VSM Sodba in sklep I Cp 617/2024

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v točkah III, IV in VI izreka potrdi.

II. Odločba sodišča prve stopnje se v točki V izreka spremeni tako, da se datum 23. 12. 2021 nadomesti z datumom 28. 9. 2023.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da se pravdni postopek v zvezi z izbrisnim zahtevkom delno ustavi (točka I izreka) in da se v celoti ustavi glede podrednega tožbenega zahtevka (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so Notarski zapis z dne 21. 11. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 21. 11. 2007 in Kreditna pogodba z dne 19. 11. 2007 nični (točka III izreka) in da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) plačati 61.576,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2023 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe (točka IV izreka), v presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 2007 do 23. 12. 2021, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te odločbe (točka VI izreka).

2Zoper točke III, IV, V in VI izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 9. 2023 neutemeljeno dopustilo spremembo tožbe, s katero sta tožnika postavila nov dajatveni zahtevek na plačilo zneska v višini 61.576,00 EUR s pripadki, saj je toženka takšni spremembi tožbe nasprotovala, slednja pa tudi ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj je obravnavana novega dajatvenega zahtevka trajanje predmetnega pravdnega postopka močno zavlekla. Posledično je sodišče prve stopnje z dovolitvijo spremembe tožbe zmotno uporabilo 185. člen ZPP. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je dajatveni del tožbenega zahtevka že zastaral, saj je bil vložen več kot 5 let po tem, ko sta tožnika vložila tožbo na ugotovitev ničnosti sporne Kreditne pogodbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Tožnika namreč v odsotnosti dajatvenega dela tožbenega zahtevka nista izkazala posebnega pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Sporni kredit je bil namreč dne 23. 12. 2021 že v celoti poplačan, zaradi česar je bila tudi hipoteka izbrisana še pred spremembo tožbe z dne 28. 9. 2023. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev toženke ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, slednje pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev toženkine pravice iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS).

V zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje sodbe Sodišča EU v zadevah C-698/18 in C-699/18, na katere se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ni apliciralo na dejansko stanje obravnavane zadeve in se ni opredelilo do nekaterih ključnih navedb toženke v zvezi z zastaranjem dajatvenega dela tožbenega zahtevka, in sicer, da sta se tožnika najkasneje z vložitvijo tožbe dne 20. 9. 2018 zavedala vseh pravno relevantnih okoliščin danega primera in pravnih posledic svojega položaja, zaradi česar je zastaranje dajatvenega dela tožbenega zahtevka začelo teči najkasneje z vložitvijo tožbe in se je do dne 28. 9. 2023, ko sta tožnika postavila nov dajatveni tožbeni zahtevek, že izteklo. Do teh navedb toženke se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev toženkine pravice iz 22. člena URS.

V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnile dolžnosti in da je posledično ravnala v slabi veri oziroma ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter da je zato tudi podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih (pravdnih) strank. V tej zvezi pritožba navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo neposredno na Direktivo 93/13 in na sodbe Sodišča EU, saj je pravni položaj v RS drugačen, zato sodb Sodišča EU ni mogoče uporabiti v celoti oziroma vsaj ne brez ustrezne prilagoditve nacionalni zakonodaji in novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. V tej zvezi se pritožba sklicuje na dosedanje navedbe toženke v 7. in 11. pripravljalni vlogi ter v teh vlogah priložene strokovne članke in pravna mnenja in izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji opravljene pojasnile dolžnosti toženke ni ustrezno upoštevalo izpovedb prič A. A. in B. B. ter vseh ostalih informacij in pojasnil, ki sta jih tožnika prejela pred sklenitvijo sporne Kreditne pogodbe, po drugi strani pa je slepo sledilo izpovedbama tožnikov in izpovedbam prič C. C., Č. Č. in D. D., ki so vsi izpovedali neresnično in neprepričljivo, kot je toženka to podrobneje pojasnila že v svoji 7. pripravljalni vlogi. V pritožba dodaja, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da o kreditih v CHF pred sklepanjem sporne Kreditne pogodbe ni vedel popolnoma nič, čeprav je s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, tedaj pa je bil tudi seznanjen z reklamnim letakom iz leta 2004, na katerega se neutemeljeno sklicuje še sedaj. Do teh kontradiktornosti v izpovedbi tožnika se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelilo, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev toženkine pravice iz 22. člena URS.

