UPRS Sodba in sklep III U 222/2022-39

I. Tožba se zavrne.

II. Postopek odločanja o zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe se ustavi.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Mladoletna tožnika A. A. in B. B. (v nadaljevanju tožnika) sta pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo, s katero sta, kot sta navajala, izpodbijala akt oziroma dejanja nosilca javnega pooblastila, sodišču pa obenem predlagala, naj v zadevi izda začasno odredbo.¹ Sodišče je zadevo vodilo pod št. III U 248/2021.

2Tožnika sta bila v času vložitve tožbe učenca 7. (tožnica) in 8. (tožnik) razreda Osnovne šole A. (v nadaljevanju tožena stranka), ki kot javni zavod izvaja javna pooblastila na podlagi Zakona o osnovnih šolah (v nadaljevanju ZOsn). Pri utemeljevanju tožbenega zahtevka sta izhajala iz določbe 50. člena ZOsn, na podlagi katere imata pravico, da obiskujeta pouk in da se udeležujeta drugih dejavnosti, ki jih organizira šola, saj se nista odločila za izobraževanje na domu v smislu 88. člena tega zakona. Kljub temu pa jima ni bilo omogočeno, da bi to upravičenje uresničevala na šoli, saj jima je tožena stranka v mesecu decembru 2021 aktivno prepovedala osnovnošolsko udejstvovanje brez zakonske podlage, zgolj s sklicevanjem na vladne podzakonske akte. Podlaga za omejevanje njunih ustavnih pravic je bila zahteva tožene stranke, da morata predložiti soglasje staršev, da dovoljujejo samotestiranje na koronavirusno bolezen COVID-19. Za tožnika je torej sporna ustna odredba tožene stranke, iz katere izhaja, da morata predložiti podpisano soglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje (v nadaljevanju tudi soglasje) na podlagi tretjega odstavka Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, v nadaljevanju Odlok). Po tej ustni odredbi sta bila tožnika v decembru 2021 doma, saj jima je bilo ustno prepovedano šolanje v prostorih tožene stranke.

3Tožnika sta navajala, da se je vse začelo s tem, ko je Vlada sprejela Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 139/21) in Odlok o določitvi začasnih pogojev za izvajanje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter visokem šolstvu. Slednji je stopil v veljavo dne 29. 8. 2021 in določil, da se osebe, ki ne izpolnjujejo pogoja prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja, testirajo s hitrim antigenskim testom v prostorih vzgojno- izobraževalnega zavoda, v katerem opravljajo svojo dejavnost, oziroma v prostorih, ki jih določi predstojnik tega zavoda. Vlada je nato sprejela še Odlok, ki je stopil v veljavo 8. 11. 2021, in je določil, da se za učence osnovne šole in dijake obvezno izvajajo testiranja s testi HAG za samotestiranje za izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa, in sicer trikrat tedensko v prostorih šole pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Na podlagi teh aktov je tožena stranka od tožnikov zahtevala, da predložita soglasja zakonitih zastopnikov za samotestiranje in določila, da brez tega soglasja ne smeta prihajati v šolo na izobraževanje. Zato sta ostala celoten december 2021 doma, brez možnosti učinkovitega izobraževanja.

4Tožnika izpostavljata, da imajo po 54. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Osnovnošolsko izobraževanje je obveznost, financira pa ga država. Pravica tožnikov torej je, da obiskujeta pouk pri toženi stranki, ki je del obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Gre za ustavno pravico, ki je ena od človekovih pravic oziroma temeljih svoboščin, ki se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in v katero ni dopustno posegati s podzakonskimi akti ali celo posamičnimi akti oziroma dejanji nosilca javnega pooblastila. Po izdaji prej navedenih podzakonskih aktov pa je tožena stranka izdala ustno odredbo, ki je po vsebini navodilo, da morata biti tožnika doma, kar je bilo večkrat ponovljeno. S tovrstnimi odredbami oziroma navodili je tožena stranka odločila, da se tožnika ne smeta šolati v okviru šole in to zato, ker nista predložila soglasja staršev, da dovoljujejo samotestiranje s hitrimi antigenskimi testi v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda. Taka ustna odredba tožene stranke je posamični akt nosilca javnega pooblastila oziroma dejanje nosilca javnega pooblastila, ki je lahko predmet upravnega spora. S spornim dejanjem je tožena stranka brez zakonske podlage, zgolj s sklicevanjem na podzakonski akt tožnikoma onemogočila izvajanje 50. člena ZOsn ter jima omejila ustavno pravico do svobodnega izobraževanja. Že navedeno zadošča za sklep, da je tožena stranka tožnikoma naložila javnopravne obveznosti, kar je mogoče pred sodiščem presojati v smislu ustavnosti in zakonitosti ukrepa.

