VSRS Sodba I Up 93/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), je z izpodbijano sodbo (II. in V. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev, da je bila zahteva toženk, izvršena prek ravnateljice kot odgovorne osebe Osnovne šole A., po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2 oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonita in neustavna ter je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (II. točka izreka) ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka). S sklepom (I., III. in IV. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da se toženkama naloži, da mu dopustita obiskovanje šole, izobraževanje ter ocenjevanje znanja v šoli brez preverjanja, ali izpolnjuje pogoj PCT, in da se jima tudi v bodoče prepove, da bi mu vstop v šolo, obiskovanje pouka ter ocenjevanje znanja pogojevali z zahtevo po izpolnjevanju pogoja PCT (I. točka izreka), ter da se ugotovi, da je bilo pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z nošenjem maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonito in neustavno in da je nedopustno kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave in 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (III. točka izreka). Zavrglo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka).

2V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče obrazložilo, da z zahtevo toženke po trikrat tedenskem testiranju ni bilo nezakonito poseženo v tožnikove pravice, saj zahteva ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 174/2021), ni bila nezakonita in ne v neskladju z določbami Ustave. Iz tožnikovih navedb pa tudi izhaja, da je sledil predpisani obveznosti samotestiranja, zato zanj niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena. Zato drugi toženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom. Zahteva po testiranju kot pogoju za udeležbo pri različnih družbenih dejavnostih, vsebovana v Odloku 174/2021, ki zasleduje cilj varstva javnega zdravja, pa tudi ni bila neustavna in brez ustrezne zakonske podlage.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo (II. in V. točko izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da bi moralo Upravno sodišče v dokaznem postopku najprej ugotoviti ali ukrep posega v kakšno od navedenih ustavnih pravic tožnika, presoditi, ali je tak ukrep dopusten, primeren in učinkovit in če je, napraviti test sorazmernosti. Upravno sodišče sploh ni izvedlo dokaznega postopka, temveč je svojo odločitev utemeljilo izključno na odločbi Ustavnega sodišča U-I-793/21, U-I-822/21, kar pa je napačno. Ustavno sodišče se v tej odločbi ni opredelilo glede PCT pogoja v šolah ter ukrepov, ki so grobo posegali v pravice otrok do telesne in duševne integritete in izobraževanja, temveč je pogoj testiranja presojalo le v zvezi s posegi v člene 35., 32., 74., 51. in 54. Ustave, ne pa tudi v pravico do izobraževanja iz 57. člena Ustave, in še to le na splošno, pri izvajanju storitev javnega in zasebnega sektorja ter glede svobodne gospodarske pobude. Presojo sorazmernosti pa je izvedlo le na podlagi navedb "strokovne skupine", ne da bi pri tem preizkusilo oziroma se opredelilo do nasprotnih argumentov. Testiranje otrok je že v osnovi treba obravnavati drugače, saj predstavlja poseg v ustavne pravice najranljivejše skupine prebivalstva. Upravno sodišče se ni izjasnilo prav o nobeni njegovi trditvi oziroma predlaganem dokazu, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršilo njegovo pravico do sodnega varstva in izjave. Odlok je spremenil in samostojno uredil zakonsko materijo in torej predstavlja novo in samostojno pravno podlago za neustavni ukrep obveznega testiranja. Stališče, da lahko šola na podlagi določb Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) zahteva izvedbo testiranja, pa očitno nima nobene podlage v zakonu ter pomeni kršitev načela pravne države (2. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Zahteva po ponavljajočem testiranju tožnika brez suma na okužbo nima nobene strokovne podlage in pomeni nesorazmeren in prekomeren poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zgrešeno je tudi stališče sodišča, da mu udeležba v vzgojno izobraževalnem procesu ni bila prepovedana, ker se je uklonil zahtevi šole. Le testiranje, katerega odklonitev ne bi imela nobenih posledic, ne bi pomenilo nedopustnega posega v ustavne pravice. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženki na pritožbo nista odgovorili.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Upravno sodišče je v pravnem pouku izpodbijane sodbe in sklepa navedlo, da pritožba glede II. in V. točke izreka ni dovoljena. Takšen pravni pouk je napačen, saj je po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba dovoljena tudi v primeru, ko sodišče odloči na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1, kot je to storilo Upravno sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z II. točko izreka. Zato je vložena pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa dovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo, saj napačen pouk o pravnem sredstvu ne sme biti v škodo stranki.

7Vrhovno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da je Upravno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pritožnikovo pravico do sodnega varstva in izjave, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal pritožnik. Tako pritožnik kot tudi toženka sta namreč podala soglasje, da se glavna obravnava ne opravi (list. št. 61 in list. št. 62), s čimer sta se odpovedala izvedbi dokazov na glavni obravnavi. Zato je Upravno sodišče pravilno odločilo le na podlagi njunih pisnih vlog ter predloženih listinskih dokazov (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pritožnik pa v pritožbi tudi ne konkretizira katerih predlaganih dokazov naj Upravno sodišče ne bi izvedlo.

