159. člen ZPP

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Pravno podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 159. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če se pravda končna s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno, vsaka stranka krije svoje stroške. Upoštevaje, da se v sodni poravnavi tožnik in toženka nista dogovorila za plačilo stroškov, tožnik do (višjih) stroškov ni upravičen.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 10. 6. 2024. Stranki se v zunajsodni poravnavi glede stroškov postopka sicer lahko dogovorita drugače, kot to določa ZPP. Vendar pa navedeni Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nikjer ne omenja dogovora pravdnih strank glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Določila 8. člena Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki določa, da s tem Sporazumom stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, razen obveznosti iz 4. do 7. člena tega Sporazuma) ni mogoče razlagati na način, da se je toženka odpovedala zahtevku za povračilo stroškov tega sodnega postopka, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Nenazadnje že 5. člen tega Sporazuma (med drugim) določa, da je javni uslužbenec (tožnik) dolžan poravnati morebitne finančne in druge obveznosti, ki jih ima do delodajalca (toženke). Poleg tega pa so toženki stroški postopka, ki ji jih je z izpodbijanim sklepom priznalo sodišče prve stopnje (stroški

V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Tako je v 41. členu ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST- 1 določeno, da je za zahtevke, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, za odmero sodne takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov. Tožeča stranka je s tožbo postavila zahtevek na plačilo 23.500,00 EUR iz naslova skupnega premoženja. Kasneje je svoj zahtevek dopolnila z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja, kjer je skupno vrednost spornega predmeta označila na 47.000,00 EUR in ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju z vrednostjo spornega predmeta 23.500,00 EUR. Medsebojna povezanost naknadno postavljenih zahtevkov po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje njuno enotno vrednostno opredelitev.

Tožnik je sporočil sodišču, da glede na sodno poravnavo, ki jo je 24. 4. 2023 sklenil s tožencem, umika pritožbo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo izjavo vzelo na znanje s tem sklepom. O pritožbi ni odločalo, ker za pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa po umiku pritožbe ni več procesnih pogojev (drugi odstavek 334. člena ZPP).

V primerih sklenitve sodne poravnave je vprašanje stroškov odvisno od dogovora. Če se udeleženca v poravnavi o tem ne sporazumeta, nosita vsak svoje pritožbene stroške.

Prvi odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače določeno. Pravdni stranki se s poravnavo o pravdnih stroških nista dogovorili, predlagali sta, da sodišče v tem postopku s sklepom odloči o stroških postopka. Pri tem pa se nista dogovorili, da naj sodišče odloči o stroških postopka v skladu z uspehom pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v izpodbijanem sklepu odločilo o pravdnih stroških v skladu z uspehom pravdnih strank.

S sodno poravnavo sta pravdni stranki dosegli dogovor o pravdnih stroških - soglašali sta, da o njih odloči prvo sodišče. Napačna je zato ugotovitev prvega sodišča, da okoliščine primera ustrezajo določbi prvega odstavka 159. člena ZPP.

Skladno s prvim odstavkom 159. člena ZPP krije vsaka stranka svoje stroške, če v sklenjeni sodni poravnavi ni drugače dogovorjeno. V točki 3 sodne poravnave z dne 25. 10. 2021 je zapisan dogovor pravdnih strank, da bo o stroških odločilo sodišče s posebnim sklepom in obe stranki sta ob tem priglasili stroške postopka. Glede na te okoliščine je zaključek izpodbijanega sklepa, da do dogovora strank glede stroškov postopka pri sklenitvi sodne poravnave ni prišlo, zmoten. Točke 3 sodne poravnave ni mogoče razumeti drugače, kot da sta se pravdni stranki dogovorili, da odločitev o stroških pravdnega postopka prepustita sodišču. V takem primeru sodišče pri denarnih zahtevkih odloči po določilih 154. člena ZPP.

Določba prvega odstavka 159. člena ZPP ne zahteva, da mora biti sodna poravnava sklenjena pred slovenskim sodiščem in ne ločuje med sodno poravnavo, sklenjeno pred tujimi sodišči oziroma poravnavo sklenjeno pred našimi sodišči. Nanaša se lahko torej na katerokoli sodno poravnavo, ki izpolnjuje predpostavke po zakonodaji države pred sodiščem katere je bila sklenjena.

15. člen ZST-1 v drugem odstavku določa kot pogoj za prevalitev taksne obveznosti (celoten) uspeh stranke, zato mora za prevalitev sodnih taks stranka v postopku uspeti v celoti. Četrti odstavek citiranega določila pa nalaga taksno obveznost stranki, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku delno uspela ter je na podlagi izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. 15. člen ZST-1 tako v drugem odstavku ureja položaj (celotnega) uspeha taksno oproščene stranke, v četrtem odstavku pa položaj delnega uspeha taksno oproščene stranke (ob pogoju pridobitve premoženja).

