VSK Sodba III Kp 48943/2024

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni in varnostnem ukrepu, spremeni tako, da se:

- kazen zapora, ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1, zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece;

- število dnevnih zneskov zniža na 150 (sto petdeset) in se ob nespremenjenem dnevnem znesku 20,00 EUR izreče kazen v višini 3.000,00 (tri tisoč) EUR;

- varnostni ukrep odvzema predmetov z odvzemom mobilnega telefona Apple Iphone s sim kartico, ne izreče.

II. V preostalem se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen treh let zapora ter stransko denarno kazen v višini 7.000,00 EUR, ki jo je odmerilo tako, da mu je določilo 350 dnevnih zneskov po 20,00 EUR z rokom plačila tri mesece od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Skladno s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 9. 7. 2024 od 18.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke Apple Iphone, na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 pa tudi osebni avtomobil znamke Opel Combo reg. št. A. s št. šasije B. s ključem in prometnim dovoljenjem Ukrajine. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in tudi nagrade ter potrebnih izdatkov zagovornice po uradni dolžnosti.

2Zagovornik sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah, kršitve ustavno zagotovljenih pravnih jamstev v kazenskem postopku, kršitve ustavnih pravic ter kršitve konvencijske pravice do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izreče milejšo kazen zapora in nižjo denarno kazen ter da ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države oziroma zniža čas njenega trajanja, varnostni ukrep odvzema telefona in vozila pa naj se ne izreče.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik utemeljeno izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni sledilo predlogu državne tožilke in obtoženemu izreklo kazen treh let zapora. Pri tem je sicer pravilno pojasnilo, da državna tožilka za primer priznanja krivde ni predlagala omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom (drugi odstavek 51. člena KZ-1), zmotna pa je ocena, da pri obtožencu niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki prav tako omogočajo omilitev kazni (50. člen KZ-1). Z navajanjem, da obtoženec kaznivega dejanja ni priznal že ob zagovoru pred preiskovalno sodnico in je na naroku za izrek kazenske sankcije odgovarjal zgolj na vprašanja svojega zagovornika, ne pa tudi na vprašanja državne tožilke, je sodišče ocenjevalo vrednost priznanja kot posebne olajševalne okoliščine, zato ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo iz tretjega odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS, kot uveljavlja pritožnik. Ima pa pritožnik prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da priznanje obtoženca, kakor je bilo podano, ne pomeni posebne olajševalne okoliščine, kajti sodišče prve stopnje je ob sprejemu priznanja ugotovilo, da je priznanje krivde jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, podano pa je bilo na naroku, ko se je obtoženec prvič lahko izjavil o krivdi po vloženi obtožnici, zato je takšno priznanje upravičeno upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino.

5Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da obtoženec zaradi kaznivih dejanj doslej ni bil obsojen, prezrlo pa je, da ima tudi sicer urejeno življenje in skrbi za družino, kot izhaja iz izjav njegovih sorodnikov in prijateljev. Gre za okoliščine, ki omogočajo zaključek, da bo glede na osebnost obtoženca tudi z nižjo zaporno kaznijo mogoče doseči namen kaznovanja. Takšen zaključek je še dodatno utemeljen z dejstvom, da je obtoženec kaznivo dejanje obžaloval, česar sodišče prve stopnje ob odmeri kazni ni upoštevalo.

6Pritožnik upravičeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da je obtoženec kaznivo dejanje storil zaradi zaslužka, zmotno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je ta okoliščina v teži kaznivega dejanja že upoštevana, ker je namen pridobitve premoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

7Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odstopanja navzgor v višini premoženjske koristi glede na primerljive primere, okoliščine, ki jih je navedlo glede dobre organiziranosti kot obteževalne okoliščine, pa tudi ne odstopajo od tistih, ki se pojavljajo v drugih primerih, temveč so takšne, kot se praviloma pojavljajo pri organizaciji tovrstnih kaznivih dejanj (dogovori s sostorilci o kraju in času prevzema z uporabo telefona s pošiljanjem posnetkov vozila in tujcev). Čeprav se v izreku sodbe navajajo tudi "neznani organizator ilegalnega prehoda tujcev in drugi sostorilci", njihova vloga ni opisana tako, da bi bilo mogoče obtožencu kot obteževalno okoliščino očitati "vpetosti" v sodelovanje z neznanimi sostorilci.

