VSM Sodba I Cpg 196/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sodba sodišča prve stopnje v točkah I, II, III izreka in sklep sodišča prve stopnje v točki V izreka ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke proti stečajnemu dolžniku A. d.o.o. - v stečaju na podlagi notarskega zapisa notarke, opr. št. SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020 v višini 707.715,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2021 (točka I izreka). Prav tako je ugotovilo, da ne obstaja bodoča pogojna ločitvena pravica tožene stranke na parcelah z ID znaki: X 1217/1, X 1217/3 in X 1216 (točka II izreka) in da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke na parceli ID znak: Y 801, katere lastnik je stečajni dolžnik A. d.o.o. - v stečaju do celote, na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, in sicer poslovnem deležu št. 72066 in poslovnem deležu št. 207567 ter na treh parcelah ID znak: X 1217/1, X 1217/3 in X 1216 (točka III izreka). Tožbo glede ugotovitve nedopustnosti izvršbe, ničnosti notarskega zapisa notarke, opr. št. SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020 in v njem vsebovanega zemljiškoknjižnega dovolila je zavrglo (točka IV izreka). Sklenilo je, da tožena stranka v celoti krije stroške postopka (točka V izreka).

Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni v stečajno maso stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju plačati denarni znesek 263.201,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2022 do plačila.

2Zoper sodbo (točke I, II in III izreka) in sklep o stroških (točka V izreka) ter zoper dopolnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka.

Navaja, da je pomanjkljiv sam tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice, saj bi morala tožeča stranka po določbi 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) poleg ugotovitvenega postaviti še dajatveni tožbeni zahtevek. Sprašuje se tudi v čem naj bi, glede na že postavljene zahtevke v drugih pravdah, bil pravni interes tožeče stranke za postavljene ugotovitvene zahtevke.

Pritožnica nadalje navaja, da je izpodbijana sodba v točki II izreka v nasprotju s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru I 1070/2020 z dne 17. 4. 2024, s katerim je bil ustavljen postopek izvršbe na poslovna deleža (stečajnega) dolžnika zap. št. 72066 in št. 207567, pri čemer izvršilna dejanja, na podlagi katerih je tožena stranka kot upnik pridobila ločitveno pravico, niso bila razveljavljena (1. točka drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP).

Glede vprašanja (ne)obstoja terjatev po Posojilni pogodbi z dne 1. 3. 2020 in posledične veljavnosti sporazuma o zavarovanju te terjatve opr. št. SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020 tožena stranka meni, da samo dejstvo, da bilance stanja družbe A. d.o.o. - v stečaju od leta 2016 do leta 2020 ne izkazujejo dolgoročnih obveznosti družbe in tudi ne finančnih odhodkov, ne utemeljuje zaključka o neobstoju terjatev iz posojilne pogodbe. Tožena stranka je izkazala finančni tok, po katerem je družba od nje kot družbenika prejela denarna sredstva. Dejstvo, da so določena posojila združevana po posameznih posojilnih pogodbah in nato združena v pogodbi z dne 1. 3. 2020, pa seveda ne pomeni, da ta posojila niso bila dana.

Dalje tožena stranka navaja, da je napačna ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na parceli z ID znakom Y 801, katere lastnik je stečajni dolžnik A. d.o.o. - v stečaju. Navedena parcela je bila v stečajnem postopku že prodana in zanjo vpisana lastninska pravica novega kupca.

Glede sprejete stroškovne odločitve pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov in zavrženje dela tožbe, stroškovno breme razporediti po načelu uspeha na podlagi določbe 154. člena ZPP.

