VSL Sodba II Kp 63722/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obtoženega A. A.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj glede upravljanja s tujim premoženjem in s tem sebi pridobil protipravno premoženjsko korist in drugemu povzročil premoženjsko škodo, pri čemer je bila z dejanjem pridobljena velika premoženjska korist in povzročena velika premoženjska škoda ter je hotel sebi pridobiti tako premoženjsko korist in drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, pri tem pa mu je pri izvršitvi tega kaznivega dejanja naklepoma pomagal B. B.,

s tem, da je A. A. v času med 8. 2. 2017 in 8. 8. 2019 v ..., zaposlen kot vodja transporta in dejanski poslovodja v družbi C. d.o.o., ki se je ukvarjala s kamionskim prevozom vozil, iz koristoljubja zlorabil svoj položaj v družbi tako, da je vzpostavil vzporeden posel prevoza vozil za lastno korist, in sicer se je z različnimi naročniki dogovoril za prevoze rabljenih vozil iz Italije večinoma v Slovenijo, nekajkrat na Hrvaško, dvakrat iz Nemčije v Slovenijo in enkrat iz Belgije v Slovenijo ter se nekajkrat dogovoril za prevoze znotraj Italije in znotraj Francije, katere so opravili vozniki, zaposleni v C. d.o.o. s tovornimi vozili družbe C. d.o.o., pri čemer so naročniki prevozov le-te v dogovoru z A. A. plačevali v gotovini voznikom na roke v višini 120 EUR za eno vozilo, nakar so vozniki denar izročali neposredno ali posredno preko B. B. A. A., ki pa ga ni položil na transakcijski račun družbe ali izročil računovodstvu in ni poskrbel, da bi družba C. d.o.o. naročnikom prevozov izdala račune, zaradi česar jih sploh ni zaračunala, temveč je A. A. denar zadržal zase in si ga tako protipravno prilastil, na opisani način pa je bilo opravljenih 156 prevozov, s katerimi je bilo prepeljanih 636 rabljenih vozil, za kar so vozniki prepotovali najmanj 60.914 km, s čimer je A. A. matični družbi D. SAS, ki je namesto naročnikov te prevoze brez potrebe plačala družbi C. d.o.o. kot vožnje praznih tovornjakov po ceni v razponu od 1,07 EUR /km do 1,21 EUR /km, povzročil premoženjsko škodo v višini najmanj 70.377,72 EUR, sebi pa pridobil najmanj 76.320 EUR premoženjske koristi,

pri vsem tem pa mu je iz koristoljubnosti naklepno pomagal B. B., zaposlen kot odpremnik v družbi C. d.o.o., zadolžen za organizacijo prevozov in nadzor nad njimi ter za komunikacijo z vozniki, ki je vedel za vzporeden posel in je pri njem zavestno pomagal tako, da je po navodilih A. A., od katerega je prejel nagrado v neugotovljeni višini, v zvezi z zgoraj omenjenimi prevozi prenašal informacije voznikom glede rabljenih vozil, ki jih je bilo potrebno prepeljati, jih razporejal na kraje nakladanja in razkladanja, jim pošiljal kontakte od naročnikov in pošiljateljev, se z naročniki dogovarjal glede gotovinskih plačil prevozov in preverjal, če so vozniki prejeli gotovinska plačila ter prevzemal gotovino ali jim dajal navodila, da denar odnesejo A. A., poleg tega pa mednarodnih tovornih listov (CMR), ki so jih po opravljenem prevozu prinesli vozniki, ni posredoval sodelavki v finančni službi, da bi le-ta uredila izdajo računov naročnikom prevozov, zaradi česar družba C. d.o.o., zanje ni prejela plačila od naročnikov, temveč je te prevoze v zmotnem prepričanju, da je šlo za vožnjo praznih tovornjakov, plačala matična družba D. SAS,

na opisani način pa je bilo opravljenih 135 prevozov rabljenih vozil iz Italije v Slovenijo, devet prevozov rabljenih vozil iz Italije na Hrvaško, dva prevoza rabljenih vozil iz Nemčije v Slovenijo, en prevoz rabljenih vozil iz Belgije v Slovenijo ter sedem prevozov rabljenih vozil znotraj Italije in en prevoz rabljenih vozil znotraj Francije;

s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca C. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo še stransko denarno kazen v višini 270 dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 8.100,00 EUR stranske denarne kazni. Odločilo je, da je stransko denarno kazen obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in o posledicah, če se stranska denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi drugega odstavka 74. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 76.320 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca C. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 106.969,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2021 dalje do plačila napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, in sodno takso v višini 800,00 EUR.

2Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, odločbe o odvzemu premoženjske koristi in odločbe o stroških kazenskega postopka in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbenega očitka, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3Na pritožbo obtoženčevega zagovornika so odgovorili pooblaščenci oškodovanca C. d.o.o. in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da je obtožencu kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbenega očitka.

6Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo določena dejstva in okoliščine, ki ne izključujejo, da je bila gotovina, sicer zagotovo pridobljena z vzporednim poslom prevoza rabljenih avtomobilov, porabljena za stroške, povezane tudi z legalnimi prevozi novih avtomobilov. Tako je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bil z gotovino plačan en račun za potrošni material za tovornjake, katerega je družbi C. d.o.o. izdala družba E. d.o.o., da so se določeni gotovinski zneski dajali posamičnim šoferjem za sprotne stroške voženj (to je za potrošni material za vozila, cestnoprometne prekrške oziroma v primerih, ko so šoferji na poti imeli finančne težave) ter za nakup službenih računalnikov in za službeno pot F. F. v Francijo. Ob tem, da je nedvomno pravilno ugotovilo obstoj tako imenovane "črne blagajne", katero je res polnil sam obtoženi z gotovinskimi zneski, plačanimi na roke šoferjem, ko so opravljali prevoze rabljenih vozil, pri čemer je obtoženi imel tudi kontrolo nad tem, kolikšen del te gotovine, komu in za kakšen namen bo iz blagajne izdan, je ugotovilo tudi, da je bila taka blagajna praktična, saj za reševanje sprotnih potreb ni bilo potrebno sprožati zapletenih postopkov, pa še, da so bili CMR listi (mednarodni tovorni listi) izpolnjeni tudi v primeru opravljenih prevozov rabljenih vozil in vstavljeni v fascikel v poslovnih prostorih družbe.

7Kljub temu, da drži, da je bil tak način gotovinskega poslovanja v neposrednem nasprotju s pravili družbe in zaradi nezadostne transparentnosti v njeno škodo, tako ni mogoče mimo dejstva, da se obstoj "črne blagajne" in njeni viri niso skrivali ter da so bili ti prevozi nenazadnje tudi do določene mere evidentirani s tovornimi listi, ti pa shranjeni v prostorih družbe, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Ob dodatno pravilno ugotovljeni raznovrstni porabi gotovinskih sredstev iz "črne blagajne" je sodišče prve stopnje logično in s tem upravičeno kot stroške, neposredno povezane z vzporednim poslom, izrecno opredelilo gotovinska plačila posamičnim šoferjem, dana kot nagrada za opravljen prevoz rabljenih vozil, ter posojila, dana tem delavcem kot "bonus" za sodelovanje pri takšnem vzporednem poslu, kar sodišče druge stopnje, upoštevaje vsebinsko povezavo teh izdatkov z vzporednimi prevozi, sprejema, za razliko od prvostopenjskega sklepanja, da tako povezane stroške predstavlja tudi gotovina, dana za službeno pot delavcu, in tista, porabljena za nakup službenih računalnikov: očitno je, da tako razzlogovanje sodišča prve stopnje ne prestane razumne presoje, saj na tak način potrošena gotovina, glede na pravilno ugotovljeno naravo namena porabe v napadeni odločitvi, nujno pomeni podporo siceršnji legalni dejavnosti družbe.

8Sodišče druge stopnje na podlagi prvostopenjske utemeljitve razume, da niti izpodbijana sodba sama, vsaj v delu, ki se ne nanaša na posojila delavcem in nagrado, dano tem delavcem, v zvezi z opravljenimi prevozi rabljenih vozil oziroma za opravljene prevoze teh vozil, ter v delu, v zvezi s katerim pritožbeno sodišče zaznava napako sodišča prve stopnje v logičnem sklepanju (predhodna točka te odločbe), ne izključuje, da je bila gotovina, pridobljena iz sicer protipravnega in zato prepovedanega vzporednega posla prevozov rabljenih vozil, potrošena v povezavi z rednimi, uradno zaračunanimi prevozi, kar ne pomeni dejanske podlage za zaključek, da je obtoženi deloval, torej zlorabil svoj položaj, z direktnim naklepom, obarvanim s posebnim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist oziroma drugega oškodovati; nasprotno, sicer pravilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča nakazujejo, da se je "črna blagajna" uporabljala za poenostavitev poslovanja družbe in ne za zasebno bogatenje obtoženca, čeprav je nedvomno, da prepovedan, gotovinski način poslovanja odpira širok manevrski prostor za finančne malverzacije v zasebno korist. Kaznivo dejanje, kot ga je v okviru vložene obtožnice razumelo prvostopenjsko sodišče, torej obtožencu ni dokazano z gotovostjo (3. točka člena 358 ZKP), saj ni z gotovostjo izkazan subjektivni zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi oziroma oškodovanja drugega, na kar utemeljeno opozarja pritožnik.

9Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v korist obtoženca prekršilo kazenski zakon.¹ Uvodoma zaključuje, da po opisu kaznivo dejanje predstavlja enovito, in ne nadaljevano, kaznivo dejanje. Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki², kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja.³ Čeprav v zvezi s časom storitve razlika med nadaljevanim in enovitim kaznivim dejanjem ni ključna, saj je v zvezi z uporabo kazenskega zakona tudi pri prvem pomemben čas izvršitve zadnjega od faktov v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja⁴, ostaja zmotno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 62 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je napačno razumelo določbo člena 18 KZ-1 in zaključilo, da se uporabi zakon KZ-1B, ki je veljal v času vzpostavitve sistemskega okvira za posamične izvršitvene fakte kot za storilca ugodnejši zakon⁵ glede na to, da je za obstoj temeljne oblike kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 potreben dolus coloratus. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki ne omogočajo zaključka o gotovo izkazanem obarvanem naklepu pri obtožencu, ter določbi člena 385 ZKP (prepoved reformacije in peius) pa ne v drugostopenjskem ne v prvostopenjskem postopku ni mogoče sprejeti drugačne odločitve kot je ta v izreku pritožbene odločbe.

10Pritožbeno sodišče sicer zavrača pritožnikov zaključek, da obtoženi A. A. v inkriminiranem času ni predstavljal vodilnega delavca, in se v zvezi s tem v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točkah 64 do 67 obrazložitve izpodbijane sodbe, h katerim nima kaj dodati, upoštevaje, da zagovornik v pritožbi le nasprotuje logični, razumni in zato prepričljivi utemeljitvi sodišča prve stopnje, da je obtoženi glede na podpisano pogodbo in dejansko delo ustrezal profilu storilca za očitano kaznivo dejanje.

11Ob sicer ključni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da obtoženemu ni z gotovostjo dokazan direktni naklep, posebej obarvan z inkriminiranim namenom, ter zavrnitvi pritožbenih navedb, da obtoženi v inkriminiranem času ni deloval na položaju vodilnega delavca, se pritožbeno sodišče do ostalih navedb v vloženi pritožbi ni opredeljevalo.

12Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ob izreku obsodilne sodbe ni izdalo posebej pisnega odpravka sklepa o spremembi začasnega zavarovanja (iz začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka v začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi) in s tem kršilo procesne določbe, ki narekujejo poseben postopek v zvezi z začasnim zavarovanjem. Ne glede na to pa bo prvostopenjsko sodišče moralo, glede na pritožbeno odločitev, nemudoma ravnati po določbi tretjega odstavka člena 502 c ZKP v zvezi s 502 e ZKP in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odpraviti.

13Posledica spremembe izpodbijane sodbe v oprostilno sodbo sta tudi odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (v skladu z določbo tretjega odstavka člena 105 ZKP in o stroških kazenskega postopka (v skladu z določbo prvega odstavka člena 96 ZKP).

¹ Takšno ugotovitev sodišče druge stopnje podaja le zaradi jasnosti obrazložitve, saj se tovrstna kršitev, glede na določbo 2. točke prvega odstavka člena 383 ZKP, ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
² Tako enak način ravnanja v časovno in prostorsko enakih pogojih (kontaktiranje naročnikov s strani obtoženca in posredovanje podatkov B. B.; logistika B. B. s šoferji; plasiranje gotovine, plačane na roko voznikom, v gotovinsko blagajno s strani obtoženca oziroma na podlagi navodil obtoženca; ročno izpolnjevanje tovornih listov; isti oškodovanec, poškodba vedno enake pravne dobrine, varovane z očitanim kaznivim dejanjem - zvestobe obtoženca do družbe), enaka sredstva storitve (uporaba voznikov in vozil družbe) in na začetku vzpostavljen obtoženčev naklep vodenja vzporednega posla prevozov rabljenih vozil s kapacitetami družbe in gotovinskimi plačili prevozov.
³ O kriterijih za ugotovitev enovitega kaznivega dejanja in razlikah z nadaljevanim kaznivim dejanjem sodbe VS RS, in sicer opr. št. I Ips 444/2008, z dne 16.4.2009, I Ips 51408/2010, z dne 12.11.2015, I Ips 289/2008, z dne 6.11.2008, I Ips 6097/2010, z dne 20.12.2012, o času storitve trajajočih kaznivih dejanja v zvezi z uporabo kazenskega zakona v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakona, ur. Korošec D., Filipčič K., Zdolšek S., 2. knjiga, UL RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019; v Podlipnik J., točka 41, stran 1123.
⁴ V Bavcon L., Šelih A., Kazensko pravo, Splošni del, stran 175.; v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, ur. Šepec M., v Šošić M., točka 12, stran 152.
⁵ Kar je sicer pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.