VSL Sodba VII Kp 78892/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo I K 78892/2022 z dne 3. 4. 2024 obdolženega A. A. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in pod točko 2 izreka kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določilo sedem mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati oškodovanima družbama B. d.o.o. znesek 604,43 EUR, C. d.o.o. pa znesek 645,97 EUR, medtem ko je družbi s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v vnovično sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ker je prvostopenjsko sodišče celoten dokazni postopek izvedlo brez prisotnosti obdolženega, ki se sojenju v nenavzočnosti ni nikdar odpovedal oziroma ni nikdar izjavil, da se strinja s sojenjem v nenavzočnosti in bi po pritožnikovem moral biti navzoč oziroma prisoten vsaj pri izvedbi najbolj obremenilnih dokazov, zaradi česar je bila kršena pravica obdolženega iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (RS) ter je podana bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v povezavi z 29. členom in 22. členom Ustave RS, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5Pritožbeno sodišče pritožniku uvodoma odgovarja, da dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, samo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave RS. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti, bi namreč lahko v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k poteku zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti je lahko dopustno le pod določenimi pogoji in eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravica do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS¹. Določbi tretjega odstavka 307. člena ZKP in prvega odstavka 442. člena ZKP sodišču omogočata sojenje v nenavzočnosti obdolženca. V skrajšanem postopku sme sodišče opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti pod pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo razloge (točka 2 izpodbijane sodbe), katerim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zaradi katerih je v nenavzočnosti obdolženca opravilo dne 24. 1. 2024, 7. 3. 2024 in 3. 4. 2024 naroke glavne obravnave, saj je štelo, da so za to bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Obdolženec je namreč že bil zaslišan (na naroku glavne obravnave dne 10. 11. 2023 in se je branil z molkom ter na vprašanja ni odgovarjal), z datumi narokov glavne obravnave je bil seznanjen in tudi s posledicami neupravičene odsotnosti ter svojih izostankov ni opravičil na način, kot to določata peti in šesti odstavek 193. člena ZKP. Štelo je, da njegova navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave tudi ni bila nujno potrebna za nadaljnji dokazni postopek.

7Pritožbeni očitki so skoncentrirani na neobrazložitev razlogov sodišča prve stopnje za sojenje v nenavzočnosti obdolženca glede pogoja, da njegova navzočnost na narokih ni nujna. Pritožnik sodbi prve stopnje očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju pritožbe pa zagovornik izpostavlja stališče, da bi sodišče prve stopnje, tudi če je obdolženi bil neupravičeno odsoten z navedenih narokov glavne obravnave, moralo zagotoviti njegovo navzočnost (tudi s prisilnimi sredstvi), ko so se izvajali obremenilni dokazi za obdolženega (predvajanje CD posnetkov in zaslišanje policista D. D., ki je obdolženega prepoznal po posnetkih).

8Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Res je sicer sodišče prve stopnje v točki 2 izpodbijane sodbe skopo pojasnilo, da obdolženčeva navzočnost ni bila nujna na navedenih narokih glavne obravnave za nadaljnji dokazni postopek, vendar pa je takšno oceno napravilo v določenem trenutku glede na dokaze oziroma podatke v spisu, s katerimi pa je bil obdolženi brez dvoma seznanjen, tudi s tistimi, ki ga obremenjujejo (CD posnetkom in podatkom, da ga je policist D. D. prepoznal na posnetkih). S tega vidika tako niti ni mogoče zahtevati od prvostopenjskega sodišča, da bi podrobneje pojasnjevalo oziroma navajalo razloge, zakaj pri izvedbi obremenilnega dokaza za obdolženega, njegova navzočnost je oziroma ni nujna, saj je očitno, da sodišče v obravnavanem primeru ni ocenilo, da bi bila obdolženčeva navzočnost nujna, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V spisu se namreč nahajajo tako fotografije s spornih posnetkov, kot tudi podatek, da je navedeni policist obdolženca prepoznal, ker ga je že večkrat obravnaval pred tem, slednji pa je to potrdil tudi na glavni obravnavi. Obravnavani očitki so bili obdolžencu znani že od začetka kazenskega postopka. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da se je obdolženi zagovarjal na naroku glavne obravnave dne 10. 11. 2023 z molkom in ni odgovarjal na vprašanja, kar je sodišče prve stopnje izpostavilo (točka 1. izpodbijane sodbe), tako so tudi s tega aspekta pritožnikove navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zagotoviti navzočnost obdolženega pri izvajanju zanj obremenilnih dokazov, da bi se obdolženi do njih opredelil, neutemeljeni.

9Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.

10Ob tako ugotovljenih procesno pomembnih okoliščinah, pritožnik z navedbo, da je podana bistvena kršitev po drugem odstavku 372. člena ZKP v zvezi 22. in 29. členom Ustave RS, posledično pa naj bi bilo v izpodbijani sodbi dejansko stanje zaradi nesodelovanja obdolženega nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ne more uspeti in zatrjevane kršitve niso podane.

11Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolžencu na mestu zgolj izrek zaporne kazni, prvenstveno zaradi njegove obsežne predkaznovanosti. Obdolženi namreč kontinuirano izvršuje kazniva dejanja (pretežno premoženjske narave) že vse od leta 2011, izrečene pa so mu bile tako pogojne obsodbe kot zaporne kazni. Obdolženi pa je bil obravnavan tudi za prekrške, kar pomeni, da je povsem brezbrižen do sprejetih družbenih norm. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje vsem, v izpodbijani sodbi izpostavljenim okoliščinam iz 49. člena KZ-1, torej obteževalnim, saj olajševalnih ni ugotovilo (točka 23), na podlagi katerih je ustrezno določena za vsako od očitanih kaznivih dejanj kazen sedem mesecev zapora, nakar pa mu je sodišče prve stopnje na podlagi pravil o steku po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ustrezno določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora.

12Ker pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo kot tako zavrnilo.

13Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (obdolženec je brez zaposlitve in dohodkov), je tudi sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v skladu z 98. členom ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-124/04 z dne 15. 11. 2006.