UPRS Sodba in sklep II U 77/2022-12

I. Tožba zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 se zavrže.

II. Tožbi zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 se ugodi in se navedeni sklep odpravi ter se zadeva v tem delu vrne Ministrstvu za naravne vire in prostor v ponovni postopek.

III. Tožbi zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020 se ugodi in se navedeni sklep odpravi ter se zadeva v tem delu vrne Inšpektoratu Republike Slovenije za naravne vire in prostor v ponovni postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1S sklepom št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (sedaj: Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor), Območne enote Maribor, tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 15.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o denarni kazni št. 06122-2483/2018/75 z dne 19. 9. 2019 (1. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da mora izrečeno denarno kazen plačati v roku 8 dni po vročitvi sklepa (2. točka izreka). V primeru, če ne bo takoj po vročitvi sklepa ustavil gradnje, to je vseh del pri rekonstrukciji in prizidavi obstoječe hotelske stavbe X. v k.o. ... na delu stavbe 113 (...), ki leži na zemljišču s parc. št. 392/12 (...), kot je bilo to naloženo s 1. točko izreka odločbe št. 06122-2483/2018/33 z dne 4. 10. 2018, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 20.000,00 EUR (3. točka izreka). Po ugotovitvi inšpektorata v izvršilnem postopku ter v postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (4. točka izreka), pritožba zoper sklep pa ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

2V obrazložitvi sklepa inšpekcijski organ pojasnjuje, da je bilo tožniku z odločbo št. 06122-2483/2018/33 z dne 4. 10. 2018 naloženo, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti rekonstrukcijo mansarde in prizidavo šeste etaže obstoječe hotelske stavbe X. v k.o. ... na delu stavbe 113, ki leži na zemljišču s parc. št. 392/12. Odločba je bila tožniku vročena dne 27. 10. 2018 in je postala v 1. točki izreka izvršljiva 28. 10. 2018. Ker je tožnik kljub izrečenemu inšpekcijskemu ukrepu nadaljeval z gradnjo, je gradbeni inšpektor v postopku upravne izvršbe izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-2483/2018/50 z dne 6. 12. 2018, s katerim je tožniku zagrozil z denarno kaznijo v višini 10.000,00 EUR, v kolikor ne bo takoj po vročitvi sklepa ustavil vseh del na objektu. Tožniku, ki je z gradnjo nadaljeval, je bila s sklepom št. 06122-2483/2018/61 z dne 5. 4. 2019 izrečena denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Ker je bilo pri kontrolnem pregledu ugotovljeno, da tožnik nadaljuje z gradbenimi deli, je bil izdan nov sklep o denarni kazni št. 06122-2483/2018/71 (pravilno: 06122-2483/2018/75) z dne 19. 9. 2019, s katerim mu je bila naložena nova kazen v višini 10.000,00 EUR, zagroženo pa mu je tudi bilo, da bo v primeru nadaljevanja gradnje kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v višini 15.000,00 EUR. Pri kontrolnem pregledu dne 2. 6. 2020 je bilo ugotovljeno, da tožnik nadaljuje z gradbenimi deli, zaradi česar mu je bil na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) izdan sklep, s katerim mu je bila izrečena denarna kazen v višini 15.000,00 EUR, zagroženo pa mu je tudi bilo, da mu bo izrečena višja denarna kazen, če takoj po vročitvi tega sklepa ne bo izvršil odločbe.

3Zoper sklep o denarni kazni št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 je tožnik vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 kot prepozna zavržena. Kot v obrazložitvi sklepa pojasnjuje ministrstvo, je bil izpodbijani sklep o denarni kazni tožniku vročen z osebno vročitvijo po določbah ZUP. Iz podatkov vročilnice izhaja, da vročevalec dne 4. 8. 2020 pisma ni mogel vročiti naslovniku, zaradi česar mu je v hišnem predalčniku pustil sporočilo, kje se nahaja pismo, tožnik pa je bil ob tem tudi opozorjen, da mora pismo prevzeti v 15-ih dneh, sicer bo veljala vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Pismo, ki ga tožnik v tem roku ni prevzel, mu je vročevalec pustil v hišnem predalčniku. Tožnik je pritožbo zoper sklep o denarni kazni oddal priporočeno na pošti dne 21. 10. 2020. Pritožbo, ki je bila vložena dva meseca po vročitvi sklepa, je zato ministrstvo kot prepozno zavrglo.

4S sklepom št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020 je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (sedaj: Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor), Območne enote Maribor, zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi odločbe inšpekcijski organ pojasnjuje, da je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil hkrati s pritožbo zoper sklep o denarni kazni št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020. V predlogu je tožnik navedel, da se pred 15. 10. 2020 s sklepom o denarni kazni ni mogel seznaniti, saj na naslovu, kjer mu je bilo puščeno pisanje, zaradi epidemije COVID-19 od dne 13. 3. 2020 dalje ni posloval, na naslovu družbe ... pa se tudi ni nahajala nobena oseba, ki bi lahko prevzela pisanje. Njegovi zaposleni (A. A. in B. B. ter direktorica C. C. so bili namreč v avgustu 2020 na čakanju na domu. Prokuristka D. D. pa je bila na delo vpoklicana le v obdobju od 20. 8. 2020 do 28. 8. 2020, vendar na drugo lokacijo v Rogaški Slatini. V mesecu avgustu 2020 se je tako na naslovu družbe v Tržiču nahajal le E. E., ki pa je bil zaposlen le 4 ure in kot proizvodni delavec ni bil pooblaščen za dvig pošte. Z izpodbijanim sklepom o denarni kazni se je tožnik po lastnem zatrjevanju seznanil naključno, ob telefonski poizvedbi na inšpektoratu, glede obvestila o vročeni pošiljki po tretjem odstavku 87. člena ZUP pa zatrjuje, da ga nikoli ni prejel.

5Zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje je inšpekcijski organ zavrnil, saj je ugotovil, da je bila pošiljka tožniku skladno z določbo tretjega odstavka 87. člena ZUP pravilno vročena s fikcijo, tožnik pa po njegovem mnenju ni izkazal opravičenega razloga za vložitev zahteve v prejšnje stanje. Odsotnost zaposlenih zaradi racionalizacije dela in organizacijskih sprememb ter opustitve potreb po delu na določenem delovnem mestu namreč po njegovem mnenju ne predstavlja opravičenega vzroka za zamudo v smislu 103. člena ZUP, saj ne gre za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, ampak za način organiziranosti poslovanja, za katerega nosi odgovornost tožnik sam. Ta je dolžan svoje poslovanje ter zastopanje družbe organizirati tudi v času odsotnosti zaposlenih in pooblaščencev za vročanje. Organ je ob tem upošteval še, da sklep o denarni kazni ni bil vročan v času epidemije COVID-19, ampak v obdobju po preklicu prvega vala epidemije COVID-19 dne 31. 5. 2020 in pred razglasitvijo drugega vala epidemije COVID-19 dne 19. 10. 2020. Ker v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnik ni dokazal obstoja opravičenega razloga za zamudo roka za pritožbo, je inšpekcijski organ zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljeno zavrnil.

6Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 0612-223/2018/11 z dne 27. 1. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju ministrstva je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna. Upravni organ je namreč poskrbel za pravilno vročitev sklepa na pravi naslov, vložitev pisma v poštni predalčnik tožnika pa je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP, ker naslovnik dokumenta ni prevzel v 15-ih dneh od sporočila.

7V tožbi tožnik vztraja, da se je z izdajo sklepa št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020, ki naj bi mu bil vročen s fikcijo in puščen v hišnem predalčniku, seznanil naključno šele dne 15. 10. 2020 v telefonskem pogovoru z inšpektorjem. Kot navaja, v predalčnik obvestila o vročeni pošiljki po tretjem odstavku 87. člena ZUP ni nikoli prejel. Po seznanitvi s sklepom je nato pri inšpekcijskem organu dne 21. 10. 2020 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zoper sklep o denarni kazni z dne 3. 8. 2020 pa je vložil tudi pritožbo.

8Tožnik v tožbi navaja, da se pred 15. 10. 2020 s sklepom z dne 3. 8 2020 ni mogel seznaniti, saj na naslovu, kjer mu je bilo s fikcijo vročeno pisanje, zaradi okoliščin v zvezi s COVID-19 ni posloval od dne 13. 3. 2020 do dne 15. 10. 2020, na tem naslovu pa se v mesecu avgustu 2020 zaradi odrejenega čakanja na delo na domu tudi ni nahajala nobena oseba, pooblaščena za prevzem pošiljk, ki bi pisanje lahko prevzela. S tem je po mnenju tožnika s stopnjo verjetnosti izkazan razlog, ki ne izvira iz njegove sfere in ki opravičuje zamudo pritožbenega roka. Obstoj krivde se, kot navaja tožnik, presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, kar pomeni, da mora organ ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani predlagatelja vrnitve v prejšnje stanje, nato pa oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. Navedenega pa upravni organ v obravnavani zadevi ni presojal. Vzrok za neprevzem pisanja je po mnenju tožnika posledica naključja, ki se je pripetilo stranki zaradi posledic izbruha COVID-19 in posledic, ki jih je to imelo na dejavnost turizma in gostinstva. Vzrok za zamudo pritožbenega roka izvira tako iz nenadnega in nepričakovanega dogodka, ki ga tožnik kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogel predvideti niti preprečiti. Po mnenju tožnika je zato vrnitev v prejšnje stanje utemeljena.

9Tožnik v tožbi izpodbija tudi sklep o denarni kazni z dne 3. 8. 2020. Po njegovem mnenju bi organ na prvi stopnji moral po uradni dolžnosti ogled opraviti na dan izdaje sklepa. Ker se je v obrazložitvi sklepa organ skliceval na ugotovitve ob ogledu dne 2. 6. 2020, je bilo v zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik zatrjuje, da je z delom na objektu zaključil takoj po prvi izrečeni denarni kazni dne 19. 9. 2019, kar pomeni, da mu je bila z izpodbijanim sklepom denarna kazen izrečena nezakonito.

10Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 in sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 odpravi ter vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Prav tako predlaga, da sodišče spremeni sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020 tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Podredno pa predlaga, da sodišče sklep odpravi ter vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z DDV-jem in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

K točki I izreka:

12Tožba, vložena zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020, ni dopustna.

13Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu je treba vedno izkoristiti pritožbeno pot v upravnem postopku, če je ta na voljo. V upravnem sporu namreč sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih upravnih aktov, ki niso dokončni in ne posegajo v pravni položaj tožnika, ker ne vsebujejo vsebinske odločitve o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To vsebuje praviloma prvostopenjski upravni akt, ki se lahko v upravnem sporu izpodbija le, če je bila pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt materialno dokončen, saj je z njim o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke odločeno po vsebini.¹ Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 zato upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila ali pa jo je vložila prepozno.

14Tožnik v tožbi med drugim izpodbija tudi sklep št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020, s katerim mu je inšpekcijski organ v postopku izvršbe inšpekcijske odločbe s prisilitvijo izrekel denarno kazen ter mu ob tem zagrozil z uporabo nove, višje kazni, če obveznosti ne bo izpolnil takoj po vročitvi sklepa. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ s sklepom št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 zavrgel kot prepozno, sklep pa je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

15Ker je bila torej pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe. Sklep o zavrženju pritožbe predstavlja namreč po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim je postopek odločanja končan in zoper katerega je upravni spor dopusten. Šele kolikor stranka pri sodišču s tožbo doseže odpravo tega sklepa in posledično drugostopenjski organ v ponovljenem postopku o pritožbi odloči po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ni zadovoljen, je zoper izpodbijani sklep, izdan v postopku na prvi stopnji, mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu.

16Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če pri predhodnem preizkusu tožbe ali kadarkoli kasneje pri obravnavi tožbe ugotovi, da je podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, mora tožbo zavreči. Med drugim sodišče s sklepom tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17Ker v obravnavani zadevi pritožba zoper izpodbijani sklep o denarni kazni ni bila izčrpana po vsebini (vloženo pritožbo je ministrstvo zavrglo kot prepozno), je sodišče tožbo zoper sklep št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K točki II in III izreka:

18Tožbi, vloženi zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020 ter zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022, se ugodi.

19S sklepom št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020 je inšpekcijski organ na prvi stopnji zavrnil predlog tožnika, da organ zaradi zamude roka za pritožbo zoper sklep št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 zadevo vrne v prejšnje stanje. V posledici zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje je ministrstvo sklepom št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 pritožbo tožnika, vloženo zoper sklep inšpekcijskega organa št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020, kot prepozno zavrglo.

20Razlog za zavrženje je bila ugotovitev ministrstva, da je bil izpodbijani prvostopenjski sklep avgusta 2020 tožniku vročen na podlagi fikcije v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP, tožnik pa je pritožbo vložil dne 21. 10. 2020, torej po dveh mesecih od vročitve izpodbijanega sklepa.

21Način in datum vročitve prvostopenjskega sklepa je ministrstvo ugotovilo na podlagi vsebine obvestila organu o vročitvi, ki mu ga je posredoval vročevalec, iz katerega izhaja, da tožniku pisanja na naslovu ... dne 4. 8. 2020 ni bilo mogoče osebno vročiti. Tega dne naj bi vročevalec v hišnem predalčniku na navedenem naslovu tožnika skladno z določbo tretjega odstavka 87. člena ZUP pustil sporočilo o tem, kje se pisanje nahaja, z opozorilom, da mora naslovnik pisanje prevzeti v 15-dneh, sicer bo veljala vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Ker tožnik v navedenem roku pisanja ni prevzel, je bilo pisanje, kot izjaja to iz obvestila, po poteku roka dne 20. 8. 2020 puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku.

22V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik vložil skupaj s pritožbo zoper izpodbijani sklep, je tožnik navedel, da se s sklepom o denarni kazni pred 15. 10. 2020 ni mogel seznaniti, ker na naslovu, kjer naj bi mu bilo po nastopu fikcije vročitve puščeno pisanje, zaradi okoliščin v zvezi z epidemijo COVID-19 vse od 13. 3. 2020 dalje ni posloval, zaposlenim delavcem in poslovodnemu osebju (z izjemo delavca, ki ni bil pooblaščen za prevzem pošte) pa je bilo odrejeno čakanje na delo na domu. V predlogu je tožnik tudi navedel, da v hišni predalčnik obvestila o neuspeli vročitvi po tretjem odstavku 87. člena ZUP nikoli ni prejel. Z izdajo sklepa o denarni kazni se je po lastnem zatrjevanju seznanil po naključju šele dne 15. 10. 2020 v telefonskem pogovoru z gradbenim inšpektorjem, ki mu je navedeni sklep dne 16. 10. 2020 poslal po elektronski pošti.

23Do očitka tožnika, da mu sporočilo o neuspeli vročitvi po tretjem odstavku 87. člena ZUP ni bilo puščeno v poštnem predalčniku in da se je z izdajo sklepa št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 seznanil šele dne 15. 10. 2020, se ministrstvo v obrazložitvi sklepa o zavrženju pritožbe kot prepozne ni opredelilo. Na navedeni ugovor ni bilo odgovorjeno niti v obrazložitvi sklepa št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020, s katerim je inšpekcijski organ na prvi stopnji zavrnil predlog, v katerem je tožnik zaradi zamude pritožbenega roka predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Predlog tožnika je inšpekcijski organ zavrnil na podlagi ugotovitve, da tožnik ni izkazal opravičenega razloga za zamudo, ki je po prvem odstavku 103. člena ZUP eden od pogojev za vrnitev v prejšnje stanje.

24Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev², zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel (prvi odstavek 98. člena ZUP). Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vročanju pred dnevom, za katerega je bilo ugotovljeno, da je pisanje dejansko prejela in pred potekom roka za pritožbo, ki začne teči od dneva dejanskega prejema dokumenta, ne more biti v zamudi, ki je ena od predpostavk za odločanje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.³ Ker je zamuda ena od predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje, mora organ v primeru, ko stranka izpodbija pravilnost vročitve, pred odločitvijo o predlogu odgovoriti na vprašanje, ali je bila stranki odločba sploh pravilno vročena.

25V obravnavanem primeru tožnik s tem, ko zatrjuje, da vročevalec sporočila o prispeli pošiljki po tretjem odstavku 87. člena ZUP ni pustil v njegovem hišnem predalčniku na naslovu sedeža družbe in da se je z izpodbijanim sklepom seznanil šele dne 15. 10. 2020, izpodbija pravilnost vročitve sklepa o denarni kazni na podlagi fikcije po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Pravilna vročitev pa je pogoj za začetek teka pritožbenega roka, odgovor na vprašanje, kdaj je začel teči rok za pritožbo, pa je ključen za presojo pravočasnosti pritožbe, ki jo je tožnik dne 21. 10. 202o vložil zoper sklep o denarni kazni št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020.

26Ker se ministrstvo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe kot prepozne ni opredelilo do vprašanja pravilnosti vročitve sklepa o denarni kazni na podlagi pravil o fikcji, ki ga je tožnik izpostavil v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (ta ugovor pa ponavlja tudi v tožbi, vloženi v upravnem sporu), odgovor na to vprašanje pa je ključen, da se ugotovi začetek teka pritožbenega roka ter s tem pravočasnost tožnikove pritožbe, je sodišče izpodbijani sklep št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 zaradi pomanjkljive obrazložitve odpravilo ter zadevo vrnilo ministrstvu na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v ponovni postopek.

27Zaradi neobrazloženosti pa je sodišče odpravilo tudi sklep št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020, s katerim je inšpekcijski organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi pred tem odgovoril na vprašanje, ali je tožnik rok za pritožbo (glede na pomisleke o pravilnosti vročitve sklepa o denarni kazni) sploh zamudil.

28Ker je upravni organ vezan na stališče sodišča, ki se tiče postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1), bo v ponovljenem postopku treba odgovoriti na ugovor tožnika, da mu v hišni predalčnik ni bilo vrženo sporočilo o neuspeli vročitvi ter da pred 16. 10. 2020 tudi ni prejel sklepa o denarni kazni. Na podlagi ugotovitev dokaznega postopka bo nato treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila vročitev sklepa opravljena skladno s pravili, ki jo za fiktivno vročitev določa 87. člen ZUP. Pri odločanju v ponovljenem postopku bo treba upoštevati tudi stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sklepu št. I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022 glede pravne narave obvestila vročevalca o opravljeni vročitvi ter o dokazovanju nepravilnosti vročitve.

K točki IV izreka:

29Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo in odpravilo dva izpodbijana upravna akta, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožniku ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahteval, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena izven glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek stroškov, povečan za 22 % DDV, v skupni višini 347,70 EUR je sodišče prisodilo tožniku, kot izhaja to iz točke IV izreka.

30Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

31Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo na podlagi dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, ugotovljeno, da sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/84 z dne 3. 8. 2020 zaradi zavrženja pritožbe ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov pa je bilo tudi očitno, da je treba tožbi, vloženi zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-223/2018/12 z dne 28. 1. 2022 ter sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2483/2018/93 z dne 4. 11. 2020, ugoditi in navedena upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017, 9. točka obrazložitve.
² Napaka vročevalca pri vročanju se v razmerju do stranke oziroma naslovnika pisanja vedno šteje za napako organa - glej Polonca Kovač, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 594.
³ Če je bila vročitev nepravilna, do zamude roka sploh ni prišlo - prav tam, Nika Hudej, str. 638.