5Tožnika navajata, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave in v skladu z določbo 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Da gre v obravnavanem primeru za posamični akt, izhaja iz dejstva, da se ta nanaša na navodilo tožnikoma, ki ne smeta obiskovati pouka, ker nimata podpisanega soglasja staršev za samotestiranje. Predmetna tožba je zato nujna, da se zaščiti ustavna in zakonska pravica tožnikov, saj je izpodbijani akt, oziroma dejanje nosilca javnega pooblastila, nezakonito. Tožbo sta tožnika vložila zaradi kršitve Ustave in ZOsn, in sicer na podlagi 3. točke (pravilno 1. točke, opomba sodišča) prvega odstavka 27. člena ZUS-1, izpodbijani posamični akt oziroma dejanje tožene stranke pa je tudi ničen in je zato upravni spor dopusten tudi na podlagi 4. točke prvega odstavka 27. člena tega zakona.

6Tožnika sta sodišču predlagala, da odpravi ustno odredbo tožene stranke, iz katere izhaja, da morata za obiskovanje šolskega pouka pri toženi stranki predložiti podpisano soglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje na podlagi tretjega odstavka 8. člena Odloka, tožena stranka pa naj jima tudi povrne stroške postopka. Hkrati s tožbo sta vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagala, da sodišče zadrži izvrševanje ustne odredbe tožene stranke, zaradi katere sta bila ves mesec december 2021 doma, saj jima je bilo prepovedano šolanje v prostorih tožene stranke, in sicer do pravnomočnosti odločbe v predmetnem upravnem sporu, sodišče pa naj stanje uredi tako, da določi, da tožnikoma do pravnomočnosti sodne odločbe ni treba, da bi za obiskovanje šolskega pouka pri toženi stranki predložila pisno soglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje na podlagi tretjega odstavka 8. člena Odloka.

7Tožena stranka je odgovorila na zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, v kateri pa se je opredelila tudi do tožbenih navedb in ugovorov tožnikov, medtem ko odgovora na tožbo ni podala. Navajala je, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za postopek upravnega spora, določene v ZUS-1, in da mora zato sodišče tožbo, posledično pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, zavreči. Menila je, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ustni odredbi šole kot o obliki posamičnega odločanja tožene stranke, saj je tožena stranka zavezanka po veljavnih predpisih, in sicer Odloku in Sklepu o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21), ki pa nista posamična akta, pač pa podzakonska predpisa, v katerih so vsebovane splošne in abstraktne norme, ki na načelni ravni urejajo pravice in obveznosti nedoločenega kroga subjektov. Podrejeno je tožena stranka sodišču predlagala, naj zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, saj tožnika nista izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Navajala je, da je bila prepoved zbiranja učencev, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT (pogoj prebolevnosti ali cepljenja ali testiranja) niti s samotestiranjem, in zanje vzpostavitev izobraževanja na daljavo, določena z Odlokom in zato ni bila tožena stranka tista, ki bi sprejela odločitve o izobraževanju na daljavo, pač pa je bila zavezana, da se predpisani ukrepi izpolnjujejo. Tudi posledice odločitve staršev o samotestiranju ni določila tožena stranka, pač pa predpis, tožena stranka pa tudi ni bila tista, ki bi izdala ustne ali pisne odredbe, da morata tožnika predložiti podpisano soglasje glede samotestiranja, saj obveznost izpolnjevanja PCT izhaja iz Odloka. Tožena stranka je starše zgolj obvestila o tem, kaj določa predpis, ni pa izdajala odredb/navodil v smislu oblastvenega ravnanja. Navedbe tožnikov, da se izobraževanje na daljavo ni izvajalo, ne držijo, saj so ga izvajali isti učitelji, kot to sicer počnejo v razredu. Z vlogo z dne 6. 1. 2022 je tožena stranka še pojasnila, da je tožnica z izobraževanjem na daljavo pričela 17. 11. 2021, tožnik pa je bil od 12. 11. do 22. 11. 2021 odsoten zaradi bolezni, s šolanjem na daljavo pa je začel 22. 11. 2021.

8Tožnika sta se na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2022. Navajala sta, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport po sprejetju Odloka najprej izdalo Okrožnico z dne 12. 11. 2021, s katero je obvestilo ravnatelje šol o spremembi samotestiranja učencev, tožena stranka pa je po izdaji odloka napisala Obvestilo z dne 15. 11. 2021 (v nadaljevanju Obvestilo) in dodatno pripravila soglasje. Vse to pa za predmetni upravni spor ni odločilnega pomena, saj sta Obvestilo in soglasje splošna akta, ki obveščata o vsebini vladnega Odloka. Tožnika namreč s tožbo izpodbijata kasnejše posamično dejanje tožene stranke, ki je bilo usmerjeno neposredno na njiju, vsebina tega posamičnega dejanja pa je bilo ustno navodilo, da morata biti doma in da se ne smeta šolati v prostorih tožene stranke (dopuščen jima je bil le dostop do izolirane knjižnice, kjer sta bila sama brez drugih oseb, tudi brez učiteljev), vse to pa zato, ker nista imela podpisanega soglasja staršev. S tem konkretnim ravnanjem, ki po vsebini predstavlja napotitev tožnikov domov z zavrnjeno možnostjo dostopa do izobraževanja, je tožena stranka de facto odločila, da morata tožnika ostati doma in se ne smeta izobraževati v okviru šole.

