230. člen ZGD-1

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali lahko sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v delniški družbi v večjem obsegu od zakonsko predvidenega, kar zniža bilančni dobiček pod 4 odstotke osnovnega kapitala (izplačilo katerega bi bilo sicer iztožljivo po 399. členu ZGD-1), predstavlja posebno ugodnost za večinskega delničarja v smislu izpodbojnosti skupščinskega sklepa po tretjem odstavku 395. člena ZGD-1?

Zgolj dejstvo, da se tožnik kot manjšinski delničar ne strinja z dolgoročno naravnano strategijo vodenja in s tem povezanimi investicijami tožene stranke oziroma se zavzema za drugačno dividendno politiko, ne predstavlja utemeljenega razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala po tretjem odstavku 395. člena ZGD‑1.

Zgolj pritožničino zatrjevanje, da tožena stranka obveznosti do nje nepravilno ne prikazuje v svojem poslovnem poročilu, dejstev, ki jih izkazuje revidirano letno poročilo, ne more omajati. Zgolj takšna trditev ne more zadoščati za drugačno odločitev o predlagani začasni odredbi, ki temelji na trditvi o poseganju delničarjev v vezani kapital z izplačilom bilančnega dobička.

Iz razlogov izpodbijane sodbe (ki jim pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi) povsem jasno izhaja, da je bil namen oseb, udeleženih pri sklepanju obravnavanih pogodb o prodaji oziroma prenosu delnic družbe B. d.d., odtujiti tožeči stranki te delnice brez nadomestila ter jih zaradi težje sledljivosti in onemogočanja vrnitve prenesti s prve toženke na družbe v njihovi vplivni sferi ter na tak način izigrati tožečo stranko. Zasledovanje takšnega namena, ki nasprotuje moralnim načelom, je bil glede na pojasnjeno nedvomno znan tudi vsem strankam pogodb o nadaljnji prodaji oziroma prenosu teh delnic, zato sta obe na podlagi določbe drugega odstavka 40. člena OZ nični. Iz enakih razlogov ravno tako ni moč govoriti o dobrovernosti druge toženke v smislu določbe tretjega odstavka 16. člena takrat veljavnega ZNVP. Ker je ugotovljena ničnost vseh pravnih poslov v verigi od tožeče stranke do druge toženke, tožeča stranka kot "pravi" delničar (t. j. materialnopravni upravičenec do delnic) utemeljeno uveljavlja njihov prenos na svoje ime. Utemeljeno pa druga toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo zahtevku, da se notarki A. A. oziroma KDD d.

Vprašanje obstoja likvidnostnih sredstev na računu ni edino merilo, ki bi bilo pravno pomembno pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Neutemeljena je trditev tožeče stranke v pritožbi, da gre pri bilančnem dobičku le za računovodsko kategorijo in ne „realen denar“. Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti. Uporabo čistega dobička in bilančnega dobička opredeljuje 230. člen Zakona o gospodarski družbah. Zakaj torej svojega prostega kapitala ne more uporabiti za izpolnitev svojih obveznosti, pa tožeča stranka ne navede.

Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava. V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.

Rezerve iz dobička so kategorija lastnega kapitala (izražajo lastniško financiranje družbe), medtem ko so rezervacije del dolžniškega kapitala družbe, namenjenega poplačilu upnikov družbe. Dolgoročna rezervacija za kritje stroškov v prihodnosti je lahko obstoječa obveznost in ustreza merilom opredelitve dolga, četudi je treba znesek oceniti in je upnik še neznan. Ni relevantno, kako bi naj tožena stranka zbrala sredstva, ki jih je morala rezervirati, temveč je pomembna le okoliščina, ali je izpolnila svoje obveznosti, ki so ji naložene s pravnimi predpisi. Če je bila tožena stranka dolžna oblikovati rezervacije, pa tega ni storila oziroma oblikovanje rezervacij ni bilo ustrezno, je to razlog za ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke in posledično za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke o uporabi bilančnega dobička, ki temelji na ničnem letnem poročilu.

Prekluzije veljajo zgolj za trditve o dejstvih in zanje predlagane dokaze, ne pa tudi za s strani pravdnih strank podana pravna naziranja.