V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženka ravnala v slabi veri in da je na strani tožnika obstajalo neomejeno in neobvladljivo valutno tveganje. Tožnik je namreč imel možnost konverzije kredita v EUR oziroma predčasnega poplačila spornega kredita, kot to izhaja iz 8. člena in 20. člena Kreditne pogodbe, kar pa je tožnik izkoristil šele dne 23. 12. 2021, ko je sporni kredit predčasno poplačal. Vse do takrat je namreč tožnik zavestno vztrajal v kreditnem razmerju, saj je pričakoval, da bo menjalni tečaj v prihodnje zanj ponovno ugodnejši. Gibanja menjalnega tečaja pa ni mogla napovedati niti toženka, saj se je tečaj CHF - EUR vse od uvedbe EUR leta 1999 gibal med cca. 1,40 in 1,60 CHF za 1,00 EUR in se je zgodovinsko gledano v primeru padca vedno hitro vrnil nazaj na običajno raven. Tako navedeni tečaj vse do leta 2007 ni bil nikoli pod 1,00 CHF za 1,00 EUR. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je imel tožnik v skladu z 20. členom Kreditne pogodbe ves čas trajanja kreditnega razmerja možnost konverzije in je lahko tako iz takšnega kreditnega razmerja kadarkoli "izstopil", pri čemer mu je uslužbenec toženke E. E. konverzijo tudi izrecno ponudil, pa jo je tožnik zavrnil, je bil obseg dolžne pojasnilne dolžnosti toženke bistveno manjši, kot pa bi bil v primeru, če tožnik takšne možnosti konverzije ne bi imel in bi bil v kreditnem razmerju "zaklenjen". Posledično so bile informacije, ki jih je toženka podala tožniku pred sklenitvijo kreditnega razmerja več kot zadostne, da bi se lahko tožnik pravočasno izognil znatnemu, pomembnemu ali visokemu valutnemu tveganju. Tožnik je namreč obroke kredita plačeval mesečno in je bil posledično ves čas redno seznanjen s tem, koliko znaša njegova kreditna obveznost v EUR, kar dokazuje tudi dejstvo, da se je menjalni tečaj na dan celotnega poplačila kredita dne 23. 12. 2021 znašal 1,0413 CHF za 1,00 EUR, že dne 29. 2. 2024 pa je ta menjalni tečaj znašal 0,9534 CHF za 1,00 EUR. Tožnik se je tako s predčasnim poplačilom kredita dejansko izognil nadaljnjim negativnim valutnim spremembam CHF, saj je predčasno odplačal le 136.576,60 EUR, torej manj, kot če bi kredit odplačal v skladu z amortizacijskim načrtom z dne 27. 11. 2007, v skladu s katerim bi moral toženki odplačati 137.845,98 EUR. V tej zvezi pritožba izpostavlja, da tožnik tekom postopka na prvi stopnji povzetih trditev toženke ni prerekal in da se sodišče prve stopnje do citiranih trditev toženke v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev toženkine pravice iz 22. člena URS.

V nadaljevanju pritožba navaja še, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi Paribas, kjer je bil predmet obravnave produkt "Helvet Immo", saj ne gre za primerljiv bančni produkt obravnavanemu kreditu in dodaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženkin ugovor procesnega pobota. Slednji je bil namreč podan za primer, če bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti ugodilo, kar bi pomenilo, da mora vsaka pogodbena (pravdna) stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejela, kot to določa 87. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Navedeno pomeni, da mora tožnik toženki vrniti prejeto glavnico kredita in tudi ustrezne obresti oziroma nadomestilo za uporabo tujega denarja za obdobje od črpanja kredita do poplačila le - tega. Terjatev, ki jo toženka uveljavlja v procesni pobot je tako kondicijska terjatev, ki nastane šele z ugotovitvijo ničnosti kreditne pogodbe. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v procesni pobot uveljavljena terjatev toženke že prenehala in se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi C- 520/2021, saj slednja v danem primeru ni uporabljiva.

