76.c člen ZTuj-2

Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala

Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja le zakonsko podlago za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, ne pa tudi razlogov, ki so narekovali tako odločitev, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

V primeru odreditve ukrepa odstranitve tujca iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločene nastanitve v posebej varovani sobi, kot je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo, mora toženka v obrazložitvi pisne odločbe utemeljiti, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2, ter pri izbiri ukrepa upoštevati tudi tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2 in vse to v odločbi tudi konkretno obrazložiti.

Izpodbijana odločba je sama s sabo v nasprotju, saj v 1. točki prvega odstavka izreka določa bivanje pod strožjim policijskim nadzorom (kot omejitev gibanja na prostore centra za tujce), v 2. točki prvega odstavka izreka pa je gibanje omejeno na posebej varovane sobe v centru, kar je strožji ukrep (tujec sme te prostore zapustiti in se gibati izven teh prostorov le v spremstvu policista). Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem obrazlaga izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb. Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je logična uporaba določb ZTuj-2 tudi za prosilce za mednarodno zaščito, pridržane v centru. Drugačna razlaga bi namreč privedla do tega, da uradne osebe, ki skrbijo za red in disciplino v centru, ne bi mogle zagotavljati reda, varnosti in normalnega bivanja oseb napotenih v center.