20. člen ZST-1

Zahtevek za znižanje kupnine je treba oblikovati tako, da se najprej postavi oblikovalni zahtevek, s katerim se zahteva znižanje pogodbene cene, in nato hkrati dajatveni zahtevek za vračilo oz. plačilo tistega dela kupnine, ki temelji na predhodno uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku. V takšnih procesnih situacijah, tako kot v primerih postavitve vmesnih ugotovitvenih zahtevkov, oblikovalni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za odmero sodne takse, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.

Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, da uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali zoper več tožencev, določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Vrhovno sodišče je že potrdilo, da se v takem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse. V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov več tožnikov, ki temeljijo na različnih pravnih in dejanskih podlagah zoper različni toženki. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru, kot že navedeno, določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Če tožeča stranka postavi tudi podrejeni zahtevek, se zanj na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 plača tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Šele ko bo tožeča stranka spremenila tožbo in ko bo jasno, kdo je toženka v predmetnem postopku, t

Omenjena odločba ustavnega sodišča in novela ZST-1D določata zgolj najvišjo vrednost spornega predmeta, ne pa tudi skupno določeno najvišjo sodno takso za postopek pred sodiščem, ki ga lahko plača stranka. ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse v posameznem postopku (ko gre za več različnih zahtevkov ali predlogov, katerih vrednost se ne sešteva).

V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Tako je v 41. členu ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST- 1 določeno, da je za zahtevke, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, za odmero sodne takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov. Tožeča stranka je s tožbo postavila zahtevek na plačilo 23.500,00 EUR iz naslova skupnega premoženja. Kasneje je svoj zahtevek dopolnila z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja, kjer je skupno vrednost spornega predmeta označila na 47.000,00 EUR in ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju z vrednostjo spornega predmeta 23.500,00 EUR. Medsebojna povezanost naknadno postavljenih zahtevkov po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje njuno enotno vrednostno opredelitev.

Drugo in tretje tožnica nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da je prva tožnica dolžna plačati sporno sodno takso. Plačilni nalog za plačilo te takse je bil namreč izdan izključno prvi tožnici.

Če se s pravnim sredstvom odločba izpodbija le delno, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. Za obravnavani primer to pomeni, da je relevantna vrednost izpodbijanega nedenarnega dela zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje s sodbo v celoti ugodilo in vrednost dosojenega dela denarnega zahtevka.

Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora - na takšno oceno pa se nato vežejo določene procesne posledice. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP. Iz (razširjenega) tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, ampak vrednost spornega predmeta - realna ocena ekonomskega pomena spora. Iz postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nedvomno lahko sklepalo, da je ekonomski pomen spora (oz. razširjenega zahtevka) tak, kot je višina terjatve, o kateri naj sodišče (poleg ostalega premoženja) odloči.

Ker imajo zahtevki tožnika, glede katerih ta izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in za katere je sodišče odmerilo sodno takso, različno dejansko, predvsem pa pravno podlago (prvi ima podlago v 512. členu OZ, drugi pa v 243. členu ZZK-1), je v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, za odmero takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov.

Za odmero takse ni odločilno, da se vodi en enoten postopek, kot trdi pritožba, temveč da tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljajo pet različnih zahtevkov - štiri zahtevke glede izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige, ki ga vsak uveljavlja za svojo lastniško garažo, in zahtevek glede izbrisne tožbe za pripadajoče zemljišče k stavbi. Zahtevki torej nimajo iste dejanske in pravne podlage. V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Ker je v 41. členu ZPP določeno, da se določi pristojnost sodišča po seštevku vrednosti vseh zahtevkov le, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, sicer pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, uporaba 20. člena ZST-1 ne pride v poštev.

Tožniki so t. i. navadni sosporniki. V takem primeru je treba sodno takso za predlog za dopustitev revizije odmeriti vsakemu tožniku posebej, in sicer glede na vrednost njegovega zahtevka. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse.

Če se s pravnim sredstvom odločba izpodbija le deloma, kot v konkretnem primeru, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (čl. 18/5 ZST-1). Vendar pa ne gre spregledati čl. 20 ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo (zakon ne določa drugače). To pa pomeni, upoštevaje obseg izpodbijanja, da sodna taksa ni bila odmerjena previsoko. Pritožniku s plačilnim nalogom ni bilo naloženo doplačilo, ki bi presegalo zakonsko predvideno višino sodne takse.

