73. člen KZ

Kljub temu, da sodišče zagovornice ni razrešilo, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da mladoletniku v fazi pritožbenega postopka ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku. Osnovna naloga zagovornika v kazenskem postopku je zastopanje in zagovarjanje obdolženca v postopku, kar pomeni uporabo vseh zakonsko dopustnih ravnanj, ki so v korist obdolženca, katerega interese zastopa. Ta upravičenja se v postopku proti mladoletniku bistveno ne razlikujejo. Drži, da je ta postopek specifičen po svojem namenu, vendar z vidika zastopanja mladoletnika pri uresničevanju njegove obrambe, bodisi da gre za izbranega zagovornika ali zagovornika, postavljenega s strani države, ne sme biti razlik. V vsakem primeru mora obdolženec pridobiti zaupanje, da postavljeni zagovornik zastopa njegove interese v obrambi, pa čeprav ta z njimi osebno ne soglaša. Takega zaupanja pa v konkretnem primeru očitno ni bilo, saj je zagovornica, kot izhaja iz njene izjasnitve, mladoletniku že po izreku izpodbijanega vzgojnega ukrepa skušala prikazati koristnost tega ukrepa, čeprav je temu mladoletnik sam odločno nasprotoval. Zato ne čudi, da je zahteval njeno zamenjavo z očitkom, da deluje v

Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame. Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.

Pritožbeno pričakovanje večje teže in poudarka okoliščini, da je bil mladoletniku pred in po obravnavanem kaznivem dejanju izrečen vzgojni ukrep ukora pred prekrškovnim sodiščem, je zgrešeno. Pritožbeno sodišče opozarja, da so vzgojni ukrepi po svoji naravi in prav iz razloga, da bi bilo z njimi lažje doseči njihov namen, gibčni.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom. Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.

Mladoletnice in oškodovanka so si dobesedno skočile v lase s tem, da jo je oškodovanka odnesla slabše, ker so bile nasprotnice, sicer sestre A., v premoči. V prvotnem prerivanju in nato pretepu, ki je trajal nekaj minut, tudi oškodovanka ni ostala povsem pasivna, saj je sama lasala C. A., ki jo je šele po tistem udarila v obraz, kar je najverjetneje imelo za posledico poškodbo nosu. Okoliščina, da sta ju pri tem sestri C. A. držali vsaka za roko, sicer potrjuje pritožbeno razlago, da je bila oškodovanka v tistem trenutku nemočna, vendar tega ni mogoče enačiti z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj. Šlo je namreč le za trenutno situacijo, ki se je odvila v običajnem pretepu s praskanjem, lasanjem in udarjanjem, objektivno gledano pa takšno dejanje ni doseglo tiste intenzivnosti, da bi prešlo v nasilništvo z izživljanjem nad nemočno žrtvijo. Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dokazano ugašanje cigarete na vratu oškodovanke, saj ni bilo videti nobenih poškodb. Tudi ne drži, da naj bi z nasiljem pričele mladoletnice, saj kot se je pokazalo v pripravljalnem postopku, je bila prav oškodovanka tista, ki je pričela pihati cigaretni dim v obraz A. A. in jo s

Obtoženčev zagovornik meni še, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki kot tak ne predstavlja le komunikacijsko sredstvo, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij, kot na primer spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno. Vendar se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj obtoženec svojega mobilnega telefona ni uporabljal zgolj za komunikacijo, temveč tudi kot pripomoček za izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz njegovega zagovora.

Z delom v splošno korist bi imel mladoletnik priložnost in čas, da kritično razmisli o kaznivem dejanju in da do svojega početja zavzame ustrezno stališče, vse s ciljem, da se na tak način razvija njegova osebna odgovornost tudi za njegova bodoča ravnanja.

Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da bi priči najverjetneje potrdili poročilo zavoda, nasprotuje temeljnim pravilom odločanja v postopku dokazovanja, ker sodišče, četudi zgolj z verjetnostjo, sklepa na domnevno vsebino dokaza, in ga smiselno tudi že ocenjuje, še preden je bil ta sploh izveden. Namen izrekanja kazenskih sankcij zoper mladoletnike (73. člen KZ) ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij kot ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj.