VSL Sklep I Cp 1418/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

1Tožnika sta 29. 3. 2007 s toženko (banko) v obliki notarskega zapisa SV 00/07 sklenila kreditno pogodbo št. 0000 z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in sporazum o zavarovanju terjatve po tej pogodbi z zastavno pravico na nepremičnini. S tožbo z dne 11. 6. 2021 sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo zneskov, ki sta jih že plačala po navedeni kreditni pogodbi in ki po navedbah iz tožbe presegajo znesek glavnice. 7. 7. 2023 sta tožnika vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, toženki pa se prepove, da razpolaga s terjatvami po kreditni pogodbi, notarskem zapisu in sporazumu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni 50.000 EUR.

2Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 22. 8. 2023 zavrnilo, vendar je bila odločitev po pritožbi tožnikov s sklepom I Cp 1880/2023 z dne 10. 1. 2024 razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek sodišču prve stopnje. To je s sklepom z dne 12. 2. 2024 predlogu ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, ki ji je toženka pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom ZIZ¹).

3Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep z dne 12. 2. 2024 zavrnilo in odločitev o stroških postopka zavarovanja pridržalo za končno odločbo o glavni stvari v nadaljnjem pravdnem postopku.

4Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku²).

Uveljavlja, da Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) in sodba Sodišča evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti A. (sodba SEU) nista uporabljivi in ne moreta predstavljati neposrednega vira prava, ter da načelo lojalne razlage ni absolutno, temveč omejeno s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Ni skladna razlaga, ki ustvarja novo pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pričakovanega standarda strokovnosti pa ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Nesprejemljivo je pravno stališče, da je treba narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive 93/13 in doseže rešitev skladno z njenim ciljem, saj to pomeni, da praktično predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop, začasne odredbe pa se izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage. Direktiva ne prevlada nad temeljnimi načeli iz Ustave RS, nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih in ne more učinkovati med posamezniki, zato ne more uživati primarnosti tako, da bi zahtevala izključitev uporabe nacionalnih predpisov, v konkretnem primeru ZIZ. Direktiva je zavezujoča le glede cilja, izbira oblike in metod implementacije je prepuščena državi članici. ZIZ ni implementacijski predpis za Direktivo 93/13, zato sodna praksa, ki jo razlaga, ne more imeti učinka na razlago nacionalnih pravil, ki jih Direktiva 93/13 ne ureja.

Sodišče je postopalo napačno, ko je zgolj na podlagi navedb tožnikov in brez izvedbe dokazov zaključilo, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila ustrezno izpolnjena. Dokazne ocene ne more nadomestiti sklicevanje na novo sodno prakso nacionalnih sodišč in SEU, brez aplikacije na konkretni primer. Sodišče je kar v naprej opravilo dokončno presojo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, in spor nedopustno prejudiciralo. Toženka izpostavlja, da je bilo sklepanje kreditov v CHF dopuščeno in urejeno v takrat veljavnem Zakonu o varstvu potrošnikov³, ki je določal obvezno vsebino pogodb in je ničnost predpisoval le za določila, ki bi v škodo potrošnika razveljavila ali spremenila kakšno zakonsko določbo. Toženka je imela zakonsko podlago za svoje ravnanje in je nedopusten očitek o njeni slabi veri, tožnikoma pa je pojasnila vsa tveganja, tako obrestno kot valutno. Gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti v naprej, zato toženka ni dajala nobenih zagotovil ali napovedi glede bodočega menjalnega tečaja, je pa predstavila način oblikovanja anuitet ter možne načine plačevanja. Tožnika sta pred sklenitvijo pogodbe dobila vse informacije, da sta lahko presodila ekonomske posledice. Drugačna ocena sodišča je napačna in krši pravico toženke do izjave. Kreditna pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina, zato je z večjo verjetnostjo izkazano, da je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, sicer notarski zapis izgubi svoj pomen. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da opustitev pojasnilne dolžnosti še ne vodi do ničnosti, temveč mora biti podana tudi nedobrovernost oziroma znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Vztraja, da je izpolnila pojasnilno dolžnost skladno z ZPotK, saj je tožnikoma predstavila vse kredite iz ponudbe ter prednosti in slabosti vsakega, končno odločitev pa vedno sprejme kreditojemalec sam. Sodišče je kljub temu sledilo pavšalnim trditvam tožnikov in ob upoštevanju sodne prakse, brez obrazložitve, ali sploh gre za primerljive primere, zmotno zaključilo, da je terjatev verjetno izkazana.