8Glede na obtožno načelo se sodišče glede nobenega zaključka v sodbi ne more sklicevati na morebitne druge primere (tri primere, ki naj bi se zgodili "nekaj dni prej"), pri katerih naj bi bil obtoženec udeležen, sploh ne tiste, ki naj se še ne bi zgodili. Kot je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi, obtoženec zaradi kaznivih dejanj ni bil obsojen, zato je v sodbi lahko ugotovilo le, da je 9. 7. 2024 storil obravnavano kaznivo dejanje, s tem, ko je z namenom pridobitve premoženjske koristi spravil čez državno mejo in prevažal po ozemlju Slovenije tri tujce, kot je zajeto v izrek sodbe. Pritožnik zato upravičeno uveljavlja, da je sodišče obtožencu kot obteževalni okoliščini zmotno upoštevalo odločnost in vztrajnost.

9Povečan obseg ilegalnih migracij in njihov vpliv na varnost države je zakonodajalec upošteval pri zvišanju kazni za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, zato teh okoliščin ni mogoče obtožencu upoštevati še kot obteževalne. Novela kazenskega zakona je bila namreč sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje.¹

10Zaključki pritožbenega sodišča glede okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni so tako, da je sodišče prve stopnje pravilno kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je obtoženec izpolnil znake dveh izvršitvenih ravnanj iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in njegovo poudarjeno koristoljubnost, ko naj bi kljub dobrim premoženjskim razmeram, storil obravnavano kaznivo dejanje. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje je obtoženec uspešen podjetnik, ki posluje s svojima družbama v dveh državah². Drugih obteževalnih okoliščin po presoji pritožbenega sodišča pri obtožencu ni, je pa po drugi strani obtožencu kot olajševalne okoliščine potrebno upoštevati tudi priznanje krivde in obžalovanje kaznivega dejanja, da zaradi kaznivih dejanj ni bil obsojen in skrb za družino, kot je v pritožbi utemeljeno uveljavljal zagovornik.

11Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu z uporabo določil 50. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. čelna KZ-1, kazen znižalo na eno leto in štiri mesece zapora, tako, da je glede na ugotovljene okoliščine primerna tudi glede na kazni, ki se v primerljivih primerih izrekajo v sodni praksi.

12Pritožba zagovornika je utemeljena tudi v delu, v katerem predlaga znižanje stranske denarni kazni. Število dnevnih zneskov je sodišče prve stopnje določilo z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, ko je upoštevalo enake okoliščine kot za odmero kazni zapora. Posledično je ob upoštevanju enakih razlogov, ki so narekovali znižanje kazni zapora, potrebno znižati tudi število dnevnih zneskov denarne kazni. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da se v primerljivih zadevah v sodni praksi določa nižje število dnevnih zneskov od 350 oziroma 250. Je pa sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo premoženjske razmere obtoženca, ki že po lastni izjavi nima večjih finančnih težav ali mladoletnih oseb, ki bi jih bil dolžan preživljati, pritožbene navedbe o domnevno drugačnem ekonomskem položaju obtoženca, pa so v nasprotju z njegovimi izjavami, ki jih je podal, ko je bil prvič zaslišan in ostajajo na ravni trditev, saj zanje zagovornik ne navaja dokazne podpore. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločbo o stranski denarni kazni spremenilo število dnevnih zneskov iz 350 na 150, in je ob nespremenjenem dnevnem znesku 20,00 EUR izreklo kazen v višini 3.000,00 EUR.

