UPRS Sklep in sodba III U 198/2024-15

I. Tožba zoper 1. točko izreka odločbe Centra za tujce Postojna, št. 225-165/2024/4 (216-8) z dne 5. 9. 2024, se zavrže.

II. Tožba zoper 2. točko izreka odločbe Centra za tujce Postojna, št. 225-165/2024/4 (216-8) z dne 5. 9. 2024, se zavrne.

1Center za tujce (v nadaljevanju Center ali tožena stranka) je z odločbo, št. 225-165/2024/4 (216-8) z dne 5. 9. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku zaradi ponavljajočih se kršitev pravil bivanja v Centru odredil bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 5. 9. do 5. 10. 2024. Določil je, da strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja v posebej za to namenjenih prostorih Centra, v skladu s pravili bivanja, da se bo izvajal v posebej varovani sobi in da bo Center, če bo ukrep dosegel svoj namen, med trajanjem ukrepa odločil o njegovem prenehanju (1. točka izreka). Tožniku je nadalje izrekel omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona in računalnika še za obdobje enega tedna, od 9. 9. do vključno 16. 9. 2024, ter določil da bo Center, če se bo med trajanjem ukrepa ugotovilo, da je ta dosegel svoj namen, odločil o njegovem prenehanju (2. točka izreka). V pravnem pouku izpodbijane odločbe je Center odločil, da je zoper odločbo dopustna tožba pri upravnem sodišču v roku 3 dni po vročitvi odločbe.

2Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je bil tožnik v Centru nastanjen 20. 8. 2024 na podlagi odločbe o omejitvi gibanja PPIUP Koper, št. 2253-267/2024/3. Zaradi lažjih in težjih kršitev pravil bivanja v času med 23. 8. in 30. 8. 2024 mu je bila 2. 9. 2o24 na podlagi prve alineje drugega odstavka 76.c člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ustno odrejena odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ločena nastanitev v posebej varovani sobi za čas treh dni ter omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v obliki omejitve uporabe lastnega telefona in računalnika za čas enega tedna. Tožniku je bila o tem nato izdana in vročena odločba, št. 225-165/2024/3 (216-8) z dne 2. 9. 2024. Razlogi za odrejene ukrepe in pravni pouk so bili tožniku pojasnjeni s pomočjo tolmača.

3Tožena stranka pojasnjuje, da varovanje in zagotavljanje spoštovanja pravil bivanja v Centru zagotavljajo policisti Specializirane enote za varovanje, spremstva in vračanje tujcev Centra za tujce. Policisti varnostne dogodke vpisujejo v poročilo vodje izmene ter v aplikacijo za delo s tujci. V to evidenco vpisujeta svoja opažanja tudi socialna in zdravstvena služba, ki obenem pišeta svoji poročili. Iz te dokumentacije je razvidno, da je tožnik storil več kršitev pravil bivanja v Centru. Dne 2. 9. 2024 je ob 14.05 uri težje kršil pravila bivanja s tem, ko se je žaljivo vedel do policista, kršitev pa je bila posneta s telesno kamero. Dne 3. 9. 2024 je ob 18.55 uri lažje kršil pravila bivanja, saj je z zobno pasto namazal kamero in revizijsko okno na vratih, poleg tega pa je spuščal vodo in povzročil manjšo poplavo v posebej varovani sobi. Enako dejanje je ponovil istega dne ob 10.30 uri. Ob 10.32 uri so v posebej varovano sobo vstopili policisti, od katerih je eden v angleškem jeziku tožniku ukazal, naj preneha s kršitvijo in naj počisti kamero. Ta ukaz so policisti ponovili še dvakrat, tožnik pa je izvršitev ukazov odklonil. Policist, ki je tožniku izrekel prvi ukaz, je nato stopil bližje k njemu in mu ponovno ukazal, da očisti kamero. V tem trenutku je tožnik proti policistu zamahnil z desno roko, ta pa je njegovo roko prijel v predel podlahti in jo zaustavil. Ponovno je tožniku ukazal, naj preneha s kršitvijo in naj očisti kamero. Tožnik je navodila takrat upošteval, med čiščenjem pa je policista žalil in mu dvakrat v angleškem jeziku rekel, da bo dobil darilo na svoj dom, ko bo on zunaj. Kljub temu, da je bil pozvan, naj s tem preneha, se tožnik ni umiril, pač pa je svoje besede ponavljal ter dodal, da bo ubil policista in njegovo družino. Policisti so nato zapustili posebej varovano sobo, tožnik pa se je z glavo naslonil na okno vrat in kričal na policiste v nerazločnem jeziku. Z opisanim ravnanjem je tožnik storil težjo kršitev pravil bivanja, zoper njega pa bo zaradi suma storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) podana kazenska ovadba. Istega dne, to je 3. 9. 2024, je zdravstvena delavka tožnika skozi okence na vratih vprašala, če želi sodelovati v nakupih. Tožnik je zahteval deponiran denar, vendar pa mu je bilo pojasnjeno, da inšpektorja ni, da pa lahko uporabi denar, ki ga ima pri sebi. Tožnik je takrat začel kričati, pljuvati v okence, zmerjati zdravstveno delavko in policiste, razbijal po vratih in kamero namazal z zobno pasto.