9Tožnik je bil v novembru 2021 doma zaradi svoje bolezni, nato zaradi karantene, kar je njegovo šolanje na domu iz tega razloga podaljšalo do konca tega meseca. Tožnik torej v novembru ni bil doma zaradi izpodbijanih ustnih navodil. Tožnica je ob koncu meseca novembra koristila 5 dni t.i. "dopusta". Komunikacija, ki jo je odgovoru predložila tožena stranka, je potekala med toženo stranko in starši tožnikov, saj sta tožnika to prepustila staršem v pričakovanju, da jima bo v decembru 2021 zagotovljeno vsaj to, da bo zanju poskrbljeno kot za otroka s posebnimi potrebami, in to na način, da se izobražujeta v šoli, vsaj v ločeni skupini ter da jima bo omogočen vstop v šolo in tudi pedagoški proces v njej. Tožena stranka s staršema tožnikov ni komunicirala le pisno, pač pa je obstajala tudi obsežna ustna komunikacija, v kateri je bilo tožnikoma odrejeno, da brez soglasja staršev ne moreta v šolo, razen v izolirano knjižnico in da jima grozi tudi to, da bosta neocenjena, kar sta izvedela tik pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu in se zato tudi odločila za sodni postopek.

10Tožnika navajata, da tožena stranka ni zgolj razložila, kaj je vsebina vladnega predpisa, pač pa je v okviru prvotnih splošnih pisnih in kasneje konkretnih posamičnih ustnih navodil razširila vsebino vladnega odloka. Odlok namreč ni določil, da morajo biti otroci s posebnimi potrebami doma in da jim grozi neocenjenost, če ne bodo sodelovali pri izvajanju samotestiranja. Tožnika sta v decembru 2021 skušala doseči izobraževanje v šoli, vendar pa nista uspela, saj jima šola z aktivnim delovanjem tega ni dovolila in vstop v šolo pogojevala s podpisanim soglasjem. Po mnenje tožnikov bi morala Republika Slovenija, če je želela doseči tako ureditev, kot jo je izvaja tožena stranka, sprejeti ustrezne predpise, nikakor pa ni ustrezno ravnanje, da je bil izdan Odlok, ki ni uredil ničesar, na šole pa se je pritiskalo, da z ustnimi navodili in odredbami ne dovoljujejo šolanja otrokom, ki ne predložijo soglasja. Odlok je tudi sicer neustaven. Tožnika sta pričakovala, da bosta prejela ustrezen poimenski pisni sklep, da jima šolanje ni dovoljeno brez soglasja, kar so nekatere šole tudi storile, vendar pa je ravnateljica tožene stranke pojasnila, da takega sklepa ne bo izdala in je bila zato komunikacija le ustna.

11Tožnika sta v pripravljalni vlogi še modificirala tožbeni zahtevek tako, da sta zahtevala, da se odpravijo vsa ustna navodila tožene stranke, iz katerih na kakršenkoli način izhaja, da morata tožnika predložiti podpisano soglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje na podlagi tretjega odstavka 8. člena Odloka ter da jima je zagotovljena pravica do izobraževanja v prostorih tožene stranke.

12Sodišče je s sklepom III U 248/2021-15 z dne 13. 1. 2022 tožbo tožnikov zavrglo, posledično zavrglo tudi njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je utemeljevalo s stališčem, da ravnanje tožene stranke v obravnavani zadevi ne pomeni izvajanja javne oblasti v smislu njenih pooblastil po ZOsn niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru. Tožnika sta zoper to odločitev vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 44/2022 z dne 28. 9. 2022 ugodilo, sklep tukajšnjega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo z napotilom, da opravi nov postopek. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je v predmetni zadevi tožena stranka ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja tožnikov; vprašanje, ali je bil tak poseg utemeljen na zakonu in s tem dopusten, pa je stvar nadaljnje meritorne presoje v tem upravnem sporu. Sodišče je napotilo, da, tudi ob morebitni spremembi tožbenih predlogov glede na spremenjeno pravno in dejansko stanje, preveri druge procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, in v primeru, da so te podane, v zadevi odloči po vsebini. Sodišče je po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča obravnavano zadevo vpisalo pod št. III U 222/2022.