Zmotno je tudi pojmovanje nenadomestljive škode, glede katere so navedbe tožnikov ostale pavšalne in neizkazane. Nesprejemljiv je pristop, da že finančno stanje tožnikov in višje mesečne anuitete predstavljajo nevarnost za tako škodo. Enako velja za nekritično prepisovanje sodbe SEU, da je treba položaj tožnikov presojati tudi glede na posledice sodnih postopkov ter na navedbe, da je glavnica že poplačana. Težko nadomestljiva je le škoda, če je ogroženo zdravje ali življenje, sodišče pa je pravni standard razlagalo zmotno, mimo ustaljene sodne prakse, ker plačevanje kredita še ne pomeni takšne škode. Zgolj zato, ker je toženka finančna institucija, ni mogoče reči, da bi ji z izdano začasno odredbo nastala manjša škoda, predvsem glede na popolnoma pavšalne navedbe tožnikov o tem.

Opredelitev sodišča do reverzibilnosti je navidezna, pomen tega instituta je vzpostavitev prejšnjega stanja, kar je sodišče zanemarilo. Če bo plačevanje zadržano, bo vzpostavitev prejšnjega stanja pomenila plačilo obrokov za nazaj, česar tožnika glede na slabo premoženjsko stanje ne bosta zmogla in bo toženka prisiljena dolg izterjevati v izvršbi, kjer ni zagotovil, da bo poplačilo popolno. Pri zavarovanju s hipoteko je treba upoštevati višino dolga tudi z obrestmi.

Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodi in sklep o začasni odredbi z dne 12. 2. 2024 razveljavi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

6Pritožba ni utemeljena.

7Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne v sklepu ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede uporabe Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22

8Ustaljeno in enotno⁴ je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno⁵ in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁶ Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

9SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe).⁷

10V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13⁸, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (prim. 15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

11Tožnika sta izdajo začasne odredbe predlagala zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

V zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ

12Tožnika sta prvi pogoj, verjetnost izkaza terjatve iz naslova ničnosti kreditne pogodbe, utemeljevala z obširnimi navedbami, da toženka pri sklepanju kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti in kljub opozorilom B. kreditojemalcev ni opozorila na izredno dolgoročno tveganost najetja kredita v CHF, pri čemer sta se sklicevala tudi na svoje navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso⁹ dopustno. Predložila in predlagala sta tudi številne dokaze in trdila, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična. Za neutemeljene se tako izkažejo toženkine ugovorne in v pritožbi ponovljene navedbe, da je bila trditvena podlaga tožnikov le pavšalna in nekonkretizirana.

13Toženka je sicer trdila, da je svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZPotK, vendar sodišče prve stopnje njenim navedbam ni sledilo, saj jih je prepoznalo kot nesklepčne in torej ne drži, da jih je prezrlo in da je o verjetnosti terjatve odločilo le na podlagi enostranskih navedb tožnikov. V izpodbijanem sklepu je namreč sodišče s sklicevanjem na Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023, Direktivo 93/13 in sodbi SEU¹⁰ obširno pojasnilo, kakšna mora biti pojasnilna dolžnost in kaj mora vsebovati oziroma kakšne informacije morajo biti dane kreditojemalcu, ter zaključilo, da toženka temu z le splošnim opozorilom o obrestnem in valutnem tveganju kljub napovedim o pričakovani apreciaciji CHF v Poročilih B. in opozorilom o posebno skrbni seznanitvi komitentov s tveganji ni zadostila.

