15. člen ZST-1

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Vloge strank je treba presojati po njihovi vsebini in ne po naslovu. Upoštevaje to pravilo in pravilno uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo, naslovljeno kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, glede na njeno vsebino in čas njene vložitve šteti kot pravočasno pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ne pa kot nov (nedovoljen) predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Sodišče prve stopnje je spregledalo peti odstavek 15. člena ZST-1, ki določa, da sodišče naloži plačilo takse iz četrtega odstavka tega člena s plačilnim nalogom. Ta določba je odpravila dilemo, ki se je pojavljala v praksi sodišč glede vprašanja, na kakšen način naloži sodišče v plačilo sodne takse po 15. členu ZST-1. Pred uveljavitvijo novele ZST-1D, ki se uporablja od 12. 2. 2022 dalje, je bilo t. i. naknadno plačilo sodne takse po četrtem odstavku 15. člena mogoče naložiti tako s plačilnim nalogom kot sklepom.

Drugi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, a to velja le za primere, ko takse oproščena stranka sodne takse ne plača. Če pa se zgodi, da je takse oproščena stranka sodno takso plačala, določbe ni mogoče uporabiti, saj bi sicer lahko prišli v situacijo, ko bi tožnik, ki je bil oproščen plačila, sodno takso plačal, to isto sodno takso pa bi potem lahko terjali še od tožene stranke. Smisel določbe 15. člena ZST-1 ni v tem, da se takse oproščenega tožnika, ki ga je sodišče kljub temu pozvalo, da takso plača in jo je tudi dejansko plačal, kaznuje s tem, da bo ne glede na uspeh v postopku nosil celoten strošek sodne takse, ampak v tem, da država, kljub tožnikovi taksni oprostitvi, dobi plačano sodno takso, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku. Zato je treba postopati življenjsko in, v primeru, da je takse oproščena stranka le-to plačala, obravnavati situacijo, kot da ni bilo taksne oprostitve, kot je naredilo tudi sodišče prve stopnje.

Pri odmeri in plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 gre za specifičen položaj, saj za tožnico, ki je bila oproščena plačila sodne takse, taksna oprostitev še vedno velja. Pri tem strogo gledano niti ne gre za plačilo taksne obveznosti (te namreč ni več), temveč za plačilo stroškov postopka. Stranka tako ne more ponovno predlagati taksne oprostitve, temveč je njeno pravno sredstvo zoper s plačilnim nalogom naloženo sodno takso ugovor.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec zavezanec za plačilo takse za postopek o pritožbi, ker je tožnica z njo uspela. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznega procesnega dejanja (uspeh v pritožbenem postopku). V sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali določba drugega odstavka 15. člena ZST-1 velja tudi za primer, ko se postopek zaključi s sodno poravnavo. Dilema je povezana z vprašanjem, ali je v primeru sklenitve sodne poravnave, ki je izraz volje strank, sploh mogoče govoriti o uspehu. Predmet sodne poravnave ni nujno enak predmetu zahtevka (lahko je širši). Poravnava lahko obsega poleg tožbenega zahtevka tudi ureditev drugih spornih vprašanj (z omejitvijo, da so predmet poravnave pravice in zahtevki, s katerimi se lahko razpolaga). Če v takšni sodni poravnavi ni določbe o tem, kako naj se uspeh vrednoti, deleža uspeha (za potrebe prevalitve taksne obveznosti) ni mogoče določiti.

Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka, v katerem velja razpravno načelo, preiskovalno načelo pa je izjema. Taksna oprostitev (v ta okvir sodi tudi odloženo ali obročno plačilo takse) predstavlja izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, zato je trditveno (in dokazno) breme o izpolnjevanju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlagatelju. Tožnik ni podal trditev, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo v primeru plačila sodne takse za pritožbeni postopek (v višini 183,60 EUR) ogroženo njegovo preživljanje (in/ali preživljanje njegovih družinskih članov). Ni nepomemben podatek, da tožnik ni predlagal oprostitve glede takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 5.865 EUR (to takso je na podlagi izdanega plačilnega naloga tudi plačal).

