62. člen ZUP

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Potrdilo o vročitvi, tj. povratnica, je po svoji naravi javna listina, za katero velja domneva o resničnosti vsebine javne listine, dokler se ne dokaže nasprotno. Upravni postopek se vodi v uradnem jeziku, tj. v slovenskem jeziku. Organu pri tem ni treba zagotavljati prevoda uradnih pisanj, vključno z akti, s katerimi se konča postopek in mora stranka v primeru nerazumevanja sama poskrbeti za prevod.

Pravica spremljati potek postopka po tolmaču se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). Pravica do izjave je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pravico spremljati postopek v svojem jeziku - po tolmaču, je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da tožnik v celoti razume, kaj se ga sprašuje. Če pa dvom v razumevanje jezika obstaja, kot v obravnavanem primeru, pa to pomeni, da postopek ni bil voden v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.

Ugovor zastaranja pravice do izterjave ni utemeljen, saj sodišče na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2 ocenjuje kot pravilno stališče tožene stranke, da od izvršljivosti izvršilnega naslova, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, še ni preteklo 5 let, prav tako pa ni nastopilo absolutno zastaranje (deset let). Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani akt, saj ne upošteva izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2, saj se navedeni ugovor ne more uveljavljati v postopku, kjer se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Dolžnik upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, izkazuje z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, torej banki. Neutemeljen je ugovor, da tožnik kot ukrajinski državljan, ne razume slovenskega jezika in ni razumel izpodbijanega sklepa, ne odločbe o odmeri dohodnine, ter da akta tudi nista bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume.Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume, razen če bi šlo za primer, ko je pri or

Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki pred izdajo upravne odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. ZUP ne določa, da se ta pravica lahko uresniči zgolj v obliki zaslišanja.

Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku.

Tožnika nista imela možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe v italijanskem jeziku seznanila z vsem gradivom v spisu, ki ga ni mogoče opredeliti kot povsem nerelevantnega za zadevo, zato so bile kršene določbe (drugega odstavka 62. člena) ZUP o uporabi (italijanskega) jezika v postopku, kar se po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Ker tožena stranka po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo (in sicer slovenskih prevodov listin v petih tujih jezikih sestavljenih listin, ki ji jih je v dokazne namene predložil tožnik), sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, česar pa sodišče zaradi nepredložitve zahtevanih listin ne more presoditi.

Dokazno gradivo mora biti v uradnem jeziku sodišča, kjer teče postopek. Pravila ZPP je treba po analogiji uporabiti tudi pred upravnimi organi in v upravnem sporu. Sodišče zato meni, da je utemeljen tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka o uporabi jezika, saj sodišče ne more preveriti vsebine obravnavanega poročila. Toženka je dokazni predlog z zaslišanjem prič štela kot nepotreben ter pri tem izhajala iz stališča, da bi se osebam, ki so se že opredelile do okoliščin v zvezi s prevzemom B. d.d. s strani družbe D., še enkrat zastavljala istovrstna vprašanja. S takšno vnaprejšnjo dokazno oceno je po presoji sodišča kršila procesna pravila (kršila je pravico do izvedbe dokazov). Za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri je tožena stranka izrek izpodbijanega ukrepa (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika) utemeljila z očitkom storitve prepovedanega ravnanja, kršitve prepovedi glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, je po presoji sodišča vloga družbe C. d.o.o. ključnega pomena. Ker zaključku tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki vlogo družbe C. d.o.o. pojasnjuje kot drugo osebo v smislu 1. točke prvega odstavka 383. člena ZT

Upravni organ ni izpolnil svoje dolžnosti, da stranko pouči o pravici uporabljati svoj jezik in spremljati postopek po tolmaču. Kršitev pravil uporabe jezika v postopku, pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev.

Če prevodi v slovenski jezik obstajajo, bi morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe vsebino teh dokumentov navesti in se opredeliti, ali vsebino sprejema ali pa je ne sprejema. Odločba je tako v ključnem delu tako neobrazložena, da se je ne da preizkusiti. ZUP določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da če se upravna odločba opredeljuje do nekega dokumenta, ki je v tujem jeziku, bi moral biti tudi ta dokument preveden v slovenski jezik, saj se sicer take odločbe ne da preizkusiti. Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod takega dokaza v slovenski jezik. Tožena stranka informacij o stanju v izvorni državi, vloženih s strani tožeče stranke v angleškem jeziku, ni obravnavala kot nepopolno vlogo v tem smislu, da bi stranko pozvala, da jo mora prevesti v slovenski jezik.

Ker v konkretnem primeru tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo, in sicer slovenskih prevodov listin v predloženem upravnem spisu, ki so sestavljene v tujem jeziku in označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Vsi oblastni organi v Republiki Sloveniji so dolžni poslovati in voditi postopke v uradnem jeziku tj. slovenščini (oz. italijanščini ali madžarščini na območjih občin, kjer živi posamezna narodna skupnost) in uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v postopku, ne more niti voditi postopka, niti izdati odločbe v jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, tudi če ta jezik odlično obvlada. Zato mora biti odločba o prekršku vedno izdana v uradnem jeziku države izdaje, storilcu pa poleg izvirnika odločbe v slovenskem jeziku vročen tudi prevod odločbe oz. vsaj prevod pomembnejših delov, če obstaja razlog za domnevo, da storilec ne razume slovenskega jezika.

Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

V konkretnem primeru je del dokumentacije, ki je bila uporabljena za ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku, v tujem jeziku. V posledici tega tožena stranka ni mogla v celoti in popolnoma ugotoviti dejansko stanje zadeve, zato ostaja sporno vprašanje obsega prenosa materialne avtorske pravice na zahtevani študiji na stranko z interesom. Kršitev pravil o uporabi jezika v postopku pa predstavlja po določbi 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Temeljno pravilo vsakega državnega organa in drugega organa, ki opravlja javno službo namreč je, da posluje in vodi postopek v slovenskem jeziku in v tem jeziku tudi izdaja pisne odpravke svojih odločitev. Ker tega tožena stranka ni spoštovala, je bistveno kršila določbe postopka, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. V postopku odločanja o javnopravnih zadevah, ima stranka pravico, da se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev, to pa zato, da ima možnost učinkovito zaščititi svoje pravice v postopku. S tem, ko tožena stranka tožeče stranke ni seznanila kdo je izdelal recenzije v njenem primeru, je ravnala v nasprotju z določbo 9. člena ZUP in s tem v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Vozilo dano v carinski postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev mora biti namenjeno uporabi (prevozu blaga) v notranjem prometu Skupnosti (npr. med Slovenijo in Španijo). Če pa se prevoz opravi znotraj iste države članice - kabotaža (med krajema v Sloveniji) brez posebnega (dodatnega) dovoljenja, ni več izpolnjen pogoj za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. V obravnavani zadevi ni mogoče spregledati napake oziroma ji pripisati nebistvenega vpliva na izvajanje predmetnega carinskega postopka, saj za to nista izpolnjena dva od navedenih treh pogojev, med drugim, da naknadno ni mogoče izpolniti formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga, torej pridobiti dovoljenja za že opravljeno kabotažo. Revident nezmožnosti sanacije napake ne oporeka. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku pred sodiščem ni kršena, če si mora stranka sama priskrbeti prevode sodnih pisanj v svoj jezik.