77. člen ZTuj-2

Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja le zakonsko podlago za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, ne pa tudi razlogov, ki so narekovali tako odločitev, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

V primeru odreditve ukrepa odstranitve tujca iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločene nastanitve v posebej varovani sobi, kot je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo, mora toženka v obrazložitvi pisne odločbe utemeljiti, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2, ter pri izbiri ukrepa upoštevati tudi tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2 in vse to v odločbi tudi konkretno obrazložiti.

Tožena stranka bi morala presoditi, ali je glede na tožnikovo osebnost, ravnanje po dogodku, predvsem pa glede na njegovo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom sorazmeren glede na težo dejanja, ki se mu očita, in skladno s tem tudi pojasniti razloge za določitev časa trajanja takega ukrepa. V tem smislu je obrazložitev tožene stranke, ki zgolj ugotavlja, da je prišlo do hujše kršitve hišnega reda, nezadostna in je zato sodišče ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb. Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je logična uporaba določb ZTuj-2 tudi za prosilce za mednarodno zaščito, pridržane v centru. Drugačna razlaga bi namreč privedla do tega, da uradne osebe, ki skrbijo za red in disciplino v centru, ne bi mogle zagotavljati reda, varnosti in normalnega bivanja oseb napotenih v center.

Zakon o tujcih (ZTuj-2) v 76. in 77. členu določa dva različna režima omejitve gibanja tujca. Režima imata vsak svojo vsebino in namen, zaradi česar ju ni mogoče med seboj zamenjavati, in sicer niti na način, da se na podlagi 76. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev tujca v centru dejansko izvršuje kot omejitev njegovega gibanja na podlagi 77. člena ZTuj-2. Način izvrševanja z odločbo odrejenega ukrepa je tako v obravnavanem primeru bistvenega pomena za presojo njene zakonitosti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina izvrševanja odločbe o nastanitvi revidenta v centru in se do tega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.