VSM Sklep I Cp 474/2024

Pritožbi se ugodi in zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

1Z v uvodu navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženki odpovedalo najemno pogodbo št. X z dne 17. 3. 2016 (I. točka izreka). Posledično jo je zavezalo, da v roku 60 dni od vročitve prvostopenjske sodbe izprazni stanovanje št. 13, ki se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu ... , ID znak: del stavbe ...-3645-13, in ga prostega oseb in stvari izročiti tožniku (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka. V svoji laični pritožbi priznava dolg do tožnika v višini 2.159,81 EUR na dan 13. 12. 2023. Prav tako potrjuje, da ji je bil opomin tožnika s pozivom na plačilo vročen dne 22. 1. 2023. Pojasnjuje, da je v roku 15 dni od prejema opomina kontaktirala tožnika, da ji ob pregledu kartice plačila posreduje informacijo o višini njenega dolga. Dne 27. 12. 2023 je imela še neporavnane obveznosti do tožnika v višini 1.784,13 EUR, dolga pa ni mogla poravnati zaradi nastanka nepredvidljivih izjemnih okoliščin, to je nezmožnosti za delo zaradi zdravstvenih težav. Tožnika je obvestila o tem, da ne bo zmogla poravnati celotnega dolga (priloga B1) in bo pri CSD vložila vlogo za dodelitev izredne denarne pomoči, kar je toženka tudi storila. Sama priznava, da je tožniku na dan 9. 1. 2024 dolgovala skupaj 1.314,44 EUR ter navaja zneske, ki naj bi jih tožniku nakazala še kasneje (dne 22. 1. 2024 znesek 611,46 EUR, dne 5. 2. 2024 znesek 213,36 EUR, dne 6. 2. 2024 znesek 419,69 EUR in dne 19. 2. 2024 znesek 500,00 EUR, skupaj torej 1.774,51 EUR). Pojasnjuje, da je sodišču dne 23. 2. 2024 poslala soglasje za začetek postopka mediacije, sama pa ob tem kot napako priznava, da v roku 30 dni, ki se je iztekel 28. 2. 2024, ni vložila odgovora na tožbo. Ob navedenem dodaja, da v stanovanju biva sama s tremi otroki, ki so bili žrtve nasilja s strani očeta, zato je zaradi zdravstvenih težav hčera tudi nezmožna za delo, o čemer priloži potrdilo (priloga B1). Z dohodkom, ki ga prejema, se po najboljših močeh trudi plačevati mesečne obveznosti. Glede na navedeno prosi za ugodno rešitev pritožbe. Stroškov ne priglaša.

3Tožnik v pritožbenem odgovoru navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe. Stroškov ne priglaša.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, upoštevaje pri tem njihovo omejitev iz drugega odstavka 338. člena ZPP. Ob tem po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pogoji za izdajo zamudne sodbe izhajajo iz 318. člena ZPP in jih povzema že izpodbijana sodba. Toženka sama priznava, da ji je bila tožba pravilno vročena, le da v roku 30 dni, ki se je iztekel 28. 2. 2024, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, nanjo ni odgovorila. Dne 23. 2. 2024 je sodišču prve stopnje sicer poslala podpisano soglasje za začetek mediacije, vendar velja poudariti, da je bila toženka v pozivu, da odgovori na tožbo (list. št. 9), izrecno poučena o tem, da mora na tožbo odgovoriti tudi tedaj, kadar bo podala soglasje k začetku mediacije, sicer bodo nastale posledice, ki jih zakon predvideva za primer, da tožena stranka ne odgovori na tožbo (izdaja zamudne sodbe) in o katerih je bila toženka v prejetem pozivu predhodno tudi podrobno poučena. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da tožnik ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati.

7Institut zamudne sodbe je izraz pozitivne (afirmativne) litiskontestacije, ker temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih temelji tožbeni zahtevek. Iz teh razlogov se v postopku izdaje zamudne osebe ne izvajajo dokazi in se ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb.¹ Sodišče ugotavlja le, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.² O sklepčnosti tožbe, kot jo zahteva 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP, govorimo, kadar tožnik v tožbi navaja dejstva, iz katerih ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga razpravljajoče sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka.

