VSK Sodba in sklep Cpg 86/2024

I. Dopolnitve pritožbe z dne 27. 9. 2024 in 26. 8. 2024 se zavržejo kot prepozne.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Sklep skupščine št. 3.1, sprejet na 27. redni skupščini toženke dne 27. 6. 2022 se v delu, v katerem je določeno, da preostanek bilančnega dobička v znesku 2.264.363,24 EUR ostane nerazporejen, spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ugotovljen na dan 31. 12. 2021, ki znaša 4.518.431,00 EUR, v višini 4% osnovnega kapitala, ki znaša 4.418.631,78 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, preostanek bilančnega dobička v znesku 99.799,22 EUR pa ostane nerazporejen. Dividende je dolžna tožena stranka izplačati v roku najkasneje 15 dni od pravnomočnosti sodbe, in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila";

- v točki II izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka poravnati toženi stranki pravdne stroške v znesku 23.531,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 4.535,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep št. 3.1, sprejet na 27. skupščini tožene stranke, z dne 27. 6. 2022, spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ugotovljene na dan 31. 12. 2021, ki znaša 4.518.431,00 EUR, v višini 4% osnovnega kapitala, ki znaša 4.418.631,78 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, preostanek bilančnega dobička v znesku 99.799,22 EUR pa ostane nerazporejen. Dividende je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 34.059,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije. Ravno tako opozarja na neustreznost postavljenega zahtevka, zlasti v zvezi s spremembo tožbe. V pritožbi nadalje opozarja na pravilno uporabo določila 230. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče prve stopnje je v zvezi z nujnostjo zadržanja bilančnega dobička spregledalo čas, ko so delničarji na skupščini sprejeli odločitev glede delitve bilančnega dobička. V času skupščine sprememba splošnega akta še ni bila sprejeta, vendar je bil že v interventnem zakonu dovolj jasno predviden način pokritja tega primanjkljaja z omenjenim ukrepom. Tožena stranka je ves čas zatrjevala in tudi dokazala, da ima ukrep, ki je trajal tri mesece, dolgoročni učinek. Opozarja na negativen rezultat poslovanja v prvem polletju leta 2022. Izguba je znašala 4.666.450,00 EUR. Tožena stranka je v letu 2022 koristila 10 mio EUR iz še zadnje tranše dolgoročne zadolžitve pri EIB. Gre za namenska sredstva, potrebna za investicije v infrastukturo. Do konca leta 2022 je družba tudi izčrpala kratkoročno revolving posojilo v višini 5 mio evrov. S tem so bile izčrpane možnosti zadolževanja v letu 2022, ki so bile potrjene s poslovnim načrtom tožene stranke. Poslovanje v letu 2022 je bilo negativno. Pritožba opozarja na morebitne kršitve zavez tožene stranke do EIB. Opozarja na možnost plačevanja penalov. Sodišče prve stopnje je v sodbi samo navedlo, da družba A. d.o.o. med letom 2022 ni imela zadostnih sredstev za sprotno poplačilo obveznosti za pokrivanje priznanih stroškov delovanja. Nadalje pritožba opozarja na mnenje sodne izvedenke. Stanje denarnih sredstev na računu tožene stranke na dan 30. 6. 2022 je bilo 547.069,00 EUR. Finančni dolg je presegel dvakratnik, pri čemer je imela tožena stranka tudi poslovni dolg, ki je še dodatno skupno povečal skupni dolg. Izvedenka se glede nujnosti ni izrekla. Dodala je, da denarja na računu za konkretno dodatno izplačilo ni bilo. Izvedenka na zaslišanju tudi ni znala povedati, iz katerih virov bi lahko družba izplačala dividende. Tožena stranka je nujno zadržanje bilančnega dobička utemeljevala z obveznostjo izvajanja gospodarske javne službe. Glavna dejavnost tožene stranke je bila izgradnja omrežja, pri čemer je bilo za leto 2022 planiranih več kot 22 mio EUR investicij. Te investicije se niso mogle v celoti izvesti, čeprav so bile nujne in potrebne. Tožena stranka ni imela več možnosti nadaljnjega zadolževanja. Nadalje pritožba opozarja na nepravilnost odmere pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z več vlogami, ki jih je poimenovala kot dopolnitev pritožbe in so datirane na dan 27. 9. 2024 oziroma 26. 8. 2024, prekoračila 30-dnevni pritožbeni rok. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu odločilo, da se te dopolnjene pritožbe zavržejo kot prepozne (prvi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Gospodarska družba sme kot dejavnost opravljati vse posle, razen tistih, ki se po zakonu ne smejo opravljati kot gospodarski posli (prvi odstavek 6. člena ZGD-1). Opravljanje dejavnosti pa samo po sebi ni cilj gospodarske družbe, ampak se z dejavnostjo uresničuje temeljni cilj družbe, to je pridobivanje dobička. Gospodarska družba je namreč pravna osebe, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (prvi odstavek 3. člena ZGD-1). S pridobitno dejavnostjo želi gospodarska družba doseči čim večji dobiček, pri čemer pa ni nujno, da gre korist v obliki dobička vedno in v celoti zgolj ekonomskim lastnikom družbe, ampak gre lahko tudi drugim osebam (zadovoljevanje negospodarskih potreb oseb zunajlastniške sfere). Pri delniški družbi kot najbolj popolni oziroma izraziti pravnoorganizacijski obliki kapitalske družbe je značilno, da sodoben korporacijsko pravni sistem zagotavlja pravno varstvo predvsem trem temeljnim kategorijam: upnikom, delničarjem (zlasti manjšinskim delničarjem) in v določeni meri tudi javnemu interesu¹.