Nazadnje pritožba izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice in poudarja, da tožnika primarno sploh nista upravičena do zakonskih zamudnih obresti in podredno, da je sodišče prve stopnje v točki V izreka izpodbijane sodbe zagrešilo očitno pisno napako, saj glede na obrazložitev izpodbijane sodbe tožnika nista upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 12. 2007 do 28. 9. 2023, ne pa le za čas od 31. 12. 2007 do 23. 12. 2021, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da sta tožnika tista, ki sta dolžna nositi vse pravdne stroške in ne toženka, saj sta slednja uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, prav tako pa sta umaknila izbrisni del primarnega tožbenega zahtevka in celotni podredni tožbeni zahtevek, v zvezi s katerima so toženki prav tako nastali pravdni stroški, saj se je morala v skupno 12 pripravljanjih vlogah opredeliti tudi do teh zahtevkov tožnikov.

3Tožnika se v odgovoru na pritožbo toženke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijanih delov odločbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča prve stopnje:

- Med strankami je bila sklenjena kreditna pogodba št. MB01 261014018 z dne 19. 11. 2007 za znesek 123.700,00 CHF z dobo vračanja 360 mesecev, višina anuitete je znašala 625,81 CHF, obrestna mera pa je znašala 12-mesečni LIBOR plus fiksni pribitek 1,45 % letno, efektivna obrestna mera je na dan odobritve kredita znašala 4,41 %, v korist toženke pa je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičninah z ID znakom ...-1611-320 in z ID znakom ...-*61,

- šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

- šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vpliva,

- v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnika sta bila tista, ki sta morala prevzeti valutno tveganje,

- toženka tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj,

- toženka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati,

- toženka ni ravnala v dobri veri,

- zaradi ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, institut konverzije po OZ nima učinka.

Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje (pravilno) presodilo, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja v položaju pogodbenih (pravdnih) strank, prav tako je bila podana slaba vera toženke, zaradi česar sta kreditna pogodba z dne 19. 11. 2007 ter sporazum o zavarovanju terjatve z dne 21. 11. 2007 nična.

O spremembi tožbe in zastaranju kondicijskega zahtevka:

6Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Sledni namreč določa, da se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta tožnika tožbo vložila na podlagi 23. člena ZVPot¹, ki določa, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični. Tožba je bila tako vložena na podlagi posebnega predpisa, zato tožnikoma ni potrebno izkazovati posebnega pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe, saj je ta podan že s tem, da je specialen zakon takšno tožbo predvidel in dopustil².

7Sodišče prve stopnje je tako na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 9. 2023 utemeljeno dopustilo spremembo tožbe, s katero sta tožnika postavila nov dajatveni zahtevek na plačilo zneska v višini 61.576,00 EUR s pripadki, saj je bila takšna sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Tožnika sta namreč že v tožbi z dne 20. 9. 2018 postavila dajatveni zahtevek na plačilo zneska v višini 25.999,49 EUR, ki sta ga na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 9. 2019 umaknila in nato na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 9. 2023 ponovno postavila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Tožnika sta namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe oziroma umiku prvotnega dajatvenega zahtevka, iz iste dejanske podlage ponovno zahtevala le višji denarni znesek, kot s prvotno tožbo. S tem pa je bilo, v skladu z načelom ekonomičnosti, odločeno tako o temelju, kot o višini zahtevka, posledično pa je bila pravdnima strankama "prihranjena" nova pravda v zvezi s samostojnim dajatvenim zahtevkom.