14Višje sodišče te razloge sprejema. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti namreč takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti¹¹, ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.¹² Naloga toženke kot banke je torej bila, da je tožnike celostno informirala, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹³

15Iz navedb toženke ne izhaja, da bi tožnikoma podala vse te zahtevane informacije. Trdi le, da je zadostila pojasnilni dolžnosti, kot jo je določal ZPotK, z upoštevanjem okoliščin, znanih in predvidljivih v času sklepanja pogodbe, ne pa tudi, da je tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Nasprotno je toženka tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavračala, saj je zahtevo, da bi morala predstaviti primerjavo kreditov za celotno obdobje ob upoštevanju različnih spremenljivk, označila za pretirano, ker gibanje tečaja v naprej ni bilo znano in ga ni bilo mogoče predvidevati. Iz navedb in dokazov nadalje izhaja, da so njeni uslužbenci skladno z navodili stranki predstavili nekaj statistike o gibanju tečaja le za zadnjih 5 let in da so simulacije, kaj bi se zgodilo ob gibanju tečaja, delali le na zahtevo strank, pri čemer ne trdi, da bi to bilo storjeno tudi za tožnika iz predmetne zadeve.¹⁴

16Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato sploh nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Pojasnilna dolžnost torej verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, s čimer je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je nepošten in s tem ničen (4. alineja prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov¹⁵ in drugi odstavek 23. člena ZPotK).

17Ker v fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, je sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo le na podlagi listinskih dokazov, saj so predlagani ustni dokazi (zaslišanje strank in prič, na katere opozarja pritožba) praviloma pridržani za postopek odločanja o glavni stvari.¹⁶ Pritožbeno smiselno očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato ni podana. Ugotovitev, da pojasnilna dolžnost verjetno ni bila opravljena ustrezno, pa tudi ne predstavlja nedopustnega prejudiciranja končne odločitve, kot meni pritožba, saj bo ta sprejeta na podlagi strožjega standarda prepričanja.

18Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče pojem pojasnilne dolžnosti širilo in ga za nazaj napolnjevalo s standardi in obveznostmi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Pojasnilna dolžnost je bila presojana na podlagi v času sklepanja kreditne pogodbe veljavnih določb 6. in 7. člena ZPotK, vzpostavljena pa je neposredno na podlagi temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika¹⁷) in so očitki o retroaktivnosti neosnovani.¹⁸

19Slediti tudi ni mogoče pritožbeni zahtevi, da bi sodišče moralo posebej ugotavljati še dobro vero na strani posojilodajalca (toženke) in znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. V novejši sodni praksi je namreč že pojasnjeno, da to ni potrebno in da je bistvena ustrezna pojasnilna dolžnost.¹⁹ Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank. Posamezne sodne odločbe pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam prvega prvega odstavka 24. člena ZVPot.²⁰

V zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZIZ

20Pravilna je tudi dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe podane tudi predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Presoja je pravilno opravljena v luči pogojev, ki jih je za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah izpostavilo SEU v zadevi C-287/22, ki jo je treba po že prej obrazloženem kot relevantno pravno podlago upoštevati tudi v tem postopku.

21Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni.²¹ Ker je sodišče ta pogoja vseeno presojalo in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, višje sodišče odgovarja tudi na te navedbe.

22Za neutemeljeno se najprej izkaže pritožbeno izvajanje, da je sodišče pravni standard nenadomestljive škode razlagalo zmotno in mimo ustaljene sodne prakse, ker da je težko nadomestljiva le škoda, če je ogroženo zdravje ali življenje. Pogoj težko nadomestljive škode je upoštevaje sodbo SEU namreč treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe).²² SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.²³

23Tako višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.²⁴ Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode. Za nerelevantne se zato izkažejo navedbe toženke, da imata tožnika za pokrivanje stroškov morebitne razširitve tožbe ali vložitve nove tožbe na voljo taksno oprostitev in brezplačno pravno pomoč.