4Policisti so tožniku v vseh opisanih primerih kršitve predočili in ga zaradi ponavljajočih kršitev opozorili na možnost izreka strožjega policijskega nadzora, kar so dne 5. 9. 2023 z izpodbijano odločbo tudi storili, saj je tožnik, kljub izreku ukrepov iz drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2, nadaljeval z lažjimi in težjimi kršitvami pravil bivanja v Centru ter bil osumljen storitve kaznivega dejanja. Iz istih razlogov mu je bila podaljšana omejitev uporabe lastnega telefona in računalnika še za obdobje enega tedna. Tožena stranka pojasnjuje, da je pri izreku obeh ukrepov upoštevala tožnikova predhodna ravnanja in dejstvo, da sta mu bila doslej že izrečena ukrepa zaradi kršitev pravil bivanja, ki pa nista dosegla svojega namena, saj je tožnik s kršitvami nadaljeval, obstaja pa utemeljen sum, da je storil tudi kaznivo dejanje. Kljub opozorilom, da bodo ukrepi stopnjevani, tožnik s kršitvami ni prenehal, zanje pa je tudi odgovoren. Tožnik bi moral v času bivanja v Centru spoštovati pravila bivanja, ki so predpisana s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujcu in izdaji izkaznice o dovolitvi zadrževanja (v nadaljevanju Pravilnik). Ob nastanitvi in tudi kasneje večkrat je bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, seznanjen pa tudi z vrstami kršitev in ukrepi, ki se lahko izrečejo ob kršitvah. Ob nastanitvi sta mu bila v njem razumljivem jeziku vročena izvod Pravilnika in izvleček ZTuj-2. Tožena stranka ni mogla preprečiti tožnikovega ponavljanja kršitev z drugimi razpoložljivimi ukrepi, ki jih omogoča ZTuj-2. Upoštevala je tudi, da sta v času bivanja v Centru tožnika večkrat pregledala zdravnik in psihiater, vendar pa mu nista dala nobenih posebnih navodil, ki bi kazala, da tožnik ni sposoben obvladovati svojih ravnanj, tega pa tudi sam ni izpostavil. Ker so vsa dejstva, na katera se opira izpodbijana odločba, izkazana na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima Center na razpolago, to je poročila socialne in zdravstvene službe ter policije in posnetki kamer, tožena stranka tožnika ni posebej zaslišala, pač pa je vodila skrajšani postopek in v skladu 144. členom Ztuj-2 takoj odločila v zadevi.

5Pri izbiri ukrepa iz prvega odstavka 77. člena ZTuj-2 je tožena stranka upoštevala težo kršitev, ki jih je storil tožnik, sorazmernost ukrepa glede na težo kršitve oziroma neupoštevanje predhodnih ukrepov, tožnikovo odgovornost, nagib in okoliščine za storjena dejanja, druge okoliščine, pomembne za ukrepanje, postopnost pri ukrepanju in možne posledice ukrepanja. Ob upoštevanju vsega tega je tožena stranka tožniku izdala sedaj izpodbijano odločbo, o prenehanju izrečenih ukrepih pa bo lahko odločila tudi v času njihovega trajanja, če bodo ti dosegli svoj namen.