V pritožbi zoper izdano dopolnilno sodbo tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že razsojeno. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je vrnitveni zahtevek v prvotni sodbi obravnavalo kot podrejen zahtevek v zvezi z zahtevkom za razveljavitev izpodbijnega pravnega dejanja, ni pa o njem odločalo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev neobstoja terjatve. Navedeno je netočno, saj je tožeča stranka zahtevek po določbi 278. člena ZFPPIPP postavila v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom in v zvezi z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po posojilni pogodbi z dne 1. 3. 2020. Ker se povračilni zahtevek tožeče stranke nanaša na izpodbijanje notarskega zapisa oziroma njegovo ničnost, ki je bil podlaga nedopustne izvršbe, tožba pa je bila v tem delu zavržena, ni pravnega temelja za odločitev o povračilnem zahtevku. Glede na to, da je bil pravni naslov za izplačilo denarnih sredstev toženi stranki sklep o izvršbi, bi se morala zaradi sklepčnosti povračilnega zahtevka vtoževati tudi odpadla pravna podlaga, saj le na ta način nastopijo pravne posledice iz drugega in tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Tega tožeča stranka ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo dajatveni tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede na vse navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podredno pa izpodbijano odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe. Navaja, da njen pravni interes za vložitev tožbe izhaja iz sklepa stečajnega sodišča, s katerim je bila kot upnica, ki je pravočasno prerekala terjatev in ločitveno pravico drugega upnika, napotena na pravdo. Pritožbene navedbe o pridobitvi ločitvene pravice v okviru izvršilnega postopka po mnenju tožeče stranke nimajo nobene relevantne povezave z obravnavano tožbo. Glede višine in obstoja terjatve pa tožeča stranka pritožbene navedbe tožene stranke ocenjuje kot poenostavljene in zavajujoče. Poudarja dejstvo, da terjatve v poslovnih knjigah niso izkazane, da tožena stranka ni uspela izkazati denarnega toka in dodaja, da pri enoosebnih družbah, kjer je direktor družbe hkrati edini lastnik družbe, glede pravilnosti izkazovanja poslovnih dogodkov in finančnih izkazov, velja povečana stopnja skrbnosti (VS RS VIII Ips 16/2013). Glede stroškovne odločitve izpostavlja, da je tožeča stranka uspela, samo dejstvo, da je bila nepremičnina tekom postopka prodana, pa na stroškovno odločitev ne vpliva.

V odgovoru na pritožbo zoper dopolnilno sodbo tožeča stranka navaja, da očitane procesne kršitve in pritožbeni razlogi niso podani. Tožena stranka je v izvršilnem postopku izterjevala neobstoječo terjatev in prejela poplačilo neobstoječe terjatve. Upoštevaje sodno prakso tožeča stranka vsekakor ima interes za zahtevek, o katerem je sodišče odločilo z dopolnilno sodbo.

Tožeča stranka zato sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi tožene stranke zavrne kot neutemeljeni in toženi stranki naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

4Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanih odločitev v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja:

Glede odločitve o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo:

6Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zahtevala ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju na podlagi notarskega zapisa notarke, opr. št. SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020 v višini 707.715,63 EUR in neobstoja bodoče pogojne ločitvene pravice tožene stranke na parcelah z ID znaki: X 1217/1, X 1217/3 in X 1216¹ ter ločitvene pravice tožene stranke na parceli ID znak: Y 801, katere lastnik je stečajni dolžnik do celote, na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika in na parcelah ID znak: X 1217/1, X 1217/3 in X 1216.

7Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke za vloženo tožbo za ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice. Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Vprašanje pravilne napotitve na pravdo (in s tem obstoječi pravni interes) ne more biti več predmet presoje v tem postopku (prim. VS RS sklep III Ips 114/2014 z dne 29. 3. 2016). Uveljavitve obravnavanega tožbenega zahtevka pa tožeči stranki ne preprečuje niti postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III P 199/2021 vodi v zvezi s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj tožeča stranka pravnega varstva, ki ga uveljavlja z obravnavano tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve iz posojilne pogodbe in njenega zavarovanja z zastavno pravico, ne bo dosegla v sporu glede izpodbijanja pravne podlage (prodajne pogodbe) za prenos lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki: X 1217/1, X 1217/3 in X 1216. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da istovetnost tožbenega zahtevka in s tem litispendenca ni podana.

