VSK Sodba II Kp 16956/2016

I. Pritožbe obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov ter zagovornika obdolženega B. B. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 348,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega B. B. in obdolženega A. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je, na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1, obdolženemu B. B. določilo kazen devet mesecev zapora in obdolženemu A. A. kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati oškodovancem: C. C. znesek 936,04 EUR, D. D. znesek 2.104,81 EUR, E. E. znesek 1.111,23 EUR, F. F. znesek 1.472,91 EUR, G. G. znesek 2.354,17 EUR, H. H. znesek 1.940,92 EUR, obdolženi A. A. pa H. H. še znesek 220,96 EUR, z višjimi premoženjskopravnimi zahtevki je navedene oškodovance, I. I. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer B. B. v skupnem znesku 2.516,27 EUR, A. A. pa v znesku 1.835,87 EUR, ter sodno takso vsak v znesku 232,00 EUR, v osmih zaporednih mesečnih obrokih.

2Zoper sodbo so vložili pritožbe obdolženi A. A. in njegovi zagovorniki ter zagovornik obdolženega B. B. Obdolženi A. A. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in ga oprosti obtožbe ter postopek ustavi. Zagovorniki obdolženega A. A. navajajo, da se pritožujejo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oz. da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obdolženega B. B. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo in obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oz. podredno s sklepom sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3Na pritožbo obdolženega A. A. je odgovor vložila višja državna tožilka J. J. ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožbe niso utemeljene.

5Pritožniki izpostavljajo, da sodišče prve stopnje obdolžencema, ki ob razglasitvi sodbe nista bila navzoča, vse do danes ni vročilo prepisa izreka sodbe (tretji odstavek 362. člena ZKP), s čimer zatrjujejo kršitev ustavnih pravic, predvsem pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

6Ker sta zagovornika obeh obdolžencev po prejemu prepisa izreka sodbe napovedala pritožbo in je sodišče prve stopnje obema obdolžencema vročilo pisno izdelano sodbo s celovito obrazložitvijo in pravnim poukom o pravici do pritožbe, vprašanje vročanje prepisa izreka sodbe ni več relevantno. Sodišče je namreč z vročanjem pisno izdelane sodbe z obrazložitvijo ravnalo, kot da bi obdolženca prepis izreka sodbe prejela in tudi napovedala pritožbo (kar je predpostavka za vložitev pritožbe; prvi in drugi odstavek 368. člena ZKP).

7Pritožniki uveljavljajo kršitev tretjega odstavka 311. člena ZKP, po katerem se mora glavna obravnava, ki je bila preložena za več kot šest mesecev, začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti. Opozarjajo, da sodišče med predzadnjim in zadnjim narokom za glavno obravnavo, ki ju je sodišče izvedlo 24. 1. 2023 in 24. 8. 2023, tega roka ni upoštevalo, saj je med njima preteklo sedem mesecev.

8To stališče obrambe je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil tek roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki je procesni rok, zaradi določbe tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, razen v nujnih zadevah, zadržan, zato do kršitve določbe 311. čl. ZKP ni prišlo. Ne glede na navedeno, po prepričanju sodišča v danem primeru ne gre za situacijo, ko bi vsebina obravnavanja zaradi poteka časa pri strankah in sodišču zbledela in bi to vplivalo na zakonitost sodbe, z nadaljevanjem obravnave pa tudi ni bila onemogočena učinkovita obramba. Na zadnji obravnavi je sodišče izvedlo listinske dokaze, ki jih je predložila obramba že na prejšnjih narokih in je bila s to dokumentacijo seznanjena, ter zaslišalo obdolženega A. A., ki je že predhodno izjavil, da bo zagovor podal, ko bo sodišče izvedlo vse druge dokaze, in je bil na podajo zagovora tudi pripravljen.

9Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Vsaka preložitev že začete obravnave škoduje udejanjanju načela neposrednosti, posebej, če je bila prestavljena za daljši čas. Tak način, ko je neposredni vtis izvedenih dokazov še dovolj prisoten, svež in ne zamegljen zaradi poteka predolgega časovnega obdobja od njihove izvedbe, izkustveno gledano zagotavlja pravilno in popolno oceno posameznega dokaza, kot tudi njihove medsebojne prepletenosti, skladnosti, prepričljivosti in s tem tudi dokazne vrednosti. Časovna povezanost dejanj sodišča je zato eden od vidikov zagotavljanja načela neposrednosti. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24. 1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Z navajanji, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo dokaznim predlogom za zaslišanje vseh oškodovancev in računovodje družbe A. d.o.o. K. K. ter pridobitev poslovne dokumentacije družbe A. d.o.o. od stečajnega upravitelja, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, obdolženi A. A. in njegov zagovornik vpliva ali možnega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe nista izkazala, zagovornik obdolženega B. B. pa tega niti ni poskušal izkazati. Da bi pritožniki s pritožbami lahko uspeli, bi morali natančno z razčlembo poteka dokaznega postopka pojasniti, kako je prekoračitev roka vplivala na presojo posameznih dokazov in dokazni postopek kot celoto. Ker tega niso storili, s svojimi navedbami ne morejo biti uspešni.

10Pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje določenih oškodovancev (L. L., M. M., N. N., O. O. in P. P.) in računovodje družbe A. d.o.o. K. K., za pridobitev poslovne dokumentacije družbe A. d.o.o. od stečajnega upravitelja in davčne kartice te družbe ter za dodatno zaslišanje I. I. kršilo pravico obdolžencev do obrambe iz 29. člena Ustave RS in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za zavrnitev zgoraj navedenih dokaznih predlogov podani v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz podanih dokaznih predlogov, presodilo, da izvedba dokazov ne bi bila potrebna, ter to utemeljilo s prepričljivi razlogi. Pritožniki s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne morejo uspeti, saj z navedbami v pritožbah niso izkazali, da bi bili dokazi uspešni, kar bi morali izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter krivdi obdolžencev. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12Res je, kot izpostavljajo zagovorniki obdolženega A. A., da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da bo "v delu glede oškodovancev, ki niso bili neposredno zaslišani, očitek neizplačila plač in regresa ostal na ravni dvoma", vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje prekršilo dokazni standard, ki je potreben za obsodilno sodbo, saj je bil očitek neizplačila plač in regresa oškodovancem, ki niso bili neposredno zaslišani v postopku, izpuščen iz izreka izpodbijane sodbe.

13Zagovorniki obdolženega A. A. sodišču prve stopnje očitajo kršitve določb kazenskega postopka, ker modificiran obtožni predlog z dne 24. 1. 2023 ni imel ustreznega izgleda (forme) ter ni bil podpisan, zaradi česar identifikacija osebe, ki je vložila modificiran obtožni predlog, ni bila omogočena.

14Očitek, da modificiran obtožni predlog ni imel ustreznega izgleda (forme), ostaja zgolj na ravni pavšalnih zatrjevanj, saj pritožnik ne pove, za katere pomanjkljivosti glede forme je šlo. Na takšne nekonkretizirane navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

15Pritožniki imajo prav, da modificiran obtožni predlog ni bil podpisan, vendar je iz okoliščin, da je modificiran obtožni predlog na glavni obravnavi dne 24. 1. 2023 vložila višja državna tožilka J. J. pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici in ga v nadaljevanju tudi zastopala, nedvoumno razvidno, da za sodišče prve stopnje ni bilo nikoli sporno, da je modificiran obtožni predlog vložil upravičeni tožilec. Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker ob navedenih okoliščinah ni bilo sporno, da je bil modificiran obtožni predlog vložen po upravičenem tožilcu, pritožbeni očitek ni utemeljen.

16Pritožniki nimajo prav, ko trdijo, da je bila obdolžencema kršena pravica do izjave, ker se do modificiranega obtožnega predloga z dne 24. 1. 2023 nista imela možnosti izjasniti. Obdolžencema je bila namreč z vročitvijo modificiranega obtožnega predloga na naroku za glavno obravnavo dne 24. 1. 2023 dana možnost, da se izjavita o modifikaciji obtožbe, pripomb pa ne takrat ne na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24. 8. 2023 nista imela.

17S tem, ko je državna tožilka spremenila pravno opredelitev dejanja iz prvotnega obtožnega predloga tako, da je, upoštevajoč po vložitvi obtožnega predloga oblikovano sodno prakso, da ima kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, namesto 14 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in 3 kaznivih dejanj po drugem odstavku 196. člena KZ-1 očitala eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem v zvezi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, kar pomeni, da zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo (za kazniva dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 po prvotnem obtožnem predlogu je kazenski pregon zastaral že pred spremembo pravne opredelitve), ni bilo kršeno načelo poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS in drugačen pogled zagovornika obdolženega B. B. na to situacijo predstavlja zgolj njegovo lastno subjektivno stališče.