13Po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča sta tožnika z vlogo z dne 23. 2. 2023 umaknila zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj omejitve iz Odloka niso več v veljavi. Iz enakega razloga tudi nista več vztrajala pri prvotno postavljenem zahtevku, saj so s prenehanjem Odloka prenehale veljati tudi vse iz njega izhajajoče omejitve in zato njunega pravnega položaja s tožbenim zahtevkom, kot sta ga uveljavljala v tožbi, ni mogoče več izboljšati. Tožnika sta tožbo spremenila v tožbo na ugotovitev, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njune pravice in pravne koristi. Predlagata, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka posegla v njuno pravico do zagotavljanja osnovnošolskega izobraževanja in v njune pravne koristi, povezane s pridobivanjem izobrazbe pod enakimi pogoji, kot to velja za ostale učence, s tem, ko je po izdaji Odloka odredila tožnikoma, da morata ostati doma in se ne smeta izobraževati v prostorih šole tožene stranke, pri čemer ni poskrbela za njuno vključitev v pedagoški proces v prostorih šole, vse to pa storila s tem, da je podala nedopustna navodila, iz katerih je izhajalo, da morata tožnika, da bi jima bila zagotovljena pravica do izobraževanja v prostorih tožene stranke, predložiti s strani staršev podpisano soglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje na podlagi tretjega odstavka 8. člena Odloka, brez tega soglasja pa tožnika nista smela vstopiti v prostore šole in nista imela zagotovljenega pedagoškega procesa od decembra 2021 do prenehanja veljavnosti Odloka.

14Tožnika navajata, da je bil Odlok podlaga za to, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sprejelo Okrožnico z dne 12. 11. 2021, s katero so obvestili ravnatelje šol o spremembi samotestiranja za učence. To je postalo zanje obvezno od 17. 11. 2021 dalje, tožena stranka pa je napisala obvestilo za starše in skrbnike otrok z dnem 15. 11. 2021 in dodatno pripravila soglasje staršev. Tako obvestilo, kot tudi soglasje sta vse starše in skrbnike obveščala o vsebini Odloka. Tožnika pa v upravnem sporu izpodbijata posamično dejanje tožene stranke, ki je bilo usmerjeno neposredno na njiju. Vsebina tega dejanja je bilo ustno navodilo tožene stranke, da morata biti doma in se ne smeta šolati v prostorih tožene stranke, vsaj ne na način, da bi se jima zagotavljala pravica do izobraževanja pod enakimi pogoji kot ostalim, to pa zato, ker nista imela podpisanega soglasja staršev za samotestiranje. S takim ravnanjem sta bila prikrajšana v možnosti šolanja in posledično do pridobivanja izobrazbe pod enakimi pogoji, kot so jih bili deležni ostali učenci, ki so se šolali v šoli in bili deležni pedagoškega poučevanja. Tožena stranka za tožnika, ki sta otroka s posebnimi potrebami, ni poskrbela niti na način, da bi se izobraževala v šoli vsaj v ločeni skupini, tako da bi jima bil omogočen vstop v šolo in tudi konkreten pedagoški proces, kar je del pravice do izobraževanja v osnovni šoli. Med toženo stranko in starši tožnikov je obstajala e-komunikacija in obsežna ustna komunikacija, v tej pa je bilo tožnikoma odrejeno, da brez soglasja staršev za testiranje ne smeta v šolo, razen v izolirano knjižnico, grozilo pa jima je tudi, da ne bosta ocenjena. Tožnika se od decembra 2021 dalje do prenehanja Odloka nista mogla šolati in sta trajno zaznamovana kot otroka s posebnimi potrebami, kar se dodatno pozna na njunem znanju zaradi izpada šolske snovi v pedagoškem procesu. Pravica do izobraževanja jima ni bila omogočena zaradi okoliščin, na katere osebno nista imela nobenega vpliva, kriteriji za to pa so bili ne le diskriminatorni, pač pa tudi evidentno brez zakonske podlage, in v takšnem obsegu, kot jih je uvedla šola, celo brez neposredne podlage v Odloku.