Veljavni ZST-1 že upošteva in vključuje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, ki določa maksimalno višino vrednosti spornega predmeta v višini 500.000 EUR, ki predvideva sodno takso v višini 2.175 EUR (količnik 1,0) oziroma 6.525 EUR (količnik 3,0), pri čemer se pri odmeri dolgovane sodne takse upošteva vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek. Vrednosti spornega predmeta se pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne seštevajo, prav tako se ne seštevajo za to odmerjene sodne takse. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse za primarni in podredni zahtevek.

Takrat, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Sodišče prve stopnje je pooblaščenki tožnikov 22. 9. 2020 vročilo kuverto, na kateri je bilo navedeno 2 x sklep z dne 16. 9. 2020. Tožniki so z notarsko overjanima prepisoma obeh prejetih sklepov z dne 16. 9. 2020 dokazali, da jim je sodišče vročilo sklepa z enako vsebino, in sicer zgolj dva sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo, ne pa tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo. Ne drži torej ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 13. 10. 2020, da je bil tožnikom dne 22. 9. 2020 vročen sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi njihovega ugovora zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za pritožbo. Ker jim tega sklepa sploh še ni vročilo, je napačno štelo, da naj bi tožniki v posledici neplačila takse umaknili pritožbo zoper sodbo (105. a člen ZPP). Zato se njihovi pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 ugodi in se ta sklep razveljavi (3. točka 365. člena ZPP). Neutemeljena je pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo. Tožniki neutemeljeno vztrajajo, da jim je sodišče napačno naložilo plačilo takse za tožbo vsakemu od njih v enaki višini 84,00 EU

S postavitvijo dodatnih dveh zahtevkov se je tožbeni zahtevek vsebinsko spremenil, zato v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1 njuna postavitev vpliva na vrednost, ki je osnova za odmero sodne takse. Sodno takso za pritožbo je treba plačati posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi. Ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe se glede ugodnih učinkov za stranke ne razteza tudi na plačevanje sodnih taks. S pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta in nato pravilno odmero sodne takse pravica pritožnice do enakega varstva pravic ne more biti kršena zgolj zato, ker sodišče nasprotni stranki (napačno) ne bi odmerilo sodne takse za razširitev tožbe. Razmerje v zvezi s sodnimi taksami je namreč razmerje zgolj med posamezno stranko in Republiko Slovenijo, v katerem nasprotna stranka ni udeležena.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri takse izhajalo iz vsote vrednosti postavljenih zahtevkov (63.097,02 EUR). Pri tem je spregledalo, da se po prvem odstavku 20. člena ZST-1 v istem postopku na isti stopnji vrednosti spornih predmetov seštevajo le, kadar zakon ne določa drugače. Tožničini zahtevki v tožbi imajo različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. To pomeni, da je treba sodno takso, ki jo mora plačati tožnica za postopek na prvi stopnji, odmeriti od vsake navedene vrednosti posebej. Tožnica torej poleg že odmerjenega zneska v višini 1.227,00 EUR dolguje še plačilo za preostalih 4.000,00 EUR, kar po tar. št. 1111 taksne tarife znaša dodatnih 225,00 EUR.

Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sk

Ker je pritožbeno sodišče plačilni nalog za plačilo sodne takse ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke zoper sklep razveljavilo, je ugovor tožeče stranke nedovoljen, saj tožeča stranka nima pravnega interesa za ugovor zoper neobstoječ (že razveljavljen) plačilni nalog. Taksni zavezanec tudi sicer v primeru, ko sodišče prve stopnje delno ugodi njegovemu ugovoru zoper plačilni nalog ter razveljavi star plačilni nalog in izda nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru (tretji odstavek 34.a člena ZST-1), nima pravice do ugovora zoper nov plačilni nalog, temveč ima možnost vložitve pritožbe zoper sklep o ugovoru.

Pritožba tožeče stranke uveljavlja razloge, zaradi katerih bi bil lahko kvečjemu utemeljen ugovor zoper plačilni nalog, ali pa morebitna pritožba zoper sklep o ugovoru. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi bila lahko utemeljena pritožba zoper sklep, s katerim se je zavrnil predlog za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Sodišče lahko plačilni nalog zaradi napak (po uradni dolžnosti) razveljavi vse do potrditve izvršljivosti in ne le v postopku odločanja o pravnih sredstvih iz prvega in četrtega odstavka 34a. člena ZST-1. V skladu z 20. členom ZST-1 se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov zaradi odmere sodne takse seštejejo (razen če zakon ne določa drugače). Tožniki so vložili eno tožbo in eno pritožbo (v istem postopku). V takem primeru se vrednosti več spornih predmetov seštejejo in je sodišče prve stopnje prvotno sodno takso s plačilnim nalogom z dne 29. 3. 2018 pravilno odmerilo glede na skupno vrednost spornih predmetov.