Glede zahtevka, glede katerega se stranki nista poravnali, in je sodišče o njem odločilo s sodbo, je o stroških treba odločiti glede na uspeh.

Postopek delitve solastnine ni postopek, ki bi se vodil izključno v interesu nekaterih udeležencev v smislu tretjega odstavka 40. člena ZNP-1. Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo sodišče v pravnih poukih in vabilih stranke opozarjati na vse stroškovne vidike postopkov.

V sklenjeni sodni poravnavi dogovora o stroških predmetnega postopka ni bilo, zaradi česar je potrebno dati prednost določilu 159. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru prvega toženca zoper plačilni nalog z dne 25. 3. 2019 ugodilo in plačilni nalog v tem delu razveljavilo.

V predmetnem postopku je sodišče o delu tožbenega zahtevka odločilo s sodbo, o delu tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa je bila sklenjena sodna poravnava. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je torej zaključil s sodno poravnavo. Ker sta se pravdni stranki dogovorili, da naj sodišče sodišče odloči o stroških postopka upoštevaje končni uspeh v pravdi, je potrebno o stroških celotnega postopka sprejeti enotno odločitev.

Ker na podlagi določb sodne poravnave ni moč sklepati, da je tožnica v pravdi uspela, na tožena na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ni moč prevaliti plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi stranki izrazili voljo z namenom, da bo strošek sodne takse, ki bi ga bila sicer dolžna kriti tožnica, kril toženec.

V sodni poravnavi doseženi dogovor o stroškovnih posledicah spora ne more dati tudi podlage za presojanje končnega uspeha strank. Odmera in priznanje potrebnih stroškov postopka po merilu uspeha se kot dopolnilni kriterij uporablja (le) takrat, kadar pravdni stranki v sodni poravnavi odmero pravdnih stroškov prepustita sodišču. Sodna poravnava sklenjena v tem postopku pa takšnega dogovora ne vsebuje, zato posledično ni pomembno, v kakšnem obsegu je tožeči stranki uspelo uveljaviti njene zahtevke, ki so bili predmet obravnavanja. Stranki sta se dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka, torej sta se sporazumeli, da obveznosti iz naslova povrnitve stroškov postopka druga do druge nimata. Sodna taksa spada med stroške postopka in bi jo bila ob vložitvi tožbe dolžna kriti tožeča stranka. Slednja je oproščena plačila takse na podlagi zakona, zato bi jo morala plačati tožena stranka, a le ob zaključku, da je tožeča stranka v postopku tudi uspela. Ker zaradi narave sodne poravnave njenega uspeha ni mogoče ovrednotiti, po presoji pritožbenega sodišča v določbah ZST-1 ni podlage, po kateri bi se lahko plačilo sodne takse prevalilo na toženo stranko.

Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezanca, bodisi na povečane ali zmanjšane potrebe na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. Sklepanje na spremenjenost je mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnji odločbi, s katero je bila preživnina določena, spremenjena oziroma dogovorjena. Pozneje spremenjene okoliščine so torej nujni pogoj, da sodišče znova pretrese razmerje med odločilnimi dejavniki za določitev preživninskega zneska, kar pa ne pomeni, da imajo spremenjene okoliščine vselej za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku. Otroški dodatek je namenjen otroku in ne znižanju preživninske obveznosti preživninskega zavezanca. Je oblika denarne socialne pomoči, s katero se zadovoljujejo tiste potrebe mladoletnega otroka, ki jih roditelja zaradi skromnejših finančnih zmožnosti ne moreta zadovoljiti. Preživljanje mladoletnega otroka je primarna dolžnost staršev, zato je pravno nepomembno kakšne dohodke ima partner preživninske zavezanke.

Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi tudi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to pomeni, da pravdni stranki nista dosegli drugačnega dogovora o pravdnih stroških in sta sledili določbi prvega odstavka 159. člena ZPP. S tem sta posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 in toženec na podlagi drugega odstavka tega člena. Toženčeva obveznost plačila polovice sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (1/2 od 2.322 EUR ob vrednosti spornega predmeta 150.000 EUR) ima podlago v drugem odstavku ob hkratnem upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Določba drugega odstavka tega člena namreč določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Uspeh oproščene stranke je lahko delen ali popoln, kar ob jezikovni in namenski razlagi določbe pomeni, da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostank

Ker pritožnica ni bila stranka poravnave, je njena določila o stroških postopka ne zavezujejo.