8Slednji namreč tudi še ni zastaral, kot to zmotno meni pritožba, ki spregleda, da je Sodišče EU v zadevi C-484/21 s sodbo z dne 25. 4. 2024 presodilo, da začne zastaralni rok za vložitev kondicijskega zahtevka na podlagi pravnomočno ugotovljene nične kreditne pogodbe načeloma teči šele od dneva, ko je sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe. Navedeno pomeni, da bi zastaranje kondicijskega zahtevka začelo teči šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, s katero sta se tožnika seznanila z nepoštenostjo pogodbenega pogoja (valutne klavzule). Toženka namreč ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred tem. Sama vložitev tožbe tega ne potrjuje, kot to zmotno meni toženka. Izid pravdnega postopka je namreč negotov in odvisen tudi od procesnih ravnanj nasprotne stranke, zato tožnika z vložitvijo tožbe nista mogla razumno vedeti, da bosta s tožbo nedvomno uspela.

O materialnopravni podlagi:

9Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13 in odločbe Sodišča EU zmotno uporabljalo kot neposreden vir prava in toženki naložilo obveznosti, ki jih v času sklenitve spornih kreditnih pogodb veljavni ZVPot ni določal ter da Direktiva 93/13 v danem primeru ni (ne)posredno uporabljiva.

10Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

11Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Po direktivi, izpolnjena zahteva jasnosti, preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13).

12V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU³ (8. člen Direktive 93/13). Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti⁴. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi slovenska ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča, da je izpolnjen le eden od njiju⁵.

13Glede na pojasnjeno se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno oprlo na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki res ni neposredno uporabna⁶, kot to izpostavlja pritožba, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega⁷. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju.

14Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa je sodišče prve stopnje v skladu z načelom lojalne razlage utemeljeno sledilo tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot jih je podalo Sodišče EU. Razlaga evropskega prava, ki jo v svojih odločbah poda Sodišče EU, ima namreč precedenčno pravno naravo in je formalni pravni vir z učinkom "erga omnes" in "ex tunc", zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno upoštevalo kriterije, ki jih je izoblikovalo Sodišče EU po sklenitvi spornih kreditnih pogodb, neutemeljene.

O pojasnilni dolžnosti:

15Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila⁸.

16Upoštevajoč obrazloženo in skopo besedilo 20. člena sporne kreditne pogodbe z dne 15. 11. 2007, iz katerega izhaja zgolj, "da kreditojemalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti (švicarskem franku) in izjavlja, da ta riziko izrecno prevzema, pri čemer lahko kreditojemalec v primeru da oceni, da ni več pripravljen prevzemati teh rizikov, na podlagi desetdnevne predhodne pisne najave v celoti predčasno odplača kredit s pripadajočimi obrestmi ali poda banki v odobravanje vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim", ni mogoče zaključiti, da je toženka ustrezno opravila svojo pojasnilno dolžnost (četrti odstavek 22. člena ZVPot).

17Banka namreč na tem področju nastopa kot strokovnjak, povprečen potrošnik pa praviloma nima posebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov. Posledično zgolj laično zavedanje tožnikov, da lahko pride do nihanja tečaja, kot tudi dejstvo, da so uslužbenci toženke tožnika pavšalno opozorili, da lahko pride do nihanja tečaja CHF, ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik kreditno sposoben samo za pridobitev kredita v CHF, ni dovolj. Tožnik bi namreč moral prejeti konkretna in vsebinsko jasna pojasnila o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju. Ustrezna bi bila le konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja, v povezavi z obrestnim tveganjem, vpliva na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Tožnika pa na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

18V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja še, da sodišče prve stopnje pri presoji (ne)opravljene pojasnilne dolžnosti toženke ni upoštevalo izpovedb prič A. A. in B. B. Imenovani priči namreč pri sklenitvi konkretne kreditne pogodbe sploh nista sodelovali. Priča B. B. namreč kot vodja enote ni sklepala kreditnih pogodb s strankami in je bila zgolj občasno prisotna pri podpisovanju kreditnih pogodb pri notarju, priča A. A. pa kot svetovalka ni sodelovala pri sklenitvi konkretne kreditne pogodbe in je tudi sama izpovedala, da strankam niso ponujali kakršnekoli zaščite pred valutnim tveganjem in jim niso pokazali simulacij gibanja kreditov v primeru spremembe tečajnega razmerja med EUR in CHF, kot je to podrobneje pojasnilo že sodišče prve stopnje. Slednje je tako utemeljeno sledilo skladnim in prepričljivim izpovedbam prič C. C., Č. Č. in D. D., ki so vse skladno potrdile tožnikove navedbe, da kreditojemalcem valutna tveganja niso bila pojasnjena.

19Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Na obseg njene pojasnilne dolžnosti pa ne vpliva dejstvo, da ima potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja oziroma predhodne izkušnje s sklepanjem tovrstnih, kreditov⁹.

20Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tako tožnika pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto. Posledično toženka ni ravnala v dobri veri.

Možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita:

21Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Slednji namreč potrošniku ne zagotavljata učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami obravnavanega valutnega tveganja. Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti zelo hudih negativnih posledic sklenjene pogodbe namreč ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije. Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev.

22V 20. členu sporne kreditne pogodbe sta opredeljeni le možnost predčasnega plačila celotnega kredita s pripadajočimi obrestmi in možnost, da kreditojemalec poda banki vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim, v obeh primerih pa je dolžan kreditojemalec plačati stroške predčasnega poplačila. V obeh primerih je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Kreditojemalec ima le možnost podaje vloge, pri čemer ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja, ki je po vsebini zgolj najem novega kredita za poplačilo prejšnjega. Tako ohranja banka položaj močnejše stranke, ki v bistvenem določa usodo pogodbe.

23Ob tem je odločilno tudi, da možnost ali celo realizacija pojasnjene novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi¹⁰. Slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto¹¹. Zaradi morebitne možnosti konverzije tako še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

24V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja še, da je tožnik na dan 23. 12. 2021, ko je sporni kredit v celoti predčasno poplačal, toženki odplačal le 136.576,60 EUR, torej manj, kot če bi sporni kredit odplačal v skladu z amortizacijskim načrtom z dne 27. 11. 2007, v skladu s katerim bo moral toženki odllačati 137.845,98 EUR. Z navedenim je namreč tožnik zmanjšal višino kondicijske terjatve, ki jo ima na podlagi nične kreditne pogodbe.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank:

25Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto¹². Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

26Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj¹³, ker banka ne ravna v dobri veri, to je transparentno.

27Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj¹⁴. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika¹⁵. Sodišče potemtakem presodi ali bi povprečen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja¹⁶. Povprečen potrošnik tako utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti, torej da ne bo njegova obveznost odplačila v domači valuti, enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

28Pri tem ni odločilno, da je po slovenski pravni ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), saj takšno pogodbeno določilo ne sme biti v nasprotju z zakonom (ZVPot). V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik (tožnik) v celoti prevzel zelo veliko in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika (tožnika), kar je v nasprotju z načelom dobre vere, saj je bilo vzpostavljeno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj je toženka kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje¹⁷.

O ničnosti kreditne pogodbe:

29Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero¹⁸, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13¹⁹.

30Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev (na primer delna ničnost) nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13)²⁰.

31Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13)²¹, kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom²². V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno²³. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja²⁴. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem²⁵, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

32Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe.

O višini kondicijskega zahtevka:

33Pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnikoma plačati znesek v višini 61.576,60 EUR, saj graja le tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice.

34Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta tožnika zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti postavila šele s pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2023, zato sta v skladu s 193. členom OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka.

35Posledično je sodišče prve stopnje obrestni del kondicijskega zahtevka utemeljeno zavrnilo za čas od 31. 12. 2007 do 28. 9. 2023, kot to izhaja iz 46. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, pri tem pa je v točki V izreka izpodbijane odločbe naredilo očitno pisno napako, saj je zakonske zamudne obresti zavrnilo za čas od 31. 12. 2007 do 23. 12. 2021 (namesto pravilno do 28. 9. 2023), kot to utemeljeno opozarja pritožba. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje očitno pisno napako popravilo, kot to izhaja iz točke II izreka te odločbe (328. člen ZPP).