Ker tožeča stranka odloga ali obročnega plačila sodne takse niti ni predlagala, se sodišču prve stopnje s tem sploh ne bi bilo treba ukvarjati in tudi ni bilo razloga, da bi odločitev o (neobstoječem) predlogu morala biti vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa.

Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička je odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku. Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Družbenik se z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe. družba z omejeno odgovornostjo - izpodbijanje sklepa skupščine - smiselna uporaba določb o delniški družbi - delitev bilančnega dobička

Pritožba širi očitke obdolžencu izven okvira opisa kaznivega dejanja v obtožnici in dela lastne zaključke, v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, saj niso bili predmet obtožbe. Zato ta pritožbena izvajanja ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ovreči razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe kot podlago za zaključek, da ni dokazano, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Očitek tožilstva, da je obdolženi s posojilnimi pogodbami nepravilno razporedil preneseni dobiček in ga uporabil za izplačilo lastniku, hkrati pa ga je kot lastnik vrnil družbi kot posojilo, pri tem pa zavestno prikazal lažno bilanco stanja na dan 31. 12. 2008, je sodišče prve stopnje zato ovrglo kot netočen. Spremembe kapitalske strukture družbe A. d.o.o., ki jo navaja pritožba, namreč po izvedenih dokazih in po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati ravnanju obdolženca ali pa njegovemu naklepu. Gre za strokovno napako, ki je ni mogoče pripisati obdolžencu, pa zato pritožba na tej okoliščini neutemeljeno gradi svojo oceno o zmotno ugotovljenem dejanskem stan

Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.

Delničar ne more zahtevati vrnitve dividende, ki je bila izplačana osebi, ki ni delničar, torej od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana brez pravnega temelja. Za obstoj zahtevka iz neupravičene obogatitve bi namreč moral dokazati, da je bil osiromašen, prejemnik dividende pa obogaten. To pravemu (resničnemu) delničarju ne more uspeti, saj bi osiromašena lahko bila kvečjemu delniška družba.

Povečanje osnovnega kapitala družbe z uporabo sredstev dobička družbe ne šteje za izplačilo dividend. Izplačilo dividend ni možno drugače kot v denarju.

Ker je med delničarje dovoljeno deliti le bilančni dobiček, ga v primeru, ko ta ne dosega višine 4 % osnovnega kapitala, ni mogoče izplačati v vsaj taki višini, temveč le v delu, ki ga je mogoče deliti med delničarje, torej v višini bilančnega dobička samega.

Za presojo, ali je verjetno izkazana nevarnost, da bo zaradi aktivnega ravnanja toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena (na novo družbo ni bil prenesen le večji del opredmetenih sredstev ampak tudi poslovanje toženke), niso odločilni (tisti) podatki iz bilance stanja, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje (lastni kapital v višini 717.113,00 EUR, od tega osnovni kapital v znesku 10.400,00 EUR in preneseni čisti dobiček v znesku 703.228,00 EUR), saj spadajo v kategorij postavk „pasive“ - obveznosti do virov sredstev. Višina lastnega kapitala sicer odseva čisto knjigovodsko vrednost premoženja družbe, vendar ne pove ničesar o sestavi sredstev, iz katerih se upniki lahko poplačajo. Podatki o sestavi sredstev (v bilanci stanja se nahajajo v kategoriji postavk „aktiva“) pa so pri presoji, ali obstaja nevarnost uveljavitve terjatve tožnice, bistveni. Iz njih izhaja, kako so sredstva razporejena glede na njihovo sestavo (opredmetena, neopredmetena), kakšna je njihova likvidnost (ročnost), kako hitro so unovčljiva (dolgoročna, kratkoročna), itd.

Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravice delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička, nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. Samo zatrjevanje tožene stranke, da je nedelitev bilančnega dobička nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu (med katerimi pritožba posebej izpostavlja nepredviden porast cen surovin), na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., zato ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala, takšne, da bi opravičile poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu.

Za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni, niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, saj se tudi ti načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Gospodarnost in primernost odločitve zadoščata za odločitev, da družba ne bo razdelila vsega razpoložljivega dobička, ne zadoščata pa za odločitev, da bodo delničarji prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.