VSL Sklep II Cp 1364/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

1Tožnika sta s toženko (banko) 16. 6. 2005 v obliki notarskega zapisa SV 1030/05 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 0000 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. S tožbo z dne 11. 12. 2023 sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, plačilo zneska 81.659,60 EUR, izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2Dne 29. 3. 2024 sta tožnika vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, toženki pa se prepove, da razpolaga s terjatvami po kreditni pogodbi, notarskem zapisu in sporazumu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni 50.000,00 EUR.

3S sklepom z dne 4. 4. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožnikov delno sledilo in z izdano začasno odredbo začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma do pravnomočnega končanja tega spora (v ostalem, glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in poplačila ter izreka denarne kazni, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločitev je v tem delu že pravnomočna). Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom ZIZ¹).

4Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in sklenilo, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločalo s končno odločbo.

5Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP²). Navaja, da je regulacijska začasna odredba dopustna le v izjemnih, nujnih primerih, tožnika pa pogojev zanjo nista izkazala. Tožnika in sodišče se primarno opirajo na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 in menijo, da načelo primarnosti in dolžnost skladne razlage utemeljujejo mehansko aplikacijo sodbe na slovenske spore, kar pa ne drži. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) ne velja neposredno, zavezujoča je glede cilja, izbiro metod in oblike pa prepušča nacionalnim organom. Načelo skladne razlage ima omejitve, ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih SEU šteje kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive in vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. ZPP za razliko od poljske ureditve za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe, kar je sodišče zanemarilo. Tudi sicer konkretne okoliščine zadeve ne utemeljujejo realne možnosti, da bi tožnika morala vložiti novo tožbo in bo morebitne spremembe zahtevka glede na povprečno trajanje sodnega postopka mogoče nasloviti s spremembo tožbe, zato standard nujnosti ni izpolnjen.

Sodišče je zavzelo stališče, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala preplačilo kredita, in se sklicuje na 52. točko Sodbe SEU, iz katere naj bi izhajalo, da je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki sta ga tožnika prejela. Taka interpretacija presega besedilo sodbe in nacionalno pravo razlaga contra legem. SEU ne omenja glavnice tako, da bi sodišču nalagalo, da naj obresti enostavno prezre. Tožnika sta se s kreditno pogodbo zavezala plačati obresti, na podlagi amortizacijskega načrta sta vedela, da bosta za kredit do 29. 2. 2024 plačala 81.497,42 CHF obresti, kar sodišče ignorira in ne upošteva, da znesek neplačane glavnice znaša še 22.933,15 CHF. Znesek plačil tožnikov na podlagi glavnice tako ni presegel prejetega kredita in tega tožnika nista niti z verjetnostjo izkazala. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da sta tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja. Pravne posledice ničnosti so jasne, nastopijo pravila vračanja, stranka, ki vrača denar, pa mora vrniti tudi obresti (193. člen OZ³). Sodišče tega ne upošteva, obresti zanemari in ne upošteva, da ima tudi toženka zoper tožnika terjatev, ki poleg vračila glavnice zajema tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja oziroma za obogatitev iz dejstva, da sta skoraj 20 let uporabljala toženkin denar. Vse navedeno iz presoje sodišča v celoti izostane.

Iz navedb tožnikov je jasno, da ni vzročne zveze med obveznostmi po kreditu in njunimi finančnimi težavami. Ni sporno, da kreditne obveznosti predstavljajo finančno obremenitev, vendar pa sodišče kljub ugotovljeni verjetnosti, da se finančno stanje tožnikov zaradi izdane začasne odredbe ne bo izboljšalo, meni, da je začasna odredba nujna za preprečitev škode in da ne bo imela hujših posledic za toženko. Sodišče z mehansko aplikacijo sodbe SEU neutemeljeno relativizira pogoje za izdajo začasne odredbe in nacionalno pravo aplicira contra legem, tak pristop pa pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak obratno pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša.

Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

6Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

7Pritožba ni utemeljena.

8Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne v sklepu ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9Tožnika sta izdajo začasne odredbe predlagala zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

10Obstoj prvega pogoja, verjetnega izkaza obstoja terjatve, ne ugovorno ne pritožbeno ni sporen, zato je višje sodišče, tako kot že sodišče prve stopnje, presojalo le pogoje po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ob tem pojasnjuje, da je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri presoji izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti toženke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

11Ustaljeno in enotno⁴ je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno⁵ in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁶

12SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošnike kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe).⁷

13V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13⁸, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano in z mehanskim sklicevanjem na Sodbo SEU, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ, vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

14Slediti tudi ni mogoče navedbam, da izdana začasna odredba ni nujna, ker slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih SEU izpostavlja kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive 93/13 in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Drži, da ZPP za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe (184. člen), vendar pa sodišče tega ni zanemarilo, kot neutemeljeno meni pritožba. Sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu izrecno pojasnilo, da skladno s Sodbo SEU polnega učinka Direktive 93/13 ni mogoče doseči na način, da se od potrošnika zahteva nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke oziroma celo vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Povedano drugače, varstvo je treba zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom (seveda ob izpolnitvi še drugih pogojev) začasno zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride.⁹ Za nerelevantne se zato izkažejo pritožbene navedbe, da konkretne okoliščine zadeve ne utemeljujejo realne možnosti, da bi tožnika morala vložiti novo tožbo, ker zadnji obrok po kreditni pogodbi v plačilo zapade že julija 2025 in bo morebitne spremembe zahtevka glede na povprečno trajanje sodnega postopka mogoče nasloviti s spremembo tožbe v okviru tega postopka.