8Pritožnik s pritožbo izpodbija odločitev Upravnega sodišča tudi v delu, kjer je Upravno sodišče ugotovilo, da z zahtevo druge toženke, izvršene prek ravnateljice A. A. kot odgovorne osebe Osnovne šole A., po trikrat tedenskem testiranju pritožnika na SARS-CoV-2 oziroma s pogojevanjem in omejevanjem pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, ni bilo nezakonito poseženo v pritožnikove pravice človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Trdi, da bi moralo Upravno sodišče v dokaznem postopku najprej ugotoviti ali ukrep posega v kakšno od navedenih ustavnih pravic pritožnika ter nato presoditi, ali je tak ukrep dopusten, primeren in učinkovit in če je, napraviti test sorazmernosti.

9Po presoji Vrhovnega sodišča se je Upravno sodišče pri odločitvi, da to oblastveno dejanje druge toženke ni bilo nezakonito, pravilno oprlo na odločno Ustavnega sodišča U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, v kateri je to presojalo skladnost pogoja PCT z določbami Ustave, in zavzelo stališče, da začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu, in sicer preprečitev ali omejitev širjenja bolezni COVID-19 in s tem zagotavljanje varovanja zdravja in življenja ljudi. Ukrep je ocenilo tudi kot primeren in nujen za dosego tega navedenega ustavno dopustnega cilja.¹ Ker je torej test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi opravilo že Ustavno sodišče, Upravno sodišče pa se je pri svoji odločitvi oprlo na to odločbo Ustavnega sodišča, Upravnemu sodišču ni bilo treba ponovno presojati, ali je tak ukrep testiranja s PCR testi dopusten, primeren in učinkovit.

10Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da Upravno sodišče ni samo ugotavljalo primernosti ukrepov in ali gre za poseg v ustavne pravice. Na tožbene navedbe je odgovorilo s sklicevanjem na stališča Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 med drugim poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. V tej odločbi se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi na odločbo U-I-83/20, v kateri je med drugim poudarilo, da ima vsak posameznik dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se Upravno sodišče ne bi smelo sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča U-I-793/21, U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022, ker se to v njej ni opredelilo glede PCT pogoja v šolah ter ukrepov, ki so grobo posegali v pravice otrok do telesne in duševne integritete in izobraževanja, pač pa je pogoj testiranja presojalo le v zvezi s posegi v člene 35., 32., 74., 51. in 54. Ustave pri izvajanju storitev javnega in zasebnega sektorja ter glede svobodne gospodarske pobude. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, torej tudi pravice do izobraževanja po 57. členu Ustave, saj koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika. Ustavno sodišče je namreč v sklepu št. U-I-821/21-14 z dne 22. 9. 2022², kjer je sicer pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 8. in 11. člena Odloka 174/2021 z vidika 14., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave zavrglo, navedlo, da vprašanja, ali je obstajala zadostna zakonska podlaga za odreditev ukrepa obvezne uporabe zaščitnih mask in samotestiranja učencev v šolah, ni mogoče opredeliti kot posebej pomembnih precedenčnih vprašanj, ker je Ustavno sodišče o skladnosti podobne ureditve z načelom legalitete že odločalo. Pri tem se je sklicevalo prav na odločbo U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 in tudi odločbo U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022, pri čemer je poudarilo, da so stališča, ki jih je v zvezi s skladnostjo te ureditve z načelom legalitete zavzelo v navedenih odločbah, uporabljiva tudi v tej zadevi. Poudarilo pa je tudi, da ne gre za pomembna precedenčna vprašanja, ki se zastavljajo z vidika skladnosti navedenih ukrepov z drugimi določbami Ustave, s katerimi naj bi bili v neskladju.

12Ustavno sodišče res ni instanca rednim sodiščem, kar poudarja pritožnik, vendar je kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin pristojno odločati (tudi) o skladnosti predpisov z ustavo in zakoni, njegove odločbe pa so obvezne. Upravno sodišče se je torej, kot že navedeno, pravilno sklicevalo na stališča in razloge iz odločb Ustavnega sodišča in z njimi zavrnilo tožbene ugovore. Pritožnik pa ni navajal, da bi zaradi njegovih osebnih lastnosti bila potrebna še posebna presoja ustavne skladnosti ukrepov.

13Glede na obrazloženo je torej pravilno stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

14Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, 62. do 67. točka obrazložitve.
² Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-821721-14 z dne 22. 9. 2022, 8. točka obrazložitve.