57. člen URS

Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke. Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.

Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1. Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljen

Nesporno je, da v konkretnem primeru stiki med predlagateljem in otrokoma ne potekajo že 16 mesecev (do izdaje izpodbijanega sklepa). Že samo dejstvo, da je prišlo do tako dolge prekinitve stikov, kaže na to, da sta otroka ogrožena. Tako sodna praksa kot tudi stroka sta namreč večkrat izpostavili, da je skladen razvoj otroka dolgoročno ogrožen v primeru izostanka stikov z enim ali obema staršema.

Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva. Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice. Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi. Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede

Narava sodnega postopka v upravnem sporu, kot je obravnavani, je ta, da sodišče v tem sodnem postopku ne ugotavlja, kaj se je v resnici zgodilo ob incidentih dne ... 2024 na Srednji šoli ... med 4 šolsko uro in neposredno po njej, ampak sodišče v tem sodnem postopku presoja le to, ali izpodbijani akt tožene stranke prestane sodni preizkus zakonitosti, ali ga ne prestane. Izpodbijani akt je očitno nezakonit iz procesnih razlogov in sicer v tem smislu, da tudi ne bi bilo mogoče presoditi njegove materialno-pravne pravilnosti. Pri izrekanju najhujših vzgojnih ukrepov se ne smejo kazati dvomi oziroma pomisleki o morebitni rasni diskriminaciji. Natančna ugotovitev dejanskega stanja, natančna dokazna ocena in obrazložitev odločbe, ki ustrezno obravnava vse ključne pritožbene ugovore in argumente prizadete stranke, je najbolj temeljni pogoj (conditio sine qua non) za to, da se odstrani vsakršen pomislek o morebitni nenamerni diskriminaciji na podlagi rase ali etnične oziroma narodnostne pripadnosti.

Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hud

Očitek tožnikov, da je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do izobraževanja, je utemeljen, saj tožnika v spornem obdobju nista mogla vstopiti v prostore šole in nista smela biti del tam izvajanega pedagoškega procesa, pač pa sta se morala za razliko od ostalih učencev izobraževati na daljavo. Ne glede na to pa sodišče meni, da tako ravnanje tožene stranke, ki so temeljilo na obveznostih, ki ji jih je nalagal Odlok, še ne pomeni, da je bil njen poseg v pravico tožnikov do izobraževanja nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od učencev (in zaposlenih) zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati v spornem obdobju (december 2021 do 21. 2. 2022) veljavne določbe Odloka. Ker je to tožena stranka enako zahtevala od vseh učencev, ne gre slediti tožnikoma, da je bila njena odločitev, da tožnikoma prepove vstop v šolo in jima odred

Glede pritožbenega očitka nasprotnih udeležencev o neustavnosti ZOsn, o pomanjkanju pravne podlage za obvezen vpis v osnovno šolo in o pravici staršev do svobodne odločitve glede načina in vrste izobraževanja otrok, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Ustava RS v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, v drugem odstavku pa navedeno svoboščino omejuje z obvezo osnovnošolskega izobraževanja in hkrati državi nalaga financiranje tega izobraževanja iz javnih sredstev. Posameznikova osnovna izobrazba namreč služi tudi javni koristi. Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi ESČP in v zadevi Konrad v Nemčija (35504/03) navedlo, da ima država prosti preudarek ("margin of appreciation”) pri normiranju izobraževanja, saj se s tem zasleduje upravičen cilj, ki je v tem, da vsi otroci prejemajo ustrezno izobraževanje v skladu z določenimi standardi kakovosti in socializacije. ESČP ob tem pove, da ni le pridobivanje znanja, temveč tud

Izobrazba in šolanje sta tako pomembna in z Ustavo RS zavarovana dobrina (57. člen Ustave), da sodišče opis škode, ki bi tožnici lahko nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ocenjuje kot dovolj prepričljiv in verjeten. V kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnica najverjetneje ne bi več mogla vpisati na Univerzo v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, slikarstvo - video, animacija in novi mediji, eno predmetni, univerzitetni, redni študij. To pa bi za tožnico imelo takšno posledico, da tudi če bi tožnica s tožbo uspela, bi tako izgubila eno študijsko leto (2023/24), saj ureditev stanja, kot jo predlaga v svoji zahtevi, ne bi bila več mogoča. Sodišče je torej zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo predvsem zato, ker v primeru, če bi tožnica s tožbo uspela, ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja. Po oceni sodišča začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ne nasprotuje javni koristi.

