308. člen ZKP

Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.

Pri primarno ugotovljeni gre namreč za objektivno, prepričljivo in posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, ki prevlada na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Že zgolj ugotovitev obstoja slednje omogoča omiljeno sankcioniranje, posledično čemur je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo izrek obdolženemu omiljene prostostne kazni na dve leti in šest mesecev zapora v konkretni kazenski zadevi povsem zadostil namenom generalne in specialne prevencije.

Tehtno in s sprejemljivimi razlogi je izrazilo prepričanje, da s sedaj pritožbeno izpodbijano odločitvijo obdolženemu A. A. ni kršilo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je tak izid rezultiral po preizkusu, kakor ga je primerljivo opravilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah Moustaquim proti Belgiji in Üner proti Nizozemski. V obrazložitvi po pritožbi kritizirane odločitve je prepričljivo pojasnilo, da obdolženi iz razloga lastnega ravnanja in vedenja pred, med in po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja resno grožnjo za javni red in mir in javno varnost Republike Slovenije, medtem ko ni dokazov, da bi z izrekom njegovega izgona iz te države za tri leta sodišče prve stopnje bistveno poseglo v njegovo družinsko življenje - stike z v Republiki Sloveniji živečim očetom.

Obvezna navzočnost zagovornika na predobravnavnem naroku.

Določba 308. člena ZKP se uporablja v rednih kazenskih postopkih, ko je podana pristojnost okrožnega sodišča, v obravnavanem primeru pa je podana pristojnost okrajnega sodišča in se zato uporabljajo določbe o skrajšanem postopku, v katerem se pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika določeni v 442. členu ZKP. Zagovornik je ob zaslišanju priče sodišče prve stopnje obvestil, da ima kasneje še eno obravnavo pred drugim sodiščem, vendar to samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, še posebej ob upoštevanju, da zagovornik ni predložil nobenih dokazil, s katerim bi svoje navedbe izkazal. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca v pristranskost sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bil obdolženec deležen pristranskega sojenja. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je nespoštovanje sodbe delovnega sodišča, ki se odrazi v dejstvu zavrnitve oziroma neuresničitve vrnitve delavca na delo k delodajalcu.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.

Navzočnost oškodovanca na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije ni obvezna, saj je priglasil premoženjskopravni zahtevek, o katerem je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo. Prav tako ne gre za osebo, katere navzočnost je obvezna na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo kazen, ki je bila že upoštevana v pravnomočni sodbi, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu, upoštevajoč nespremenjene določene kazni za kazniva dejanja pod točko 1., 2. in 3. izreka, izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora.

Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka. Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Kadar obramba z zagovornikom ni obvezna, se glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika opravi le, če se obtoženec izrecno odpove pravici do zagovornika, sicer mora sodišče ravnati po določbah člena 308 ZKP in glavno obravnavo preložiti. Če tega ne stori, je tudi v primeru, če obramba z zagovornikom ni obvezna, podana kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšno stališče izhaja tudi iz Komentarja ZKP mag. Štefana Horvata na straneh 666 in 667 ter 877. V obravnavani zadevi je obtoženec na naroku dne 22. 2. 2018 izrecno nasprotoval nadaljevanju sojenja v odsotnosti zagovornika.

Zagovornik je institut obrambe zlorabil s predložitvijo lažnih podatkov in zavajanjem sodišča. Na kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku, pa naj gre za tista, ki jih zagotavlja ustava ali pa tista, ki obdolžencu gredo po zakonu o kazenskem postopku, se ne more sklicevati nekdo, ki sam s svojim ravnanjem povzroči situacijo, v kateri bi lahko do kršitev teh jamstev prišlo, pa pri tem sodišče stori vse potrebno, da do njih ne pride.

Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da vloga za preložitev glavne obravnave, ki jo je obdolženčev zagovornik poslal le malo pred pričetkom le-te, ne more predstavljati opravičljivega razloga, zakaj zagovornik na glavno obravnavo ni pristopil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave in za svoj nepristop nanjo zagovornik v tej vlogi navaja, da je mnenja, da ni pogojev za opravo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne, v pristojnosti sodišča, ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno obravnavo pač prinaša.

Izmikanje vabilu na glavno obravnavo je eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sme sodišče odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu povabljen, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena. Ker je obsojenec na glavni obravnavi soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, se je s tem odrekel njunemu neposrednemu zaslišanju, s tem pa tudi možnosti, da jima na glavni obravnavi neposredno postavlja vprašanja (334. člen ZKP). Oškodovanec ne spada med procesne subjekte, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Za ugotavljanje zastaranja kazenskega pregona nista relevantni okoliščini, kdaj je obdolženec prejel obtožni akt oziroma odločbo sodišča druge stopnje. Tudi po telefonu je mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Na glavno obravnavno je namesto postavljene zagovornice pristopil drug odvetnik in predložil splošno substitucijsko pooblastilo postavljene zagovornice. Ker ZKP ne predvideva možnosti, da bi postavljeni zagovornik smel pooblastiti drugega odvetnika za zagovarjanje obdolženca, je sodišče prve stopnje štelo, da tak prenos pooblastil za zagovor obdolženca ni dovoljen in je zato, ob smiselni uporabi določb 308. člena ZKP in II. odstavka 72. člena ZKP, postavljeno zagovornico razrešilo in obdolžencu, da bi lahko opravilo obravnavo v nujni priporni zadevi, postavilo drugega zagovornika po uradni dolžnosti. Sklep o razrešitvi postavljene zagovornice je izdalo ob smiselni uporabi določb II. odstavka 72. člena ZKP. Po določbah III. odstavka tega člena, pa pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.

Pogoja iz 308. člena ZKP, da povabljeni zagovornik ni obvestil sodišča, zakaj je zadržan, ni mogoče razlagati tako, da zadošča, da je zagovornik navedel razloge, zakaj je zadržan. Taka gramatikalna razlaga je v nasprotju z načelom ekspeditivnosti postopka. Sodišče mora oceniti, ali so razlogi zagovornikove zadržanosti opravičljivi ali ne in na podlagi te svoje ocene sprejeti ustrezne procesne ukrepe.

Obtoženec je barirane čeke, vedoč da na žiro računu podjetja nima kritja, izdajal le z namenom utrditi oškodovance v njihovi zmoti, da bodo njih usluge plačane in obtožencu dana posojila povrnjena. Zato je pravna opredelitev, da je obtoženec storil kaznivo dejanje goljufije po 3. odstavku 171. člena KZS in ne izdaje nekritega čeka po 2. odstavku 172. člena KZJ, na mestu.