6Tožnik je zoper izpodbijano odločbo v arabskem jeziku in neoverjenem prevodu vložil tožbo v upravnem sporu. Navajal je, da se z izrečenim ukrepom, ko je bil zaprt v samico, ne strinja in da se želi vrniti v drugo stavbo. Prav tako se ne strinja niti s sklepom niti z odločitvijo, da mu je bil odvzet mobilni telefon.

7Državno odvetništvo, ki v postopku v skladu z določbami ZTuj-2 zastopa toženo stranko, je v odgovoru na tožbo navajalo, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 5. 9. 2024. Rok za vložitev tožbe je potekel 9. 9. 2024, tožbo pa je sodišče prejelo 13. 9. 2024, torej prepozno. Tudi če bi upoštevali, da je tožnik tožbo vložil pri Centru za tujce kot pri nepristojnem organu, ki je tožbo odstopil sodišču, je tožba še vedno prepozna, saj jo je Center prejel 10. 9. 2024. Tožena stranka zato primarno predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže, tožba pa tudi sicer ne vsebuje vsega, kar zahteva 30. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno, kolikor sodišče tožbe ne bi zavrglo, pa tožena stranka tožbi nasprotuje tudi po vsebini in meni, da ni utemeljena. Tožnik v tožbi odločbe ne izpodbija po vsebini in ne pojasnjuje, zakaj je odločitev tožene stranke nepravilna, pač pa le skopo navaja, da se ne strinja s tem, da je zaprt v samici in se tudi ne strinja z odvzemom telefona. V nadaljevanju povzema dosedanje postopke, ki so jih s tožnikom vodili v Centru za tujce ter ključne poudarke izpodbijane odločbe. Kot dokazila, na katerih temelji izpodbijana odločba (enako tudi odločba z dne 2. 9. 2024), tožena stranka prilaga poročila vodje izmene, poročila socialne in zdravstvene službe ter posnetke telesne kamere. Predvsem iz slednjih je razvidno obnašanje tožnika ter nasilen in žaljiv odnos do zaposlenih. Iz posnetkov z dne 2. 9. in 5. 9. 2024 je tudi razvidno, kako je potekala seznanitev tožnika z izrečenimi ukrepi in da je odklonil podpis vročilnic.

8Sodišče je v zadevi 19. 7. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, ki pa se je tožnik ni udeležil, niti svojega izostanka ni opravičil. V navzočnosti višje državne odvetnice je sodišče v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v sodišču predložene listine, in sicer: odločbo št. 2253-267/2024/3 z dne 20. 8. 2024 (izpodbijana odločba) z vročilnico, odločbo o vrnitvi Postaje mejne policije Dragonja št. 12732104 z dne 20. 8. 2024, odločbo Postaje mejne policije Dragonja št. 2253-267/2024/3 z dne 20. 8. 2024, odločbo št. 225-165/2024/3 z dne 2. 9. 2024 z vročilnico, poročili socialne službe z dne 28. in 30. 8. 2024, poročila dežurnega z dne 23., 27., 28. in 30. 8. 2024 ter 2. in 3. 9. 2024 ter poročila zdravstvene službe z dne 27., 28. in 30. 8. 2024 ter 3. 9. 2024. Sodišče je pregledalo še 9 videoposnetkov, ki so bili posneti v Centru za tujce s telesno kamero policistov (bodycam) in se nanašajo na tožnika, in sicer v dneh 23. 8. 2024 (1 posnetek), 30. 8. 2024 (3 posnetki), 2. 9. 2024 (3 posnetki), 5. 9. 2024 (1 posnetek) in 18. 9. 2024 (1 posnetek).