6Delniška družba je lahko tudi ena od oblik za zagotavljanje gospodarskih javnih služb po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS, člen 6 in 28). Z gospodarskimi javnimi službami se namreč zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija ali lokalne skupnosti zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (1. člen ZGJS). Posebna varovana kategorija po določbah ZGJS so predvsem uporabniki javnih dobrin na področju energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter drugih področij gospodarske infrastrukture (2. člen ZGJS). Iz teh razlogov je povsem razumljivo, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zagotavljanju javnih potreb (drugi odstavek 2. člena ZGJS).

7Temeljni predpis, ki ureja področje energetike, je Energetski zakon (EZ-2, prej do 8. 5. 2024 pa EZ-1). Končni odjemalci po tem zakonu so fizične in pravne osebe, ki kupujejo energijo za lastne potrebe, pri čemer velja na tem področju načelo stroškovne učinkovitosti. Po določbi 7. člena EZ-1 se morajo namreč državni organ in organi lokalne skupnosti pri sprejemanju politik, strategij, programov, načrtov, splošnih in konkretnih pravnih aktov ter pri izvedbi ukrepov na podlagi energetske zakonodaje prizadevati doseči čim nižje neposredne stroške ukrepov za fizične in pravne osebe in čim nižje stroške glede na dosežene rezultate, ob upoštevanju stroškov v celotni življenjski dobi.

8Tožena stranka je družba, ki opravlja gospodarsko javno službo na področju distribucije električne energije. Distribucija pomeni transport električne energije po distribucijskem sistemu in ne vključuje dobave (11. točka 3. člena Zakona o oskrbi z električno energijo, v nadaljevanju ZOEE). Kot distribucijski operater² izvaja dejavnost distribucijskega operaterja električne energije ter je odgovorna za obratovanje, zagotavljanje vzdrževanja in za razvoj distribucijskega sistema v njeni pristojnosti, za medsebojne povezave z drugimi sistemi in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po distribuciji električne energije. Dejavnost distribucijskega operaterja je obvezna državna gospodarska javna služba (prvi odstavek 69. člena ZOEE). Tožena stranka zagotavlja distribucijo električne energije na način, da izvaja izgradnjo in vzdrževanje električnega omrežja, pri čemer za te aktivnosti v skladu z zakonom prejema mesečna plačila na podlagi pokrivanja priznanih stroškov delovanj in vzdrževanja distribucijskega sistema s strani družbe A.. (sedaj B. d.o.o.). Ta družba pa izvaja ta plačila iz naslova prejetih sredstev iz omrežnine. Neprerekano dejstvo je torej, da toženka ustvari veliko večino svojih prihodkov od najemnine in storitev v razmerju do B. d.o.o. (prej A. d.o.o.), te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci (124. in 126. člen ZOEE). Omrežnine so regulirane in so v osnovi namenjene pokrivanju upravičenih stroškov sistemskega in distribucijskega operaterja, pri čemer so med te stroške vključene tudi investicije v elektro omrežje.

