VSK Sodba II Kp 70107/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 315,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v obsegu 40 dnevnih zneskov po 29,00 EUR in odločilo, da mora plačati tudi stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je obdolženi po zagovorniku vložil pritožbo, kot navaja slednji, iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obtožni predlog zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zvezi z navedbo zagovornika, da želi biti prisoten na seji senata in da prosi za vabilo, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da skladno z določbo 445. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v primeru ko gre za odločanje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, pritožbeno sodišče obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker drugostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi zagovornik ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z navedeno določbo 445. člena ZKP o seji ni obveščalo.

5Pritožnik v okviru izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja uvodoma navaja, da glede dejanja, storjenega v obdobju enega meseca pred 15. 7. 2019 ne obstoji noben dokaz zoper obdolženega in je sodišče očitek zoper njega sprejelo zgolj na podlagi domneve oškodovanca in njegove žene. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da navedeno ne drži in je sodišče prve stopnje glede obeh izvršitvenih ravnanj pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva ter je za svojo odločitev navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnik v pritožbi izpostavlja zgolj prijavo in izpoved oškodovanca o tem, da ob prijavi ni vedel, kdo mu je poškodoval rastline ter da sam obdolženega ni videl, izpusti pa oškodovančevo izpoved, ko je pojasnil, da so z obdolženim že dlje časa v sporih ter da ga je prepoznal po posnetkih nadzornih kamer. Vse navedeno je potrdila tudi oškodovančeva žena A. A. Da je storilec dejanja na posnetkih varnostnih kamer ravno obdolženi, je ugotovil tudi sodni izvedenec. Glede teh zaključkov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in dokazno ovrednotilo izpovedbe zaslišanih prič ter videoposnetke nadzornih kamer, dodatno pa tudi ugotovitve sodnega izvedenca za preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo v 7. do 11. točki izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati. Tudi kar se tiče pritožbenih navedb glede poškodovanja drevesa žižole sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izkazano, da gre tudi slednje pripisati obdolženčevemu ravnanju in ne morebitnim vremenskim nevšečnostim ali drugim podobnim dejavnikom izven človeške sfere. Območje, kjer raste žižola, ni pod videonadzorom. Oškodovanec je predložil fotografije poškodovanega drevesa, oškodovančeva žena pa je povedala, da so poškodbe fotografirali takoj, ko so jih zaznali, ter tudi, da žižola raste na nepremičnini, glede katere so z obdolženim v sporu ter sklepa, da je to razlog, iz katerega reže veje na meji. Glede na navedeno in upoštevaje, da je do poškodovanja prišlo v istem časovnem obdobju, ko se je zgodilo tudi poškodovanje trte in vrtnic, glede česar obstojijo posnetki varnostnih kamer, za katere je ugotovljeno, da je posneti storilec obdolženi, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec polomil in požagal veje drevesa žižole logičen in življenjski ter pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

6Nadalje so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja glede prekluzije v zvezi s podajo predlogov za pregon. Oškodovančeva žena je zaslišana kot priča na izrecna vprašanja tako zagovornika kot pooblaščenke oškodovanca, potem ko je zagovornik izpostavil problematiko morebitnega prepoznega predloga za pregon, povedala, da je bil pušpan uničen mesec dni pred prijavo. Pred tem sta tako oškodovanec kot tudi njegova žena res opisovala postopno uničevanje določenih rastlin, vendar je oškodovančeva žena nato pojasnila, da je bilo uničenih več pušpanov, zadnji pa je bil uničen približno en mesec preden so podali prijavo. Iz njunih izpovedb tudi sicer izhaja, da naj bi jim obdolženi že več let uničeval rastline in da sta zoper njega podala tudi več prijav. Glede poškodovanih rož je ugotoviti, da jih je oškodovanec omenil že ob prijavi dejanja dne 19. 7. 2019, v nadaljevanju pa povedal, da je šlo za enoletne rože, ki se jih sadi vsako leto. Tudi glede grmov vrtnic časovno obdobje poškodovanja izhaja iz fotografij in videoposnetkov. Glede na vse navedeno je torej ugotoviti, da sta bila predloga za pregon z dne 19. 7. 2019 in 23. 8. 2019 podana znotraj zakonsko določenega roka in sta pravočasna. Kar se tiče očitka glede poškodovanja rož, je po oceni pritožbenega sodišča obtožni predlog tudi dovolj specificiran in obdolženemu v tem smislu ni kršena pravica do obrambe, saj je navedeno časovno obdobje poškodovanja rastlin in njihovo nahajališče, da nikoli ni bilo sporno oziroma nejasno, za katere rože gre oziroma kje so se nahajale, pa izhaja tudi iz zapisnikov o zaslišanjih prič in pritožbenim navedbam tudi v tem delu ne gre slediti.

7Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede nedopustnosti spremembe obtožnega predloga. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila sprememba opisa dejanja posledica spoznanja oziroma ocene državne tožilke o spremenjenem dejanskem stanju po izvedbi dokazov med dokaznim postopkom, kar je skladno z določbo 344. člena ZKP. Tožilka je v spremenjenem obtožnem predlogu drugače opredelila časovno obdobje storitve kaznivega dejanja. Po prvotnem očitku naj bi bilo eno od ravnanj storjeno med 11. 7. in 15. 7. 2019, po spremenjenem pa v obdobju enega meseca pred 15. 7. 2019. Pritožnik pravilno ugotavlja, da slednje pomeni, da je bilo dejanje lahko storjeno vse do 15. 6. 2019, ne drži pa njegova navedba, da za to obdobje ni bil podan pravočasen predlog za pregon, za katerega je po tedaj veljavni zakonodaji veljal trimesečni rok od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP).

8Pritožnik v zvezi z izpodbijano sodbo uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona in navaja, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, saj rastlina kot živo bitje, pri kateri lahko pride do samoobnovitve oziroma ponovne rasti, ne ustreza pojmu stvari v kazenskopravnem smislu. V zvezi s tem je pravilno stališče zavzelo že sodišče prve stopnje, ki je v 6. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da rastlinje, kljub temu, da si je čez čas opomoglo, nekaj časa ni služilo svojemu namenu oziroma mu je služilo v manjši meri in je posledično oškodovancu nastala škoda. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. Zakon torej predvideva tri izvršitvena ravnanja, pri čemer gre v konkretnem primeru za poškodovanje stvari, kar pomeni, da je stanje stvari s funkcionalnega, estetskega ali kakšnega drugega za lastnika pomembnega vidika poslabšano na način, da je poseženo v substanco stvari.¹ V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo drevesa, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Da okoliščina ali bo rastlina ponovno zrasla in dosegla enako obliko kot pred rezanjem ni pomembna ter da je dejanje potrebno ocenjevati v času storitve kaznivega dejanja, pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS Kp 1/94 z dne 6. 7. 1994. Za obstoj tega kaznivega dejanja torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari, kot je inkriminirano v določbi 220. člena KZ-1.

9Kot že predhodno navedeno, je sodišče prve stopnje sodbo oprlo tudi na posnetke videonadzornih kamer in mnenje sodnega izvedenca, ki je posnetke pregledal. V zvezi s tem zagovornik uvodoma navaja, da je bilo oškodovančevo snemanje nedopustno, ker o tem ni bilo nobene oznake in predstavlja prekomeren poseg v zasebnost, poleg tega pa gre za minorno kaznivo dejanje, katerega nevarnost ni tako visoka, da bi se poseg v zasebnost sploh dopustil.

10Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec povedal, da je pred leti zaradi povzročanja škode na zidove hiše na naslovih A. in B. namestil varnostne kamere, saj so mu policisti ob vsakokratnih prijavah povedali, da mora predložiti določene dokaze, na zidove pa je namestil tudi štiri opozorila o postavitvi kamer. Iz posnetkov je razvidno, da videonadzor obsega območje neposredno pred hišo oziroma dvorišče in je tako oškodovancu omogočal zbirati podatke o identiteti in ravnanju oseb, ki so se nahajale na tem območju.

11Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.² Človekove pravice namreč ne uživajo neomejenega varstva: omejene so s človekovimi pravicami drugih in v primerih, ko to določa zakon (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti. Zasebnost, tako v prostorskem kot v funkcionalnem pogledu, bo varovana takrat oziroma dokler bo posameznik takšno pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno upravičljivo. Slednji pogoj pa ni izpolnjen takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost.³ V predmetni zadevi sodišče druge stopnje ocenjuje, da videonadzor v zgoraj opredeljenem obsegu ustreza namenu zagotavljanja pravice oškodovanca do osebne varnosti, oškodovanec je tudi pojasnil, da so bila nameščena opozorila o snemanju. Da je bilo storilcu znano, da je območje pod videonadzorom, je sklepati tudi iz dejstva, da si je ob drugem dejanju z dne 22. 7. 2019 zaradi onemogočenja ugotavljanja njegove identitete zakril zgornji del telesa. Upoštevaje vse navedene okoliščine in sicer da so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen ter da posnetki niso nesorazmerno posegali v posameznikovo pravico do zasebnosti, je zaključiti, da se mora varstvo obdolženčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovanca in je navedene posnetke dopustno uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku.

12Za pritožnika pa je v zvezi z posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi dne 7. 11. 2022. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja enako, kot že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, in sicer je ugotoviti, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73.c člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), posnetki pa glede na to, da je šlo za javni objekt, tudi niso nesorazmerno posegli v obdolženčeve pravice, saj v takšnih okoliščinah zasebnosti ni mogel utemeljeno pričakovati. Prav tako sodišče, s tem ko je posnetke pridobilo, ni kršilo določbe 143. člena ZKP, po katerem sodišče lahko pridobiva osebne podatke, ki so potrebni za izvedbo kazenskega postopka. Zakon o sodiščih namreč v tretjem odstavku 73.c člena določa, da se pri uvedbi varovanja z videonadzorom smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, tako nastali posnetki pa glede na določbe četrtega in petega odstavka 75. v zvezi s 1. točko 6. člena ZVOP-1 spadajo med osebne podatke. Nadalje tudi ne drži navedba, da je bilo s takšnim ravnanjem sodišča poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je namreč v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 266. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca in drugih oseb ter izrecno določa, da se telesni pregled obdolženca lahko opravi tudi brez njegove privolitve, če je potrebno ugotoviti dejstva, ki so pomembna za kazenski postopek. Pri tem pregledu je torej obdolženec objekt postopka in zanj ne velja privilegij zoper samoobtožbo.⁴ Ker obdolženi oziroma njegov zagovornik, sklicujoč se na nesorazmernost posega v telesno integriteto obdolženca, na izvedbo telesnih meritev nista pristala, je sodišče na pobudo izvedenca⁵ ubralo drugo pot in na drug način pridobilo dokaze (t.j. podatke o telesnih merah obdolženega), ki so bili potrebni, da je izvedenec lahko izdelal izvid in mnenje. S tem v zvezi pa je potrebno nazadnje obravnavati tudi pritožbene navedbe v smeri kršitve načela nepristranskosti in neodvisnosti sodišča in zaključiti, da sodišče, ki je tudi v izogib uporabe določene sile, kot jo sicer predvideva 266. člen ZKP⁶, sledilo pobudi izvedenca in pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, ni ravnalo pristransko in obdolženemu ni bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

13Čeprav obdolženi v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine in je obdolženemu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen ter je pravilno odločilo tudi glede števila in višine dnevnih zneskov, kar vse je v 12. točki izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo in tako v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno posegati.

14Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 315,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah).

¹ Tako Karin Merc v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019.
² Tako VSRS v sodbi I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021 in I Ips 44415/2010.
³ Tako VSRS v sodbi I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008, I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017 in Ustavno sodišče RS v odločbi Up-472/02 z dne 7. 10. 2004.
⁴ Tako mag. Štefan Horvat v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004.
⁵ Izvedenec lahko predlaga, naj se izvedejo dokazi ali priskrbijo predmeti in podatki, ki so pomembni za izvid in mnenje (četrti odstavek 252. člena ZKP).
⁶ Mag. Štefan Horvat v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004 na strani 593 navede, da se telesni pregled lahko opravi tudi z uporabo sorazmerne sile.