15Tožena stranka je v odgovoru na modificirani tožbeni zahtevek tožnikov navajala, da tožnika nimata več pravnega interesa za tožbo, saj je Odlok prenehal veljati z dnem 21. 2. 2022, neveljaven akt pa ne more kršiti z ustavo zagotovljenih pravic tožnikov. Kot izhaja iz sodne prakse, mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. Ker takega pravnega interesa tožnika nimata več, je treba po mnenju tožene stranke tožbo zavreči; podrejeno pa sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka navaja, da ravnanja šole izven postopkov, določenih v 60.a členu ZOsn, ne predstavljajo oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, ampak sodijo v krog izvajanja javne službe vzgoje iz izobraževanja. Tožena stranka je bila pri izvajanju odlokov, ki so predpisovali ukrepe za preprečevanje širjenja COVID-19, tudi sama zavezanka in podvržena sankcijam, če ne bi zagotovila izvajanja predpisanih ukrepov. To izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 294/2022 z dne 7. 12. 2022, s katero je sodišče potrdilo, da je ukrep Inšpektorata RS za šolstvo in šport, ki je zaradi neizvajanja ukrepov začasno prepovedal zbiranje ljudi v konkretni šoli in odredil izobraževanje na daljavo, zakonit. Sodišče je v tej zadevi tudi pojasnilo, da bi morala šola med drugim zagotoviti obvezno samotestiranje učencev s testi HAG pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in preverjati, ali so bila predhodno podana pisna soglasja staršev za samotestiranje. Iz stališča sodišča torej izhaja enako, kot to zatrjuje tožena stranka, torej da je bila njena dolžnost organizirati, izvajati in nadzorovati predpisane ukrepe za preprečevanje širjenja virusa in da bi morebitna opustitev pomenila, da je sama kršila predpise. Ker je bila tožena stranka zavezanka po Odloku, njeno ravnanje ni bilo oblastveno, pač pa je lahko učence in starše o ukrepih le obveščala, nikakor pa ni o ničemer odločala. Zahteva po šolanju na daljavo, ko učenec ni predložil soglasja za samotestiranje, ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, ampak iz zapovedi, določenih v Odloku. V spornem času je morala tožena stranka poskrbeti, da so bili pri vzgojno izobraževalnem delu prisotni le učenci, ki so izpolnjevali pogoj PCT ter da je za učence, ki tega pogoja niso izpolnjevali, zagotovila izobraževanje na daljavo. Vse navedeno izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča I Up 63/2022 z dne 25. 5. 2022, podobno tudi iz sklepa I Up 173/2021. Tožena stranka izpostavlja še odločbo Ustavnega sodišča U-I-793/21, U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022, s katero je to ugotovilo, da ima uveljavitev pogojev testiranja, kot ga ureja Odlok, zakonsko podlago v določbah ZNB.

K točki I izreka:

16Sodišče je ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča I Up 44/2022 z dne 28. 9. 2022 obravnavano tožbo presojalo po določbi 4. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče je v prej navedenem sklepu pojasnilo, da med strankama ni sporno, da toženka osnovnošolsko izobraževanje zagotavlja kot uresničevanje ustavne obveznosti države na podlagi javnopravnih zakonskih pooblastil in predpisov; prav tako pa tudi ni sporno, da med strankami ni bilo doseženo soglasje oziroma sporazum v zvezi z (ne)izvajanjem osnovnošolskega izobraževanja tožnikov, pač pa je tožena stranka delovala v nasprotju z njuno voljo tako, da se tožnika nista mogla udeležiti pouka v šolskih prostorih tožene stranke. Drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja določil Odlok in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki tega niso izvajali, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, vendar pa je iz dejanskega stanja zadeve razvidno, da je te omejitve v razmerju do tožnikov uresničila prav tožena stranka. Vrhovno sodišče je poudarilo, da tožnika pravilno navajata, da vpliv na njun pravni položaj v zvezi z uresničevanjem pravice do osnovnošolskega izobraževanja ni izviral iz samega Odloka, saj bi se, tudi ob morebitni kršitvi, brez ravnanja toženke lahko še nadalje udeleževala izobraževanja v prostorih osnovne šole. Tožena stranka je zato ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja tožnikov. Vrhovno sodišče pa je pritrdilo toženi stranki, da v razmerju do tožnikov ni izdala upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pa tudi iz procesnega dejanskega stanja zadeve ni razvidno, da bi imela tožena stranka s katerimkoli aktom namen odločiti o pravici tožnikov do osnovnošolskega izobraževanja in da bi bila odsotnost od udeležbe pri pouku v šoli posledica takih odločitev. Kot je poudarilo, pa to ne pomeni, da navedeno ne izvira iz oblastvenih dejanj tožene stranke, s katerimi je neposredno vplivala na pravni položaj pritožnikov; tako drugi odstavek 157. člena Ustave kot tudi 4. člen ZUS-1 pa zagotavljata prav varstvo zoper tovrstna dejanja organov, če je prišlo z njimi do posega v ustavne pravice oseb, kar je treba presoditi v vsakem primeru posebej.²

17Ob upoštevanju navedenega, sodišče ugotavlja, da so stališča Vrhovnega sodišča že sama po sebi odgovor na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 20. 3. 2022, s katerimi se je opredelila do modifikacije tožbenega zahtevka tožnikov in sodišču predlagala, naj tožbo zavrže, pri tem pa izpostavila, da pri izvajanju ukrepov ni šlo za njeno oblastveno ravnanje, pač pa za izvrševanje javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 zavzelo stališče, da so osnovne šole kot izvajalke javne službe dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja in da je treba učencu v primeru, če v to razmerje, ki je javnopravne narave, šole posežejo enostransko s položaja moči in odklonijo izobraževanje v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, zagotoviti varstvo v upravnem sporu. Takšno ravnanje šole je po mnenju Vrhovnega sodišča oblastno in s tem lahko tudi predmet sodne presoje v upravnem sporu. S tem stališčem je Vrhovno sodišče izrecno odstopilo od svoje dotedanje prakse (na katero se sklicuje tožena stranka), v skladu s katero je štelo, da osnovne šole (razen v primerih iz 60.a člena ZOsn) niso oblastveni organi in da zato s svojimi dejanji ne morejo posegati v pravice in svoboščine posameznikov smislu 4. člena ZUS-1.³ Ob upoštevanju vsega povedanega je zato sodišče o ugotovitvenem zahtevku tožnikov odločilo po vsebini.

