29. člen ZUS-1

Tožnik se na poziv organa, naj vlogo dopolni, ni odzval, vendar pa sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu tožnikova vloga ni bila nepopolna in je posledično zato organ ne bi smel zavreči. Nobeden od po oceni toženca manjkajočih elementov namreč ni obvezna sestavina popolne vloge po določilih javnega poziva. Vloga kljub nepodaji teh podatkov ni bila nepopolna, pač pa sposobna za obravnavanje. Ker je organ štel, da je vloga nepopolna in posledično zavrgel tožnikovo vlogo, je toženec s tem kršil določbe postopka.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, je razvidno, da je bila izpodbijana odločba, s katero je bil v konkretnem primeru končan upravni postopek, tožniku osebno vročena 12. 9. 2024. 30 dnevni zakonski rok, v katerem bi moral tožnik vložiti tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), je začel teči naslednji dan po vročitvi (drugi odstavek 111. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), t.j. 13. 9. 2024, in se je iztekel v ponedeljek, 14. 10. 2024 (četrti odstavek 111. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; 12. 10. 2024 je bila sobota, 13. 10. 2024 pa je bila nedelja). Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da je tožnik tožbo s priporočeno pisemsko pošiljko vložil dne 24. 10. 2024, torej po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe.

Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala

Če se vloga po pošti pošlje priporočeno ali brzojavno, se dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP), priporočena pa je tista poštna pošiljka, ki se kot taka evidentira ob sprejemu (tako sklep Vrhovnega sodišča III DoR 103/2016 z dne 24. 1. 2017). V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je tožnik tožbo poslal z navadno poštno pošiljko, kar je razvidno iz poštne nalepke na pisemski ovojnici, ki je brez oznake, ki označuje priporočeno poštno pošiljko.

Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.

Rok za vložitev tožbe je določen v 28. členu ZUS-1. Prvi odstavek 29. člena ZUS-1 določa, da se tožba vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Po drugem odstavku 29. člena ZUS-1 se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Če tožba na pošto ni oddana priporočeno, ampak je oddana z navadno pisemsko pošiljko, se šteje, da je vložena takrat, ko jo sodišče prejme. To izhaja tudi iz določb 112. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporabljajo v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 112. člena ZPP je namreč vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena sodišču, preden se rok izteče, kolikor pa se pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnico pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.

Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe

Z zakonom določeni 30-dnevni rok za vložitev tožbe je za tožnika začel teči 12. 9. 2019 in se je iztekel v petek, 11. 10. 2019 - to je bil torej zadnji dan, ko bi tožnik še lahko pravočasno vložil tožbo. Tožba pa je bila vložena šele 14. 10. 2019, ko je tukajšnje sodišče prejelo z navadno poštno pošiljko poslano vlogo, s katero je tožnik sprožil upravni spor zoper izpodbijano odločbo, torej prepozno.

Tožeči stranki sta tožbo zoper sodbo vložili po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je zato tožba prepozna. Izpodbijano sodno odločbo je izdalo Okrajno sodišče v Novem mestu v okviru sodnega postopka obravnave prekrška po Zakonu o davčnem postopku. Izpodbijano sodbo je torej redno sodišče izdalo v okviru svoje sodne funkcije. Upoštevajoč določbo 3. člen ZUS-1, sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki jo tožnika s tožbo izpodbijata, tako ni niti upravni akt niti drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo. Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba.

Tožbo, ki jo je tožnik poslal po pošti kot navadno pisemsko pošiljko, je sodišče prejelo po poteku z zakonom predpisanega 30 dnevnega roka, zato jo je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

O nujnih zadevah sodišča odločajo tudi v času sodnih počitnic. Po določbi četrtega odstavka 34. člena ZBPP se zadeve BPP v upravnem sporu obravnavajo kot nujne.

Iz načelnega pravnega mnenja, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče, v ZUP ni podlage za razlago, da bi fikcija vročitve v primeru, ko se rok za dvig pisanja izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan, naslovnik pa pisanja ne dvigne, nastopila šele prvi naslednji delovni dan. V obravnavani zadevi to pomeni, da se šteje, da je bila vročitev s tožbo izpodbijanega sklepa opravljena v soboto, 11. 11. 2017, torej z dnem izteka 15 dnevnega roka za osebni prevzem pisanja. Začetek tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu je tako treba šteti od naslednjega dne, torej od 12. 11. 2017. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je v konkretnem primeru tako iztekel v ponedeljek, 11. 12. 2017. Tožnik pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa in podatkov na pisemski ovojnici, tožbo vložil priporočeno na pošti šele v sredo, 13. 12. 2017. To pomeni, da je tožbo vložil po poteku zakonsko določenega prekluzivnega trideset dnevnega roka za vložitev tožbe ter je tako prepozna.

Če tožba na pošto ni oddana priporočeno, ampak je oddana z navadno poštno pošiljko, se šteje, da je vložena takrat, ko jo sodišče prejme.

Po podatkih upravnega spisa je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 26. 3. 2018. Od naslednjega dne, torej od dne 27. 3. 2018, je treba šteti začetek tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel dne 25. 4. 2018. Tožnik pa je tožbo vložil po poteku tega roka, in sicer dne 26.4.2018. Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP). Le v primeru, če je tožba poslana priporočeno, se po zakonu šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

V skladu z drugim odstavkom 29. člena ZUS-1 se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je bila tožba vložena pri sodišču po preteku 30 dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1.

Odločba Ministrstva za financ,e s katero je bil končan upravni postopek v konkretni zadevi, je bila tožniku vročena dne 16. 8. 2016. Zakonsko določen 30-dnevni rok za vložitev tožbe, na katerega je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku, je tako začel teči dne 17. 8. 2016 in je potekel v četrtek 15. 9. 2016. Tožnik pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, tožbo vložil priporočeno po pošti šele 16. 9. 2016.

Tožeča stranka je tožbo vložila priporočeno po pošti šele 16. 12. 2016. To pomeni, da je tožbo vložila po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ter je tako prepozna.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 30. 12. 2015. Ob tako ugotovljenem datumu vročitve izpodbijane odločbe je tožniku 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 31. 12. 2015 in se je iztekel 29. 1. 2016. Tožnik je prvo, nato dopolnjeno vlogo v smislu tožbe zoper izpodbijano odločbo na Upravno sodišče Republike Slovenije poslal 27. 2. 2016 po elektronski pošti, na javno objavljeni kontaktni elektronski poštni naslov tega sodišča. Tudi če sodišče kot datum vložitve tožbe upošteva navedeni datum, je bila tožba vložena po poteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka. Prepozno tožbo mora sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Zakon sodniku ne nalaga dolžnosti, da odpira pošto, ki jo prejme na svoj elektronski poštni naslov (sploh če gre za pošiljatelje izven sodnega sistema), med katero so lahko tudi morebitna sporočila strank, in mu tudi ne nalaga dolžnosti, da takšna sporočila odstopa oziroma prepošilja pristojnemu sodišču. Stranka, ki sporočilo pošlje na elektronski poštni naslov sodnika, se zato ne more zanašati oziroma pričakovati, da bo sodnik sporočilo (namesto nje) posredoval pristojnemu sod