UPRS Sklep I U 410/2022-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevi tožnika za ustavitev postopka pobota, vloženi 1. 3. 2021 in 21. 4. 2021 (1. točka izreka). Odločila je, da se zahtevi za povračilo stroškov postopka, podani v vlogi (pripombe zoper obvestilo o pobotu) z dne 1. 3. 2021, delno ugodi in se tožniku vrnejo stroški postopka v znesku 146,40 EUR v 30 dneh od dokončnosti tega sklepa, v ostalem delu se zahteva za povračilo stroškov postopka kot neutemeljena zavrne (2. točka izreka). Odločila je tudi, da se zahteva za povračilo stroškov postopka, podana v vlogi (pripombe zoper obvestilo o pobotu) z dne 21. 4. 2021 kot neutemeljena zavrne (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ tožniku izdal obvestilo o izvršenih pobotih in spremembah na kontih z dne 16. 2. 2021, s katerim ga je obvestil o pobotu presežka DDV v znesku 241,42 EUR z zapadlimi obveznostmi iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, z dne 22. 6. 2020, v skupni višini 241,42 EUR. Zoper obvestilo o pobotu je tožnik vložil pripombe, da je vsebina neskladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS,¹ po katerem je obvestilo o pobotu zgolj procesno dejanje pred izvedbo pobota in da mora davčni organ izdati odločbo o pobotu in da niso izpolnjeni vsebinski pogoji za pobot iz 97.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj naj bi obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2020 tožnik že v celoti izpolnil. Davčni organ je nakazila uporabil za poplačilo obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2018, za katero je bila potrjena prisilna poravnava s sklepom St ... z dne 10. 3. 2020, v skladu s katero se 90 % obveznosti odpiše, preostanek pa plača v roku 5 let. Terjatev davčnega organa iz naslova NUSZ za leto 2018 je bila zavarovana z ločitveno pravico na vozilu, ki je bilo prodano z dovoljenjem davčnega organa za 4.000,00 EUR in kupnina nakazana davčnemu organu, znesek terjatve, ki presega 4.000,00 EUR pa je postala navadna terjatev in bi davčni organ moral terjatve urediti po uradni dolžnosti. Zahteval je, naj se postopek pobotanja ustavi, hkrati je zahteval povračilo stroškov postopka.

3Davčni organ je v nadaljevanju skladno s potrjeno prisilno poravnavo uredil stanje v knjigovodski evidenci. Z novim obvestilom o pobotu z dne 26. 3. 2021 je tožnika obvestil o pobotu presežka DDV v višini 81,25 EUR z obveznostmi iz naslova NUSZ za obdobje 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020. Na pripombe tožnika z dne 1. 3. 2021 je pojasnil, da četrti odstavek 97. a člena ZDavP-2 za učinkovanje pobota ne predpisuje izdaje upravne odločbe. Tožnika je obvestil, da ni prejel plačil iz naslova NUSZ za obdobje od 19. 7. 2019 do 31. 12. 2019 v višini 98,51 EUR in 118,70 EUR. V letu 2020 so bila prejeta plačila iz naslova NUSZ v skupnem znesku 484,18 EUR, prejeto plačilo po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 11. 2020, je v znesku 14,87 EUR delno pokrilo neplačano obveznost iz leta 2019. S prejetimi plačili v letu 2020 je bila prav tako pokrita neplačana obveznost iz leta 2019 v znesku glavnic 217,21 EUR, delno pa pokrita obveznost iz naslova NUSZ za leto 2020 v znesku glavnice 281,84 EUR. Glede na navedeno je bil pobot z dne 16. 2. 2021 razveljavljen in izveden nov pobot, o katerem je bil tožnik obveščen 29. 3. 2021 preko portala eDavki. Preostanek vračila DDV je bil nakazan na tožnikov račun 30. 3. 2021. Glede stroškov postopka je davčni organ pojasnil, da o njih ne bo odločal, saj obvestilo 17. 2. 2021 ni bilo izdano z namenom uvedbe postopka.

4Tožnik je 21. 4. 2021 ponovno podal pripombe, da davčni organ ignorira razlago Vrhovnega sodišča RS in da je treba o pobotu izdati odločbo in da nasprotuje stališču davčnega organa, da mora kljub potrjeni prisilni poravnavi plačati sorazmerni del NUSZ za leto 2019 v skupnem znesku 217,21 EUR. Zahteval je ustavitev postopka pobotanja. V nadaljevanju davčni organ navaja odločbo št. U-I-313/13-86, z dne 21. 3. 2014, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, torej tudi obdavčitev z NUS. Po določbah ZDavP-2 davčni organ izda odločbe o odmeri NUSZ po uradni dolžnosti. Zakon navaja, da se nadomestilo plačuje za leto vnaprej. Pravilna je ugotovitev, da mora tožnik plačati sorazmeren del NUSZ za leto 2019 za obdobje od začetka postopka prisilne poravnave 19. 7. 2019 do 31. 12. 2019, na katerega potrjena prisilna poravnava ne vpliva. Prejeta plačila v letu 2020 iz naslova NUSZ so zato v skladu z določbami 93. člena ZDavP-2 pokrivala najstarejši dolg v knjigovodski evidenci iz naslova NUSZ za leto 2019. Obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 nista bili izdani z namenom uvedbe davčnega postopka in zato ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Navaja 97.a člen in 3.točko 92. člena ZDavP-2. V skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zahtevo tožnika zavrgel, ker stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Ker so bile tožnikove pripombe z dne 16. 2. 2021 upravičene, mu je priznal povračilo stroškov postopka (79. člen ZDavP-2 in 27. člen Pravilnika o izvajanju ZDavP-2,v nadaljevanju Pravilnik). Ker tožnik s pripombami z dne 21. 4. 2021 ni uspel, pa je zahtevo za povračilo stroškov zavrnil.

5Toženka je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Navaja 135. člen ZUP. Postopek pobota ni bil začet na zahtevo stranke, zato slednja ne more predlagati ustavitve postopka. Davčni organ je pravilno zavrgel tožnikovi vlogi za ustavitev postopka pobota, čeprav z navajanjem napačne zakonske podlage. Po stališču toženke gre za sui generis upravno zadevo, ko na podlagi zakona pride do pobota obveznosti. Ker gre za procesno odločitev, je v brezpredmetna presoja tožnikovih navedb glede časa nastanka terjatve iz naslova NUSZ.

6Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi drugega odstavka 667. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je tožnik univerzalni pravni naslednik stranke upravnega postopka, zato je prevzel vse njegove pravice in obveznosti (prvi odstavek 48. člena ZDavP-2), kar pojasni. Izpodbijani sklep bi moral glasiti na gospodarsko družbo. Tožnik je legitimiran vložiti tožbo zoper sklep.

7Strankam, ki se ne strinjajo z izvedbo pobotov, mora biti priznan interes, da pobote, ki so izvedeni brez upravne odločbe, tudi izpodbijajo. Upravni postopek pobotanja se lahko začne tako po uradni dolžnosti. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020. Strankam je treba priznati več kot le procesni interes, kar pomeni, da je treba o zahtevi za ustavitev postopka odločiti s formalnim aktom. Toženka je v svojem knjigovodstvu že izvedla pobot brez izdaje formalne odločbe. Sklep, čeprav v izreku ni zapisano, da je izveden pobot, je treba šteti za odločbo o pobotu. Tožnik izpodbija izvedbo davčnega pobota brez izdaje formalne odločbe z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. Davčni organ ignorira razlago Vrhovnega sodišča RS. Gre za odločanje o upravni zadevi (2. člen ZUP). Pobot je oblika izpolnitve (plačila) davčne obveznosti (92. člen ZDavP-2). Dejstvo, da 92. člen ZDavP-2 določa, da davek šteje za plačan, ko so se stekli pogoji za pobot, ne spreminja tega, da je o davčnem pobotu potrebno izdati upravno odločbo. Davčni organ je ravnal napačno, ker je zavrgel tožnikovi vlogi. Smiselno davčni organ to prizna, ko tožniku prizna stroške upravnega postopka. Če je davčni organ tožniku poslal obvestilo o pobotu, je s tem začel upravni postopek.