9V konkretni pravdi ni bilo nobenega dvoma o tem (neprerekane trditve toženke), da državni Nacionalni energetski in podnebni načrt (v nadaljevanju NEPN), ki velja za obdobje do leta 2030, določa cilje, politike in ukrepe tudi na področju dejavnosti distribucije električne energije, pri čemer Razvojni načrt (v nadaljevanju RN) vsebuje obstoječe stanje, potrebne investicije v distribucijski sistem in oceno pričakovanega stanja distribucijskega sistema ter načrtuje bistveno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od leta 2021 do leta 2030 znaša 4.211,6 mio EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer na toženko pade ocenjena vrednost investicij v višini 626,3 mio EUR³. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka v letu 2022 izvedla manj investicij od predvidenih 22 mio EUR.

10Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je marca 2022 začel veljati Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov, ki je bistveno posegel v poslovanje in doseganje ciljev družbe za leto 2022. Zaradi znižanja tarifnih postavk za obračunsko moč in prevzeto delavno energijo bodo prihodki družbe v letu 2022 zmanjšani za približno 9 mio EUR. Gre torej za izpad prihodkov iz naslova omrežninskega primanjkljaja, kar pomeni, da toženka v obdobju od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022 praktično ni prejela nobenih sredstev, ki so namenjena tako zanesljivi in kakovostni oskrbi z električno energijo, kot tudi potrebna za razvoj omrežij. Ta primanjkljaj se bo v skladu z interventnim zakonom po končanem obračunu za leto 2022 opravil v breme prihodkov. Nobenega dvoma tudi ni bilo, da je bil poslovni izid toženke za obdobju januar - junij 2022 na podlagi nerevidiranih računovodskih izkazov za to obdobje negativen, pri čemer je znašala izguba 4.666.450,00 EUR⁴, medtem ko je družba v enakem obdobju leta 2021 poslovala s čistim poslovnim izidom v višini preko 10 mio EUR.

11Izpolnitev NEPN je brez dvoma v javnem interesu, pri čemer je treba imeti pri poslovanju toženke (kot lastnice določene energetske infrastrukture in izvajalke storitev gospodarske javne službe) pred očmi predvsem potrebo po zadovoljevanju javnih potreb (javni interes). Seveda pa ta interes sovpada tudi z dolgoročnim interesom vseh delničarjev toženke, ki bodo z vlaganjem v elektroenergetsko omrežje vsekakor imeli višjo vrednost svojega kapitalskega deleža.

12Toženka se je morala zaradi doseganja ciljev NEPN in RN tudi precej zadolžiti. V tej zvezi je sodna izvedenka ugotovila, da je imela toženka s posojilodajalcem EIB pogodbeno dogovorjeno vrednost kazalnika finančni dolg/EBITDA v takšni višini, da je na dan 30. 6. 2022 že kršila pogodbene obveznosti omenjenega kazalnika, kar lahko vpliva tudi na bodoče zadolževanje toženke. Na tem mestu je pravno pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka v maju 2022 pri EIB najela posojilo v višini 10 mio EUR, s čimer je poskrbela za pravočasno izpolnjevanje vseh zapadlih obveznosti⁵. Kar pa se tiče likvidnostne situacije pri toženki v tistem obdobju, bi morala toženka za plačilo spornega dela bilančnega dobička delničarjem poiskati tudi dodatne (relativno drage) finančne vire (izpoved direktorja toženke, izvedeniško mnenje), upoštevaje ob tem tudi aktualne kazalnike zadolženosti, na kar je posebej opozorila postavljena sodna izvedenka. Ob tem je izvedenka tudi opozorila, da je imela toženka od leta 2019 do leta 2022 vseskozi negativen prosti denarni tok (zaradi investiranja v velikem obsegu v opredmetena osnovna sredstva). Prav tako je toženka zaradi omenjenih nižjih prihodkov v letu 2022 znižala obseg investicij iz predvidenih 22 mio EUR na znesek 17,2 mio EUR.