18Sodišče nadalje pojasnjuje, da sta tožnika z vlogo z dne 23. 2. 2022 modificirala svoj prvotno postavljeni (dajatveni) tožbeni zahtevek v ugotovitveni zahtevek in ga tudi konkretizirala. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁴ pojasnjuje, da lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da modifikacija tožbe s postavitvijo zahtevka na ugotovitev, da je tožena stranka posegla v pravico tožnikov do osnovnošolskega izobraževanja in njune pravne koristi s tem, da jima je po izdaji Odloka odredila, da morata ostati doma in da ne smeta vstopiti v šolo zato, ker ji ni bilo predloženo soglasje njunih staršev k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje, ni nova tožba. Tožnika sta prvotno postavljeni zahtevek spremenila zaradi spremenjenih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe (ker je Odlok prenehal veljati), zato je sodišče presodilo, da s tem nista presegla tistega, kar sta zahtevala že v tožbi in je spremembo tožbenega zahtevka štelo za dopustno.

19Sodišče ocenjuje, da sta tožnika izkazala tudi pravni interes za vložitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Po določbi druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tožnika trdita, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito in utemeljujeta, da ni imelo podlage niti v zakonu niti v Odloku. Zaradi tega ravnanja je bilo, kot navajata, poseženo v njuno ustavno zagotovljeno pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave, saj sta ostala dlje časa brez možnosti do izobraževanja v šoli in sta trajno zaznamovana kot osebi s posebnimi potrebami. Tako nezakonito ravnanje tožene stranke se izkazuje v izpadu znanja tožnikov, do katerega je prišlo zaradi izpada pedagoškega procesa, kar je po prepričanju tožnikov pravno priznana škoda, nastala kot posledica omejitev pravice do izobraževanja. Sodišče meni, da sta s temi navedbami tožnika izkazala pravni interes za predmetno tožbo in zato niso utemeljene navedbe tožene stranke, da tožnika za tožbo zaradi prenehanja veljavnosti Odloka (in s tem zaradi prenehanja veljavnosti omejitev) nimata več pravnega interesa.

20V obravnavani zadevi po presoji sodišča ni sporno, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju MIZŠ) po sprejetju Odloka dne 12. 11. 2021 izdalo Okrožnico, s katero je obvestilo ravnatelje šol o spremembi samotestiranja učencev. Tožena stranka je dne 15. 11. 2021 na vse starše naslovila Obvestilo, s katerim jih je seznanila z zahtevami Odloka, tudi s tem, da se bo učencem, ki samotestiranja ne bodo izvajali v skladu z Odlokom (s testi HAG v šoli ob navzočnosti osebe, ki jo določi ravnatelj), začasno prepovedalo zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu in da se bodo šolali na daljavo. Obvestilu je tožena stranka priložila soglasje staršev (obrazec), s katerim so ti izrazili strinjanje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje. Starši tožnikov takega soglasja niso podali (kar ni sporno) in zato tožnika v času od decembra 2021 do prenehanja Odloka (21. 2. 2022) nista smela vstopiti v šolo in jima v tem času ni bilo zagotovljeno izobraževanje v pedagoškem procesu v prostorih šole, pač pa jima je bilo (večkrat ustno) odrejeno, da morata ostati doma in se izobraževati na daljavo. Tožnika še navajata, da jima je bila dana zgolj možnost dostopa do izolirane knjižnice, kjer bi bila sama brez drugih oseb, tudi brez učiteljev, povedano pa jima je bilo tudi, da bosta lahko neocenjena. Tem dejstvom stranke ne oporekajo⁵, tožena stranka pa pojasnjuje, da je tako ravnala zato, ker je to od nje v relevantnem obdobju zahteval veljaven Odlok, za katerega izvrševanje je morala poskrbeti, saj bi bila sicer sankcionirana.

21Dejansko stanje zadeve torej med strankama ni sporno, sporno pa je, ali je tožena stranka na prej opisani način ravnala nezakonito in ali je s tem posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, konkretno v njuno pravico do osnovnošolskega izobraževanja, ki je varovana v 57. členu Ustave.