13Sodišče prve stopnje je obtoženemu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let in je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo vse kriterije iz prvega odstavka 48.a člena KZ-1, in sicer formalni pogoj - to je izrek kazni za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dve leti zapora ter materialni pogoj, ki se kaže kot resna grožnja za javni red ali javno varnost, ko je izhajalo iz osebnih okoliščin storilca. Pritožnik nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje materialnega pogoja ni pravilno ugotovilo oziroma da slednjega ne bi smelo utemeljevati z okoliščinami obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi pri kazni izgona tujca iz države je namreč potrebno pri izreku in odmeri upoštevati tako namen kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 kot tudi splošna pravila za odmero kazni po 49. členu KZ-1 in tako lahko pri odločanju sodišče upošteva tudi okoliščine izvršitve kaznivega dejanja. Kljub temu, da je posamezne okoliščine sodišče neutemeljeno upoštevalo (domnevno opravljene prevoze tujcev pred dnem storitve kaznivega dejanja), pa dejstvo, da je obtoženec kot tujec v državo pripotoval zgolj z namenom izvršitve obravnavanega dejanja, glede na naravo storjenega kaznivega dejanja, ki sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter ugotovljeno poudarjeno koristoljubnost, so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik glede siceršnje urejenosti obtoženčevega življenja, pa niso takšne teže, da bi narekovale drugačno odločitev.

14Sodišče prve stopnje je na podlagi osmega odstavka 308. člena ZKP obtožencu odvzelo osebni avtomobil Opel Combo. Zagovornik v pritoži navaja, da odvzeto vozilo ni obtoženčeva last, temveč je v izključni lasti njegove žene, saj naj bi ga v celoti kupila z lastnimi sredstvi in naj bi predstavljalo njeno posebno premoženje, zardi česar sodišče vozila ne bi smelo odvzeti.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženčeva žena v prometnem dovoljenju sicer navedena kot lastnica vozila, vendar je vozilo v skupni lastni zakoncev. Zagovornik obtoženca, ki je v zvezi z odvzetim vozilom tudi pooblaščenec obtoženčeve žene, v pritožbi zatrjuje, da je avtomobil v izključni lastni obtoženčeve žene in ga je kupila v celoti s svojimi sredstvi, to pa dokazuje z dejstvom, da je vozilo registrirano na obtoženčevo ženo, kar pa samo po sebi ni dokaz o tem, da je vozilo tudi njeno posebno premoženje. Registracija vozila je vpis podatkov o vozilu, lastniku oziroma uporabniku vozila in registrski označbi v evidenco registriranih vozil. Namenjena je predvsem dokazovanju skladnosti vozila z zahtevami predpisov (da je tehnično brezhibno in da je sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti) in s tem njegove zakonite uporabe v javnem prometu, tudi v primerih, ko gre za solastništvo, pa se v prometno dovoljenje vpiše le ime enega od solastnikov. Okoliščina, da je v prometnem dovoljenju kot lastnik naveden le eden od zakoncev, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokaz, da ne gre za skupno premoženje. Dokazov, s katerimi bi utemeljil trditve, da je bilo vozilo kupljeno v celoti s sredstvi obtoženčeve žene in da je vozilo njeno posebno premoženje, zagovornik ni predložil in tudi ni navedel, da takšni dokazi obstajajo. Ker na Poljskem velja podobna pravna ureditev skupnega premoženja zakoncev kot v Republiki Sloveniji, mora zakonec s pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, ki je sestavljena v obliki notarskega zapisa, dokazovati omejitev zakonskega režima skupnega premoženja zakoncev in vzpostavitev režima ločitve premoženja (člen 47 in 471 Družinskega in skrbniškega zakonika)³. Takšne pogodbe pritožnik ni predložil, na njen obstoj se ne sklicuje, prav tako pa se ne sklicuje na druge dokaze, s katerimi bi lahko vzbudil dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sodi odvzeto vozilo v skupno premoženje zakoncev.

16S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu, da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame⁴. Le v primeru, če prevozno sredstvo ni storilčeva last, je treba na podlagi določbe drugega odstavka 73. člena KZ-1 ugotavljati, če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Vozilo je kot skupna last zakoncev nedeljivo premoženje, zato sta mogoči zgolj dve odločitvi: da se vozilo vzame ali da se ne odvzame. Ne gre za odvzem vrednosti predmeta (kot na primer pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem), temveč za odvzem nevarnega predmeta⁵ (ker ima storilec kaznivega dejanja pravico, da z njim razpolaga), ki ga je mogoče odvzeti le v celoti.

17Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi⁶ in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega⁷, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel. V končni posledici gre v takem primeru za rezultat, kakršnega ima nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem.⁸ Okoliščina, da gre za skupno lastnino, glede na javni interes, ki se odraža skozi določbo osmega odstavka 308. člena KZ-1, in je v tem, da se storilcu prevozno sredstvo, s katerim lahko kot lastnik neomejeno razpolaga in ga je uporabil za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame zaradi preprečitve izvršitve novega kaznivega dejanja, torej ne more pretehtati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožencu zaseženo vozilo odvzelo.