8Glede pravilnosti postavljenega zahtevka je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 309. člena ZFPPIPP, saj ta velja za primer uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi. V obravnavanem primeru je bil na pravdo napoten upnik, ki je v stečajnem postopku prerekal na izvršilnem naslovu temelječo terjatev in ločitveno pravico drugega upnika. Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, se uporabljajo pravila določena v 308. členu ZFPPIPP. Če je prerekana upnikova ločitvena pravica iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti: 1. če je ločitveno pravico prerekal, ker je bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP: tožbo v skladu z 275. členom ZFPPIPP, 2. v drugih primerih: tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja (drugi odstavek 308. člena ZFPPIPP). Tožbo iz 2. točke drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, vložiti proti upniku, katerega ločitveno pravico je prerekal (tretji odstavek 308. člena ZFPPIPP).

9Glede na zgoraj citirana zakonska določila je tožeča stranka kot upnik, ki je iz razloga ničnosti posla prerekala terjatev in ločitveno pravico drugega upnika - tožene stranke in, ki je bila s sklepom stečajnega sodišča napotena na pravdo, pravilno vložila tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice, katere pravna posledica v primeru uspeha bo, da ločitveni upnik svoje zavarovane terjatve ne bo mogel prednostno poplačati iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Nima pa upnik, ki je bil napoten na pravdo, v zvezi s tožbo po 2. točki drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP nobenega dajatvenega zahtevka, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10Tako v dejanskem kot materialno pravnem pogledu je nadalje po presoji sodišča druge stopnje pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika.

11Presojo obstoja domnevnega posojila tožene stranke družbi A. d.o.o. v znesku 486.669,74 EUR z dne 21. 2. 2020, ki bi naj predstavljal preostanek posojila v višini 800.000,00 EUR, danega dne 22. 5. 2013, je sodišče prve stopnje ob dokazno podprtih (računovodski izkazi) in substanciranih navedbah tožeče stranke o neobstoju terjatve, oprlo na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tožene stranke, ki pa ga slednja ni zmogla. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s takšno presojo in v zvezi s tem povzema jasne in prepričljive razloge v točkah 13 do 15 obrazložitve sodbe. Iz konteksta obrazložitve je vzet pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z nesporno ugotovitvijo poplačevanja posojila pritrdilo tudi obstoju le-tega (točka 14 obrazložitve sodbe). Če bi naj dolg iz naslova posojila danega dne 22. 5. 2013 v znesku 800.000,00 EUR, na dan odpoklica 21. 2. 2020 znašal 486.669,74 EUR, je logično sklepanje sodišča, da naj bi se posojilo v tem obdobju poplačevalo. Ker pa niti obstoj niti domnevno poplačevanje tega posojila iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika kot posojilojemalca nista razvidna², tožena stranka pa ni zmogla prepričljivo pojasniti in dokazati, da je do odpoklica kredita dejansko odplačala slabo polovico posojila z dne 22. 5. 2013 (pavšalno sklicevanje na pomote pri vodenju poslovnih knjig in računovodskih izkazov sodišča ne prepriča), in da bi dne 1. 3. 2020, ko je bila sklenjena Posojilna pogodba, dejansko obstajala posojilna obveznost stečajnega dolžnika do tožene stranke v višini 486.669,74 EUR, je sodišče prve stopnje zaradi nedokazanosti pravilno ugotovilo neobstoj te terjatve.

12Za domnevni posojili zneska 150.000,00 EUR z dne 26. 11. 2019 in zneska 247.454,98 EUR z dne 31. 12. 2019 tožena stranka denarnega toka ni izkazala, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, da tožena stranka z denarnimi nakazili večih zneskov, ki so se časovno gledano odvijali pred in celo po domnevnih posojilih, ni dokazala dejanskega obstoja posojila, četudi bi naj v Posojilni pogodbi z dne 1. 3. 2020 šlo za združevanje večih posojil v tri posojila. Trditvena podlaga tožene stranke o tem je tudi nesubstancirana in nesklepčna, saj seštevki zatrjevanih posameznih gotovinskih pologov ne ustrezajo znesku domnevno združenega posojila.

