VSL Sklep III Cp 512/2024

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi in se plačilni nalog P 53/2021 z dne 19. 1. 2024 razveljavi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 19. 1. 2024.

2Tožeča stranka zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo zaradi absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve procesnega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti glede višine sodne takse, ker sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je bila pritožnica oproščena plačila sodne takse v skupni višini 2.355,00 EUR. Sodišče tudi ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, ker bi moralo upoštevati drugi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodna taksa tako predstavlja strošek tožene in ne tožeče stranke, kot to zmotno argumentira sodišče prve stopnje. Nenazadnje bi moralo sodišče upoštevati, da je tudi na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tožeča stranka dolžna plačati le sorazmerni del sodne takse in ne celotnega zneska. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog ugodi in plačilni nalog razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

434.a člen ZST-1 določa, da je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ugovor tožeče stranke zoper izdani plačilni nalog z dne 19. 1. 2024 za plačilo sodne takse po tarifni številki 1112 ZST-1 v znesku 785,00 EUR neutemeljen. Odločitev sodišča temelji na četrtem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse.

5Pravdni stranki sta med postopkom sklenili sodno poravnavo. V sodni poravnavi se glede stroškov postopka nista dogovorili, zato krije vsaka stranka svoje stroške (prvi odstavek 159. člena ZPP). Tožeča stranka je bila oproščena plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem, vendar glede na sklenitev sodne poravnave med strankama ni mogoče šteti, da je v postopku uspela v celoti, zato ni izpolnjen pogoj za prevalitev taksne obveznosti, kot to navaja pritožnica.¹ 15. člen ZST-1 v drugem odstavku določa kot pogoj za prevalitev taksne obveznosti na nasprotno stranko celoten uspeh taksno oproščene stranke, položaj delnega uspeha taksno oproščene stranke pa je ob pogoju pridobitve premoženja urejen v četrtem odstavku citiranega člena.

6Naknadna obveznost plačila sodne takse je tako možna, če se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji kot tako sedaj omogoča plačilo sodne takse brez ogrožanja njenega preživljanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka na podlagi sodne poravnave prejela znesek 13.000,00 EUR, zato je upoštevajoč tar. št. 1112 ZST-1 dolžna plačati 1/3 celotne sodne takse, to je znesek 785,00 EUR. Pritožnica navedenim ugotovitvam o naknadni zmožnosti plačila ne oporeka, opozarja pa, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi česa naj bi skupni znesek sodnih taks znašal 2.355,00 EUR.

7Sodišče prve stopnje je sodno takso za tožbo oziroma dopolnitev tožbe odmerilo za vsak postavljeni zahtevek samostojno. V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Tako je v 41. členu ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST- 1 določeno, da je za zahtevke, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, za odmero sodne takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov. Tožeča stranka je s tožbo postavila zahtevek na plačilo 23.500,00 EUR iz naslova skupnega premoženja. Kasneje je svoj zahtevek dopolnila z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja, kjer je skupno vrednost spornega predmeta označila na 47.000,00 EUR in ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju z vrednostjo spornega predmeta 23.500,00 EUR.² Medsebojna povezanost naknadno postavljenih zahtevkov po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje njuno enotno vrednostno opredelitev. Osnova za odmero sodne takse je zato seštevek vrednosti v znesku 70.500,00 EUR, zato po tar. št. 1111 ZST-1 sodna taksa zanju znaša 1.449,00 EUR. Skupaj s sodno takso za prvi postavljeni zahtevek na plačilo tako sodna taksa za tožbo oziroma dopolnitev tožbe, ki je strošek postopka tožeče stranke (3. člen ZST-1), znaša 2.124,00 EUR oziroma 1/3, ki jo je po tar. št. 1112 ZST-1 dolžna v celoti plačati pritožnica, 708,00 EUR.

8Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri sodne takse, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi in se plačilni nalog z dne 19. 1. 2024 razveljavi (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku izdati nov plačilni nalog za novo določeno višino sodne takse, ki bo sestavni del tega sklepa (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

¹ Tako VSL Sklep I Cp 1245/2020 z dne 22. 7. 2020 in VSL Sklep II Cp 2129/2018 z dne 25. 10. 2018.
² Po drugem odstavku 44. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 je pri zahtevkih, ki se ne nanašajo na denarne znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi.