28. člen ZGJS

Predpostavke odškodninske odgovornosti se pogosto prepletajo. Pri obravnavi konkretnega primera pa se izkaže, da življenjskih okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, ni mogoče razvrstiti zgolj v okvir posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti. Trditev o nakupu poslovno nepotrebnega premoženja predstavlja del trditvene podlage glede predpostavke nedopustnosti ravnanja direktorja družbe, kot tudi glede predpostavke nastanka škode družbi. Pojavne oblike premoženjskih škod so lahko različne. Odvisne so od načina zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da vsakega izdatka družbe, kot na primer za donacije, sponzorstvo, za raziskovalne, naravovarstvene in druge podobne namene, ni mogoče šteti za škodo. Čeprav ne povečujejo dobička družbe (neposredno ali posredno), so lahko takšni izdatki potrebni in upravičeni. V primeru, da gre za gospodarsko javno službo, s katero se zagotavljajo javne dobrine, je pri presoji potrebnosti in upravičenosti izdatkov treba upoštevati, da je pridobivanje dobička družbe že načeloma podrejeno zadovoljevanju javnih potreb.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu. Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v k

Parkirna hiša je z odredbama o določitvi javnih parkirnih površin določena kot javna parkirna površina, zato ne gre za območje, na katerem bi lahko uporabnik parkirnega prostora utemeljeno pričakoval takšno stopnjo zasebnosti, v katero bi bilo možno posegati le na podlagi odredbe sodišča. Tudi gospodarska družba z omejeno odgovornostjo je lahko pravna oseba javnega prava, ki izvaja gospodarsko javno službo.

Za javno podjetje, ki je organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo, se v skladu z 28. členom ZGJS za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Smiselno enako je to urejal tudi 43. člen ZUKN. Ker vprašanje imenovanja direktorja javnega podjetja, organiziranega kot d. o. o., kot tudi vprašanje reševanja sporov v zvezi s tem, ne v ZGJS ne v drugem zakonu ni urejeno drugače, je treba za presojo obravnavane zadeve uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah. Glede na to je torej spor, ki ga je tožnik sprožil z vložitvijo tožbe zoper sklep Mestnega sveta tožene stranke (kot organa svoje ustanoviteljice), gospodarski spor, za odločanje o njem pa je ob smiselni razlagi določbe 1. točke prvega odstavka 482. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.

Spor glede imenovanja direktorja (javnega podjetja), ni spor v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja, za katerega bi bilo na podlagi točke a prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Prav tako obravnavani spor ni drug individualni delovni spor po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1, zato ne spada v pristojnost delovnega sodišča. Javno podjetje, v katerem si za imenovanje na mesto direktorja prizadeva tožnik, je organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. V skladu z 28. členom ZGJS se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Smiselno enako je to urejal tudi 43. člen ZUKN. Ker vprašanje imenovanja direktorja javnega podjetja, organiziranega kot d. o. o., kot tudi vprašanje reševanja sporov v zvezi s tem, ne v ZGJS ne v drugem zakonu ni urejeno drugače, je treba za presojo obravnavane zadeve uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta v sedmem poglavju (471. člen ZGD-1 in naslednji) ureja družbo z omejeno odgovornostjo, v 515. členu pa posebej položaj

Če vročilnice ni, ni izključeno dokazovati na drugačen način, da je bila vročitev dejansko opravljena. V razmerju med sklepom o razporeditvi, ki tožniku določa tudi plačo in kasneje (naslednji dan) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, velja kasnejše pogodbeno določilo. Dejstvo, ali je uprava tožene stranke sprejela ali ni sprejela odločitve o tem, da se s tožnikom podpiše pogodba o zaposlitvi s takšno ali drugačno vsebino, v ničemer ne vpliva na upravičenost P. Ž. (član uprave), da s tožnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se P. Ž. pri podpisu te pogodbe ne bi držal navodil v zvezi s podpisovanjem in vsebino takšnih pogodb, to ne bi imelo nobenega vpliva na veljavnost same pogodbe. Neutemeljeno je uveljavljanje nesporazuma, ki ga ureja 63. člen ZOR, saj med strankama ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe niti o podlagi ali predmetu obveznosti. Določitev višje ali manjše plače ne predstavlja drugega predmeta obveznosti, saj se s tem ne spremeni identiteta samega predmeta urejanja (v tem primeru plače).

Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD. Izpodbijana sodba ima prav, da je po določbah ZGD edina višina tista, ki jo zakon določa kot najvišji možni znesek: nadzorni svet je s sklenitvijo pogodbe pristal na odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače.

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne razrešitve z mesta generalne direktorice odpravnina, ko jo določa ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD.

ZJGS nima posebnih določb, o imenovanja direktorja v nujnih primerih, zato, glede na določbo 28. člena ZGJS, lahko pride v poštev uporaba določbe 251. člena ZGD tudi pri javnih podjetjih.

Ustanovitelj javnega podjetja na podlagi 27. čl. ZJGS imenuje kakorkoli poimenovan ali sestavljen poslovodni organ podjetja in ne zgolj "direktorja".