13Od rešitve vprašanja (ne)obstoja prerekane denarne terjatve, je odvisna tudi odločitev o (ne)obstoju prerekane ločitvene pravice. Zastavna pravica (hipoteka na nepremičninah in zastavna pravica na poslovnih deležih), ki je podlaga za uveljavljanje ločitvene pravice tožene stranke v smislu prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP, je bila ustanovljena (notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020) oziroma pridobljena (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1070/2020) v zavarovanje denarne terjatve iz Posojilne pogodbe z dne 1. 3. 2020, katere neobstoj je ugotovljen v predmetnem sporu. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah z ID znaki: parcela X 1217/1, X 1217/3 in X 1216 in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju.

14Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v tč. II izreka v nasprotju s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru I 1070/2020 z dne 17. 4. 2024, s katerim je bil ustavljen postopek izvršbe na poslovna deleža stečajnega dolžnika zap. št. 72066 in št. 207567. Posledice začetka stečajnega postopka za postopek izvršbe in zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom stečajnega postopka določa tretji odstavek 132. člena ZFPPIPP. Če so podane okoliščine iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP³, je potrebno pri odločanju o posledicah začetka stečajnega postopka na predmetni izvršilni postopek upoštevati tudi določilo 280. člena ZFPPIPP in ugotoviti, ali je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, ali je sklep o tem preizkusu pravnomočen ter ali je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, pridobljeno v predmetnem izvršilnem postopku. Če je upnik v stečajnem postopku pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, mora izvršilno sodišče ustaviti postopek o izvršbi, ne da bi razveljavilo dejanja v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico, in odločiti, da ta ločitvena pravica ostane v veljavi. Sklep po 1. točki drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP ima naravo procesnega sklepa, ki sam zase ne ustvarja materialno pravnih učinkov. Pomeni le, da v primeru stečaja nad dolžnikom premoženja, na katerem je pridobljena ločitvena pravica, ne bo prodajalo izvršilno sodišče. Izvršba se zaradi načela enakega obravnavanja upnikov nadaljuje kot generalna izvršba v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče torej preverja le pravočasnost prijave terjatve in ločitvene pravice, ne spušča pa se v veljavnost nastanka ločitvene pravice in je to stvar pravdnega postopka, ki teče zaradi prerekanja ločitvene pravice v stečajnem postopku in napotitve na pravdo. Sklep izvršilnega sodišča zato ni pravnomočna odločba o obstoju ločitvene pravice, ki bi preprečevala odločanje o njenem dejanskem obstoju v pravdnem postopku.

15Tudi dejstvo, da je bila nepremičnina z ID znakom: parcela Y 801 v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. - v stečaju že prodana, ni ovira za odločanje o (ne)obstoju ločitvene pravice tožene stranke na tej nepremičnini. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (19. člen ZFPPIPP). Iz načrta prve razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 15. 5. 2023 izhaja, da je stečajni upravitelj družbe A. d.o.o. - v stečaju v skladu z določilom tretjega odstavka 371. člena ZFPPIPP rezerviral sredstva od prodaje sporne nepremičnine za eventualno poplačilo tožene stranke kot ločitvenega upnika, ki je odvisno prav od izida tega pravdnega postopka⁴. Če tožeča stranka v tem postopku ne bi uspela, bi se tožena stranka lahko poplačala iz teh sredstev. Pravni interes tožeče stranke za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na tej nepremičnini zato kljub prodaji nepremičnine v stečajnem postopku še vedno obstoji.

Glede odločitve o dajatvenem tožbenem zahtevku, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilno sodbo:

16Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo razsojeno s sodbo z dne 19. 3. 2024 (in s tem v zvezi uveljavljana kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne držijo. Ob sprejemu sodbe z dne 19. 3. 2024 je sodišče prve stopnje dajatveni zahtevek zmotno štelo le kot del podrednega tožbenega zahtevka, ki pa ga, zaradi uspeha tožeče stranke s primarnim zahtevkom, ni presojalo in o njem v izreku sodbe ni odločilo. Spregledalo je namreč, da je bil dajatveni zahtevek za povračilo denarnih sredstev, ki jih je tožena stranka prejela v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru I 1070/2020, postavljen poleg primarnega in podrednega zahtevka in kot posledica zatrjevane utemeljenosti tako primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev neobstoja terjatve (in ločitvene pravice) kot tudi podrednega zahtevka za razveljavitev notarskega zapisa SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020. Ker o dajatvenem delu zahtevka sodišče prve stopnje v sodbi z dne 19. 3. 2024 ni odločilo, je tožeča stranka skladno s 325. členom ZPP utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe.