8Glede nastanka terjatve iz naslova NUSZ navaja, da se ta plačuje za leto vnaprej (405. člen ZDavP-2). Občina nima pa pristojnosti opredeliti trenutka nastanka davčne obveznosti in da gre za javno dajatev. Člen 406 ZDavP-2 ureja le vprašanje, kdo je zavezanec. Obveznost za plačilo NUSZ za celotno leto 2019 je nastala 1. 1. 2019, zato se potrjena prisilna poravnava nanaša na celoten znesek in ne zgolj na njegov sorazmerni del. Pravne posledice začetka prisilne poravnave nastanejo z objavo oklica (157. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju- v nadaljevanju ZFPPIPP). Oklic je bil objavljen 18. 7. 2019, zato s tem dnem nastanejo pravne posledice prisilne poravnave (160. člen ZFPPIPP). Prisilna poravnava učinkuje za vse do tedaj nastale terjatve (obveznosti). Glede na 404. člen in 405. člen ZDavP-2 terjatev (obveznost) za plačilo NUSZ nastane 1. 1. leta, za katero se odmerja. To pomeni, da se učinki potrjene prisilne poravnave nanašajo na celoten znesek NUSZ za 2019, kar pomeni, da je napačno procesno dejanje (obvestilo o pobotu) z dne 26. 3. 2021. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da gre v konkretni zadevi za presojo procesne odločitve glede zavrženja vloge za ustavitev postopka pobota, zato niso predmet presoje pravilnost obstoja terjatve iz naslova NUSZ ali načina izvedenega pobota. V zvezi z navedbami glede napačnega poimenovanja zavezanca v izpodbijanem sklepu opozarja, da gre za tožbene novote. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Tožba ni dovoljena.

11Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je iz javno dostopnih podatkov razvidno, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 667. člena ZGD-1 univerzalni pravni naslednik stranke upravnega postopka, zato je prevzel vse njegove pravice in obveznosti (prvi odstavek 48. člena ZDavP-2). Do tega je prišlo že pred izdajo izpodbijanega sklepa in sicer z dnem 17. 9. 2021 začela obstajati gospodarska družba - tožnik.² Tožnik je posledično stvarno in procesno legitimiran nastopati kot stranka tega postopka. Ne gre za tožbene novote, saj bi na to moral po uradni dolžnosti paziti že davčni organ oziroma kasneje tudi toženka (49. člen ZUP).

12V konkretni zadevi je sporna procesna odločitev davčnega organa glede zavrženja tožnikovih zahtev za ustavitev postopka pobota, z dne 1. 3. 2021 in 21. 4. 2021. Sodišče pojasnjuje, da se pobot ali kompenzacija poravnava davčnega dolga zavezanca za davek na način, da se le-ta poravna s terjatvijo, ki jo ima zavezanec do finančne uprave iz naslova preveč plačanega davka, izvaja v skladu z 97.a členom ZDavP-2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno izhaja, da se postopek pobotanja sicer lahko začne tako po uradni dolžnosti, kot na zahtevo stranke, temu stališču pa pritrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče).³

13V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.⁴ Po stališču toženke je pravilna pravna podlaga za zavrženje tožnikove zahteve 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP,⁵ pri čemer se sklicuje še na četrti odstavek 135. člen ZUP, ki med drugim določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.

14Sodišče v zvezi s četrtim odstavkom 135. člena ZUP pojasnjuje, da lahko postopek, ki teče po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, na podlagi presoje, da za njegovo nadaljnje vodenje niso (več) izpolnjeni zakonski pogoji, ustavi le organ, ki ga je začel. Stranka njegove ustavitve ne more zahtevati. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča⁶ pa lahko stranka pristojni uradni osebi vselej poda procesni predlog, naj postopek, ki se je začel in se vodi po uradni dolžnosti, ustavi. To pa ne pomeni, da ima stranka pravico da doseže ustavitev postopka. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je stranki upravnega postopka treba priznati procesni pravni interes, da se upravni postopek, ki se je zoper njo začel po uradni dolžnosti in zaradi katerega ji lahko grozi naložitev določene obveznosti, konča z ustavitvijo. Procesnemu predlogu stranke za ustavitev postopka organ lahko sledi, če meni, da je po vsebini utemeljen. V takem primeru bo na podlagi lastne presoje po uradni dolžnosti ustavil upravni postopek in izdal sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP. Če se organ s predlogom stranke za ustavitev upravnega postopka ne strinja, je po stališču Vrhovnega sodišča dolžan o njem odločiti s procesnim sklepom, tako kot o drugih procesnih predlogih strank (prvi odstavek 226. člena ZUP), vendar je tak sklep lahko zelo kratek in brez posebne predpisane oblike (na primer zgolj v obliki uradnega zaznamka o vsebini odločitve, navzočim strankam naznanjen ustno), saj o tem ni dolžan izdati posebnega pisnega in vsebinsko obrazloženega sklepa, zoper katerega bi bilo možno posebno, samostojno pravno sredstvo oziroma sodno varstvo.⁷