K točki I izreka:

9Sodišče je tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožniku odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom v Centru od 5. 9. 2024 od 13.30 ure do 5. 10. 2024 do 13.30 ure, kot prepozno zavrglo.

10Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse procesne predpostavke, ki jih določa zakon. Po prejemu tožbe mora zato po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže tudi takrat, ko sodišče ugotovi, da je vložena prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku v 1. točki izreka odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, je bila tožniku izdana na podlagi 77. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločitev, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe.

12Po določbi 85. člena ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZTuj-2 ni drugače določeno. To pomeni, da se odločbe, ki so izdane po tem zakonu (tudi odločbe o bivanju pod strožjim policijskem nadzoru), vročajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, osebno vročiti tistemu, kateremu so namenjeni. O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico (drugi odstavek 87. člena ZUP). Od pravilno opravljene vročitve pričnejo teči roki za vložitev pravnega sredstva zoper sprejeto odločitev.

13Iz vročilnice k izpodbijani odločbi je razvidno, da je bila ta odločba tožniku osebno vročena 5. 9. 2024 ob 13.55 uri. Tožnik je podpis vročilnice zavrnil, prav tako ni želel prevzeti odločbe. Iz vročilnice je še razvidno, da so bili ob vročanju izpodbijane odločbe tožniku navzoči trije policisti (A. A., B. B. in C. C.), ki so se na vročilnico podpisali kot priče. Njihova navzočnost ob vročanju je razvidna tudi iz videoposnetka, iz katerega izhaja še, da je policist tožnika v angleškem jeziku (tako posnetek z dne 5. 9. 2024 kot tudi drugi posnetki, ki so bili predloženi sodišču, kažejo, da tožnik ta jezik govori in razume ter da policisti in ostalo osebje Centra z njim komunicira v tem jeziku) seznanil, kakšno odločbo mu vroča in njeno vsebino ter ga pozval k podpisu vročilnice, vendar pa je tožnik to odklonil, prav tako odklonil prevzem odločbe, ki mu jo je nato policist pustil na mizi v posebej varovani sobi, v katero je bil nameščen.

14Na podlagi opisanih dokazov sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 5. 9. 2024, kar pomeni, da bi moral tožnik tožbo zoper 1. točko izreka te odločbe vložiti najkasneje do 9. 9. 2024 (tretji dan po vročitvi je bil sicer 8. 9. 2024, ki pa je bil dan nedelje, torej nedelavnika, in se je zato pritožbeni rok iztekel prvi naslednji delovni dan, to je na dan ponedeljka 9. 9. 2024). Iz tožnikove tožbe in njenega prevoda je razvidno, da je datirana z dnem 10. 9. 2024, ko je tožnik, kot izhaja iz podatkov Centra, tožbo tudi izročil pristojnim v Centru, ti pa so jo poslali sodišču, ki jo je prejelo dne 13. 9. 2024.

15Po določbi tretjega odstavka 29. člena ZUS-1 se v primeru, ko tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Glede na dejstvo, da je tožnik tujec, da ima omejeno gibanje v Centru, da je prava neuk in da nima pooblaščenca, sodišče meni, da je dejstvo, da je pritožbo oddal pristojnim v Centru, mogoče pripisati njegovi nevednosti in se zato ta oddaja tožbe šteje kot datum vložitve tožbe.

16Ob upoštevanju opisanih zaključkov sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 10. 9. 2024. Ker bi moral tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe v skladu z 78. členom ZTuj-2 vložiti v roku treh dni od vročitve, na kar je bil v pravnem pouku tudi opozorjen, prav tako pa so ga s tem seznanili policisti ob vročitvi (kar izhaja iz videoposnetka), sodišče ugotavlja, da je tožbo vložil prepozno (moral bi jo vložiti do 9. 9. 2024). Sodišče je zato tožnikovo tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

17Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnikova tožba zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe pravočasna. S to točko izreka je bila tožniku izrečena omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona in računalnika od 9. 9. 2024 do vključno 16. 9. 2024. Gre za ukrep, ki se tujcem, ki bivajo v Centru, izreče na podlagi 76.c člena ZTuj-2, zoper to odločitev pa je na podlagi šestega odstavka te zakonske določbe dopustna tožba v roku osmih dni po vročitvi odločbe. Četudi je tožena stranka v pravnem pouku izpodbijane odločbe napačno navedla, da je zoper izpodbijano odločbo dopustna tožba v roku treh dni po njeni vročitvi, torej tako za odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, kot tudi za omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja, za slednje to ne velja. Napačen pravni pouk pa ni ovira, da stranka ne bi mogla uveljavljati svojih pravic v okviru zakonsko določenega roka. Tožnikovo tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe, vloženo četrti dan po vročitvi odločbe (kar je pojasnjeno v predhodnih odstavkih te obrazložitve) je zato sodišče štelo kot pravočasno.

18Iz tožnikove (laične) tožbe je razvidno, da se ne strinja z omejitvijo uporabe lastnega telefona. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe mu je bila omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja poleg tega izrečena tudi v obliki omejitve uporabe osebnega računalnika. Ker tožnik te omejitve ne izpodbija, sodišče o njej ni razpravljalo, saj meni, da je v tem delu odločitev že postala pravnomočna. Četudi tožnik ni posebej utemeljil, zakaj izpodbija izrečeno omejitev uporabe lastnega telefona, sodišče razume, da je ne šteje za utemeljeno, torej (smiselno) predlaga, da se ugotovi njena nezakonitost in da se odpravi.

19Za težje kršitve pravil bivanja ali če tujec nadaljuje z lažjimi kršitvami, lahko vodja centra ali oseba, ki jo ta pooblasti, tujcu med drugim odredi omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v centru za obdobje do dveh tednov (četrta alineja drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2). Pri izbiri ukrepov se upoštevajo teža kršitve, izjava kršitelja, sorazmernost ukrepa glede na težo kršitve, odgovornost osebe za kršitev, nagib, zaradi katerega je tujec storil dejanje, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, druge okoliščine, pomembne za ukrepanje, postopnost pri ukrepanju in možne posledice ukrepanja (tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2). Če se med trajanjem ukrepa ugotovi, da je ukrep dosegel svoj namen, center odloči o njegovem prenehanju (peti odstavek 76.c člena ZTuj-2). Za lažje kršitve se med drugim šteje pisanje in lepljenje po stenah, vratih in oknih (druga alineja drugega odstavka 76.b člena ZTuj-2), za težje kršitve pa med drugim žaljiv ali nasilen odnos do zaposlenih (druga alineja tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2) in ponavljanje lažjih kršitev pravil bivanja (dvanajsta alineja tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2).

20Iz listin upravnega spisa, ki so bile predložene sodišču, izhaja, da je bil tožnik v Centru nastanjen na podlagi odločbe Postaje mejne policije Dragonja, št. 2253-267/2024/3 z dne 20. 8. 2024, istega dne pa mu je ta policijska postaja izdala tudi odločbo o vrnitvi št. 12732104, s katero mu je obenem izrekla tudi prepoved vstopa za obdobje treh let. Izvedeni dokazi kažejo, da je tožnik že kmalu po nastanitvi v Centru, in sicer v času od 23. 8. do 30. 8. 2024, storil več lažjih in težjih kršitev pravil bivanja. Tožena stranka mu je zato z odločbo, št. 225-165/2024/3 (216-8) z dne 2. 9. 2024 (v nadaljevanju odločba z dne 2. 9. 2024), izrekla ukrep odstranitve iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločeno nastanitev v posebej varovani sobi za čas od 2. 9. do 5. 9. 2024, pa tudi ukrep omejitve uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v obliki omejitev uporabe lastnega telefona in računalnika za obdobje od 2. 9. do 9. 9. 2024. Očitki tožnikovih kršitev, ki so povzeti v obrazložitvi te odločbe, izhajajo tudi iz poročil dežurnih policistov ter zdravstvene in socialne službe, ki so bili sodišču predloženi kot dokaz (želel je posneti pogovor z višjim policijskim inšpektorjem, večkrat je žalil zaposleno osebje, sprožil je požarni alarm, z zobno pasto je lepil papir na zunanja vrata ene od sob, kadil je v skupnih prostorih, razbijal je po vratih).

21Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik, kljub odločbi z dne 2. 9. 2024, z izvrševanjem kršitev pravil bivanja nadaljeval, kar po presoji sodišča potrjujejo vsi izvedeni dokazi. Ti kažejo, da se je tožnik dne 2. 9. 2024 po nastanitvi v posebej varovano sobo žaljivo vedel do policista, da je 3. 9. 2024 z zobno pasto namazal kamero in revizijsko okno ter s spuščanjem vode povzročil manjšo poplavo v posebej varovani sobi, da je istega dne težje kričal in žalil policiste, enemu pa tudi grozil (in bo zato zoper njega podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja grožnja po prvem odstavku 135. člena KZ-1), istega dne pa žalil in kričal še na zdravstveno delavko. Kot je pravilno zaključila tožena stranka, so bile te tožnikove kršitve pravil bivanja v Centru težje kršitve (druga in dvanajsta alineja tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2), ki jih je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe natančno in v skladu z zbranimi dokazi tudi opisala in zato sodišče teh navedb (2. in 3. stran izpodbijane odločbe) ponovno ne povzema, pač pa se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

22Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev, da tožniku omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona za teden dni, sprejela na podlagi 76.c člena ZTuj-2. Pojasnjuje, da je cilj vseh ukrepov, ki se tujcem v Centru izrečejo ob kršitvi pravil bivanja v tem, da se zagotovi spoštovanje teh pravil in s tem omogoči normalno in dostojno bivanje ter spoštovanje vseh, ki so v Centru nastanjeni, prav tako pa omogoči delo in spoštovanje zaposlenega osebja - tako policistov, kot tudi zaposlenih v zdravstveni in socialni službi. Tem ciljem so pravila, ki so določena s Pravilnikom, tudi namenjena. Pravilnik pa določa tudi ugodnosti tujcev (12. člen), ki jih lahko uveljavljajo v času bivanja v Centru, med drugim tudi uporabo osebnega prenosnega telefona po dnevnem redu aktivnosti (3. točka prvega odstavka 12. člena Pravilnika). Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2.

23Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Sodišče se tudi s temi navedbami tožene stranke v celoti strinja in jih zato podrobneje ne ponavlja, pač pa se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodaja, da je tožena stranka pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tega, da tožnik s pravili bivanja ne bi bil seznanjen ali da jih ne bi mogel razumeti, v tožbi ne navaja. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala s ciljem, da pri tožniku doseže, da bo spoštoval pravila bivanja. Ker pa dosedanji ukrepi takega cilja niso dosegli, je tožena stranka sprejela odločitev, da tožniku omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona, in to za čas enega tedna, kar je manj, kot bi mu sicer lahko izrekla in kaže na postopnost izrekanja ukrepov. Sodišče zato ocenjuje, da je izrečeni ukrep iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe tudi sorazmeren tožnikovim kršitvam pravil bivanja v Centru.

24Ker je odločitev tožene stranke utemeljena na zakonu in prepričljivo obrazložena, sodišče sodi, da je zakonita. Tožnik v tožbi tudi sicer ni z ničemer oporekal dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, niti ni pojasnil, zakaj meni, da bi moral biti ukrep, ki mu je bil izrečen v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, odpravljen. Sodišče je z namenom, da bi tožniku dalo možnost, da svoje zahtevke konkretizira in pojasni, razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je tožnik (ki je vabilo prejel, kar izhaja iz vročilnice in videoposnetka) ni udeležil niti svojega izostanka ni opravičil. Po presoji sodišča je s tem pokazal na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic, s čimer bi lahko vplival na odločitev glede svojega zahtevka. Sodišče zato zaključuje, da tožnik s tožbenimi ugovori in predlogi za odločitev, kot jih uveljavlja, ne more uspeti, saj razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev (kar vse je povzeto v predhodnih odstavkih) po vsebini niti ne izpodbija.

25Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče presoja, da je odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožnikovo tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.