17Neutemeljena je tudi pritožbena graja materialno pravne pravilnosti sprejete odločitve. S sodbo z dne 19. 3. 2024 je bilo ugotovljeno, da terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika na podlagi notarskega zapisa SV 946/2020 z dne 20. 8. 2020 ne obstaja. Pomanjkanje predmeta obveznosti vodi v ničnost posla (35. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Posledica ničnosti pogodbe, ki je bila (delno) izpolnjena, je vrnitveni zahtevek (prvi odstavek 87. člena OZ). V danem primeru je bila ničnost posla ugotovljena v okviru presoje obstoja terjatve in ločitvene pravice v sporu, ki izvira iz stečajnega postopka. Stališče, da lahko stranka tudi v posledici ugotovljene ničnosti posla, in ne le njegove razveljavitve kot posledice uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, uveljavlja vrnitvene zahtevke v korist stečajne mase, je bilo že zavzeto v sodni praksi (npr. VSL sklep I Cpg 972/2016 z dne 9. 2. 2017, VSC sodba Cpg 100/2019 z dne 4. 9. 2019).

18Podlaga za vrnitveni oziroma povračilni zahtevek v smislu določila drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP tako ni le razveljavitev pravnega posla, pač pa tudi ugotovljena ničnost. Ker je tožena stranka na podlagi ničnega posla v izvršilnem postopku od stečajnega dolžnika izterjala 263.201,28 EUR denarnih sredstev, ima glede na zgoraj obrazloženo tožeča stranka v posledici ugotovljenega neobstoja terjatve pravico do uveljavitve zahtevka za vrnitev teh sredstev v korist stečajne mase.

Glede odločitve o stroških postopka:

19Po presoji sodišča druge stopnje je materialno pravno pravilna tudi stroškovna odločitev v točki V izreka sklepa. Ker je tožeča stranka s pretežnim delom ugotovitvenega tožbenega zahtevka, z dajatvenim zahtevkom pa v celoti uspela, zaradi zavrženega dela ugotovitvenega tožbenega zahtevka pa niso nastali posebni stroški, je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, utemeljena (tretji odstavek 154. člena ZPP).

20Glede na vse obrazloženo pritožbeno uveljavljani razlogi torej niso podani. Ker tudi kakšnih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), sodišče druge stopnje ni našlo, je pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v točkah I, II in III izreka, sklep o stroških v točki V izreka in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

22Prav tako krije tožeča stranka sama svoje stroške odgovorov na pritožbi. V njih je v bistvenem le ponovila svoja pravna naziranja iz postopka na prvi stopnji in soglašala z izpodbijano odločitvijo, zato nastali stroški niso bili potrebni v smislu določila 155. člena ZPP.

¹ Nepremičnine, ki so bile zastavljene v zavarovanje terjatve iz Posojilne pogodbe z dne 1. 3. 2020, so bile s strani stečajnega dolžnika dne 20. 8. 2020 odsvojene toženi stranki in njegovi partnerki s prodajno pogodbo, ki je predmet izpodbijanja v postopku III P 199/2021.
² Iz objavljenih izkazov poslovnega izida od leta 2016 dalje izhaja, da stečajni dolžnik ni imel nobenih dolgoročnih obveznosti in praktično nobenih finančnih odhodkov.
³ Če je upnik v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ali z zastavno pravico na premičnini pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, se postopek izvršbe ali zavarovanja prekine z začetkom stečajnega postopka.
⁴ Peti odstavek 308. člena ZFPPIPP: "Če je tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, pravočasno vložil tožbo v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, in je njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, veljata za priznani."