22Po presoji sodišča tožnikov ugovor, da tožena stranka niti v zakonu niti v Odloku ni imela pravne podlage za preverjanje PCT pogoja in za omejevanje dostopa v šolo ter odrejanje izobraževanja na daljavo tistim učencem, ki tega pogoja niso izpolnjevali, ni utemeljen. Vlada je namreč dne 6. 11. 2021 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena⁶ in prvega odstavka 39. člena⁷ ZNB sprejela Odlok, ki je veljal od 8. 11. 2021 do 21. 2. 2022. Ta je v spornem obdobju od začetka decembra 2021 do 21. 2. 2022 določal materialno pravno podlago za dejanja tožene stranke, ki so predmet presoje v tem postopku. Odlok (ki je bil, kot izhaja iz 1. člena, sprejet in je določal različne ukrepe z namenom preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19), je v prvem odstavku 8. člena določal, da učenci osnovne šole in dijaki obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v vzgojno-izobraževalnem zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Za učence osnovne šole starši oziroma drugi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki podajo predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje (tretji odstavek). Učencem in dijakom iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom tega člena, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti učenci se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, ki ureja izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, izobražujejo na daljavo (četrti odstavek). Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja v času, ko poteka vzgojno-izobraževalni program in se izvaja trikrat tedensko (šesti odstavek istega člena).

23Četrti odstavek 8. člena Odloka in Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21) sta po oceni sodišča v spornem obdobju predstavljala zadostno pravno podlago za obvestilo tožene stranke staršem, da se bo učencem, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne bodo izvajali v skladu z veljavnim odlokom, začasno prepovedalo zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu (šoli) ter da se bodo izobraževali na daljavo. Možnost, da se vzgojno-izobraževalno delo na podlagi sprejetega sklepa ministra za izobraževanje z učenci osnovnih šol organizira v obliki izobraževanja na daljavo, pa je določil tudi prvi odstavek 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). To obliko izobraževanja je zakon predvidel za primer, ko bi se tak način izobraževanja izkazal za potrebnega za dosego želenega cilja, to je za omilitev in odpravo posledic COVID-19.

24Na drugačno stališče po mnenju sodišča ne more vplivati niti odločitev Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021 presojalo skladnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB in odločilo, da sta v neskladju z Ustavo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, in da se do odprave ugotovljenega neskladja navedeni določbi ZNB še naprej uporabljata. Ustavno sodišče je pojasnilo, da bi v primeru razveljavitve navedenih določb ZNB do sprejema nove zakonske ureditve izvršilna oblast izgubila kakršnokoli zakonsko podlago za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni, vključno z boleznijo COVID-19. Država tako ne bi mogla izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti, da varuje zdravje in življenje ljudi. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnih zakonskih določb. S tem je vnaprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb (101. točka odločbe). To pomeni, da sodišča podzakonskim predpisom ne smejo odreči veljave za tista razmerja, ki so nastala po objavi te odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS.

25Opisani zaključek sodišče gradi na stališču, da z ustavnosodno ugotovitvijo protipravnosti zakon ne preneha veljati in tudi potek roka, določen za odpravo protiustavnosti, ne vpliva na formalno veljavo zakona. Prav tako ugotovitev protiustavnosti zakona sama po sebi ne vpliva na veljavnost podzakonskih aktov, niti ti ne postanejo zaradi tega nezakoniti. Glede učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v več odločbah⁸ pritrdilo stališču, da na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča niso nastopile posledice, ki jih Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. členu in 44. členu ZUstS. Ker je torej učinek ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča tak, da izpodbijana zakonska določba (v tem primeru 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kljub ugotovljeni protiustavnosti ostane v veljavi in je torej del veljavnega pravnega reda, dokler Državni zbor ugotovljene neskladnosti ne odpravi (česar pa v spornem obdobju ni naredil), sodišče sodi, da je bil Odlok v času dejanj tožene stranke v veljavi.

26Sodišče se strinja z navedbami tožnikov, da je pedagoški učni proces, ki se izvaja v prostorih šole, bolj učinkovit od izobraževanja na daljavo (pa bodisi da se izvaja doma bodisi v izolirani knjižnici v okviru šole). Enako to velja za individualno učno pomoč, do katere sta tožnika upravičena kot učenca s posebnimi potrebami. Ne glede na to pa izpostavlja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021, ko je presojalo določbo 104. člena ZZUOOP, kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami, sicer ugotovilo neskladnost te določbe z Ustavo in Državnemu zboru naložilo, naj to neskladje odpravi, vendar pa Državni zbor v času, ko je bilo tožnikoma prepovedano prihajanje v šolo in odrejeno izobraževanje na daljavo (v začetku decembra 2021), neskladja 104. člena ZZUOOP ni odpravil in je ta določba torej takrat še vedno veljala, posledično pa je veljal tudi Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21). Dne 27. 12. 2021 je Državni zbor sprejel Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), ki je začel veljati 29. 12. 2021, s katerim je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 spremenil določbo 104. člena ZZUOP. Na podlagi spremenjenega 104. člena ZZUOP pa je bil sprejet nov Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 3/22 z dne 7. 1. 2022), ki je predstavljal veljavno (ustavnoskladno) materialno podlago za kasnejše odrejanje izobraževanja na daljavo.