Taksne oprostitve in taksne olajšave pri odločanju o prevalitvi taksne obveznosti na nasprotno stranko ni mogoče enačiti. Zakon namreč izrecno predpisuje, da nasprotnik stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, ni dolžan plačati taks le v primeru, če je sam oproščen plačila taks - torej ne tudi v primeru, ko je upravičen zgolj do obročnega plačila sodne takse. Lahko pa toženec v roku za plačilo naložene sodne takse, ki se mu še ni iztekel, še vedno vloži predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks.

Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka (tretji odstavek 1. člena ZST-1), v katerem velja razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), preiskovalno načelo pa je izjema. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.

Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in z njimi povezane preživninske obveznosti).

Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.

Namen oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, pa mora ta del takse na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 plačati.

Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča zgolj na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.

Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Tudi v primeru, ko je stranki naloženo plačilo sodne takse naknadno, zaradi delnega uspeha v postopku in kasneje pridobljenega (dodatnega) premoženja, ni razloga v določbah ZST-1, ki bi stranki preprečeval obročno plačilo sodne takse. Četrti odstavek 15. člena ZST-1 zgolj določa, da stranka v primeru delnega uspeha, ta del takse mora plačati. Tudi obročno plačilo sodne takse pa pomeni plačilo takse.

Tarifna številka 1112 ZST-1 posebej ureja situacije, ko se postopek konča z umikom tožbe, sodbe na podlagi pripoznave/odpovedi in s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tem niti ni bistveno, ali je v sodni poravnavi zajeta tudi odločitev o podrejenem zahtevku ali ne, ključno je, da je tovrstna procesna situacija v zakonu posebej urejena. Skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je v postopku delno uspela in pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če plačila ne bi bila oproščena - ta del takse plačati. Sodišče je tožnici zato upravičeno naložilo plačilo tretjine celotne taksne obveznosti. V primeru, da plačila sodnih taks ne bi bila oproščena, bi ji v konkretni procesni situaciji na podlagi tarifne številke 1112 ZST-1 pripadalo vračilo dveh tretjin (plačane) sodne takse.

V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Tako je v 41. členu ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST- 1 določeno, da je za zahtevke, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, za odmero sodne takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov. Tožeča stranka je s tožbo postavila zahtevek na plačilo 23.500,00 EUR iz naslova skupnega premoženja. Kasneje je svoj zahtevek dopolnila z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja, kjer je skupno vrednost spornega predmeta označila na 47.000,00 EUR in ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju z vrednostjo spornega predmeta 23.500,00 EUR. Medsebojna povezanost naknadno postavljenih zahtevkov po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje njuno enotno vrednostno opredelitev.

Sodišče lahko plačilo sodne takse odloži tudi za daljše obdobje (kot 24 mesecev), če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Ker sta se stranki v sodni poravnavi dogovorili še za dodaten rok 3 mesecev po 1. 7. 2026, v katerem bi lahko dogovorili pogoje in način prodaje, so po presoji pritožbenega sodišča podani pogoji (izjemne okoliščine) za določitev daljšega obdobja odloga plačila sodne takse, in sicer do 31. 12. 2026.

Bistveno pri institutu oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse (četrti odstavek 15. člena ZST-1). V takšnem primeru stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks zaradi svojega premoženjskega stanja, s plačilom ne bi bila za nič prikrajšana. Zato ji sodišče prve stopnje po pridobitvi premoženja naloži plačilo sodne takse. Tožnica, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, je v postopku uspela s svojim denarnim zahtevkom v višini 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji ga je dolžna plačati tožena stranka. Ta ji je dolžna plačati tudi stroške postopka vključno s sodno takso, odmerjeno v višini 1.005,00 EUR. Sodišče prve stopnje bo torej moralo ugotoviti, ali je tožnica premoženje, iz katerega bo lahko plačala sodno takso, tudi dejansko že pridobila, in ji naložiti plačilo sodne takse.