24Zavrniti je treba pritožbene očitke, da so navedbe tožnikov glede škode ostale pavšalne in neizkazane. Tožnika sta v zvezi z grozečo škodo v primeru nadaljnjega izvajanja kreditne pogodbe namreč podala konkretne in relevantne trditve, ki sta jih tudi dokazno podprla.

25Sodišče je na podlagi teh navedb ugotovilo, da sta tožnika že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe odplačala znesek 127.024,54 EUR, ki je višji od izposojene evrske protivrednosti črpanega kredita 125.333,71 EUR. Pritožba ugotovitve o višini že plačanega zneska ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela²⁵, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu vrnitvenega zahtevka.²⁶

26Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obrok kredita znaša že 834,80 EUR, kar je več od mesečnega dohodka na družinskega člana tožnikov, ki sta bila zaradi nedoseganja premoženjskega cenzusa tudi oproščena plačila sodnih taks. Navedeno slabo premoženjsko stanje potrjuje njune navedbe, da bi z nadaljnjim plačevanjem (zvišanih) obrokov kredita na podlagi verjetno nične kreditne pogodbe prišlo do vpliva na sposobnost preživljanja tožnikov oziroma celo do nezmožnosti odplačevanja kredita, kar bi pripeljalo do verjetne sprožitve izvršilnega postopka na nepremičnino, ki je dom tožnikov. Hkrati bi nadaljnje izvajanje verjetno nične kreditne pogodbe, ki bi jo tožnika morala odplačevati do marca 2037, pomenilo, da bi morala za obroke, plačane do zadnje glavne obravnave, razširiti svoj tožbeni zahtevek, za obroke, plačane po tem trenutku, pa celo vložiti novo tožbo. Vse navedeno pomeni, da brez predlaganega začasnega ukrepa učinkovitega varstva tožnikov skladno z Direktivo 93/13 in sodbo SEU ni mogoče doseči in je z verjetnostjo izkazan pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

27Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je škoda, ki bi jo utrpela tožnika, večja in težje nadomestljiva od tiste, ki bi jo z izdanim ukrepom zavarovanja utrpela toženka, ki je finančna institucija in ki ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko. Višje sodišče ob tem pripominja, da toženka konkretnih navedb o svoji škodi zaradi izdane začasne odredbe niti ni podala.

28Pravilna je tudi ugotovitev, da je izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta je glede na usklajeno sodno prakso podan že zaradi zavarovanja terjatve s hipoteko²⁷, preko katere bo toženka lahko v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka na ničnost kreditne pogodbe prišla do poplačila začasno zadržanih obrokov kredita za nazaj, tudi če jih tožnika zaradi slabega premoženjskega stanja takrat ne bi mogla poplačati.

Sklepno

29Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

30Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

¹ Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.
² Uradni list RS št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 70/00, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPotK.
⁴ Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024.
⁵ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁶ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
⁷ Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.
⁸ Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.
⁹ Prim. VSL sklepe IV Ip 1007/2021 z dne 30. 6. 2021, I Cp 1902/2022 z dne 6. 12. 2022, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in druge.
¹⁰ Sodbi Kasler (C-26/13) in Andriciuc (C-186/16).
¹¹ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
¹² Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.
¹³ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
¹⁴ Kot izhaja iz priloženih prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj zaposlenih v drugih pravdnih postopkih.
¹⁵ Uradni list RS, št. 20/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.
¹⁶ Prim. VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
¹⁷ Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
¹⁸ Prim. VSL Sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 6. 2024.
¹⁹ Več v VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS Sodba II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, VSRS Sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in druge, tudi odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 (Paribas) ter C-405/21.
²⁰ Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023, tako tudi VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
²¹ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.
²² VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
²³ Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.
²⁴ Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.
²⁵ Prim. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in tam naštete druge judikate.
²⁶ Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023.
²⁷ Prim. sklepe VSL I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024.