27Sodišče meni, da je stališče tožene stranke, da je bila dolžna spoštovati veljavne vladne odloke in da bi bila v nasprotnem primeru sicer lahko sankcionirana, pravilno.⁹ Kasneje sprejeti Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 (ZUVPNB), s katerim so bili ustavljeni postopki o prekrških v zvezi s COVID-19 ukrepi, ne vpliva na dejstvo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (oziroma preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo je določil ravnatelj in preverjati soglasja staršev učencev za tak način testiranja. Sodišče zato ne sledi tožnikoma, ki menita, da je tožena stranka ravnala mimo Odloka in da je njegovo vsebino širila tako, da je odločala o pravici do izobraževanja. Po prepričanju sodišča je namreč tožena stranka zgolj ravnala na način, kot ji je nalagal Odlok in pravico do izobraževanja tožnikoma, ki jima ni bil omogočen vstop v prostore šole, saj nista razpolagala s soglasjem njunih staršev za samotestiranje s testi HAG, zagotavljala z izobraževanjem na daljavo. Tožnika sta sicer navajala, da jima šola izobraževanja na daljavo ni zagotavljala, vendar pa za to nista predložila nobenega dokaza, medtem ko je tožena stranka zatrdila, da jima je bilo to omogočeno z učitelji, ki so ju sicer poučevali v šoli. Kot že rečeno, sodišče sicer ne dvomi, da je šolanje v šoli bolj intenzivno in primernejše kot izobraževanje na daljavo, vendar pa to ni razlog, ki bi toženi stranki omogočal, da bi ravnala v nasprotju z Odlokom. Nedvomno tudi je, da tožnika na odločitev, da se ne bosta samotestirala, nista mogla vplivati, vendar pa gre za odločitev njunih staršev, ki sta bila pristojna, da tako odločitev sprejmeta namesto njiju, tožena stranka pa je bila to dolžna spoštovati in nato ravnati v skladu z določbami Odloka.

28Ob upoštevanju predloženih dokazov in trditev strank sodišče meni, da je očitek tožnikov, da je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do izobraževanja, utemeljen, saj tožnika v spornem obdobju nista mogla vstopiti v prostore šole in nista smela biti del tam izvajanega pedagoškega procesa, pač pa sta se morala za razliko od ostalih učencev izobraževati na daljavo. Ne glede na to pa sodišče meni, da tako ravnanje tožene stranke, ki so temeljilo na obveznostih, ki ji jih je nalagal Odlok, še ne pomeni, da je bil njen poseg v pravico tožnikov do izobraževanja nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od učencev (in zaposlenih) zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)¹⁰ spoštovati in izvajati v spornem obdobju (december 2021 do 21. 2. 2022) veljavne določbe Odloka. Ker je to tožena stranka enako zahtevala od vseh učencev, ne gre slediti tožnikoma, da je bila njena odločitev, da tožnikoma prepove vstop v šolo in jima odredi izobraževanje na daljavo, diskriminatorna. Tožnika (oziroma njuni starši) sta bila s predvidenimi posledicami v primeru odklonitve soglasja staršev za izvedbo samotestiranja tožnikov vnaprej seznanjena, v tožbi pa tudi ne zatrjujeta, da bi tožena stranka v primeru drugih učencev, za katere starši prav tako ne bi podali soglasja za samotestiranje s testi HAG (če so taki primeri bili), ravnala drugače.

29Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče presoja, da dejanja tožene stranke niso bila nezakonita, oziroma povedano drugače, da je z dejanji zakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov (pravico do osnovnošolskega izobraževanja) in je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

30Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je odločalo le na podlagi listin, stranke pa so se strinjale, da se glavna obravnava ne opravi in so se ji odpovedale (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

31Tožnika sta v vlogi z dne 23. 2. 2023 (s katero sta modificirala tožbeni zahtevek) umaknila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Skladno s tem je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 34. člena ZUS-1¹¹ postopek odločanja o zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe ustavilo.

K točki III izreka:

32Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Ker sta tožnika zahtevo za izdajo začasne odredbe v ponovljenem postopku z vlogo z dne 23. 2. 2023 umaknila, sodišče njunih navedb glede te zahteve v obrazložitvi sodbe ne povzema. Prav tako tudi ne povzema odgovora tožene stranke na to zahtevo, razen kolikor se te nanašajo na vsebino tožbe.
² Glej sklep VSRS I Up 44/2022, 9. do 11. točka obrazložitve.
³ Glej sklep VSRS I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, 8. točka obrazložitve.
⁴ Glej sklep VSRS I U 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 22. točka obrazložitve.
⁵ Po določbi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.
⁶ Ta določa: "Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za: druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen."
⁷ V času sprejemanja Odloka se je ta določba glasila: "Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe: določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav ; prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni; omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov."
⁸ Npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 in sodbi VSRS VIII Ips 166/2011 z dne 19. 11. 2012 in VIII Ips 243/2013 z dne 24. 2. 2014.
⁹ Prim. sodba Upravnega sodišča I U 294/2022 z dne 8. 11. 2022, 19. točka obrazložitve.
¹⁰ Ta določa, da organ v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnostih in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti).
¹¹ 34. člen ZUS-1 določa: (1) Tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. (2) Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi.