1. člen ZGJS

Izpolnitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je v javnem interesu, pri čemer ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko in ji kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke so nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na zadovoljevanje javnih potreb.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

Za veljaven nastanek pravnega posla so lahko usodne le napake pri njegovi sklenitvi, medtem ko napake v izpolnitveni fazi ne morejo vplivati na veljavnost pravnega posla; lahko pa so podlaga za različne zahtevke stranke, ki izpolnitve ni prejela. Sporne nepremičnine so prešle iz zasebne lastnine v družbeno lastnino, tako da je tožničina pravna prednica na njih pridobila pravico uporabe, tožnica pa ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah 2. 7. 1993 lastninsko pravico. Pravni predniki tožencev po letu 1979 in 1980 s spornimi nepremičninami niso mogli več razpolagati, saj so svojo lastninsko pravico izgubili ne glede na to, da so ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi takrat izostale. Bistveno je, da je bil vpis tako pridobljene pravice uporabe le deklaratorne narave.

Zmotno je stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma. Sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Konkretna služnost ni bila ustanovljena v korist določene osebe, temveč gre za služnost, ustanovljeno v javno korist. To pa pomeni, da je vsebina služnosti takšna, da jo lahko izvršuje vsak, ki uporablja gospodujoče zemljišče oziroma omenjeno komunalno infrastrukturo. Nenazadnje je tudi iz 4. člena Pogodbe jasno izhaja, da tožeča stranka kot služnostni zavezanec dovoljuje izvrševanje omenjene služnosti tako služnostnemu upravičencu kot tudi upravljalcu komunalnega omrežja, to je toženi stranki.

Zahtevana dokumentacija, ki izvira iz tožničinega delovnega področja (in posledično predstavlja informacije javnega značaja) ima finančne posledice tudi na področju njenega izvajanja javnih služb in zato gre za podatke o porabi javnih sredstev, do katerih je treba dostop dovoliti že na podlagi zakona.

Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.

Okvir javne službe urejanja pokopališč ne zagotavlja varstva pred tatvinami z grobov.

Parkirna hiša je z odredbama o določitvi javnih parkirnih površin določena kot javna parkirna površina, zato ne gre za območje, na katerem bi lahko uporabnik parkirnega prostora utemeljeno pričakoval takšno stopnjo zasebnosti, v katero bi bilo možno posegati le na podlagi odredbe sodišča. Tudi gospodarska družba z omejeno odgovornostjo je lahko pravna oseba javnega prava, ki izvaja gospodarsko javno službo.

Izgradnja parkirno garažne hiše ni dejavnost, ki bi jo bilo potrebno trajno in nemoteno izvajati. Zato ne sodi med gospodarske javne službe. Prvostopno sodišče je zato zmotno presodilo postopek izbire izvajalca za izgradnjo parkirno garažne hiše kot postopek pridobivanja koncesionarjev na podlagi javnega razpisa (1. odst. 36. člena ZGJS), ki se konča z upravno odločbo (1. odst. 37. člena ZGJS). Izbira najugodnejšega ponudnika je bila opravljena z aktom poslovanja in ne z upravnim aktom. Za spor v zvezi s takim načinom izbora najugodnejšega ponudnika pa se uporabljajo pravila pravdnega postopka (1. člen ZPP).