O pobotnem ugovoru toženke:

36Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je eden izmed zakonskih pogojev za procesni pobot po tretjem odstavku 319. člena ZPP obstoj oziroma zapadlost terjatve v času sojenja (311. člen OZ). V tej zvezi pritožba sama navaja, da je toženka ugovor procesnega pobota v višini 112.757,28 EUR postavila le za primer, če bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne kreditne pgoodbe (pravnomočno) ugodilo, kar bi pomenilo, da mora vsaka pogodbena (pravdna) stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične poogdbe prejela, kot to določa 87. člen OZ. Glede na navedeno bo kondicijska terjatev toženke na podlagi nične kreditne pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ) nastala oziroma zapadla šele s pravnomočno izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje, torej šele z izdajo te odločbe sodišča druge stopnje.

37Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožnika s tožbo zahtevata le preplačilo spornega kredita v višini 61.576,60 EUR, kar dejansko pomeni, da sta vzajemni terjatvi pravdnih strank na podlagi nične kreditne pogodbe že pobotani. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ mora namreč vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Tožnika bi tako morala toženki vrniti znesek prejeta kredita v višini 75.000,00 EUR, toženka pa tožnikoma prejete zneske mesečnih anuitet v skupni višini 136.576,60 EUR.

38V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da toženka v skladu s sodno prakso Sodišča EU²⁶ od potrošnika (tožnika) pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Posledično toženka v procesni pobot neutemeljeno uveljavlja tudi 6% obrestno mero zaradi uporabe tujega denarja v času od 27. 11. 2007 do 23. 12. 2021, ko je bil sporni kredit v celoti odplačan.

O stroških pravdnega postopka:

39Nazadnje pritožba neutemeljeno izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in zmotno meni, da sta tožnika uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka. Umik podrednega tožbenega zahtevka namreč na uspeh tožnikov v predmetnem pravdnem postopku ne vpliva, saj bi sodišče prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku odločalo le, če bi primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, česar pa ni storilo, ampak mu je v celoti ugodilo. Prav tako na uspeh tožnikov v predmetnem pravdnem postopku ne vpliva dejstvo, da sta slednja umaknila izbrisni del primarnega tožbenega zahtevka, saj sta slednje storila zato, ker sta sporni kredit v celoti poplačala, v posledici česar je bila hipoteka toženke za zastavljenih nepremičninah izbrisana. S tem pa je tudi odpadla potreba po izbrisnem zahtevku, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Sklepno:

40Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točke III, IV in VI izreka odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Točko V izreka odločbe sodišča prve stopnje pa je v skladu z 328. členom ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz točke II izreka te odločbe.

41Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

42Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo toženke niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sta slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi z 442. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 - ZKolT, 31/18, 49/20 - ZIUZEOP, 130/22.
² Tako tudi dr. Aleš Galič in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 157.
³ Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
⁴ SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros.
⁵ SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.
⁶ O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo.
⁷ Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zapisalo, da pravno podlago za razsojo v predmetni zadevi predstavlja tudi Direktiva 93/13/EGS, vendar se v nadaljnji obrazložitvi odločbe sodišče prve stopnje nanjo ni neposredno sklicevalo, ampak je kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabilo določbe ZVPot, ki je navedeno direktivo implementiral, določbe tega zakona pa je pravilno razlago v luči ciljev predmetne Direktive.
⁸ SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.
⁹ VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.
¹⁰ SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.
¹¹ VSRS sklep II Ips 7/2022.
¹² SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.
¹³ VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.
¹⁴ SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.
¹⁵ Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.
¹⁶ Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.
¹⁷ VSRS sodba II Ips 8/2022.
¹⁸ SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.
¹⁹ SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.
²⁰ SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.
²¹ SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.
²² SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.
²³ SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.
²⁴ SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.
²⁵ Prav tam, 53. točka obrazložitve.
²⁶ Odločba C-520/21 Bank M.