudi psihične posledice. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi delale kaznivo dejanje posebej lahko in bi upravičevale uporabo omilitvenih določil, kot to predlaga zagovornik. Soglašati pa ni mogoče niti s pritožbenimi navedbami zagovornika, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo neprimerno kazen glede na sodno prakso v drugi kazenski zadevi Višjega sodišča v Mariboru III K 3461/2022, kjer gre po mnenju pritožbe za primerljivo dejansko stanje. Zagovornik v zvezi s takšnimi navajanji prezre, da se kazen za kaznivo dejanje vselej določa individualno, saj se v okviru predpisane kazni storilcu odmeri kazen ne samo po teži kaznivega dejanja in krivdi, ampak tudi z upoštevanjem vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovem vrednotenju v vsakem posameznem primeru. Zato tudi ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da je zaradi višine izrečene zaporne kazni obdolžencu bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot to zmotno navaja pritožba. Prezreti pa ni, da zadevi tudi sicer po dejanskem stanju nista primerljivi, prav tako ne po teži in posledicah kaznivega dejanja, saj je obdolženi v drugi kazenski zadevi II Kp 80074 /2023 bil spoznan za krivega lažjega kaznivega dejanja, to je poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, kar pa z obravnavano kazensko zadevo ni primerljivo.

55Po obrazloženem je po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen 15 let zapora, čeprav predstavlja zakonski minimum, primerna in pravična kazen in odraža vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen manjša ali večja, ugotovljene tekom kazenskega postopka ter da bo z njo dosežen pričakovan učinek kazni na prihodnje življenje obdolženca v družbenem okolju. V izrečeno kazen zapora je sodišče prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1, vštelo čas, prestan v priporu, to je od 4. 9. 2022 od 2:45 ure dalje.

56Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika in višjega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

57Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse.

¹ Primeroma na sklepe Ustavnega sodišča RS št. U-I-302/09, Up-1472/09 ter druge ter odločbe Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 in Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009.
² Pritožba citira sodne odločbe Ustavnega sodišča RS Up-762/05, Up-124/16 ter ESČP v zadevi Barbera, Messegue in Jabardo zoper Španijo z dne 6. 2. 1988 in druge.
³ S sklepom II Kpr 56290/2022 z dne 27. 1. 2023 je preiskovalni sodnik zahtevo za izločitev dokazov zagovornika zavrnil. Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo, o kateri je višje sodišče odločalo s sklepom V Kp 56290/2022 z dne 16. 2. 2023 in pritožbi delno ugodilo.
⁴ Preiskovalni sodnik je vse navedene dokaze izločil iz spisa s sklepom II Kpr 56290/2022 z dne 24. 2. 2023.
⁵ Pritožba zgolj navaja odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/97 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne 6. 7. 2022 in jih z ničemer ne obrazloži.
⁶ Merila za presojo spoštovanja pravice do izvajanja dokazov v korist obdolžencu je Ustavno sodišče RS postavilo v odločbah U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 in številnih drugih, katerim je sledilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 34177/2015 z dne 1. 9. 2022 in drugih.
⁷ Primeroma navaja sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26259/2017 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 26259/2017 z dne 19. 9. 2018, sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 56417/2013 z dne 27. 3. 2014, sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I K 989/2010 z dne 23. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 989/2010 z dne 31. 8. 2010.
⁸ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41847/2020 z dne 25. 3. 2025, I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020, I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015 in druge.