Pritožbeno sodišče je seznanjeno z ustaljenim stališčem sodne prakse, da je namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola v tem, da se mu omogoči šolanje, torej, da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča in da bi v primeru, če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), to izničilo namen preživnine. Navedeno abstraktno stališče je bilo v nadaljnji sodni praksi večkrat relativizirano na podlagi ugotovljenih okoliščin, ki dopuščajo vsaj delno upoštevanje tudi študentskega oziroma dijaškega dela. Nedvomno je šibko materialno stanje oziroma nizka zmožnost za preživljanje preživninskih zavezancev okoliščina, ki dopušča tudi upoštevanje študentskega dela, torej ne z namenom razbremenitve preživninske obveznosti, ampak zato ker teh stroškov v celoti sami ne zmorejo in bi bilo ogroženo njihovo preživljanje in preživljanje njihovih družinskih članov, ob dodatni okoliščini, kot je v obravnavanem primeru, ko so prejemki preživninskega upravičenca iz študentskega dela, ki ga zmore, ne da bi zato trpele študijske obveznosti, tako visoki, da skupaj z ostalimi prejemki prese

Kljub temu, da sodna praksa ni formalni pravni vir za razsojo konkretnih zadev, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je kot podlago za odločitev upoštevalo sklep revizijskega sodišča, ne da bi kritično ocenilo razlog za prekoračitev roka za zagovor magistrske naloge. Pravica do izobraževanja je človekova pravica, zato so vsi posegi vanjo, vključno z zahtevanimi vračili štipendij ob uspešno zaključenem študiju, podvrženi strogemu testu sorazmernosti. Vsakršno drugačno tolmačenje in uporaba ZŠtip-1 samo zaradi nekajdnevne prekoračitve roka za zagovor magistrske naloge, čeprav v konkretnem primeru iz opravičljivega razloga zaradi materinstva, bi pomenila popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice do izobraževanja.

Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba zagotoviti učencu sodno varstvo v upravnem sporu. Prepoved vstopa v šolske prostore oziroma izolacija posamičnega učenca, kar je med drugim kot sporno ravnanje toženke izpostavljeno v tožbi in pritožbi, in posledično šolanje na daljavo, je pomenilo uporabo predpisa v razmerju do konkretnega učenca in s tem odločitev o njegovem pravnem položaju v zvezi z uresničevanjem pravice do osnovnošolskega izobraževanja.

Sodišče je štelo, da je izpodbijana odločba posamični upravni akt, ki se lahko na podlagi 71. člena ZVis izpodbija v upravnem sporu, saj gre za akt, s katerim je organ dejansko odločal o pravici posameznika do izobraževanja. Odločba o (ne)oprostitev plačila stroškov za dokončanje študija dejansko lahko pomeni odločitev o tem ali bo posameznik lahko dokončal izobraževanje ali ne. V izpodbijani odločbi je tožena stranka odločila, da se tožnika ne oprosti plačila dokončanja študija, ker tožnik k svoji vlogi ni priložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazoval zatrjevano dejansko stanje in ker iz točke 4 Navodil za izvajanje cenika fakultete A. za leto 2020/2021 izhaja, da olajšava pri plačilu med drugim ni možna pri šolninah in za plačilo sklepa o dokončanju študija. Tožnik ni konkretizirano nasprotoval presoji tožene stranke, da ni izkazal, da ne more plačati stroškov dokončanja študija, v zvezi s tem pa tudi k tožbi ni priložil nobenih dokazil.

Sicer drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja in s tem povezanih soglasij zakonitih zastopnikov mladoletnih učencev določil Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki predpisanega testiranja ne izvajajo, začasno prepovedano „zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih“ (8. člen Odloka). Vendar pa je iz dejanskega stanja tudi razvidno, da je navedene omejitve iz Odloka v razmerju do pritožnikov uresničila prav tožena stranka v okviru njihovega medsebojnega javnopravnega razmerja (in ne morebiti drug državni organ). S tem je prišlo do udejanjanja splošnega in abstraktnega predpisa s strani tožene stranke v konkretnem primeru, kar je vplivalo na pravni položaj pritožnikov v zvezi z uresničevanjem njune pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Zato je toženka (osnovna šola) ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja pritožnikov. Vprašanje, ali je bil tak poseg na zakonu utemeljen in s tem dopusten, pa je

Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba učencu, ki s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je bilo s tem dejanjem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave), omogočiti sodno varstvo v upravnem sporu. Prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje osnovne šole.

Izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Pritožnica (državni organ) je izpolnjeno tožnikovo prijavo za vpis v visokošolski zavod, s katero je ta uveljavljal svojo pravico do izobraževanja, prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko. Ker pa te prijave ni posredovala naprej organu, ki bi o njej odločil, ni delovala le kot posrednik med prijaviteljem in visokošolskim zavodom, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izob

Ustavno sodišče je pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Pristojnost rednega sodišča je omejena na to, da podzakonskega predpisa, za katerega oceni, da je v neskladju z Ustavo in/ali z zakonom, v konkretnem pravnem razmerju, o katerem odloča, ne uporabi. Druga toženka izvaja osnovnošolsko izobraževanje kot javno službo in v tem okviru skrbi za uresničitev tožnikove pravice do izobraževanja. Ta pravica ni osebnostna pravica civilnega prava. Za odločanje v sporih iz javnopravnih razmerij je primarno pristojno upravno sodišče, pritožnik pa ni z nobenim argumentom izkazal, da mu tam sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno.

V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna.

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala. Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja, pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil.

Predlog se zavrne.