15Za dosego cilja Direktive 93/13 in zadostnega varstva potrošnika tudi ne zadošča predlog toženke, da lahko tožnika prenehata s plačevanjem obrokov po pogodbi in se nato v izvršilnem postopku branita z odlogom izvršbe. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje možnosti odloga izvršbe, predvidene šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik mora namreč glede na vse že pojasnjeno možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.¹⁰

16Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je upoštevaje Sodbo SEU treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe).¹¹ To je po že pojasnjenem mogoče doseči le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.¹² Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.¹³ Položaj, v katerem se znajde potrošnik, ki mu to ni omogočeno, glede na ustaljeno sodno prakso že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi Sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.¹⁴

17Iz navedb tožnikov, ki so konkretne in dokazno podprte, izhaja, da sta prejela 157.001,67 EUR kredita, do trenutka vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pa sta toženki plačala že 238.661,27 EUR, torej več, kot sta si izposodila, kar utemeljuje večjo nujnost začasnega ukrepa. Višine teh zneskov toženka ne izpodbija, meni pa, da bi moralo sodišče pri preračunu, ali je kredit res preplačan, upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela¹⁵, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu vrnitvenega zahtevka.¹⁶ Ne drži, da je sodišče s tako interpretacijo preseglo besedilo Sodbe SEU in nacionalno pravo razlagalo contra legem. Sodba SEU namreč pri ugotavljanju presežka plačil za namen ukrepa zavarovanja govori o "izposojenem znesku", kar je sodišče ustrezno upoštevalo.

18Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v primeru, ko višina odplačanega presega višino izposojenega zneska, treba težko nadomestljivo škodo presojati širše, tudi v luči vpliva nadaljnjega plačevanja obrokov kredita na življenjski standard tožnikov.¹⁷ Tožnika sta zatrjevala, da bi nadaljnje odplačevanje obrokov kredita, ki so iz zneska 870 EUR mesečno zrasli že na 1.330 EUR mesečno, poslabšalo njuno že tako slabo premoženjsko stanje, saj sta prekarna delavca na področju kulture in sta med pandemijo covida izgubila možnosti za delo. Denar za plačevanje kredita sta si zato izposodila, ne moreta pa plačevati osnovnih življenjskih potrebščin, zaradi neplačila jima je že bila odklopljena elektrika. Držijo sicer pritožbene navedbe toženke, da tako zatrjevano slabo premoženjsko stanje tožnikov ni le posledica plačevanja višjih obrokov kredita, temveč tudi drugih dejavnikov, predvsem posledic epidemije na delovno področje tožnikov, vendar pa to ne pomeni, da je prekinjena tudi vzročna zveza, kot skuša prikazati pritožba. Obrok kredita je objektivno visok, nadaljnje plačevanje obrokov po verjetno nični pogodbi pa bi še dodatno poslabševalo že tako slabo stanje in s tem vplivalo na sposobnost preživljanja tožnikov oziroma na njuno zmožnost odplačevanja kredita, kar bi pripeljalo do verjetne sprožitve izvršilnega postopka na nepremičnino, ki je dom tožnikov (toženka je namreč zaradi neplačila oziroma zamude s plačilom tožnikoma že poslala obvestilo o odstopu od pogodbe). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče že ugotovilo, da se premoženjsko stanje tožnikov zaradi izdane začasne odredbe ne bo izboljšalo. Sodišče je le dopustilo možnost, da ne bo prišlo do takega izboljšanja, da tožnika sploh ne bi več imela težav, je pa hkrati zapisalo, da bosta vsaj v situaciji, kjer bodo finančne težave izvirale le iz njune sfere in jih bosta lahko nadzorovala.

19Na premoženjsko stanje tožnikov bodo brez izdanega začasnega ukrepa dodatno vplivali tudi stroški, povezani z razširitvijo tožbenega zahtevka ali z novo tožbo za kasneje plačane obroke kredita. Ob tem ni mogoče slediti navedbam toženke, da s tem ne bodo nastali nobeni stroški, saj razširitev zahtevka ali nova tožba pomenita nastanek taksne obveznosti ter stroškov morebitnega odvetniškega zastopanja.

20Izpolnjen je torej pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja za navedbe toženke, da tak pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak obratno pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša. Finančna šibkost je namreč le eden od elementov presoje, sodišče pa mora v vsakem konkretnem primeru presoditi vse zahtevane pogoje po ZIZ ob upoštevanju njegove evropsko skladne razlag, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

21V zvezi z ostalima pogojema za izdajo začasne odredbe višje sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni.¹⁸ Ker pa je sodišče vseeno presojalo pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, višje sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Tožnika sta namreč glede na zgoraj pojasnjeno z verjetnostjo izkazala svojo grozečo škodo, medtem ko toženka, ki je finančna institucija z dobrim finančnim položajem in ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko, konkretnih navedb o svoji škodi zaradi izdane začasne odredbe ni podala in tehtanja oziroma primerjave niti ni mogoče opraviti.

22Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

23Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju,Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
⁴ Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024.
⁵ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁶ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
⁷ Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.
⁸ Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.
⁹ Prim. 50., 51. in 56. točko Sodbe SEU.
¹⁰ Tako VSL sklepa II Cp 2073/2023 z dne 3. 4. 2024 in II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024.
¹¹ VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
¹² Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.
¹³ Povzeto po točkah 48 do 52 Sodbe SEU.
¹⁴ Prim. VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
¹⁵ Prim. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in tam naštete druge judikate.
¹⁶ Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023.
¹⁷ Prim. VSL sklepa II Cp 2054/2023 z dne 18. 1. 2024 in II Cp 1497/2023 z dne 11. 1. 2024.
¹⁸ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.