8Tožnik sodno odpoved (tretji odstavek 112. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1 in 24. točka najemne pogodbe)³ sporne najemne pogodbe uveljavlja na temelju krivdnega odpovednega razloga na toženkini strani. V tožbi je zatrjeval, da mu je bila toženka na osnovi sporne najemne pogodbe za neprofitno stanovanje (priloga A1) na dan 13. 12. 2023 iz naslova petih neporavnanih najemnin ter stroškov, ki jih je tožnik kot lastnik spornega stanovanja poravnal zanjo na podlagi subsidiarne odgovornosti, dolžna skupaj 2.159,81 EUR. Navedeno toženka v pritožbi priznava tudi sama. Glede na določbo četrte alineje 21. točke najemne pogodbe, ki povzema ureditev iz 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1⁴, je sodišče prve stopnje sicer pravilno prepoznalo, da je izkazan krivdni razlog za odpoved med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe. Tožnik je toženko s pisnim opominom, z vsebino ter izpolnitvenim rokom, kot ga zahteva tretji odstavek 103. člena SZ-1⁵ in ki je bil toženki vročen 22. 12. 2023 (priloga A3), kar priznava pritožnica tudi sam, pozval na plačilo zaostalih obveznosti in s tem na odpravo odpovednega razloga. Toženka obveznosti do tožnika ni v celoti poravnala in v pritožbi sama kot točen povzema prvostopenjski zaključek, da je tožniku na dan pred vložitvijo tožbe (9. 1. 2024) dolgovala še 1.314,44 EUR.

9Ni pa sodišče prve stopnje sklepčnosti tožbe presojalo širše, upoštevaje pri tem ne zgolj določbe SZ-1, temveč tudi okvire, ki jih je Ustavno sodišče RS v zvezi s pravico do spoštovanja doma, na katero tehtno opozarja pritožba, začrtalo z odločbo Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019,⁶ stališča katere so za razpravljajoče sodišče zavezujoča.⁷

10Iz zgoraj citirane ustavne odločbe izhaja, da je pravica do spoštovanja doma varovana v okviru pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pravica do spoštovanja doma posamezniku v določenih primerih zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega, prav tak pa je po oceni sodišča druge stopnje tudi obravnavani primer. Ali nastanitev posameznika na določenem prostoru že pomeni dom v smislu 8. člena EKČP, je odvisno od dejanskih okoliščin konkretnega primera. Po presoji ESČP se lahko na pravico do spoštovanja doma sklicuje tudi oseba, ki ni lastnik stanovanja, če le izkaže obstoj zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom.⁸ Kot obrazloženo že zgoraj, so v obravnavanem primeru sicer izkazani zakonski (formalni) pogoji za odpoved med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe iz krivdnega razloga po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Vendar ta okoliščina skladno s stališči Ustavnega sodišča RS v že zgoraj citirani odločbi v primeru dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ne zadošča za sklep o ustavni dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma.⁹ Izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma. Zato ESČP v primerih sodno naložene dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ocenjuje ne le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma (zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP) nujen v demokratični družbi. Oceniti je torej treba, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. V primeru, ko se pravica posameznika do spoštovanja doma znajde v koliziji z interesi oziroma upravičenji države oziroma občine ali neprofitne stanovanjske organizacije, ki kot tožnik nastopa tudi v obravnavanem primeru, je torej potrebno še posebej skrbno tehtanje sorazmernosti posega. Posameznik mora imeti v takem primeru možnost, da pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma uveljavlja tudi svoje osebne okoliščine. Če sodišča v takem primeru ne utemeljijo, zakaj je bila izselitev posameznika nujna, je po presoji ESČP legitimen interes države, občine ali neprofitne stanovanjske organizacije, da nadzira svojo lastnino, sekundarnega pomena v primerjavi s pravico posameznika do spoštovanja doma.¹⁰ ESČP daje pri tem pomemben poudarek dejstvu, da se tu ne zastavlja vprašanje varstva pravic drugih posameznikov. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-619/17-22 poudarilo še, da tudi dolgotrajna socialna stiska predstavlja izjemno okoliščino iz šestega odstavka 112. člena SZ-1¹¹, ki lastniku stanovanja ne dovoljuje odpovedi najemne pogodbe.

