78. člen URS

Nasprotni udeleženec je namreč v preteklosti že opuščal jemanje zdravil, ne sodeluje, zato obstaja velika verjetnost, da se prostovoljno zdravljenja ne bo udeleževal in predpisane terapije ne bo jemal. Tako tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja kot je ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnavana ali bolnišnično zdravljenje izven enote pod posebnim nadzorom niso ukrepi, ki bi zmogli zadovoljivo doseči izboljšanje duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

V obravnavanem primeru so sicer izkazani zakonski (formalni) pogoji za odpoved med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe iz krivdnega razloga po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Vendar ta okoliščina skladno s stališči Ustavnega sodišča RS v že zgoraj citirani odločbi v primeru dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ne zadošča za sklep o ustavni dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma.1 Izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma. Zato ESČP v primerih sodno naložene dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ocenjuje ne le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma (zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP) nujen v demokratični družbi. Oceniti je torej treba, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. z izdajo odločbe Up-619/17-22 trditveno in posledično dokazno breme tožnika kot neprofitne stanovanjske organizacije, ki s tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, povečano tako, da more zraven okoliščin, ki

Toženkino ponavljajoče se in v času sojenja še vedno prisotno obnašanje v večstanovanjskem bloku grobo krši medsosedske norme. V primeru po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-132 odpovedni razlog izvira izključno iz krivdne sfere najemnika in ni odvisen od zunanjih dejavnikov. Revizijska zahteva, da bi moral najemodajalec ob/pred odpovedjo najemniku v takem primeru ponuditi drugo ustrezno namestitev, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje, da gre vertikalno-horizontalno razmerje, presega stopnjo testa sorazmernosti, ki ga narekujeta US in ESČP v svoji dosedanji praksi.

Skladno s SZ-1 je najemodajalec dolžan vsakih pet let preveriti, ali najemnik (in uporabniki) neprofitnega stanovanja še izpolnjuje splošne pogoje za uporabo neprofitnega stanovanja po veljavnem pravilniku na dan preverjanja in mora zato preveriti tudi izpolnjevanje premoženjskih pogojev za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja. 90. člen SZ-1 je treba razlagati v funkciji zagotavljanja načela enakosti pri uveljavljanju socialnih pravic, iz česar pa izhaja ne le upravičenje temveč tudi dolžnost najemodajalcev, da preverjajo izpolnjevanje upravičenosti do neprofitnega stanovanja. Zato je najemodajalec dolžan prav v funkciji varstva navedenih ustavnih in zakonskih vrednot vsakih pet let od najemnika zahtevati, da predloži dokazila o izpolnjevanju splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, ki jih opredeljuje pravilnik iz petega odstavka 87. člena tega zakona, torej v obravnavani zadevi 3. člen Pravilnika. Če se ugotovi, da tak najemnik ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, je dolžan najemodajalec že po samem zakonu spremeniti določila najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine in najemnino določiti v višini tržne najemnine (tretji odstavek 90.

Dejstvo, da so bile toženki na podlagi sklepa okrožnega sodišča St z dne 11.11.2016 odpuščene obveznosti za vse terjatve upnikov, ki so nastale do 28.12.2015, zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ne more več terjati od toženke zapadle in neplačane najemnine (ki predstavljajo kršitev, zaradi katere tožnica s to tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe), saj so ji te obveznosti odpuščene.

Zamude štirih do petih dni s plačili petih mesečnih najemnin in stroškov v mesečnih zneskih okoli 270,00 EUR niso razlog za odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, ker ni sorazmerja med kršitvijo najemne pogodbe in zahtevano posledico.

Uporaba analogij v škodo upravičenca na področju pravic socialnega varstva ni dovoljena. Če zakon jasne omejitve za priznanje pravice do socialnega varstva ne predvideva, potem je tudi sodišče ne sme upoštevati. Glavni namen subvencije najemnine ni podpiranje najemodajalcev (z zakonitim ali nezakonito zgrajenim objektom), temveč najemnikov, ki so v hudi socialni stiski.

Za presojo ustavnosti kolektivnih pogodb so pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih, v individualnih delovnih sporih, kakršen je tu obravnavani (ko tožnik zahteva povračilo vplačanih zneskov na podlagi Kolektivne pogodbe), pa imajo podobne pristojnosti redna sodišča. Zato je revizijsko sodišče tehtalo, ali je zaradi varstva delavskih/sindikalnih pravic in načela socialne države, varstvo katerih se zagotavlja s kolektivnimi pogodbami, dopustno poseči v tožnikovo pravico do lastnine. Pravna podlaga za zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, je v 39. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki ni bil v nasprotju z zakoni in Ustavo (saj je šlo za solidarnostni prispevek, pri katerem ne gre za ekvivalent vzajemnih dajatev, temveč za sredstva, ki se razpršijo med upravičence), zato do neutemeljenega premika premoženja (zaradi katerega bi bil tožnik prikrajšan, tožena stranka pa obogatena) ni prišlo. To pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (190. člen OZ).

Zato niti ne gre za primer, predviden v 110.a členu SZ-1, ko bi prejšnji najemnik bodisi umrl, bodisi stanovanje trajno zapustil iz razlogov, določenih v 110.a členu SZ-1, temveč je najemnica najemno pogodbo odpovedala sama.

Res je, da je pitna voda javna dobrina, vendar pa je po drugi strani potrebno imeti pred očmi tudi obveznost države oz. lokalne skupnosti, da trajno in nemoteno zagotavlja oskrbo s pitno vodo kot javno dobrino.