15Glede na povedano je v obravnavani zadevi davčni organ o tožnikovih zahtevah za ustavitev postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, odločil s posebnim obrazloženim sklepom, ki pa niti po ZUP niti po ZDavP-2 ni zahtevan. Če bi davčni organ odločil na način, ki je skladno z ZUP predviden za odločanje o tovrstnih procesnih predlogih, pa tožnik zoper sklep ne bi imel pravice do samostojne pritožbe v upravnem postopku ter sodnega varstva v upravnem sporu. Davčni organ je torej glede na navedeno nepravilno zavrgel tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, prav tako pa o takem procesnem predlogu ni bil dolžan odločiti s posebnim obrazloženim sklepom, saj je uporabil za to nepravilno pravno podlago (129. člen ZUP).⁸

16Tožnik nima prav, ko navaja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019 izhaja, da bi lahko davčni organ predlog za ustavitev postopka kvečjemu zavrnil (če se z njim ni strinjal). Iz te odločbe izhaja le, kar je sodišče zapisalo v 14. točki obrazložitve te sodbe in pravilen način postopanja davčnega organa bi v obravnavanem primeru bila kratka ustna naznanitev sklepa v obliki uradnega zaznamka (prvi odstavek 226. člena v zvezi s tretjim odstavkom 227. člena ZUP).

17Glede sklicevanja tožnika na sklepa Vrhovnega sodišča X Dor 88/2019-3 in I Up 138/2018, oba z dne 15. 1.2020, da je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom, pa sodišče ugotavlja, da iz obravnavane zadeve ne izhaja, da bi tožnik, če je menil, da bi mu moral davčni organ izdati odločbo o davčnem pobotu, ravnal na način, kot to predvidevajo pravila ZUP. Tega ne navaja niti v tožbi. Tudi iz tožnikovih pripomb, kot jih povzema davčni organ v izpodbijanem sklepu, z dne 1. 3. 2021 in 21. 4. 2021 izhaja, da je zahteval ustavitev postopka ter v nadaljevanju vložil pritožbo in sprožil upravni spor, ki se nanašata na sklep davčnega organa v zvezi z zavrženjem tožnikovih zahtev za ustavitev postopka in ne na odločitev v zvezi z neizdajo odločbe o pobotu. Tožnik v tožbi na strani 8 tožbe sicer navaja, da izpodbija tudi samo dejanje izvedbe davčnega pobota v knjigovodskih evidencah, kar pa ni predmet tega postopka, saj je izpodbijani akt v tej zadevi sklep o zavrženju dveh tožnikovih zahtev za ustavitev postopka pobota.

18Tožnik v tožbi tudi obširno pojasnjuje, zakaj v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izvedbo davčnega pobota, vendar pa gre za vsebinska vprašanja, ki presegajo predmet sodne presoje v tem postopku (npr. kdaj nastane terjatev iz naslova NUSZ in kako nanjo učinkuje potrjena prisilna poravnava) in se sodišče o tem ne izreka. Predmet presoje v tem postopku je omejen na vprašanje pravilnosti izpodbijane procesne odločitve. Tožnik priznanih stroškov postopka posebej ne izpodbija, zato se sodišče tudi ne opredeljuje glede očitka, da je s tem davčni organ ravnal notranje neskladno.

19Glede na povedano po presoji sodišča, kljub podanemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu in odločbi toženke, v obravnavani zadevi možnosti sodnega varstva zoper izpodbijani sklep v upravnem sporu ni mogoče utemeljevati niti na 2. členu niti na 5. členu ZUS-1, saj po vsebini ne gre za upravni akt, ki bi pomenil odločitev o pravici ali obveznosti tožnika, niti za katerega od sklepov, zoper katere je po zakonu dovoljen upravni spor (torej sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen, ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

20Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je ugotovilo, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

21Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Skliceval se je na sklepa Vrhovnega sodišča RS X Dor 88/2019-3 z dne 15. 1. 2020 in I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020.
² Iz rednega izpisa iz poslovnega registra za tožnika je razvidno, da se je statusno preoblikovanje podjetnika zasebnika zgodilo z dnem 17. 9. 2021 in je A. A., s. p. z dnem 16. 9. 2021 iz sodnega registra izbrisan.
³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020, 10. točka obrazložitve. V konkretni zadevi je šlo za postopek davčnega pobota po uradni dolžnosti, vendar je Vrhovno sodišče RS v opombi številka 3. k 10. točki obrazložitve zapisalo, da ne vidi ovir, da bi se postopek davčnega pobota izvedel tudi na zahtevo davčnega zavezanca.
⁴ Ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.
⁵ Ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.
⁶ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišče RS X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019, 16. točka obrazložitve.
⁷ Primerjaj: Čebulj, J. In drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 60 - 61.
⁸ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019, tč. 17 in 18 obrazložitve.