11V obravnavanem primeru je že glede na statusni položaj tožnika kot neprofitne organizacije, usmerjene prav v reševanje stanovanjske problematike socialno ogroženih družbenih skupin ter tožbenih navedb o tem, da gre za odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, mogoče utemeljiti, da pravdni strani nista v prirejenem razmerju, temveč v vertikalnem ali temu bistveno podobnem razmerju¹², kjer je posebej poudarjeno načelo socialne države. Med njima prihaja do kolizije pravice posameznika do ohranitve doma ter ekonomskih upravičenj tožnika kot lastnika neprofitnega stanovanja (poplačilo najemnine ter obratovalnih stroškov). Kadar gre za zahtevo na izselitev iz t.i. socialnega stanovanja, pa je glede na vse okoliščine konkretnega primera, izhajajoč iz v ustavni odločbi izraženih vidikov, potrebno skrbno pretehtati tudi, ali je s tožbo uveljavljan poseg z vidika pravice do spoštovanja doma ustavno dopusten oziroma ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju.¹³ K takšnemu vrednostnemu tehtanju nasproti stoječih si interesov pravdnih strank sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zaenkrat ni pristopilo. Sodišče druge stopnje hkrati ugotavlja, da glede na skope tožbene navedbe prvostopenjsko sodišče zahtevanega strogega testa sorazmernosti, upoštevaje stališča Ustavnega sodišča RS, v polni meri niti ne bi moglo opraviti. Poudariti velja, da je z izdajo odločbe Up-619/17-22 trditveno in posledično dokazno breme tožnika kot neprofitne stanovanjske organizacije, ki s tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, povečano tako, da more zraven okoliščin, ki narekujejo sklep o obstoju krivdnega odpovednega razloga skladno z določbami SZ-1, kot pravno relevantne navajati tudi okoliščine, ki omogočajo presojo, ali je poseg v pravico najemnika do spoštovanja doma hkrati tudi ustavno skladen. Navedba teh okoliščin pa je v predmetni tožbi izostala, kar pomeni, da ta ni sklepčna in pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaenkrat niso izkazani (bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)¹⁴. Ustavno sodišče je sicer sprejelo stališče, da je z vidika interesov lastnika nesprejemljivo, če bi moral na dolgi rok trpeti neplačevanje najemnin, vendar je ob tem izpostavilo, da je lahko tak sklep le rezultat skrbnega tehtanja pravice do spoštovanja doma najemnika stanovanja na eni strani in interesov tožnika kot javnega stanovanjskega sklada na drugi strani. Da bo takšno tehtanje mogoče opraviti, pa je potrebno, glede na to, da gre za odpravljivo nesklepčnost, postopati skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP¹⁵ in tožnika s sklepom pozvati, da tožbene navedbe ustrezno dopolni, kar bo storilo sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja. Z ozirom, da že iz sporne najemne pogodbe same izhaja, da so upoštevaje časovne maje pravnomočnosti v predmetni zadevi¹⁶ v spornem stanovanju skupaj s toženko bivali še trije mladoletni otroci (dvojčka, stara 17 let ter deklica, stara 9 let), ki vselej uživajo posebno varstvo, velja pri tem kot ključne izpostaviti predvsem toženkine družinske razmere. Pomembna so tudi prizadevanja toženke za poplačilo zaostalih obveznosti (ta deloma izhajajo že iz tožbenih navedb o tem, da je njen dolg do tožnika na dan 13. 12. 2023 znašal 2.159,81 EUR, na dan pred vložitvijo predmetne tožbe pa je bil znižan na 1.314,44 EUR) oziroma njen morebiten brezbrižen odnos v tej zvezi.¹⁷ Ključno za presojo, ali je s tožbo uveljavljan ukrep (odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja prostega oseb in stvari) sorazmeren z zasledovanim ciljem tožnika, ki je ekonomske narave, pa je tudi vprašanje, ali je tožnik že izčrpal možnosti namestitve toženke z družino v drugo primerno neprofitno stanovanje glede na spremenjene okoliščine (dolgotrajna nezmožnost plačevanja najemnine in drugih stroškov) ali v drugo neprofitno stanovanje, ki je po površini lahko tudi manjše od primernega stanovanja, ali pa v stanovanjsko stavbo, namenjeno začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, kot to predvideva četrti odstavek 22. točke sporne najemne pogodbe.

12Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP kot utemeljeni ugodilo, zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

13Odločitev o razveljavitvi prvostopenjske zamudne sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo, ker ugotovljene procesne kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. Postopanja sodišča prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP naslovno sodišče ne more nadomestiti, sploh, ker bo v primeru odprave nesklepčnosti tožbe še odprta možnost za izvedbo kontradiktornega dokaznega postopka, za katerega pa je prirejen postopek pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer bi sodišče druge stopnje, v kolikor bi samo izvajalo dokazni postopek ter glede na njegove rezultate nato samo prvič opravilo strogi test sorazmernosti, upoštevaje pri tem relevantna stališča Ustavnega sodišča RS, nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja ter pritožbe, kar pa ob tem, ko gre za ustavno varovane procesne garancije (22. in 25. člen URS), ne bi bilo sprejemljivo.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

15V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje postopa skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP in tožnika s sklepom pozove, da v danem roku tožbo ustrezno dopolni tako, da bo ta sklepčna, upoštevaje pri tem že v zgornji obrazložitvi izražena stališča. Nadaljevanje postopka bo odvisno od procesnih ravnanj strank in temu prilagojena tudi odločitev sodišča prve stopnje.

¹ V posledici navedenega se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Navedeno hkrati pomeni, da tudi toženkino sklicevanje na pravno odločilna dejstva šele sedaj v pritožbi, pri predmetni odločitvi ne more biti upoštevno.
² VSL sodba I Cp 135/2021 z dne 18. 2. 2021 in VSL sklep I Cp 41/2016 z dne 15. 6. 2016 (V položaju zamudne sodbe tožnik zaradi domneve, da toženec priznava dejstvene trditve, ne nosi dokaznega bremena glede materialno pomembnih dejstev).
³ Tretji odstavek 112. člena SZ-1: "Najemna in podnajemna pogodba se ob sporu odpovedujeta s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti."
⁴ 4. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1: "Lastnik lahko odpove najemno pogodbo zaradi naslednjih krivdnih razlogov: če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa."
⁵ Tretji odstavek 103. člena SZ-1: "Najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za odpravo odpovednega razloga. Rok za odpravo odpovednega razloga ne sme biti krajši od 15 dni."
⁶ Tako tudi VSL sodba I Cp 135/2021 z dne 18. 2. 2021.
⁷ O tem obširno Jadranka Sovdat v članku Zavezujoča narava odločb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015, str. 1374.
⁸ Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-64/14 (11 do 13. točka obrazložitve).
⁹ VSL sodba I Cp 135/2021 z dne 18. 2. 2021
¹⁰ Tako tudi VSL sodba II Cp 2025/2019 z dne 26. 2. 2020.
¹¹ Šesti odstavek 112. člena SZ-1: "Lastnik ne more odpovedati najemne pogodbe, če najemnik dokaže, da krivdni razlog ni nastal po njegovi krivdi oziroma da ga brez svoje krivde ni mogel odpraviti v danem roku."
¹² VSRS sodba II Ips 72/2021 z dne 6. 10. 2021 (Kadar gre za vertikalno ali vertikalnemu bistveno podobno razmerje med tožnikom kot lastnikom neprofitnega stanovanja ter najemnikom takega stanovanja, je potrebno ob presoji utemeljenosti zahtevka za odpoved najemne pogodbe opraviti najstrožji test sorazmernosti (27. točka obrazložitve)).
¹³ Tako tudi VSL sodba I Cp 135/2021 z dne 18. 2. 2021 (Kadar gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic tožene stranke do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena URS) in pravice do primernega stanovanja (78. člen URS) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP).
¹⁴ Tako tudi VSL sklep I Cpg 1185/2016 z dne 6. 12. 2016.
¹⁵ Tretji odstavek 318. člena ZPP: "Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne."
¹⁶ Ker sta zamudna in zavrnilna (neprava) zamudna sodba (prvi in tretji odstavek 318. člen ZPP) izdani v pisni fazi postopka, pravilo, da so časovne meje pravnomočnosti določene s koncem glavne obravnave, v danem primeru ni uporabljivo. Potrebno je izhajati iz višjega načela, da se časovne meje pravnomočnosti presojajo po trenutku, do katerega sta imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost navajati nova dejstva. Ker je izpodbijana zamudna sodba izdana v toženkino škodo, je pri določanju časovnih meja pravnomočnosti potrebno izhajati iz toženkinega položaja. Časovni obseg pravnomočnosti zamudne sodbe je zato določen s trenutkom, do katerega je toženka imela možnost navajati nova dejstva in predlagati dokaze, ki je nastopil s potekom 30 dnevnega roka za odgovor na tožbo, ki se je v obravnavanem primeru iztekel dne 28. 2. 2024 (VSRS sodba II Ips 106/2008 z dne 1. 10. 2009).
¹⁷ O tem tudi VSM sodba I Cp 108/2023 z dne 4. 4. 2023.