18Sodišče prve stopnje je obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon Apple Iphone z vstavljeno sim kartico operaterja Kyivstar, pritožbeno sodišče pa je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov - telefona Apple Iphone s sim kartico, ne izreče.

19Po drugem odstavku 73. člena KZ-1 se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last, če niso storilčeva last pa tedaj, ko to zahtevajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek 73. člena KZ-1). Splošna določba, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1), velja tudi za varnostni ukrep odvzema predmetov. To pa pomeni, da sodišče ta ukrep izreče, ko utemeljeno sklepa, da bo v primeru, če mu predmeta ne bo odvzelo, obtoženec storil novo kaznivo dejanje. Namen odvzema predmetov je torej preprečitev izvrševanja novih kaznivih dejanj; razlog za odvzem predmetov (tako storilcu kot drugim), pa so lahko tudi koristi splošne varnosti in moralni razlogi, ko odvzem narekujejo že lastnosti predmeta (drugi odstavek 73. čelna KZ-1 in 498. člen ZKP).

20Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči. Če lahko storilec odvzeti predmet zlahka nadomesti, bodisi z nakupom novega, bodisi z izposojo ali drugače, odvzem predmetov ni primerno sredstvo za preprečitev novih kaznivih dejanj.

21V obravnavanem primeru je sodišče obtožencu odvzelo mobilni telefon. Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)⁹, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.

22Upoštevajoč vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je po prvem odstavku 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

23Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024.
² Med svojimi osebnimi podatki je obtoženec navedel, da je solastnik dveh podjetij za prevoz potnikov, v Ukrajini in na Poljskem. V Ukrajini in na Poljskem ima lastni pisarni. V Ukrajini ima avtomobil, na Poljskem pa ima podjetje v lasti pet avtomobilov. Ukvarja se tudi z gradbeno dejavnostjo in mesečno zasluži okoli 1.000,00 EUR. Kot potrditev, da je obtoženec pri poslovanju uspešen, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z družino nameraval letovati v Italiji.
³ https://www.coupleseurope.eu/sl/pari-v-poljska
⁴ Tako je presodilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi VI Kp 32397/2023.
⁵ V obravnavanem primeru gre tudi za kombinirano vozilo, ki je že predvideno za prevoz večjega števila oseb.
⁶ Ustavno sodišče je v odločbi U-I-186/09-21, Up-8878/09-26 z dne 28. 9. 2011, v delu ocene ustavnosti tedanje ureditve po petem odstavku 186. člena KZ-1, menilo: "Oškodovanje tretje osebe ne nastopi šele z obveznim odvzemom predmeta. Dejansko namreč nastopi že veliko prej, ob sami storitvi kaznivega dejanja, saj je bila lastnina zlorabljena za kriminalni namen in predmet lahko ožigosan tudi z lastnostjo, da je postal sredstvo za kaznivo dejanje, ter kasneje z njegovim zasegom v (pred)kazenskem postopku."
⁷ V odločbi iz prejšnje opombe je Ustavno sodišče presodilo tudi, da pravna varnost terja, da je vsaka (pravno) priznana škoda ustrezno zavarovana. Iz te predpostavke je izhajal tudi zakonodajalec, ko je v drugem odstavku 73. člena KZ-1 (gre sicer za določbo, ki ureja fakultativni odvzem, vendar namenska razlaga te določbe situacije obveznega odvzema ne izključuje) med drugim določil, da pravica drugih terjati od storilca odškodnino z odvzemom ni prizadeta." Pritrdilo je tudi stališču, da ima oškodovani lastnik že na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati škodo neposredno od njenega povzročitelja.
⁸ VSL I Cp 634/2015: "Z nedovoljenim razpolaganjem skupno premoženje namreč ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca (t. i. civilna delitev skupnega premoženja)."
⁹ Na primer, ko telefon vsebuje zlonamerne kode, prepovedano pornografsko gradivo ipd ... V zadevi Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16 z dne 5. 5. 2022 pa je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe zaradi omejevanja vpogleda v elektronsko dokazno gradivo.