13Bilančni dobiček tožene stranke na dan 31. 12. 2021 je znašal 4.518.431, 00 EUR, pri čemer so delničarji toženke na 27. skupščini 27. 6. 2022 o njegovi usodi odločili tako, da se višina 2.254.067,76 EUR razdeli za izplačilo dividend delničarjem, preostanek v višini 2.264.363,24 EUR pa ostane nerazporejen. Odločanje o usodi tega dobička se odloži za kasnejše obdobje (sedmi odstavek 230. člena ZGD-1). Glede na to, da ima toženka v bilanci izkazano izredno visoko vrednost osnovnega kapitala, stopnja štirih procentov osnovnega kapitala pri toženki predstavlja vrednost 4.418.631,78 EUR. To pomeni, da je treba v konkretnem primeru pri uporabi bilančnega dobička upoštevati osnovno izhodišče, da se med delničarje razdeli bilančni dobiček vsaj v višini štirih procentov osnovnega kapitala. Sicer je treba dokazati nujnost drugačne delitve z vidika dobrega gospodarstvenika, ob upoštevanju okoliščin, v katerih družba posluje (prvi odstavek 399. člena ZGD-1).

14Nobenega dvoma ni, da je pravica do udeležbe pri dobičku temeljna premoženjska pravica, ki jo delničar ima. Za zaščito manjšinskih delničarjev je predpisano pravilo, da se mora delež bilančnega dobička v višini štirih procentov osnovnega kapitala uporabiti za delitev med delničarje, razen tedaj, kadar je nujno neizplačati ta del bilančnega dobička glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Sodna praksa se je že izrekla, da je to neizplačilo dovoljeno, če je po razumni komercialni oceni nujno za zagotovitev sposobnosti preživetja in odpornosti družbe. Opustitev plačila dividend je opravičeno tudi, če je to potrebno za ohranitev dosežene ravni v primerjavi s konkurenco⁶. Prav iz teh razlogov (ker izplačilo spornega dela bilančnega dobička med delničarje ne bi ogrozilo obstoja toženke in ne bi nastopile okoliščine za trajno nelikvidnost ali prezadolženost družbe; dolgoročno družba ne bi bila plačilno nesposobna, saj izguba tekočega leta ni dosegla polovice osnovnega kapitala in bi jo družba lahko krila iz prostih rezerv; možnost pridobitve kratkoročnega likvidnostnega posojila) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, upoštevaje ob tem, da v konkretnem primeru niso obstajale okoliščine, ki bi lahko potrdile, da bi bilo z izplačilom celotnega bilančnega dobička, ugotovljenega na dan 31. 12. 2021, v sferi toženke kakorkoli ogroženo izvajanje gospodarske javne službe.

15Vendar pa pritožbeno sodišče s takšnim pravnim zaključkom ne soglaša, saj sodišče prve stopnje na strani toženke sploh ni upoštevalo že izpostavljenih okoliščin, da je toženka lastnica elektroenergetske infrastrukture in izvajalka storitev gospodarske javne službe, predvsem pa ni upoštevalo javnega interesa oziroma interesa končnih odjemalcev električne energije, ki predstavljajo na podlagi plačevanja omrežnine bistveni finančni vir za poslovanje toženke, ki kar 95% vseh prihodkov ustvari z izvajanjem obravnavane gospodarske javne službe⁷. Ker toženka torej veliko večino svojih prihodkov ustvari iz naslova plačanih omrežnin, je vsekakor pravno pomembno, da se ima pred očmi tudi ekonomski in socialno interes končnih odjemalcev, ki izhaja tudi iz načela stroškovne učinkovitosti. Po tem načelu mora za delniške družbe, ki opravljajo gospodarsko javno službo, veljati pravilo o prizadevanju doseči takšen obseg plačane omrežnine v okviru svojih prihodkov, ki je z ekonomskega in socialnega vidika objektivno sprejemljiv tudi za končne odjemalce električne energije. V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE).

16Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Na tem mestu pa je treba tudi posebej upoštevati, da toženka v letu 2022 ni izpolnjevala vseh pogodbenih zavez do bank, pri čemer je v tem letu tudi poslovala s precejšnjo izgubo, ki je v prvi polovici leta znašala kar 4.666.450,00 EUR (krepko več od zadržanega dobička po izpodbijanem skupščinskem sklepu), na koncu leta pa 1.547.196,00 EUR. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata toženke v tem letu (kar vse je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi omenjenih izpadlih plačil iz naslova najemnin oziroma omrežnin⁸).

17Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ob sicer pravilno in popolno ugotovljenih dejstvih) pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je to razvidno iz točke II izreka te sodne odločbe. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je v pravdi v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve vseh potrebnih pravdnih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 23.531,31 EUR. Upoštevaje stroškovnik toženke v tej zvezi (listovna št. 144 spisa), je pritožbeno sodišče toženki priznalo naslednje stroške: 4900 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 4900 odvetniških točk za sestavo 1. pripravljalne vloge, 3675 odvetniških točk za sestavo 2. pripravljalne vloge, 2450 odvetniških točk za sestavo 3. pripravljalne vloge, 2450 odvetniških točk za sestavo 4. pripravljalne vloge, 150 odvetniških točk za tri pisne pripombe na izvedeniško mnenje, 4900 odvetniških točk za pristop na narok 1. 3. 2023, odsotnost iz pisarne za ta narok v višini 80 odvetniških točk, potni stroški v višini 180 km x 0,43 EUR/km, za pristop na narok 16. 5. 2023 2450 odvetniških točk, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 180 km x 0,43 EUR/km, za zastopanje pri delu izvedenca 1. 9. 2023 50 odvetniških točk, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 180 km x 0,43 EUR/km za potne stroške, za pristop na narok 27. 2. 2024 2450 odvetniških točk, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 180 x 0,43 EUR/km za potne stroške, 296 odvetniških točk za materialne stroške in 22% DDV, poleg tega pa tudi stroške za izvedenca v plačanih zneskih 646,65 EUR, 313,51 EUR in 984,03 EUR.

18Pritožbeno sodišče je toženki priznalo tudi stroške za pritožbeni postopek v znesku 4.535,65 EUR (za pritožbo 6125 odvetniških točk, 71,25 odvetniških točk za materialne stroške in 22% DDV).

¹ Na primer ničnost skupščinskih sklepov, ki so po svoji vsebini nezdružljivi z bistvom družbe ali če so po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami ZGD-1, ki so v javnem interesu - 390. člen ZGD-1.
² Distribucijski operater v razmerju do B. d.o.o., ki opravlja naloge sistemskega operaterja, ustvarja veliko večino svojih prihodkov od najemnin in storitev v razmerju do B. d.o.o., ki ima njena osnovna sredstva distribucije v najemu.
³ Čisti prihodki od prodaje toženke v letu 2021 so znašali 40,9 mio EUR.
⁴ Konec leta 2022 je bila izkazana izguba v višini 1.547.196,00 EUR - javno objavljeni izkazi poslovnega izida za leto 2022.
⁵ Toženka je imela tudi možnost črpanja revolving kredita v preostali neizkoriščeni višini od skupaj 5 mio EUR.
⁶ Sodba VSRS Ips 45/2019; https://www.landesrecht-bw.de/bsbw/document/NJRE001435347.
⁷ Neprerekane navedbe toženke v odgovoru na tožbo.
⁸ Sodba VSRS III Ips 45/2019, primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 237/2024.