18Zagovorniki obdolženega A. A. očitajo, da je bil prvotni obtožni predlog nepopoln, kar je obdolžencu onemogočalo ustrezno obrambno v postopku. Že sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu obtožnega predloga ugotovilo, da v opisu kaznivega dejanja niso določno opredeljena neizplačila (ali gre za morebitno neizplačilo nadur, razlik v plači, plače, za katere mesece, regresa itd.) in niso predloženi dokazi, zato je tožilstvo pozvalo k dopolnitvi obtožnega predloga, vendar tožilstvo obtožnega predloga v tem delu ni v ničemer dopolnilo. Sodišče je nato ponovno pozvalo tožilstvo k dopolnitvi, kar pa je nezakonito, saj lahko sodišče pred pričetkom glavne obravnave le enkrat pošlje obtožni predlog v popravo. Tožilstvo postavljenega roka za dopolnitev niti prvič niti drugič ni upoštevalo, zato bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dejansko zbiralo dokaze, ki bi utemeljevali obtožbeni očitek, namesto da bi z dokazi preverjalo, ali obtožbeni očitek dejansko drži.

19Po oceni pritožbenega sodišča je bilo v prvotni obtožbi dovolj določno opredeljeno, za katera neizplačila gre in njihovo obdobje, ter so bili za to predloženi ustrezni dokazi, s čimer je bila obdolžencu omogočena tudi ustrezna obramba. Na procesno odvečnem in s tem napačnem ravnanju sodišča, ki je tožilstvo pozivalo k dopolnitvi obtožnega predloga, ni mogoče graditi očitkov, kot jih gradi pritožba.

20Zagovorniki obdolženega A. A. kot nedovoljene dokaze uveljavljajo bančne izpiske Sparkasse d.d. za obdobje od 1. 10. 2012 do 23. 7. 2013 ter od 1. 7. 2013 do 12. 11. 2013, bančne izpiske Banke Vipa d.d. za obdobje od 1. 10. 2012 do 23. 7. 2013 ter za obdobje od 24. 7. 2013 do 14. 10. 2013, izpiske knjigovodske kartice VBS Leasing d.o.o. , Porsche leasing d.o.o., in Sparkassen Leasing d.o.o., ker je FURS do teh podatkov prišel brez odredbe sodišča z zlorabo 39. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), saj navedeni podatki niso bili pridobljeni za potrebe pobiranja davkov in prispevkov niti za potrebe davčno-inšpekcijskih postopkov, ki so se vodili zoper družbo A. d.o.o., ampak za potrebe sestave kazenske ovadbe, torej v postopku, v katerem do teh podatkov ni upravičen, oz. so bili navedeni podatki pridobljeni nezakonito.

21Na nesprejemljivost tega stališča je argumentirano opozorilo že sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davčno-inšpekcijski postopki niso tekli samo za namen kasnejšega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, ampak so bili primarno namenjeni nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Zato dokazi, zbrani v davčno-inšpekcijskih postopkih, niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je uporaba teh dokazov v kazenskem postopku dopustna. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

22Res je, kot navajajo zagovorniki obdolženega A. A., da sodišče prve stopnje o pridobivanju podatkov o prometu na transakcijskih računih oškodovancev ni obvestilo strank, vendar pa ta relativna kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

23Zagovorniki obdolženega B. B. trdijo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo s tem, ko je tega obdolženca spoznalo za krivega neplačila prispevkov za socialno varnost tudi za obdobje po 6. 3. 2014, ko ni bil več formalni direktor družbe A. d.o.o., pri čemer iz obtožnega akta ne izhaja niti, da je bil ta obdolženec po 6. 3. 2014 dejanski direktor družbe.

24Pritožbeno sodišče odgovarja, da so očitki, naslovljeni na oba obdolženca, v obtožnem predlogu in izpodbijani sodbi identični. Zato po vsebini uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

25Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Kot je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, so v izreku sodbe določno opredeljena obdobja, za katera niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer skupni znesek neplačanih prispevkov ni bistven element obravnavanega kaznivega dejanja. Iz izreka izpodbijane sodbe tudi določno izhaja, katera obdobja dela se posameznim delavcem ne upoštevajo v izračun pokojninske osnove.

26Pritožbenim navedbam v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč v celoti sprejema razloge v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega A. A. je skrbno ocenilo ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje ter je zanj podana tudi njuna krivda, kar je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi (točke 13-16 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse bistvene pritožbene navedbe pritožnikov in nanje pravilno in argumentirano odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

27Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano ugotovilo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je obdolženi A. A. tudi v obdobju, ko še ni bil formalni direktor družbe A. d.o.o., vodil posle družbe skupaj z B.B. in da je imel status osebe, ki je dejansko opravljala funkcijo direktorja. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da ni bil pooblaščen za poslovanje s sredstvi na TRR družbe (za to je bil edini pooblaščen B. B.), tega ne more spremeniti.

28Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentirani prvostopenjski presoji (točke 14-16 obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta se obdolženca kot direktorja podjetja zavestno in hote odločila, da njuno podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer sta oškodovance prikrajšala za pravice, ki jim pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, drugačna pritožbena subjektivna ocena izvedenih dokazov ne koristi, da je podjetje obdolžencev v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovancev lahko izpolnilo, vendar sta obdolženca dala prednost drugim obveznostim družbe. Njuna skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ju njune kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa.

29Pravilna je tudi prvostopenjska presoja obrambnih navedb o pričakovanem pobotu, namreč da je davčna uprava družbi nepravilno odtegnila denarna sredstva in ni vrnila preveč plačanega DDV-ja, iz katerega bi lahko bili plačani prispevki, kot sta obdolženca pričakovala (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ter navedenemu ni kaj dodati.

30Na pritožbene navedbe, da v pravnem smislu ni mogoče govoriti o povezanosti družbe A. d.o.o. z družbama B. d.o.o. in C. d.o.o., pritožbeno sodišče odgovarja, da je za presojo obravnavane zadeve bistveno, da so bila izvedena plačila tema družbama s strani družbe A. d.o.o., kot to ugotavlja tudi izvedenka finančne stroke v svojem mnenju.

31Zagovorniki obdolženega A. A. navajajo, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od kvalificiranih oblik kaznivega dejanja iz drugega odstavka 196. člena KZ-1 in da je sodišče prve stopnje obrazložilo le temeljno obliko kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1. Gre torej za vprašanje pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in s tem povezano vprašanje zastaranja kazenskega pregona.

32Predmet presoje pritožbenega sodišča je kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času od leta 2009 do 31. 5. 2014, kar je v času veljavnosti Kazenskega zakonika z vključeno novelo B (KZ-1B), in razlaga takratnega drugega odstavka 196. člena KZ-1. Ta je določal odgovornost za hujšo posledico v primeru, če so iz temeljne oblike kaznivega dejanja nastale naslednje posledice: nezakonito prenehanje delovnega razmerja; neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač; ali izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Novela KZ-1E (ki se uporablja od 2. 7. 2017) je takšno inkriminacijo drugega odstavka 196. člena črtala in določila drugačni kvalifikatorni okoliščini za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja, in sicer da so z dejanjem kršene pravice najmanj dvajsetih delavcev ali da so enemu ali več delavcem kršene pravice v obdobju najmanj dveh let, za kar sta predpisani kazen do pet let zapora in denarna kazen. Po uveljavitvi novele KZ-1E se ravnanja, ki privedejo do zgoraj navedenih treh posledic, opredelijo po (prav tako noveliranem) prvem odstavku 196. člena KZ-1, kar pa za storilca ni ugodneje; z novelo KZ-1E sta bili namreč za kaznivo dejanje po prvem odstavku predpisani kazen do treh let zapora in denarna kazen (za kaznivo dejanje po takratnem drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen do treh let zapora).

33Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, sta bila obdolženca kot direktorja družbe A. d.o.o. obsojena zaradi izpolnitve dveh (alternativnih) zakonskih znakov iz drugega odstavka 196. člena KZ-1B, in sicer da je dejanje imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, in neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač.

34Kazenskopravni očitek obdolžencema je, da kot direktorja družbe A. d.o.o. nista poskrbela za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer sta delavcem omejila pravico do bruto plače, dejanje pa je imelo za posledico tudi izgubo pravic, ki izvira iz neplačanih prispevkov, in sicer sta z neplačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavce prikrajšala za pravico, da bi se jim obdobje dela na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2 upoštevalo v izračun pokojninske osnove.

35V primeru obračunanih in neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ko naj bi šlo po stališču sodišča prve stopnje za izgubo pravice, da se delavcem plača iz tega obdobja upošteva v izračunu pokojninske osnove, je, kot pravilno izpostavlja pritožba, Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 zavzelo stališče, da ne gre za kvalificirano, pač pa za temeljno obliko kaznivega dejanja oziroma za izpolnitev zakonskega znaka "omejitev pravice" iz prvega odstavka 196. člena KZ-1B. Če je delavec zaradi neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da bi se mu plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove, to torej ni izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izguba pravice pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo. Z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem se po ZPIZ-2 delavcem zagotavljajo pravice do pokojnine (starostne, predčasne, invalidske, vdovske in dela vdovske pokojnine ter pravica do družinske in delne pokojnine), pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (3. člen ZPIZ-2). Pritožnik ima prav, da iz opisa kaznivega dejanja, ki sta ga bila obsojena obdolženca, ne izhaja, da bi bili delavci, navedeni v izreku, vsaj začasno ob katero od primeroma naštetih pravic, in da je sodišče tudi v obrazložitvi sodbe navedlo le razloge za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B. V izreku izpodbijane sodbe pa je opisana prepovedana posledica v obliki prikrajšanja oziroma omejitve delavčevih temeljnih pravic iz delovnega razmerja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B.

36Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da gre pri ravnanju obdolžencev za zaporedno neplačilo prispevkov za socialno varnost, torej za prikrajšanje delavcev za tisti del plače, s katerim ne morejo prosto razpolagati, ker ga zanje organom socialnega zavarovanja plača delodajalec. Sodišče prve stopnje je presodilo, da neplačilo prispevkov za socialno varnost pomeni omejitev pravice do bruto plače, in ker je bilo obdobje teh neplačil pri nekaterih od delavcev (iz izreka sodbe je jasno razvidno, za katere delavce gre in kako dolgo je trajalo neplačevanje prispevkov) daljše od treh mesecev, naj bi bila podana kvalificirana posledica v obliki neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač. Takšno materialnopravno stališče je zmotno, kot to utemeljeno navajajo tudi pritožniki. V temeljni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B je kot objekt varstva zajeta delavčeva bruto plača, medtem ko se kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1B nanaša na del plače, ki se izplača delavcu in s katerim lahko sam razpolaga¹. V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek "le" neplačila prispevkov za socialno varnost, pač pa se očita tudi neizplačilo treh zaporednih neto plač oškodovancema D. D. in R. R., zato je izpolnjen zakonski znak neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač po drugem odstavku 196. člena KZ-1B.

37Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obdolženca kršila pravice najmanj dvajsetih delavcev, zato njuno ravnanje pomeni tudi izpolnitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku sedaj veljavnega 196. člena KZ-1, ki pa, kot je bilo pojasnjeno, za storilca glede na predpisano kazen ni milejši od takratnega drugega odstavka 196. člena KZ-1.

38Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih tako opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v tem primeru po drugem odstavku 196. člena v času storitve veljavnega KZ-1. Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja iz okoliščin, da je bilo dejanje storjeno zoper delavce iste družbe, da gre za visoko frekvenco izvršitvenih dejanj in časovno povezanost, izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja obdolžencev, tako da bi delitev posameznih njunih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.

39V primeru kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost, začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti, v tem primeru dne 24. 5. 2014. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje kazenskega pregona tako nastopi 24. 5. 2024 oziroma ob upoštevanju zadržanja zastaranja po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ še 64 dni kasneje.

40Zagovorniki obdolženega A. A. ne morejo uspeti, ko izpodbijajo temu obdolžencu določeno kazen v okviru pogojne obsodbe. Tudi v tem delu pritožbe smiselno trdijo, da ta obdolženec v družbi ni imel nobenega statusa, dokler ni postal njen formalni direktor, vendar je, kot rečeno, to trditev sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe to tudi prepričljivo obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo časovno oddaljenost kaznivega dejanja in obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost. Zatrjevane okoliščine, da nobeden od oškodovancev ni sprožil pravdnega postopka na plačilo in ni prijavil terjatve v stečajnem postopku nad družbo, niso take okoliščine, da bi lahko vplivale na odmero kazni obdolžencu v korist. Trditve, da je obdolženec zagotovil, da so delavci prejeli vsa plačila, ter nekaterim celo omogočil, da so se prezaposlili v novi družbi, nimajo podlage v podatkih spisa. V ostalem pritožniki zgolj posplošeno zatrjujejo odstop kazenske sankcije od ustaljene sodbe prakse. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje v okviru primerno izrečene pogojne obsodbe določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato v odločbo o kazenski sankciji glede tega obdolženca ni treba poseči.

41Čeprav zagovornik obdolženega B. B. ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, izrečene temu obdolžencu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, zato je izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo in določeno preizkusno dobo primerna. To je prepričljivo obrazložilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da za poseg v odločbo o kazenski sankciji glede tega obdolženca ni potrebe.

42Odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pravilna, gole pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega A. A., da so premoženjskopravni zahtevki neizkazani, v nasprotju z izvedenimi dokazi ter so izpovedbe oškodovancev neskladne z njihovimi prijavami oškodovanja, je ne morejo izpodbiti.

43Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

44Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbe obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov ter zagovornika obdolženega B. B. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

45Ker pritožbe niso bile uspešne, sta obdolženca v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, vsak v znesku 348,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020.